Post

Na začetku postnega časa je dobro pogledati,  kaj je to obdobje, kakor nas bodo zanimale tudi določene vsebine tega obdobja, zlasti tista praksa, katere ime nosi postni čas, torej post. To smo dolžni storiti, če želimo zares izkoristiti ta čas priprave na jeruzalemske dogodke, ki so samo jedro krščanske vere in oznanila. Postni čas je namreč priprava na srečanje s trpečim, na križu umrlim in vstalim Jezusom Kristusom. Slovenci poimenujemo to obdobje priprave, kot smo dejali, s pomembno prakso tega časa - postom, mnogi narodi okrog nas namreč imajo drugačno poimenovanje. Sklicujejo zlasti na štiridesetdnevno obdobje, izhajajoč iz latinskega “quadragesima” (it. Quaresima, šp. cuaresma, fr. carême, hr. korizma). O omenjeni praksi, ki služi za osnovo poimenovanju obdobja priprave na velikonočne praznike, lahko rečemo, da čedalje bolj izginja z obsorja katoliških vernikov, če pa se je vendarle poslužujemo, pa navadno ne gre več za klasično obliko posta, ampak je prej vse drugo, razen to, kar je vedno veljalo, in ne moremo več reči, da je to resen post. Podobno lahko zatrdimo tudi za prakso "zdržka", kjer je predvsem mišljena odpoved mesu na določene dneve ali v določenem času. Mnogi verniki celo pravijo, da delajo raje kaj drugega, kot da se čemu odpovedujejo. Človek, kot vemo iz prakse, rad prizanaša samemu sebi, pa si tudi zadeve malo po svoje razlaga, namesto da bi izkoristil tiste klasične predloge, ki se vsi očitno zdijo preživeti. 

Pa klasični katoliški predlogi niti niso tako zelo strogi, če jih primerjamo recimo s tradicijo puščavskih egiptovskih očetov, ki jo danes najdemo pri "koptih", torej egiptovskih kristjanih. Pred kratkim preminuli koptski voditelj Šenuda III. je napisal knjižico o duhovnosti posta, ki sem si jo kupil v samostanu sv. Antona Puščavnika v Egiptu. Za egiptovske menihe še danes velja, da post ni le spokorna praksa, temveč način življenja. Takole pravi Šenuda: “Post je zdržnost od hrane za določen čas, kateremu sledi uživanje hrane, ki nima živalskih maščob”. Pomeni, da gre za resno zadevo, ne le hec. Koptski post pomeni, da tisti, ki se posti, čez dan ne uživa drugega, razen vode, po sončnem zahodu pa uživa hrano brez živalskih maščob. 

Pri nas, kot rečeno, zahteve nikdar niso bile tako stroge - videli bomo, kaj je veljalo pod definicijo katoliškega posta in kaj pod definicijo zdržka. Tudi za naše prednike pa lahko zatrdimo, da so te reči jemali zelo resno, celo preveč, ko bi bil marsikdo od njh upravičen tudi do izostanka od posta, pa se vendarle naši predniki niso dali zmesti. Tudi za duhovnike je veljal post kot duhovna priprava na zakramente, zlasti na sveto mašo. Kakor pravi kardinal Ravasi, je: “Zdržnost od hrane zaradi bogoslužnih zahtev – smo torej daleč od sodobne prakse diet - konstantni fenomen v vseh religijah”. Tako torej – gre za zelo važen poudarek na tem, da mora praksa posta imeti svoj duhovni namen, sicer nima smisla. 

Za nas danes v postnem času velja seveda tudi spokorni namen, ki ga pozna Sveto pismo, vendar je še bolj važen drugi – prek posta se želimo približati Bogu, želimo poglobiti naš odnos z njim. “Z zdržnostjo od jedi se namreč človek dvigne nad raven telesa in tudi nad materialno raven, kar je tista modrost, ki se skriva za postom”, pravi Šenuda III. “Človek namreč nima absolutne svobode, da si vzame tisto, na čemer se ustavijo njegove oči in karkoli hoče … Človek je že vse od začetka moral nadzorovati svoje telo. Drevo je lahko tudi dobro za jed in mikavno za oči, pa vendar se mu je treba odreči”. 

Ko je enkrat urejena ta osnovna zadeva, smo sposobni imeti tudi boljše molitveno življenje, kakor imamo tudi “oči za druge”, kar je, kot nam pove Ravasi, vidna posledica pravega posta. Ta je zadeva med vernikom in Bogom, drugih ne sme zanimati (Mt 6,17-18), ampak bodo zgolj uživali njegove dobre sadove. 

Poglejmo torej, kakšna je bila postna praksa pred letom 1966, 17. februarja tega leta je namreč papež Pavel VI. izdal dekret Paenitemini, ki je zadeve nekoliko omilil, a ne tako zelo, kot mislijo nekateri. Najprej je tu starost. Postna postava veže pri nas vernike od 18. leta starosti naprej, ker so norme, kot je pokoncilska praksa, prepuščene "lokalnim oblastem". Gotovo Pavel VI. ni imel takšne percepcije polnoletnosti. Ko je rečeno, da veže polnoletne vernike, je mišljena polnoletnost pri 21-ih letih, ki je v Italiji veljala vse do leta 1975. Je modro zahtevati post pred 21. letom? Postava potem veže vse tiste vernike, ki še niso stopili v 60. leto starosti. S tega vidika se torej ni spremenilo nič. Zdržek od mesnih jedi veže sedaj od 14. leta naprej, pred tem pa od 7. leta starosti naprej. Post je v tem, da imamo pravi obrok samo enkrat na dan, čez dan pa še dva majhna obroka - takšnemu obroku po domače rečemo "malica". Zdržek ali abstinenca (lat. abstinentia) je prepovedoval uživanje mesa, mesne juhe ali jušnega ekstrakta, lahko pa se je uživalo jajca, mlečne izdelke, pa tudi živalsko maščobo kot "zabelo". Tu se postava ni spremenila. Nekaj spremembe je v dneh, ki so predpisani za post, zdržek ali oboje hkrati. Za zdržek velja še vedno, da je ob petkih, razen, če je takrat kak slovesni praznik. Dneva, ko je zapovedano oboje, torej post in zdržek od mesnih jedi, sta dandanes le še pepelnična sreda in veliki petek. Pred letom 1966 je to veljalo še za: vse postne petke in sobote; za sredo, petek in soboto v "štirih časih"  - kvatrah (quattuor tempora), ki so bili predpisani - torej za sredo, petek in soboto med 3. in 4. adventno nedeljo (zimski čas - zimske kvatre), iste tri dni med 1. in 2. postno nedeljo (pomladni čas - pomladne kvatre), iste tri dni med Binkoštmi in praznikom Sv. Trojice (poletni čas - poletne kvatre), iste tri dni v tednu po prazniku Povišanja sv. Križa (14. september) - jesenske kvatre; zdržek in post je bilo trea spoštovati tudi na predvečere Božiča, Binkošti, Brezmadežne (torej 7. decembra) in Vseh svetih (31. oktobra). Verniki naj bi se postave zdržka in posta držali tudi en dan pred prejemom zakramentov služenja - posvečenja in poroke. Dnevi, ko je včasih bil zapovedan post brez zdržka, pa so bili vsi delavniki v postu, saj je ob nedeljah post prepovedan vedno. 

Poglejmo še na to, kdo je oproščen (pomeni, da se tem ljudem ni treba ravnati po postavi, razen, če bi sami tako hoteli) od zdržka in posta, saj to velja tudi danes. Od zdržka so oproščeni revni, ki dobijo meso v dar in nimajo kaj drugega jesti. Oproščeni so tudi: bolni; tisti, ki se zdravijo ("(re)konvalescenti"); tisti, ki imajo "slab želodec" (sem spadajo tudi tisti, ki jim je določena hrana predpisana); doječe matere; nosečnice, če so slabotnega zdravja; tisti, ki vsak dan opravljajo težaška dela. V to kategorijo spadajo tudi žene, otroci in služabniki vseh tistih, ki neko službo opravljajo prisilno in ne morejo dobiti drugega dovolj hranljivega živila. Podobno velja tudi glede tistih vernikov, ki so oproščeni od posta, saj je oproščen vsakdo, ki bi mu ta praksa prej škodila kot koristila (spet torej bolni, doječe matere, nosečnice...). Od posta so seveda oproščeni revni, ker so ti v post praktično od življenjskih okoliščin prisiljeni. Od posta so oproščeni vsi tisti, katerih delo je v moralnem ali praktičnem nasprotju z naravo posta (težaški delavci in recimo zaposleni, ki nimajo možnosti, da bi se postili). Oproščeni so tudi tisti, ki opravljajo težko delo v intelektualnem smislu, kamor recimo poleg raziskovalcev uvrstimo tudi študente, ki se pripravljajo na pomemben preizkus znanja. Od posta je oproščen vsakdo, ki mora narediti dolgo in zahtevno pot, ki je namenjena višjemu dobremu ali dobremu delu, če je slednje moralno neskladno s postom (pomoč bolnim in potrebnim - če se recimo nekdo poda v neko deželo pomagat bližnjemu, potem je načeloma oproščen posta).

Vidimo torej, da ni takšne razlike v postni praksi, da bi lahko upravičili popolno opustitev in celo zavračanje te častitljive tisočletne ustanove. Dobro in koristno je tudi navodilo italijanskih škofov, da se zdržimo poleg mesa tudi "tistih živilskih izdelkov (hrane in pijače), ki so, po modri presoji, posebej zaželjeni ali dragi". Moder dodatek, saj je denimo določena morska ali eksotična hrana precej draga, tako da se to pravzaprav ne sklada z naravo postnega časa.

Lažje bo, nazadnje, če se bomo zdržali in se postili z namenom.  Odpovejmo se določeni hrani za nekoga. Lahko je kdo bolan, obupan, ima kake druge težave – postimo se in molimo za to osebo. Veliko korist mu naredimo na tak način. Nekdo mi je dejal: “Včasih je bila ‘mižerija’ in se jim ni bilo težko postiti, danes temu ni tako”. Res je, ravno zato pa lahko prinese danes post nekomu še večjo korist, ker se svojim priboljškom in udobnostim tako težko odpovemo. Naj bo tako letošnji postni čas za vse milostni čas, poln sadov za vas in bližnje.

Popolnost je podoba Očeta

Evangeljski odlomek 7. nedelje med letom nadaljuje Jezusov govor o postavi, katerega prvi del smo slišali prejšnjo nedeljo. Lahko bi rekli, da je tokrat še bolj jasno govor o popolnosti v zapovedi ljubezni, pri kateri ne smemo nikdar pozabiti, da gre za ljubezen, ki je večja od samo človeške. Gre torej za ljubezen, ki človeka presega. Gre za ljubezen, s kakršno nas je Božji Sin Jezus Kristus ljubil, ko je za nas in za naše rešenje dal življenje. Če bi želeli vedeti, katere so lastnosti te ljubezni, bi si morali večkrat prebrati tisto znano 13. poglavje iz Pavlovega 1. pisma Korinčanom, potem pa lastnosti ljubezni, ki jih Apostol navaja, primerjati s tem, kakšni smo mi in, kakšna je naša, kakšna je moja ljubezen. Tam pravi, kako je prava ljubezen: potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, temveč se veseli resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane, nikoli ne mine (1 Kor 13,4-8). 

Seveda bomo rekli, kako je imeti takšno ljubezen nemogoče. Ko bomo tako dejali, se ne bomo zmotili.

Kakor se ne bomo zmotili tudi, če bomo rekli, kako je nemogoče tisto, kar nam na koncu naroča današnji evangelij: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48). Toda, vprašam, smo bili dovolj pozorni pri branju tega zadnjega stavka? Je res tako nemogoče?

Vzemimo zraven še navodilo iz današnjega 1. berila, kjer je rečeno zelo podobno kot v evangeliju: "Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet" (3 Mz 19,2). Oba stavka delujeta kot neke vrste inkluzija, kar pomeni, da se nekaj zatrdi na začetku in na koncu, velja pa tudi za vse tisto, kar je rečeno vmes. Vrnimo se torej k tistemu vprašanju od prej - ali je človek lahko svet in popoln? 

Takole bom odgovoril, kakor nam Jezus sam odgovarja: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče" (Mr 10,27). Pomeni, da je vse skupaj nemogoče, če delujem in izhajam le iz samega sebe. Vse je nemogoče, če vse merim in presojam le preko samega sebe. Brez Boga in brez njegovega Sina Jezusa Kristusa je vse samo človeško, kot tako pa pravo nasprotje od vsega tistega, kar smo prej rekli, da velja za pravo ljubezen. Pa, smo rekli, da je vse takšno, celotno naše življenje, kotljudje smo takšni, da smo: nepotrpežljivi, škodoželjni, nevoščljivi, se ponašamo in napihujemo, smo brezobzirni, iščemo lastno korist, se damo hitro razdražiti, mislimo hudo, se veselimo krivice - drugega, seveda. Ne prenašamo niti malo, če se nam zgodi kaj krivičnega, hudega, nepredvidljivega. Nimamo prave vere v nikogar, ampak smo skrajno nezaupljivi in še več kot to. Smo obupani, tudi zradi preprostega dejstva, da smo krhki in minljivi. 

Kar nam naš Gospod Jezus pravi, je torej to, da je pravi odnos do sočloveka možen le, če ne izhajamo le iz sebe, temveč iz Boga. Moramo imeti tisti pogled, ki vidi preko le človeškega. Gremo proti tistemu, kar bo veljalo nekoč, ko, kakor nam spet lepo pomaga apostol Pavel, ne bomo gledali le z ogledalom, v uganki, temveč iz obličja v obličje. Ne bomo spoznavali le deloma, temveč bomo spoznali, kakor smo bili spoznani (1 Kor 13,12). 

Torej, če hočem zares imeti pravi odnos do bližnjega (kakor tudi do samega sebe), mi mora vsaj malo postati jasno, kdo sem jaz sam za Boga, ki ni samo naš Gospod, kakor je bilo rečeno Mojzesu, temveč je še bolj naš Oče, kakor nam ga razodeva njegov Sin Jezus Kristus. Že na začetku Svetega pisma je rečeno, da smo bili ustvarjeni po Božji podobi, torej je logično, da je možno, da smo našemu Bogu podobni. Mogoče je torej, da soljudi ljubimo in jih nimamo za sovražnike (za človeka je sovražnik samo eden, ki pa ni človek). Kadar sočloveka samo toleriramo, kadar smo maščevalni, nasilni, skopi, nepotrpežljivi, krivični, goljufivi, kadar nismo širokosrčni, takrat nismo Bogu podobni. Takrat pa tudi velja, da nismo več ljudje oz. izgubimo svojo človeškost. Toliko v razmislek. Želim vam lepo nedeljo in lep ter blagoslovljen teden, ki je pred nami. Kot vidimo, je Bog zares dal, da vzhaja nad vsemi, pa naj bomo takšni ali drugačni, lepo sonce.

Romarji, ne nomadi

Nekoliko daljši je nedeljski evangelij, vendar je izredno bogat, kakor je pravi zaklad celoten t.i. "govor na gori", katerega del je tudi ta odlomek. Četudi bi se še tako trudili, nam bo vedno nekaj ušlo od tega bogastva, kar pomeni, da se velja ob Matejevem govoru na gori, kakor tudi posameznih delčkih tega govora, ustaviti večkrat v svojem življenju. Ustaviti in premišljevati je treba, ker nam daje čudovite usmeritve v našem življenju. 

Prvo vprašanje pri današnjem odlomku je to, kdo je tisti, ki govori. Hitro bo kdo rekel, da je to Jezus, a s tem ni povedano še nič. Kdo vendar je ta Jezus, ki govori? Označen je bil za "novega Mojzesa", ker je tudi on na gori in daje ljudstvu Postavo. Treba je pa paziti, da se ne bi ustavili le pri Jezusu kot človeku, ker nam evangelist noče predstaviti Jezusa kot človeka, temveč nam govori, da je Jezus Postavodajalec (ja, z veliko začetnico), torej Bog, saj je rečeno, da ni prišel spreminjati postave. Kaj bo vendarle spreminjal nekaj, kar je on sam, ki je večna Beseda, ki je izšla iz Očeta, nekdaj dal ljudem? Tudi ni prišel kaj dodajati ali odvzemati Postavi, torej Božjim zapovedim, ni prišel ničesar dopolnjevati - tu imamo težavo, kako prevesti izvirnik, ki bi rad povedal, da je prišel Jezus postavo prikazati v njeni polnosti, v vsem sijaju, v njeni polni luči. Če bi namreč moral nekaj Božjega še dopolnjevati, potem Bog ne bi bil popoln, ker ne bi dal nekaj popolnega ljudem. Pa seveda temu ni tako, saj drži tisto, kar pravi psalmist: "Gospodova postava je popolna in daje življenje" (Ps 19,8).

Predstavljamo si lahko, da je imel Mojzes v rokah neki predmet, ki je zlat, a je prevlečen z določeno barvo, tako da ne on ne drugi ne morejo vedeti, kaj se skriva pod to barvo. Priti mora nekdo, ki je sposoben to barvno plast odtraniti, da predmet zasije v svojem popolnem sijaju. Noben človek tega ne more storiti, ampak to lahko stori le nekdo, ki je večji od človeka. Jezus tako zapovedi prikaže v polnem sijaju. Te zapovedi pa zahtevajo tudi precej večjo pravičnost od zgolj človeške, ker je Božja pravičnost. K tej popolnosti in pravičnosti moramo stremeti. Kakor nam mora biti iz prebranih besed jasno, h kakšni ljubezni, zvestobi in resnici moramo stremeti. Nič od naštetega ni zgolj človeško, temveč je večje od človeka. Če bi stremeli samo k človeški pravičnosti, ljubezni, zvestobi in resnici, potem ne bomo nikdar zares živeli ali zaživeli, ampak bomo samo preživeli. Ljudje smo namreč vselej v nevarnosti, da gledamo na zadeve legalistično in "uokvirjeno", "vkalupljeno", ker bi radi vse zreducirali v nek svoj sistem, v neke svoje okvirje, tudi sočloveka. Toda, človeška zakonodaja zagotavlja le moralni minimum, kakor pravi pravilo klasičnega prava ("Lex est minimum morale."), medtem ko seveda ne more za človekovo življenje veljati samo moralni minimum, temveč moramo stremeti k maksimumu, k popolnosti.

Gre za bistveni preobrat ali spreobrnitev od nomadskega k romarskemu načinu življenja. Mojzes in izraelsko ljudstvo so bili v puščavi nomadi, so blodili po puščavi in vemo, da so bili daleč od pravega načina življenja. Težava je nastala, ko so želeli tudi potem, ko so se ustalili, ohraniti nomadski način življenja in mišljenja, pa seveda ne gre tako. Dostikrat smo jim tudi mi podobni, ko smo danes tu in jutri tam, ko danes za nas velja eno, jutri pa drugo. Ko imamo danes radi nekaj ali nekoga, jutri pa nekaj drugega ali nekoga drugega. Ko pred seboj pravzaprav nimamo resničnega cilja, temveč prav po nomadsko tavamo naokrog in se le začasno nekje zaustavimo, potem pa naprej. Kristjan ne more biti nomad, temveč je romar. Slednji ima pred sabo jasen cilj in ve, katera je prava pot do tega cilja. Ker smo ljudje grešni, lahko seveda od te poti tudi skrenemo, toda nikdar ne sme priti do tega, da bi izgubili zavest svojega bistva, svoje identitete, da smo romarji in ne nomadi. Pomagajmo si med seboj, da bomo ohranjali to svojo zavest in identiteto. 

Živeti kot sol

Med tremi podobami, soljo, lučjo in mestom na gori, ki nam jih ponuja današnji evangeljski odlomek lahko rečemo, da bi sami danes ne bili kaj dosti pozorni na prvi dve, tretja pa nam v bistvu ne pove več kaj dosti. Sol in luč sta namreč danes postali nekaj tako samoumevnega, da se nanju kaj dosti niti ne ozremo. Sol je danes samo še začimba, ki je je v hrani še preveč, kar sploh občutimo tisti, ki nas tarejo težave z višjim krvnim pritiskom. Tudi luč je vselej na dosegu roke - samo na stikalo je treba pritisniti, pa je. Pravzaprav se širi danes še t.i. "pametna" elektrika, ko še pritiskati na stikalo ni treba več, saj je vse računalniško vodeno. Tisti, ki nismo živeli v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ne bomo vedeli, da je bila včasih sol prej sredstvo za konzerviranje hrane kot pa začimba, tako jo tudi pojmuje evangelij. Sol in mast so danes nadomestila drugačna sredstva za konzerviranje, kakor imamo danes tudi posebne embalaže, ki ohranjajo živila, poleg tega pa še hladilnike in zamrzovalnike. Podobno bodo še naši starši znali povedati, kako petrolejke in sveče, ki so jih uporabljali za razsvetljavo, še zdaleč niso tako svetile, kot smo danes vajeni in bodo tudi takoj razumeli, zakaj je pomembno, da se da svetilko na pravo mesto, če hočemo, da čim bolje razsvetli prostor. 

Sol so trgovci ponujali tam v Palestini v velikih blokih na trgih. Kar se je odkrušilo, je končalo na tleh, 

kjer je seveda sol izgubila svoj okus, s tem pa tudi smisel in namen. Svetilke so bile lončene posodice, v katere se je natočilo oljčno olje, te svetilke pa so potem postavili na posebne poličke v hišah, ki so bile tam v Jezusovih krajih prej votline. Tam so kolikor toliko razsvetlile osrednji prostor. Pomembno je torej bilo oljčno olje, da je svetilo, sicer ni bilo nič, kakor izvemo v priliki o pametnih in nespametnih dekletih. Mesta so gradili na vzpetinah, da so jih lažje branili - poglejmo recimo Križ na Vipavskem. 

Za nas je zlasti pomembno to, če smo označeni za sol in luč, da ti dve prvini nista nič sami zase, temveč vselej za drugega. Danes preveč tako živimo, da izhajamo sami iz sebe in ima vsakdo od nas preveč samega sebe za merilo presojanja vsega v življenju. Vendar, kakor vidimo iz evangelija, sta sol in luč od nekod dana in sta nekam postavljena - tega ne storita sama od sebe. Za nas ljudi to pomeni, da od nekod izhajamo in nekam gremo. Izhajamo od Boga in se k njemu vračamo, tako pa moramo tudi pojmovati svoje življenje. 

Za zemljo, torej za ta svet smo mi sol, ko pa govorimo o luči, svetimo ne samo ljudem, temveč tudi Bogu. V tistem stavku je lepo povedano, da s svojim lepim svetenjem slavimo Nebeškega Očeta. Sedaj pa spet k soli - kdaj nas "osolijo"? Jasno, pri krstu. Takrat postanemo osoljeni, takrat postanemo sol zemlje. 

Poudaril bi tudi, da smo sol ZEMLJE. Nebesa ne potrebujejo soli, zemlja jo potrebuje. Pomembno je, da se te svoje "slane" identitete zavedamo, kakor se moramo zavedati, da smo luč, da smo Božje svetilke. Dokler smo tu na zemlji, ker potem: "Noči ne bo več in ne bodo potrebovali ne luči svetilke ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov" (Raz 22,5). Torej je pomembno, da kot sol in luč tudi živimo, da torej živimo kot kristjani. Če bomo živeli kot ne-sol, bomo tako tudi končali - sol, ki izgubi svojo identiteto je, kot beremo v evangeliju, zavržena.

Kot sta sol in luč postavljena na svoje mesto, tako je tudi vsak od nas od Boga postavljen v življenje in na svoje mesto, Bogu v slavo to življenje živi, mu vrača ljubezen s posvečevanjem samega sebe in se v Božje roke izroča. Kot beremo v knjigi "Oskar in gospa v rožnatem", je naše življenje pravzaprav posojilo, ki ga je vsakemu od nas Bog odkazal. Ko se trudimo posvečevati svoje življenje, pa naj bo v katerem koli stanu, Bogu posojilo vračamo. Ne pozabimo - vsak od nas je nekam postavljen, da soli in sveti. Nihče ni slučajno, kjer je. 

Tako, zaključujemo še z mestom, ki ni le na vzpetini ali hribu, temveč na gori. Rekli smo, da je tako obramba lažja, a ni to glavno sporočilo. Gora namreč pomeni Božjo bližino. Pomeni, da je vsak od nas ustvarjen za to, da je v odnosu z Bogom. Mesto na gori se ne more skriti in kristjan ni kristjan, če ne skrbi za molitveno in zakramentalno življenje. Kdor za to ne skrbi, mu zmanjkuje olja v svetilki in izgublja svojo slanost. Posledično pozabi na Boga in na bližnjega. Potem tudi naša dela niso iz ljubezni, temveč iz koristoljubja ali neke računice, kakršnih imamo ljudje nič koliko. Povabljeni torej tudi pogosto na goro - k zakramentom in molitvi, za to se je treba truditi, potem tudi naša dela zares svetijo in slavijo Boga.

Svečnica - naše darovanje

Marija in Jožef darujeta Bogu Jezusa, ki je po eni strani njun sin – v zemeljskem smislu, po drugi pa je Božji Sin, tudi njun Gospod in Odrešenik. Lep poudarek tudi za nas, da bi naše oči bile sposobne gledati prek tistega, kar je samo zemeljsko dejstvo, da bi torej naš pogled šel še naprej in bi se v vsej polnosti zavedli, da smo sinovi Najvišjega. Tudi starši za svoje otroke bi se morali bolj zavedati tisto, kar je dejal Gibran v Preroku, da njihovi otroci v resnici sploh niso njihovi, temveč otroci Najvišjega. Prepogosto so naše oči priklenjene na zemljo in se nam zdi prava stvarnost samo tista zemeljska, nasprotno pa se nam ne zdi prava stvarnost tudi nebeška. Če smo pošteni, gledamo vse preveč z zemeljskimi očmi, od sebe, do drugih, pa do življenja. Tudi ko beseda nanese na Cerkev, mislimo, da govorimo v tem primeru o duhovščini, ne pa o veliko širši stvarnosti (kjer smo vsi kristjani, verne duše in vsi "Nebeščani"), katere pomemben del je tudi vsak od nas, pa čeprav se v vsej tej množici, ki to stvarnost sestavlja, tako da je pravi ocean, zdi, da kot posameznik nisem pomemben. Pa sem pomemben, a le s pravim pogledom in držo.

Zelo je tako pomembna ta naša drža, ta naš pogled, ki zna “videti čez”, ki priznava to, kar v resnici velja – da je Bog naš Stvarnik, mi pa smo njegova ustvarjena bitja, ta bitja pa so od njega in njegove dobrote in usmiljenja odvisna. Bolj ko to človeku postaja jasno, bolj postaja Bogu hvaležen za vse, kar je in kar ima. Zaveda se, da bi lahko njega in vsega, kar obstaja, tudi ne bilo. Zaveda se čudeža življenja in bivanja na tem svetu. Počasi prihaja tudi do zavesti, da smo ljudje ustvarjeni še za nekaj veliko, veliko večjega od nas samih.

Svečnica tako v nas zbuja hvaležnost in nam pove, kako to hvaležnost tudi na zunaj izražati. Tega zunanjega izražanja hvaležnosti Bogu pa ne potrebuje Bog sam, temveč jo potrebujemo mi. Kaj je zunanje izražanje hvaležnosti? Evangelij nam lepo pove, da je to molitveno in bogoslužno življenje. Ugotovimo, kako je vera celoživljenjski napor, ki zahteva celega človeka. Pove nam pa tudi, da ta napor obrodi nekoč bogate sadove, kakor se je zgodilo starčku Simeonu. Ta nekoč morda niti ne bo v času našega zemeljskega življenja, ni nujno. Vse prepogosto se nam zdijo Božje tolažbe le majhen obliž n arano, spričo tolikega trpljenja, ki je na svetu, vendar pa moramo zaupati. Bog je zvest svojim obljubam. Vera je tesno povezana z zaupanjem in tudi naporom.

Tudi vsak od nas je tako povabljen k darovanju Gospodu. Zato ne smemo pozabiti najprej na jutranjo in večerno molitev. V jutranji molitvi Bogu darujemo svoj dan in vse, kar bomo počeli, kakor tudi prosimo za njegov blagoslov in bližino. Ker pa smo zgoraj dejali, da mislimo širše, ko rečemo Cerkev, kličemo vsako jutro na pomoč tudi vse nebeške prijatelje, angele in svetnike, kakor tudi duše v vicah. Kakor je nekoč dejal Chesterton, so mistiki tisti ljudje, ki se zavedajo, da sta dva svetova boljša od enega samega. Tudi za nas mora veljati ta misel. Prav tako smo povabljeni, da se kdaj čez dan vsaj na kratko spomnimo na Boga in nebeško druščino, potem pa je izrednega pomena večerna molitev. Pri njej pregledamo svoj dan ter Bogu izročimo dobro in slabo. Na koncu se tudi sami izročimo v Božje varstvo in v varstvo celotne nebeške vojske in vernih duš. To je tisti vsakdanji minimum kristjana, kamor spada zraven še nedeljski in praznični obisk svete maše ter redna spoved. Ponavljam, da tega ne delamo zato, ker bi Bog to potreboval, temveč zato, ker mi to potrebujemo in se na ta način Bogu darujemo z vsem, kar smo in kar imamo, hkrati pa se mu tudi za vse zahvaljujemo.

Zato se bomo potrudili, da se bomo na mašo in spoved vselej ustrezno pripravili. Zelo pogosto namreč vse to opravimo zelo na hitro, kot današnji človek dela pravzaprav že vse. Toda, k maši je treba vselej nekaj prinesti, zato da od nje lahko tudi kaj odnesemo, enako pa velja tudi za sveto spoved. Ko pridemo v nedeljo k maši, je to zahvala ne samo za dan, ki je za nami, temveč je to zahvala za cel teden in za vse življenje, ki je za nami. Ni le prošnja za tistih par ur, ki so pred nami, temveč je to prošnja za cel teden in vse življenje, ki nas še čaka. Tega se moramo zavedati in se za to vselej potruditi. Vsak od nas mora prinesti svoj osebni dar v svetišče, prav kakor sta to storila Jožef in Marija. Prinesti mora samega sebe ter svoje življenje, z vsem svetlim in temnim, kar je v tem življenju. Samo tako bo lahko kaj tudi odnesel. Ne pozabimo pa tudi, da je s sveto mašo in pripravo nanjo tudi tesno povezana sveta spoved, kjer se edino lahko primerno očistimo, da bo naša daritev vredna in čista, kakor tudi za to, da bomo lahko vredno pristopili k obhajilu, kjer se nam v hrano daje sam Božji Sin.