Pot križa - pot srca

Na zadnjo nedeljo v cerkvenem bogoslužnem letu smo povabljeni, da zremo in občudujemo tistega, ki je kralj vesoljstva oz. "univerzuma", pomeni, da nam Cerkev pravi s tem imenom, da se v to osebo stekajo vse stvari, vse gre proti njemu - on je smisel. Tako ali drugače, išče vsak od nas smisel v svojem življenju, evangelij pa nam govori, da ga najdemo v Jezusu Kristusu, ki je, kot piše, "judovski kralj", torej kralj ne samo judovskega ljudstva, temveč novega izvoljenega ljudstva, kralj vseh, ki nosimo njegovo ime, ker smo kristjani. Zato smo pa tudi mi poklicani, da bi "stal zraven in gledali", da bi zrli vanj in ga priznali za svojega kralja, za središče in smisel življenja. 

Res je, prestol tega kralja je neobičajen, saj je ta prestol križ, najbolj okrutna mučilna naprava tistega

časa. Vendar pa je ravno v tem skrita tista velika modrost, ki jo mora vsak človek spoznati, da namreč v življenju ne gre vse po njegovi logiki. Pomembne reči v življenju se nam izmuznejo, če gledamo samo s človeškimi očmi, ker so le-te premalo. Kot vstopno mesto so že v redu in tudi vsak od nas nosi podobne pomisleke in vprašanja, kakršni so se skrivali za posmehom navadnih ljudi, prvakov in vojakov, ki so gledali na Križanega. Tudi mi bi namreč radi neko "instant" rešitev ali, če rečemo v jeziku sodobnih reklam, bi rad vse rešili "z enim klikom". Bolj ko pa zremo v tega križanega kralja, bolj razumemo, da v življenju ne gre, zlasti za bistvene in pomembne reči, na tako lahek način, temveč se je treba pošteno potruditi, potrebno je iti zares po "poti križa". Veliko moramo zreti v križ, da bi, kot pravi pesem, ugotovili, da je "življenja luč" in "nebeški ključ".

Če pa se vrnemo na začetek te iste pesmi, izvemo najprej, da je križ "kraljevo znam'nje", izvemo pa še nekaj, kar je izrednega, ključnega pomena, da se v šoli križa, kjer uči naš Kralj Jezus, naučimo pravilne življenjske drže, uči nas namreč: "Srčnó se vojskovati". Ta "srčnó" seveda najprej pomeni pogumno, kar vsi razumemo, a je še bolj pomembno nekaj drugega. V besedi je beseda "srce", kar je pomembno, ker se moramo v življenju boriti predvsem "s srcem". Gre torej predvsem za notranji, za duhovni boj. Gre predvsem za "dejanja srca". Ta dejanja so očitno pomembnejša od tistih z rokami in nogami, vsaj če pogledamo našega kralja, čigar roke in noge na križu ne morejo storiti več ničesar. Tisto zares pomembno, kar stori, je na povsem drugi ravni, na ravni srca. Prva zadeva v tej smeri je že prej in je ne preberemo v današnjem odlomku, saj navkljub tej nori zagnanosti ljudi in njihovemu naslajanju and nasiljem, Jezus reče: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34). Ta dejanja srca pa se še nadaljujejo in za eno izvemo tudi v današnjem odlomku, saj je Jezus odpustil skesanemu razbojniku. 

Kristus Kralj nas torej uči, naj se odpovemo pretiranemu aktivizmu, ker ni pravi način za dosego pravih življenjskih ciljev, sploh pa ne za "rešitev samega sebe" (Lk 23,35), kot tudi ni prava rešitev za druge (Lk 23,39: "Reši sebe in naju."). Pravi način je očitno "pot srca", a moramo tu paziti, da ne bi spet zamenjali pomena in dali tistega človeškega na mesto tistega, kar misli Sveto pismo pod to besedno zvezo. Pri tej poti, tem procesu, se namreč ne smemo ustaviti le pri čustvih. Tudi čustva so pomembna, a morajo biti vključena v neko širšo zadevo, saj Sveto pismo vedno, ko reče "srce", misli na celoten človekov notranji svet. Gre torej za neki duhovni proces, ki ga je treba narediti. Sveti Janez Vianej nas opozarja, kako malo pozornosti posvečamo prav duhovni rešitvi, veliko preveč pa vsemu drugemu, kar pa potem ne na sodišču življenja, kakor tudi ne na Božjem sodišču, nima nikakršne besede in veljave. 

Poklicani smo torej na to duhovno pot, kjer se bomo naučili gledati s srcem. Ta način gledanja nujno potrebuje vsak verni kristjan, da bi znal primerno gledati in spoznavati stvari v življenju, sploh tiste, ki najbolj uhajajo naši človeški logiki. Moramo priti do spoznanja skesanega roparja, da je tisti, ki se žrtvuje na križu, kralj našega življenja, da je smisel in rešitev samo v njem. Kot nam pove sv. Tomaž Akvinski, je imel skesani razbojnik nekoliko lažje delo, ker je gledal vsaj v človeka - mi danes ne zremo niti v človeka, ko smo pri sveti maši zazrti v sveto hostijo. Z očmi srca pa je mogoče priti do spoznanja iz 3. kitice pesmi "Molim te ponižno": "Vendar Bog in človek tukaj si navzoč..." Kako velika je ta skrivnost. 

Naš križani kralj, daj nam te prepotrebne milosti, odpri nam oči srca, da te bomo spoznali in vzljubili kot kralja svojega življenja, ki edini lahko zares reši človeka.

Potujoča ladja rešitve in občestva

Sprehod po cerkveni stavbi (3)

Ko enkrat prestopimo prag cerkve, se znajdemo v “cerkveni ladji”, kakor se imenuje osrednji cerkveni prostor, kjer se zbere skupnost vernih. Ladja je tudi sicer zelo star in bogat krščanski simbol, zato se ne smemo čuditi, da ga vključuje tudi krščanski bogoslužni prostor, ki se po tem simbolu tudi imenuje. 

Mogočna osrednja ladja bazilike sv. Petra

Od začetka so Cerkev povezovali z Noetovo ladjo, saj je prav ta ladja prasimbol odrešenja, kot beremo pri Origenu: “Vsi ljudje in živali, ki so bili rešeni z ladjo, predstavljajo ljudstvo, ki se rešuje po Cerkvi”. Tudi sv. Avguštin piše, kako se duše rešujejo po ladji Cerkve, ki je narejena iz lesa, ki ne preperi. Vendar pa se podoba ladje ne omejuje le na rešitev kristjanov v viharjih zgodovine, temveč gre še naprej. 

Za krščansko občestvo sta zelo pomembna še dva vidika, občestvo in potovanje, ki bi mu bilo bolj prav reči romanje. Že res, da se v zidani cerkveni ladji zbere natanko določena skupnost, a se nikdar ne smemo omejevati le na “mi, tukaj zbrani”, ker gre seveda tista prava ladja daleč preko zidanih zidov. Skupnost, ki se zbere, ne zadošča sama sebi in ne more biti utemeljena sama na sebi – velikokrat na to pozabimo, zato pa dajemo prevelik poudarek sami sebi, kot da je to vse, kar je zbrano pri bogoslužju. Občestvo je zbrano, četudi je duhovnik, denimo, v cerkvi sam, saj so vedno prisotni: Troedini Bog, angeli in nadangeli, Devica Marija in vsi sveti ter verne duše, ki se še očiščujejo. 

Po cerkvenih ladjah so zato na takšen ali drugačen način upodobljena nebesa, zlasti s pomočjo barv in tako, da so po ladji posejani svetniki, da bi se ljudje vselej zavedali, kam ta ladja pluje. Pot proti nebesom in občestvo s svetniki pa sta izredno pomembni prvini krščanske vere. Zdi pa se, da v zadnjih nekaj desetletjih stvar ni več pomembna, ali vsaj ni tako pomembna, glede na to, da je teh upodobitev zelo malo in prevladuje belina. 

Ker se zavedamo, pred kom stojimo, ko pridemo v cerkev, se najprej pokrižamo. Skupnost namreč nikdar ni sklicana zaradi sebe, ampak vedno v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Vsi skupaj se zberemo in slavimo Boga, Cerkev na zemlji in Cerkev v nebesih ter vicah. Bog je tisti, ki zbira skupnost. Nekdo pa se lahko zares veseli le takrat, kadar prepozna edinstven dogodek, zlasti, če ta dogodek ni odvisen od naših človeških želja, in bi ga torej lahko zapisali z veliko začetnico. Kristjani namreč slavimo rešenje, ki nam ga je pridobil Božji Sin Jezus Kristus, ki je najprej postal človek, potem za nas trpel in umrl, potem pa vstal. Gre za tisto, kar nas ljudi neskončno presega. To je tisto, kar zares povzroči veselje, ki ni le površinsko, in to je tisto, kar zares združuje in nas, če tako rečemo, sili k praznovanju. Opis cerkvene ladje nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v Novem glasu.

Kamni so lahko zelo krhki

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da smo tudi ljudje današnjega časa zagledani v tisto, v kar so bili pri mogočnem jeruzalemskem templju tudi Jezusovi učenci - v "kamne". "Kamni" so lahko namreč simbol tistega, kar je trdno in konkretno v naših človeških očeh, te pa kar velikokrat, prevečkrat, prevladajo že nad očmi razuma, da niti ne govorimo o tem, da prevladajo tudi nad duhovnimi očmi. Nekaj se nam zdi zares vredno, če je vredno in konkretno v naših človeških očeh, vendar nas evangelij opozarja, da takšen pogled ni pravi. Ne, da ni res, kar vidijo naše človeške oči - tudi to je res, a ni vsa resničnost, takšen pogled ni celosten.

Utrdba Rohtas, Pakistan

Prav k temu, da bi znali gledati na življenje, stvari in dogodke v njem celostno, pa nas vabi evangelij 33. nedelje med letom (Lk 21,5-19). Preizkušnja in hkrati zdravilo za naš omejeni pogled, za naše omejeno gledanje na življenje, je najprej minljivost, potem pa, kot bomo videli, še nekaj drugega. 

Najprej minljivost. Vse, kar je človeško, je tudi minljivo. Minljivi so (bili) tempeljski kamni, saj je prišla vojna in resnično od templja ni ostalo drugega kot tempeljska ploščad. Dela človeških rok so torej minljiva, zato sta človeško delo in napor sicer pomembna, dostojanstvena in vse, kar hočemo, a do določene mere, ker pač dela človeških rok niso večna - zob časa jih pač pohrusta. Človek se torej ne sme ustaviti le pri kamnih, ki so sicer lepi, postavljeni na svoje mesto, a tudi izpostavljeni zakonu močnejšega, kot se je lepo izkazalo v Jeruzalemu, ko so prišli Rimljani, kot se je izkazalo tudi v 1. svetovni vojni s solkanskim mostom, ki ga v izvirniku nimamo več, saj Italijani enakega niso mogli postaviti. Treba je videti onkraj kamnov, onkraj materialnega, ki se izkaže s svojo precej vprašljivo konkretnostjo - ko pride kaj močnejšega, je pač krhko. 

Pod to kategorijo lahko postavimo tudi tisti slogan: "Važno, da je zdravje." Pride bolezen in zdravja ni več. Govorimo pač o telesnem, o fizičnem zdravju, ki mu dajemo ljudje prav bolestno velik poudarek, tudi v pozitivnem smislu, saj pojmujemo zdravje navadno kot odsotnost telesnih bolezni. Zakon močnejšega tudi tu pravi, da so telesne bolezni, ki so pač močnejše od človeškega telesnega zdravja. Treba je torej tudi tu iti onkraj in preko samo telesnega zdravja in tistega, kar se vidi na zunaj. 

Kdor bo znal videti krhkost in minljivost obojega, kar smo omenili, bo znal tudi biti hvaležen za to, dokler ima. Sicer pa velja tisto pravilo, da se tudi fizičnih dobrin človek zave šele takrat, ko jih izgubi.

Preizkušnja in hkrati tudi zdravilo za naš omejeni človeški pogled pa je tudi sila zla, kakor izvemo iz evangelija. Videti je treba namreč, da je minljivo tudi tisto, kar človek zgradi, pa na zunaj ni vidno. Govorimo o naših medsebojnih odnosih, o naših čustvenih, kulturnih, duhovnih in podobnih vezeh, za katere se je treba v življenju neverjetno truditi, da jih zgradimo in vzpostavimo, pa je vendarle tudi to izpostavljeno minljivosti. Če ne prej, se to zgodi s smrtjo, je pa še toliko drugih prvin zla, ki vplivajo na te vezi, kakor lahko vidimo po lastnih skupnostih, za katere smo še včeraj mislili, kako trdne da so. 

Tudi tu velja tisto, kar smo dejali zgoraj za fizične dobrine, da bo znal tisti, ki bo znal gledati preko tega, biti hvaležen za te vezi, zavedajoč se prav krhkosti in minljivosti tudi vseh teh vezi. Sicer bo tudi tu veljalo pravilo, da se bomo lepote vsega tega zavedli, ko bo prepozno. 

Zlo, bolečina, bolezni in, ne nazadnje, tudi smrt, vse to je v evangeliju predstavljeno kot pomembno in še kako močno, ki pa lahko tudi ni dokončno. Odvisno pač, kako se človek odloči. Obstaja namreč sila, ki je močnejša tudi od vsega tega, tudi od smrti, to pa je Božja moč. Bog je močnejši ne samo od vsega človeškega, temveč tudi od vsega hudičevega. Vse to nam je prinesel Jezus Kristus, Božji Sin. Življenje po veri, ki nam ga on predlaga, nikakor ni enostavno. Nasprotno, gre za stalno bojevanje, ki traja vse do smrti. Vendar pa: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje" (Lk 21,19). Večno življenje, torej blaženost v nebesih, si pridobijo samo tisti, ki bodo vztrajali na poti svetosti, četudi pridejo preizkušnje in padci. 

Je torej danes evangeljski odlomek tragičen? Bolj kot tragičen, je realen in nas želi prebuditi iz spanja, tragičen je namreč naš pogled in tragično lahko postane in večno ostane, če bomo pri tem (omejenem) pogledu vztrajali. Če vzamemo za svojega Kristusov pogled, je lahko ta odlomek, kakor tudi vsi podobni, vir veselja.

Pot posvečevanja

Težava, ki jo pred nas postavi evangeljski odlomek, je resnična težava, ki tare tudi nas vernike danes. Gre za eno od ključnih vprašanj naše vere, na katerega si mora vsak od nas pogosto odgovoriti, to pa je vprašanje "vstajenja mesa in večnega življenja". Tu bi lahko spet šli na odstotke in sociološko gledali na to, koliko tistih, ki se izrekajo za katoliške vernike, sploh veruje v večno življenje. Prišli bi do nekega podatka (le-ta ni ravno "lep"), ki bi bil tudi koristen, vendar bi bili pravzaprav podobni saducejem, če bi ostali zgolj pri tistem podatku. 

Prav lahko se namreč zgodi, da teoretično tudi mi verujemo v te zadeve, da je vstajenje in večno življenje. Lahko to teorijo tudi potrjujemo s prakso, vsaj v določeni meri, saj se določenih verskih pravil držimo - hodimo recimo ob nedeljah in praznikih k sveti maši. Pomeni, da podobno kot pripadniki saducejske stranke v Jezusovem času, tudi mi nekako na zunaj izražamo svojo vero, pravzaprav svojo versko pripadnost, a to še ne pomeni, da tudi s svojim življenjem zares verujemo v "vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku", kar po drugi strani vsako nedeljo zatrjujemo. Tudi zunanja drža je pomembna, da ne bo pomote, a kristjani nismo le po kako uro na teden. Presojanje skozi večnost je zelo pomembno.

Je pa ta večnost lahko nekaj precej nedoločnega in pravzaprav na moje življenje, na moje bivanje tu na tem svetu nima nekega posebnega vpliva, saj ne predstavlja nekega realnega in konkretnega cilja, h kateremu stremim. Vprašanje, h kateremu cilju stremim, bi lahko obrnili tudi tako, da bi se vprašali, komu pa jaz v življenju odgovarjam. Odgovarjam le samemu sebi? Konec koncev, si poglejmo res tudi mi to zadevo o poroki, ki jo pred Jezusa postavijo saduceji. 

Se namreč poročim zato, da si nekoga prilastim, ker sprašujejo, čigava last bo tista žena, ali je pred mano nekaj povsem drugega? To so pomembne reči, ker smo se danes začeli spraševati le še po tem, kar meni koristi. V tej luči presojamo marsikaj, žal tudi naše odnose, pa tudi na zakon, na poroko gledamo na takšen način. Če sem važen samo jaz, potem bo to držalo v vseh pogledih mojega bivanja. Ne bom se povsem posvetil drugemu, kjer ne mislimo samo na bližnjega, temveč tudi na Boga, ker imam druge, pomembnejše reči za početi. Moji odnosi, do Boga in do bližnjega, so nekaj za sproti, za prosti čas, ni pa to nekaj, kar bi mene posvečevalo. Nimam pred sabo nekega cilja, ki gre dlje od konca tega zemeljskega življenja, ker bi sicer gledal drugače na te svoje odnose.

Pa tudi, če že rečemo, da so naši medsebojni odnosi pomembni, temu pa posvetimo tudi dovolj časa, lahko še vedno izključimo večnostno dimenzijo in postanejo medčloveški odnosi cilj sami sebi, vendar pa, kakor nas uči evangelij, to niso. Sveti zakon, družina, mož, žena, otroci - to je vse pomembno, a ne more biti samo po sebi cilj. Lahko umremo tako, da smo sozakoncu in družini posvetili veliko časa in pozornosti, ni pa nujno, da pridemo v nebesa. "Kdor je poročen, naj živi, kakor da nebi bil," nam pravi apostol Pavel (1 Kor 7,29). To ne pomeni, da se je poročiti narobe, da ne bo pomote, ampak, da ni to končni cilj našega življenja, temveč sredstvo za dosego nečesa večjega. Poroka ni neka moja iniciativa,  ampak ena od podarjenih poti, da pridem v nebesa. Tudi novi poročni obrednik nam namreč pove, da je "poroka nova pot posvečevanja dveh krščenih". Pomeni, da sta tudi prej imela vsak svojo pot posvečevanja, namreč samskost, sedaj pa je to postala poroka. Mislim, da smo vsaj malo te sreči razumeli. Seveda imamo za posvečevanje še druge poti, kakor je posvečeno življenje v duhovništvu ali redovništvu. Tudi vdovstvo je ena taka pot. Tudi, če se nekomu v zakonu zalomi, ima še vedno možnost posvečevanja, če jo želi koristiti v danih okvirjih in možnostih. Tu bi sicer bilo materiala za še kako pridigo. Seveda posledično velja kot izključevanje večnostnega vidika nezakonska skupnost (takšna in drugačna) ali samo civilna poroka kristjana - nobena od teh ni pot posvečevanja, temveč stranpot.  

Vsak od nas ima možnost, da doseže nebesa, saj je Kristus prinesel rešenje vsem ljudem, a se je treba za to v celoti odločiti, ne le teoretizirati. Če z resnim namenom stopimo na to pot posvečevanja, potem tudi Božja milost ne bo izostala, ker bo v tem primeru cilj zares posvečeval sredstva. Pa še nekaj, ne bom zaprt samo v iskanje lastne koristi, temveč bom zares znal iskati korist drugega in se tudi razdajati, ker odpiranje Bogu odpira moje srce tudi za bližnjega.

“To so vrata h Gospodu”

Sprehod po cerkveni stavbi (2)

Kot smo nakazali zadnjič, predstavljajo pravzaprav cerkveni prag vrata, s katerimi pridemo do vsega tistega bogastva, ki ga je v stoletjih prevzelo nase krščansko dejanje prestopitve praga cerkve. Tudi po obliki naj bi se cerkvena vrata razlikovala od navadnih, zato navadno zgoraj niso bila upognjena. V “Navodilih o cerkveni gradnji in opremi” pravi sv. Karel Boromejski, milanski nadškof, naj vrata cerkvenih stavb “ne bodo zgoraj upognjena, glede na to, da se morajo razlikovati od civilnih vrat, ampak naj bodo pravokotna, kakor je moč videti v najstarejših bazilikah”. 

Pomeni, da pri vratih nikakor ne gre le za funkcionalnost, temveč za globoko simbolično vrednost.

Portal v Chartresu

Zadnjih petdeset let bi nas sicer radi prepričali drugače, češ da je treba stremeti k uporabnosti, a pri tem pozabljajo na dejstvo, da je človek bitje simbolov, krščanstvo pa, če tako rečemo, “vera simbolov”, brez katerih njeno sporočilo ne doseže svojega učinka. Francoski cerkveni pravnik in strokovnjak za bogoslužje Viljem Durand (1230-1296) je v 13. Stoletju napravil “Rationale divinorum officiorum”, ki je kaj kmalu postal temeljnega pomena za razumevanje simbolike cerkvenih arhitektonskih elementov, bogoslužnih predmetov in oblačil. Glede vrat piše takole: “Vrata cerkve predstavljajo Kristusa, kakor beremo v evangeliju: “Jaz sem vrata, govori Gospod””. Ta navedek nam pove, kako je prek Kristusa postalo ljudem bližnje tisto, kar je prej bilo daleč – odnos z Bogom in vse tisto, kar je prej bilo nedostopno, drugo, oddeljeno. 

Kakor pa vrata cerkve nimajo le funkcionalnega pomena, na enak način tudi niso le simboličnega pomena, ampak celostno vplivajo na človeka, saj kažejo, kako je treba v svet prostor vstopiti. Človeškemu telesu določijo ritem in pravilno držo, kakor tudi drži, da pomagajo vzpostaviti pravilno duhovno držo tistega, ki stopa čez cerkveni prag. Tu pa preidemo na srčiko krščanskega oznanila, saj človek z lastnimi na noben način ne more premagati razdalje med njim in Bogom, ampak je Gospod tisti, ki daje pobudo, ki se sklanja k človeku. Prav zaradi tega imajo mnoge cerkve bogate portale, kjer so bogate upodobitve, najpogosteje pa vidimo nad vrati Marijo, ki drži v naročju Jezusa in ga predstavlja vsem tistim, ki vstopajo v cerkev. To je jasno sporočilo, da prek cerkvenega praga, v dejanskem in prenesenem smislu, lahko stopimo samo “po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu” – to nam omogoča samo Bog, ki je postal človek. Tu na zemlji nam omogoča vstop v svetišče, kar je prej bilo nemogoče, kot smo zadnjič dejali, potem pa vstop v nebesa. 

Jezus Kristus je s svojim rojstvom napravil vhod v svetišče, predstavlja pa tudi vodo in kri, ki sta pritekla na križu iz prebodene strani. Zato se je treba brž zatem, ko prestopimo prag cerkve, pokrižati. S tem želimo ne samo obuditi spomin na sveti krst, ampak nakažemo, da želimo stopiti s celotno svojo osebo naproti Očetu, vendar to pomeni, da se bomo pustili - v duhu svetega krsta – ko smo bili od zgoraj prerojeni, oblikovati Svetemu Duhu, da bomo vse bolj podobni Kristusu. Ko smo enkrat prestopili cerkveni prag, začenjamo pot, ki nam razodeva in nam daje predokus tistih obljub, ki jih Bog že “generacije in generacije” daje svojim zvestim. Tako v bistvu to pomeni, da ko smo znotraj cerkve, nismo zaprti, ampak se nam odpirajo nove dimenzije in drugačen pogled na resničnost, stvarstvo se znotraj pravzaprav pokaže v vsej svoji resničnosti, tako da ta oddelitev od posvetnega pravzaprav ne pomeni omejitve, ampak razširitev obzorij.

Objavljeno v tedniku Novi glas.