Ne Bog filozofov in učenjakov...

Praznik Sv. Trojice prepogosto jemljemo kot praznik teologov in strokovnjakov, zato navezava na vzklik Blaisea Pascala. Na ta praznik nam je, nasprotno, dana čudovita priložnost, da Boga slavimo za tisto, kar je. In tisto, kar najbolj jasno izvemo o Bogu, ni to, da je Trojica. Jezus namreč v evangeliju govori le o Očetu, o Sinu oz. o samem sebi, ki da to je, in govori o Svetem Duhu, ki naj bi ga Oče po njem poslal ljudem. Iz Kristusovih besed se da tako razbrati, kako je Oče Bog, kako je Sin Bog in kako je tudi Sveti Duh Bog. Kar pa je iz evangelija jasno, je to, da je Bog zares ljubezen, kakor bo apostol Janez vzkliknil kasneje v svojem pismu (1 Jn 4,8). Še nekaj, kar je iz celotnega evangelija jasno (ko rečemo “evangelij”, mislimo na celotno Novo zavezo), je to, da je Bog naš ljubeči Oče, ker nas je posinovil v Kristusu, svojem Sinu. Kljub temu pa, da imamo ta dejstva, o Božji ljubezni, da je tudi naš Oče, da smo mi njegovi otroci jasno zapisana, pa gre to pogostokrat mimo naso z. na to nismo pozorni – morda ravno zato, ker je tako jasno zapisano, ali tudi zato, ker se nam morda to ne zdi povsem verjetno ali mogoče.

Od nekega očeta sem slišal, da bi pravi oče naredil vse za svojega otroka. Mi se pogosto pritožujemo

nad svojimi bližnjimi, tudi nad svojimi starši, kako malo da naredijo za nas. Potrebno bi se bilo od časa do časa zaustaviti in se ozreti nazaj tako, da bi pogledali in premislili vse tisto, kar so naši starši naredili v življenju za nas. Videli bi, da so resnično naredili marsikaj. Da so pravzaprav naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, za nas. Morda bi to pripomoglo k večji hvaležnosti do njih in do svojih bližnjih, kakor tudi do tega, da bi bili v življenju manj črnogledi, naše oči pa bi bile bolj odprte čudenju nad vsem lepim, kar se nam zgodi in kar je okrog nas.

Kakor nad svojimi starši in bližnjimi, pa se marsikdaj pritožujemo tudi nad Bogom, češ da ne naredi nič konkretnega za nas. Tudi tu bi se bilo treba zaustaviti in v življenju pogledati nazaj, kaj vse dobrega in lepega se nam je zgodilo. Ne vem, če je čisto samo po sebi umevno, da se nam je to zgodilo, saj se lahko tudi ne bi. Konec koncev je čudež tudi naš obstoj, pa bi se morali vsaj kdaj pa kdaj začuditi nad tem, da sploh obstajamo, ko pa bi nas lahko tudi ne bilo. Že z lastno pametjo torej lahko spoznamo, da mora obstajati nekdo, ki je večji od nas ljudi, ki nas ima zelo rad. Če pa to vendarle še ne bi bilo dovolj, nam evangelij ponuja čudovit dogodek, ki se je zgodil za vse ljudi vseh časov: “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje” (Jn 3,16). Ker pa ne bi zares ljubil, če se to ne bi še naprej dogajalo, pošilja Bog še vedno svojega Sina na svet, da bi se rešili, da bi prišli do večnega življenja. To počenja tako, kot je to naredil prvič – po Svetem Duhu.

Ob vsem tem bi bila naša pričakovana drža v tem, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo, kakor tudi v tem, da mu priznavamo svojo majhnost in nebogljenost, svojo grešnost in omejenost, kakor tudi svoje iskrene prošnje. Ni težko ugotoviti, kako to najbolj počnemo pri zakramentih, zlasti pri sveti spovedi in še bolj pri evharistiji, kjer se dogaja ravno ta skrivnost Svete Trojice, da Bog izkazuje svojo neizmerno ljubezen do nas s tem, ko po Svetem Duhu daje svojega Sina. In neverjetno je še to, da se mi s to Božjo ljubeznijo tudi hranimo, saj imamo ta privilegij, da tega Sina uživamo. Božja milost je torej tista, ki v nas že deluje, čaka pa na naš odgovor. Bog naredi zares vse za nas ljudi. Ker pa je vselej, kakšen je odgovor otrok na ljubezen in razdajanje staršev, je vprašanje tukaj to, kakšen je odgovor nas kristjanov na to nenehno Božjo ljubezen in razdajanje. Odgovor, ki se od nas pričakuje, pa ni v besedah, temveč v dejanjih, z življenjem. Se bomo še spraševali, zakaj moliti, zakaj k maši in tako naprej? Če odgovarjamo na Božjo ljubezen, nam krščanske dolžnosti ne bodo težje, temveč bomo ugotovili, da nam predstavljajo našo notranjo, našo duhovno hrano. Tako namreč ohranjamo in gojimo odnos z našim nebeškim Očetom, z našim bratom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom. Z našim Bogom, torej, ki je Ljubezen, ob kateri se napajamo in brez katere ne moremo.

Sveti Duh je zelo konkreten

Svetega Duha, če smo pošteni, doživljamo preveč oddaljeno, abstraktno. O njem sicer veliko govorimo in, če rečemo drugače, filozofiramo (v slabšalnem in nepravem smislu, da ne bo pomote), ni pa tretja Božja oseba konkretna. Vse to je seveda kaj daleč od resnice, saj Sveti Duh, ki nam ga pošilja Gospod Jezus, deluje zelo konkretno. Da je temu res tako, se lahko prepričamo že iz trditve sv. Tomaža Akvinskega, ki je nekoč dejal, kako je karkoli pametnega, kar izreče kdorkoli na tem svetu, od Sv. Duha, je torej njegov navdih. Če tako pomislimo z očmi vere, potem se zadeva zdi logična. Vidimo torej, kako Sv. Duh že zelo konkretno deluje po pametnih in modrih besedah vseh ljudi na svetu. Vendar pa ne moremo ostati le pri besedah, potrebujemo še kaj bolj otipljivega, konkretnega, potrebujemo dejanja.

Za to pa si bomo pomagali s pesmijo slednico današnjega praznika, kjer je Sv. Duh označen kot: luč v temi, tolažba žalostnih, poživitev za dušo in podobne reči. To so najprej tisti duhovni darovi, ki so seveda nekaj dobrega, vendar pa ljudje potrebujemo tudi še bolj konkretne reči. Sveti Duh namreč ogreje, kar je mrzlo, zalije, kar je suho, zdravi vse rane, v vročini prinaša hlad.

Ljudje si torej vselej želimo dobrih darov, tako za svoje telo, kot tudi za svojo dušo in svojega duha. Sveti Duh pa je v tem oziru zelo konkreten, saj nam ljudem posreduje vse dobro, kar potrebujemo za svoje žizljenje. Laho bi torej nekoliko naobrnili misel sv. Tomaža, ki smo jo navedli, in rekli, kako je pravzaprav vse dobro, kar se nam zgodi, pripeti, kar doživimo, od Sv. Duha. Bodisi, da to vsem ljudem dobre volje navdahne, da potem drugim naredijo, pa naj bodo to dobre misli in molitve, ali tudi dobre besede in dejanja ljubezni. Lahko pa tudi Sv. Duh sam preustvari stvari, da postanejo poveličane, kot recimo stori pri sveti mašni daritvi, da kruh in vino postaneta telo in kri Gospoda Jezusa Kristusa. Sveti Duh pa nikdar ne deluje sam po sebi, ampak vselej v občestvu z Očetom in Sinom, tako da ne le da lahko rečemo, temveč to prav moramo dejati, da potemtakem zares drži, da vsak dober dar pride od Boga, če smo že dejali, da vse, kar je dobro, pride od Svetega Duha.

Morda se res premalo v naših prošnjah in zahvalah obračamo na tretjo Božjo osebo, na Sv. Duha. Zato bo v prihodnje vsak trenutek tolažbe, sreče, veselja, zadovoljstva, vsaka lepa in dobra beseda, kakor tudi vsako dobro dejanje, ki ga bomo deležni, lepa priložnost, da se zahvalimo Sv. Duhu. Ne pozabimo pa tudi za vse dobre darove vsak dan iz srca Sv. Duha prositi.

Povzdigniti oči k nebu

Teden dni pred binkoštnim praznikom poslušamo del Jezusove dolge molitve (t.i. »velikoduhovniška molitev«), ki jo je molil, preden je zapustil z učenci dvorano zadnje večerje, torej pred svojim trpljenjem in smrtjo. Še enkrat več nas Gospod uči, kako je pred pomembnimi koraki, pred pomembnimi življenjskimi odločitvami, potrebna molitev. Vemo, kako se je večkrat umikal na samo ravno za to, da bi molil, tudi preden je, denimo, izbral svoje apostole.

Imamo zelo pomemben stavek, saj je rečeno, kako je Jezus »povzdignil oči k nebu«. To ni kar tako navrženo, temveč nam pove, kako gre pri molitvi zlasti za notranjo naravnanost, ne pa samo in zgolj za neko avtomatiko. Podobno povabilo k notranji naravnanosti najdemo tudi vsakokrat pri maši, preden se začne osrednji del, ko duhovnik povabi: »Kvišku srca!« Kako pogosto gre ta poziv mimo nas, bi nam pa moral predstavljati zadnje povabilo, da se končno res otresemo vsega zunanjega, svoja srca pa naravnamo k nebeškim rečem, k Gospodu.

Velikokrat prihajamo zlasti k sveti maši izjemno raztreseni, a žal ne poskrbimo, da bi, kakor Gospod Jezus, povzdignili oči k nebu, da bi se torej dvignili nekoliko iz sebe in svoj notranji glas, svoje srce in svoje misli povzdignili proti nebu, torej k Bogu. Psalmist lepo pravi, da svoje oči povzdiguje kvišku, ko išče pomoč, potem pa hitro ugotovi: »Naša pomoč je v Gospodu, ki je ustvaril nebo in zemljo« (Ps 121/120,1-2). Tako pogosto se pa mi raje kopamo v naših težavah in jih zadržujemo v sebi, namesto, da bi jih izročali Bogu ali nebeški Materi Mariji. To človek dela v molitvi, najbolj pa seveda pri tisti najvišji molitvi, ki je sveta maša, kjer je, kakor smo slišali tudi v evangeliju, Gospod Jezus od Očeta poveličan, ko se za nas daruje. Tudi vse tisto, kar mu znamo izročiti, je z njim poveličano, saj Bog vse to spremeni v duhovne darove, ki jih potem nesemo s seboj v življenje.

Spomnim se, kako smo bili pred nekaj leti na obisku pri duhovniku, ki je sicer tudi plodovit duhovni pisatelj, pa nam je dejal – takrat je služboval na eni od manjših Marijinih romarskih poti – kako danes ljudje ne znamo več Bogu in Mariji izročati svojih reči. Dejal je, kako so tudi nekdaj imeli ljudje velika bremena, vendar so poromali k Mariji in tam ta bremena tudi pustili, domov pa so se vrnili lažji. 

Zato naj velja to povabilo tudi za nas, da bi na tak način prihajali k sveti maši. Pridimo nekaj minut prej, se usedimo ali pokleknimo ter pomislimo, kaj bo tisto, kar bomo Bogu pri maši izročili. Ni nujno, da so to samo naše težave in stiske, temveč so to lahko tudi ljudje, za katere želimo posebej moliti, kakor so lahko tudi naše zahvale, pa tudi naši prestopki in žalitve – do Boga in bližnjega. Sveta maša je namreč hvalna, zahvalna, spravna in prosilna daritev. Pri njej torej Boga hvalimo in slavimo, skupaj z angeli in svetniki. Pri njej se Bogu zahvaljujemo za vse dobro, kar nam je storil. Maša se daruje v spravo in zadoščenje za naše grehe in maša je tudi prosilna daritev, kjer prosimo zase in za druge. V manjši meri lahko na podoben način tudi vsak večer premislimo, kako smo preživeli pretekli dan. Kaj je bilo takega, za kar bi se zahvalili, kaj obžalujemo, za kaj Boga prosimo. Vselej pa se trudimo, da bomo s svojim življenjem, s svojim zgledom torej, Boga hvalili in poveličevali.

Naš temelj je Nekdo

Božja beseda 6. velikonočne nedelje nas spodbuja k temu, da bi razmišljali o tem, kdo smo kristjani oz., kaj naj bi za kristjane kot take veljalo. Vprašanje po identiteti, torej. Vsak od nas se mora vprašati: »Kdo sem in kam grem?« Kjer ni dovolj le ustni odgovor: »Kristjan sem, namenjen proti nebesom.« temveč mora biti odgovor vsakega izmed nas zavestna odločitev in trud, da bi v življenju delali tisto, kar nam naroča slovesni velikonočni blagoslov: »Živite kot kristjani, da boste mogli biti združeni z njim [z Gospodom Jezusom Kristusom] v nebeški domovini.« Še enkrat več torej povabilo k temu, da ne bi bili kristjani le z usti ali na papirju, temveč da bi to bili z vsem svojim bitjem. Pa ne le kristjani, temveč vse tisto, kar velja za nas v življenju. Na vso moč se je treba truditi poglabljati svojo življenjsko poklicanost. Treba se je na vso moč tr5uditi, da bi poglabljali in izboljševali svoje starševstvo, materinstvo, očetovstvo, sinovstvo, hčerinstvo. Vsak dan bolj moramo biti dobri možje ali žene, duhovniki, redovniki ali redovnice, fantje ali dekleta, prijatelji ali prijateljice. Moto, ki sta si ga izbrala zakonca iz tolminske župnije za svoje skupno življenje, je pomenljiv: »Ljubim te bolj kot včeraj in manj kot jutri.«

Gospodove besede: »Ne bom vas zapustil sirot (Jn 14,18),« so izredno pomembne, ključne pravzaprav. Nihče od nas ne more biti sirota in to tudi ni. Sirota se namreč nima na koga nasloniti, izhaja iz »niča«, za nas pa to seveda ne more veljati. Zdi pa se, da se imamo pogosto za sirote, saj pravimo, kako čakamo, da Bog, Kristus, Marija posežejo v naše življenje. Čakamo, da spregovorijo, da nam dajo napotke za naprej. Do sedaj torej ni bilo še ničesar, do sedaj se še nič ni zgodilo, do sedaj še niso spregovorili. Pa to seveda ne drži. Gospod Bog, Gospod Jezus Kristus, nebeška Mati Marija so naredili in povedali že marsikaj, tako v zgodovini človeštva, v zgodovini krščanstva, kakor tudi v življenju vsakega posameznika. Težava je v tem, da mi tega ne opazimo oz. se ne dovolj potrudimo, da bi vse to poiskali. Da bi te »velike reči, ki nam jih je Gospod storil«, če rečemo z Marijo, opazili, se je treba pogosto umiriti in pogledati v zgodovino svojega življenja, kakor tudi v zgodovino človeštva in Cerkve. Ogromno Božjih dejanj in besed najdemo v samem Svetem pismu, potem pa tudi v nauku in izročilu Cerkve. Tako da bi bilo za začetek zelo dobro, da bi se začeli kaj bolj poglabljati v Sveto pismo, v luči tega, kaj želi Gospod po njem sporočiti meni osebno, kjerkoli že v življenju sem in karkoli delam. Na podoben način bi se morali kaj bolj poglobiti v krščanski nauk. Dobro se je v tem oziru denimo poglobiti v katero izmed besedil svetega očeta, sedanjega, kakor tudi prejšnjih, kakor se je tudi dobro kaj poglobiti v kak katekizem. Pred tremi leti je izšel zelo prikladen katekizem za mlade »Youcat«, kjer dobimo strnjen ta nauk Cerkve, ki seveda ni le za mlade, temveč za vse kristjane – kristjani naj bi vsi bili po srcu mladi, mar ne?

Naslednja zadeva, ki se je precej malo poslužujemo, je pregled našega preteklega življenja v luči vsega dobrega in lepega, kar se nam je zgodilo. Začne se z vsakodnevno večerno molitvijo, kjer lahko pogledamo, kaj dobrega in lepega smo bili deležni čez dan, pa se lahko Gospodu za to zahvalimo. Prav tako lahko vsake toliko časa pregledamo naše preteklo življenje, ker sicer mislimo, da je vse samo črno in slabo.

Na ta način bomo lahko počasi namreč prišli do tega, da vidimo, kako je v začetku našega bivanja nekdo, oseba, na katero se lahko v življenju naslonimo. Papež Benedikt to takole ubesedi v okrožnici »Bog je ljubezen«, njegove besede pa nam ponovno ponudi papež Frančišek v uvodu v apostolski spodbudi »Veselje evangelija«: »Krščanstvo ne temelji na neki etični odločitvi ali na neki veliki ideji, temveč na nekem dogodku, na eni Osebi, ki daje življenju novo obzorje, s tem pa tudi jasno usmeritev« (Bog je ljubezen 1). Na vprašanje, zakaj se je odločil za krščanstvo, lahko tako spet odgovorimo z besedami iz istega dela iste okrožnice: »Verjel sem v Božjo ljubezen.« Kristjan sem torej ne zato, ker bi to bila neka plemenita ideja, lep nauk, visok etični kodeks, temveč zato, ker me ima Bog rad. To dokazuje tako, da mi je v življenju storil in še dela, verjamem pa, da tudi še bo v prihodnosti delal, »velike reči«. Če ne drugega, je zame osebno poslal na svet in žrtvoval svojega edinega Sina Jezusa Kristusa, slednji pa me je rešil greha, bolečin in smrti ter mi odprl vrata v nebesa.  

Naša smer in naša pot

Po beli nedelji nam spet priskoči na pomoč apostol Tomaž, ki se mu tokrat pridružuje še apostol Filip. Brez Tomaževe negotovosti in spraševanja: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” (Jn 14,5), bi ne dobili tistega tako pomembnega Gospodovega izreka, ki si ga lahko večkrat sami pri sebi ponovimo, kakor ga lahko ponovimo vsem tistim, ki dvomijo: “Jaz sem pot, resnica in življenje” (Jn 14,6). Našo smer, ki so nebesa, kdaj pa kdaj izgubimo. Pa ne, da tako pogosto prav zablodimo, temveč gre bolj za to, da nam gre ta smer iz glave, kakor nam gre iz naše glave, iz našega obzorja tudi tisti, ki je pot, Gospod Jezus Kristus.

Danes je tako, da imamo velikokrat tisti dve skrajnosti – prevelika gotovost vase, po drugi strani pa

popolna negotovost in neodločnost, tudi strah. Nobena od obeh skrajnosti ni dobra, vsekakor pa za obe drži še nekaj – obe računata le na človeka. Lahko rečemo, da v nobeni od obeh skrajnosti ni prostora za Boga, saj napuh, samozaverovanost, kakor tudi skrajni dvom, mlahavost in neodločnost ne puščajo prostora. Res je, treba je narediti v življenju tisto, kar smo sposobni, a se je treba tudi hkrati zavedati, da je, kot bi rekel Pascal, neverjetno veliko število stvari, ki nas ljudi presegajo. Samo na ta način bomo šli v smeri čudovitega življenjskega pravila sv. Benedikta, ki se, kot je najbrž znano, glasi: “Moli in delaj!”

Na tisto prvo namreč ljudje izjemno radi v današnjem svetu pozabimo. Toda na ta način izgubimo smer in ne vemo več za pot. Kristus je tisti vogelni kamen, ki drži, kakor nas opozarja apostol Peter, skupaj našo zgradbo. Tu lahko vidimo zadevo v luči posameznika in njegovega življenja, kakor tudi širše, kot družbo in kot Cerkev. Pravi temelj je Kristus, mi vsi pa se vzidavamo v to zgradbo. To pomeni, da nas je treba primerno obdelati, da bomo lahko del “hiše Gospodovega Očeta”. S krstom se to obdelovanje prične, traja pa vse do smrti. Kamen, ki pa se ne pusti obdelati, zgradbi ne koristi in bo zavržen. Samo toliko časa, kolikor živimo, imamo čas, da se pustimo Gospodu obdelovati, s tem, da če je nekaj, kar ne vemo, to, koliko časa bomo še živeli na tej zemlji.

Oblikovanje pa se vrši po udeležbi in prejemanju svetih zakramentov, po poslušanju in izpolnjevanju Božje besede, po molitvi, kakor tudi po poglabljanju v vsebino krščanske vere in trudu, da to vero živimo. Tistega, ki si domišlja, da bo vse rešil sam, Gospod opozarja, še enkrat: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.”