Upanje daje krila

Velikokrat se dogaja, sploh v današnjem času, da pomešamo med seboj pojme in koncepte, ki so si podobni, ne upoštevajoč realno razliko, ki vlada med njimi. Pa ne le, da zadeve mešamo, temveč jih celo zamenjujemo, ker mislimo, da pomenijo povsem isto, čeprav ni tako. 

Pomenljiv primer tega sta optimizem in upanje, ki ju mnogi pojmujejo kot nekaj identičnega in med seboj zamenljivega, čeprav sta si med seboj radikalno različna. Optimizem namreč gleda na pozitivnost stvari, upanje na pozitivnost življenja - če nekdo torej nima upanja, bo zelo težko optimist, predvsem pa bo težko bil optimist dolgo časa. Če namreč optimizem pomaga kolikor toliko živeti sedanjost tako, da nas opozori, kako obstaja tudi lepša, bolj pozitivna plat sedanjosti, ki je morda nismo niti opazili, ki smo jo enostavno prezrli, pa nam upanje pomaga živeti sedanji čas tako, da nas opozori, da obstaja prihodnost. Ni težko ugotoviti, kako gre za nekaj povsem drugega, sploh na kakovostni ravni. Naši stari bi rekli, da gre za "čisto drugo pesem". 

Poleg tega je optimizem neka čisto individualna lastnost, ki je neredko tudi začasna, minljiva. Upanje lahko delimo - bodisi zato, ker upanje in v upanju lahko živimo skupaj z drugimi, kakor tudi zato, ker lahko upanje položimo v drugega (verni lahko celo napišema Drugega, ker upamo v Boga), če pa gre za resnično upanje, le-to ne preneha. Največja moč upanja je v dejstvu, da ga je mogoče ohraniti tudi po življenjskem porazu ali polomu. Pravzaprav velja, da ravno v teh primerih upanje doseže največjo možno vrednost in lahko rečemo, da šele v takšnih primerih upanje zares postane upanje v polnem pomenu, medtem ko se optimizem izkazuje samo med neko preizkušnjo ali izzivom. Če dobro pogledamo, je upanje tudi veliko bolj realno od optimizma, saj stvari vidi takšne, kakršne so, medtem ko jih optimizem lahko tudi olepšuje, ko nam kaže pozitivno plat - nevarno je, da vidimo le pozitivno plat, prezremo pa drugo plat medalje. Zadnja odločilna razlika, ki jo bomo omenili, je ta, da nam optimizem pomaga, da nismo žalostni, medtem ko te upanje pripelje do nasmeha. Optimizem nas torej obdrži na nogah, medtem ko nam upanje daje krila, da poletimo.

Graditi Božje svetišče

Na današnjo nedeljo so prišla skupaj kar tri praznovanja, saj je zahvalna nedelja ali »hvaležnica«, potem je danes praznik posvetitve lateranske bazilike, »matere in glave vseh cerkva v Prestolnici (Rimu) in po svetu«, prav tako pa marsikje danes praznujejo sv. Martina še duhovno, ko so že bila razna drugačna praznovanja ob zahvali in veselju za novi pridelek vina.

Apostol Pavel nas lepo opozarja, da je vsak od nas kristjanov Božja zgradba, ki ima za temelj

Gospoda Jezusa Kristusa (1 Kor 3,9.15). Obenem smo tudi Božje svetišče, v katerem prebiva Sv. Duh (v. 16). To so lepe podobe, ki povedo, kako govorimo več kot le o tem, kar se vidi. Stvarnost ni le to, kar se vidi, kar je materialnega, fizičnega. Tudi ni le čustvovanje in čutenje. Stvarnost ima tudi duhovno razsežnost in resničnost, nanjo naj kristjan ne bi pozabil. Koliko pa smo danes zares pozorni na to duhovno stvarnost, na skrb za Božje življenje v nas? Bodimo pošteni in si povejmo, da smo najbolj pozorni zlasti na materialno in fizično, kakor tudi na čutno. Za tem pridejo na vrsto čustva in duševnost (psiha), navadno pa ni kaj veliko prostora za duhovno, za Božje. Posledično za to tudi ni časa. Apostol narodov pa nas opozarja: »Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi« (1 Kor 3,17).

Treba je torej skrbeti za posvečevanje samih sebe v celoti – telo ni le tisto, kar se vidi, temveč tudi vse ostalo. Za to je treba seveda skrbeti v vsakdanjem življenju z molitvijo, odpovedjo in dobrimi deli. Ko govorimo o molitvi, mislimo na osebno molitev in skupno, zlasti družinsko, molitev, na branje in premišljevanje Svetega pisma, na branje in premišljevanje življenjepisov in spisov svetnikov, na duhovno in versko literaturo. Vse to lahko počnemo doma in v vsakdanjem življenju, vendar ne smemo mešati časov. Čez dan imam veliko časa, da lahko molim zase, le primerno si je treba stvari razporediti, zvečer pa je zlasti čas za skupno, zlasti družinsko molitev, ki ji je še kako pomembno pridružiti še pogovor. Vse našteto radi zanemarjamo, s tem pa uničujemo sebe, torej Božje svetišče. Odpoved, zdržek in post so tako ali tako že pozabljene zadeve, vendar jih Cerkev nikdar ni preklicala in so zelo pomembne za grajenje nas samih in skupnosti, katerim pripadamo. Postavi se tudi vprašanje, kako kaj doma posvečujemo nedelje in praznike, če so namreč to zares družinski dnevi ali ne. Niso to dnevi kot ostali, ki jih vsakdo preživi na svojem koncu hiše ali stanovanja, zazrt v svojo elektronsko napravo ali televizor. Potruditi se moramo, da smo skupaj, v hiši ali zunaj. Vsa druga dela te dni odpadejo – fizična in intelektualna. Govorim tudi otrokom in mladim, ki radi delajo naloge in se učijo na nedelje in zapovedane praznike – pomeni, da niso izkoristili tistih dni prej. Če se ozremo še na dobra dela, potem moramo reči, da so ta lepo zaobsežena v obeh seznamih del usmiljenja, seznamu telesnih in duhovnih. Na slednjega smo pozabili, če ga sploh priznavamo. Tu teh del ne bomo naštevali – naj bo to domača naloga za čez teden, tudi oz. zlasti za odrasle.

Ne moremo zidati svojega Božjega svetišča doma in v okolju, v katerem se gibljemo, živimo ter delujemo, če najprej ne dobimo tistega, kar potrebujemo v svojem župnijskem svetišču. Kaj se tam deli, nam lepo pove današnje prvo berilo, ki pravi, da v domači cerkvi po duhovnikih dobimo žive vode. Ta živa voda je Gospod Jezus Kristus sam, ki se nam radovoljno razdaja. Ko se odpovedujemo temu bogastvu, tako da se ne udeležujemo bogoslužja in ne prejemamo zakramentov, zlasti tu mislim na redno sveto spoved, ali jih prejemamo nevredno, ko brez omenjenega spovednega očiščenja pristopamo k svetemu obhajilu, rušimo svoje Božje svetišče. Namesto Sv. Duha pa dobijo lepo pripravljeno hišo za svoje nečedne dejavnosti neki drugi duhovi.

Pustiti in dopustiti moramo zato Gospodu Jezusu, da pomete z vsem odvečnim v nas. Odprimo mu svoja srca, da bomo gradili Božje svetišče, začenši pri sebi, potem pa se bo to nadaljevalo še naprej, na vse ravni.

Ljubezen do pokojnih

Dan spomina na verne rajne praznujemo v Cerkvi vse od konca 1. tisočletja, začeli pa so z njim v benediktinski opatiji Cluny, ki je v cerkveni zgodovini izrednega pomena za številne stvari v življenju in bogoslužju Cerkve. Gre pravzaprav za spodbudo, da v duhovnem smislu naredimo vse, kar je v naših močeh za naše rajne, ker jih mnogo to potrebuje. V glavnem gre za naše molitve in svete maše zanje, kakor imamo v tem tednu možnost, da rajnim rešitev njihovega stanja omogočimo še bolj neposredno, če smo v stanju posvečujoče milosti (da ga dosežemo, je potrebna dobra sveta spoved), prejmemo sveto obhajilo in molimo, zlasti na pokopališču, za naše rajne. Vse to je povezano z vero v poslednje človekove reči, ki so: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Marsikdo v nebeško srečo pač ne more priti neposredno, pa potrebuje očiščenje. Temu stanju rečemo »vice«, po latinsko »purgatorium«, kar dobesedno pomeni »kraj očiščevanja«. Gre pa za to, da če nismo v času zemeljskega življenja poskrbeli za čistost naše duše, nam morajo po smrti našega telesa drugi pri tem očiščenju pomagati.

Kot slišimo namreč pri mašnem hvalospevu, se smrtjo naše življenje spremeni, ne pa uniči. Gre za večnost, v katero danes številni, žal tudi kristjani (ali vsaj zase pravijo, da so kristjani), ne verujejo več. Kot večnost pa ni mišljena le nebeška sreča, temveč tudi druge posmrtne reči. Brez tega večnostnega pogleda je seveda način našega zemeljskega bivanja precej drugačen, drugačna je tudi verska »praksa«, izgubi se zakramentalno življenje, osrednje mesto, ki naj bi ga zakramenti imeli v našem življenju, zlasti trpita zakrament evharistije in z njo tesno povezani zakrament pokore, sveta spoved. 

Vice si lahko predstavljamo nekako tako, kot povem veroučencem. Povabljeni smo na praznovanje rojstnega dne. Vemo, da do prijateljeve hiše vodita dve poti – ena asfaltna, ki pa je daljša, druga pa je blatna potka. Kot velikokrat v življenju, tudi tokrat uberemo bližnjico, misleč, da bomo s tem marsikaj pridobili. Res do hiše pridemo zelo hitro v časovnem smislu, vendar pa imamo vse blatne čevlje in hlače. Prijateljeva mama in oče nas zato nočeta spustiti v hišo, dokler ne bomo imeli čistih čevljev in hlač. Kaj storiti? V hišo ne moremo vstopiti, čevljev in hlač tudi ne očistiti sami. Prijateljeve starše zato prosimo za mobilni telefon, s katerim pokličemo mamo, da bi nam prinesla čiste čevlje in hlače, da bi lahko šli na zabavo. Čakamo na mamo, da pride, hkrati pa skozi okno opazujemo, kako se naši prijatelji notri zabavajo, igrajo, plešejo in mastijo. Tudi vonj dobrot pride do nas, nam pa je hudo. Končno vendarle pride mama, ki prinese želeno obleko in obutev, hkrati pa nam še enkrat razočarana ponovi tisto, česar se boleče tudi sami zavedamo, da nam je bilo večkrat rečeno, celo zabičano, naj gremo k prijatelju po cesti, ne pa po bližnjici...

Lepo je tako ponazorjeno to naše življenje, kjer se ne držimo evangeljskih in krščanskih naukov matere Cerkve, ne upoštevamo pametnih nasvetov in zgledov živih, kakor tudi vseh tistih, ki se že veselijo pri Bogu (dobimo vse to recimo v življenjepisih svetnikov), ki so seveda vsi naši resnični prijatelji, ubiramo pa bližnjice, da bi dosegli srečo in zadovoljstvo. Tako seveda ne gre. Ko je prepozno, potrebujemo zunanjo pomoč. Naši umrli zato potrebujejo našo duhovno pomoč, hkrati pa se moramo tudi mi sami truditi za čim bolj krščansko življenje.

Škof v škofiji Massa Carrara, Giovanni Battista Marenco, je umrl 22.10.1921. Veljal je pri ljudeh za zelo gorečega in svetega moža. Približno sedem let po njegovi smrti se je v samostanu salezijanskih sester (Hčera Marije Pomočnice) v glavnem mestu škofije zgodilo nekaj zanimivega in izrednega. Sestra vratarica je bila nekega večera na dvorišču, glavna vrata samostanskega obzidja pa so bila zaklenjena. V stebrišču je presenečena opazila cerkvenega dostojanstvenika, kako se je sprehajal. Ko se je približala, je opazila, da gre prav za škofa Marenca. »Gospod škof, kako da ste tukaj, mar niste umrli?« »Pustili ste me v vicah! Veliko sem delal za vašo ustanovo, pa nihče več zame ne moli!« »Kako je mogoče, da se je tako svet škof znašel v vicah?« »Ni dovolj, da smo sveti pred ljudmi, temveč je treba biti sveti pred Bogom! Molite zame!« Ko je to rekel, je izginil. Sestra vratarica je brž obvestila mater prednico, s katero sta se takoj drugi dan odpravili v Turin, da bi vse skupaj povedali vrhovnemu predstojniku Salezijancev bl. Filipu Rinaldiju, tretjemu nasledniku sv. Janeza Boska. Ta je takoj zaukazal javne molitve v svetišču Marije Pomočnice za dušo škofa Marenca. Slednji se je spet prikazal v samostanu teden kasneje in dejal: »Izšel sem iz vic! Zahvaljujem se za vašo ljubezen! Sedaj molim za vas!«

Ta pripoved še podkrepi povabilo vsem nam, da bi goreče molili, darovali maše in sploh naredili vse, kar je v naših močeh, za vse naše pokojne brate in sestre. Če je škof, ki je veljal pri ljudeh za svetega, potreboval očiščevanja, potem ga verjetno še marsikdo. Zelo verjetno, bomo maše in molitve potrebovali tudi mi, ki nismo ravno svetniki – vsaj zase tako menim. Bl. Ana Katarina Emmerick je dejala, da nam verne duše za naša dejanja ljubezni do njih povrnejo desetkratno. Ne smemo pa nikdar pozabiti v duhovnem oziru narediti vse tudi za žive, saj se zadnje duhovno delo glasi: za žive in mrtve Boga prositi.  

Evangelij v praksi

V Cerkvi je danes praznik Vseh svetih, ko se veselimo z vsemi brati in sestrami, ki so že »blaženi«, ki so torej dosegli nebeško slavo. Tudi mi smo romarji na poti v nebesa, a do končnega cilja še nismo prispeli. Povabljeni smo, da polni vere hodimo po tej težki poti, ki seveda ni lahka, temveč predstavlja neprestani boj s silami teme, z grehom, pa tudi vsak s samim seboj se mora vselej boriti, da se pretolčemo naprej. Ko torej gledamo na vse te brate in sestre ter jih občudujemo, ker uživajo večno srečo in veselje, dobimo lepo spodbudo v tem, kako je treba živeti evangelij – pod to besedo razumemo celotno Novo zavezo.

Če je praznik svetnikov, si bomo za ponazoritev pomagali s svetniki oz. s svetnikoma. Prenesti

evangelij in se ga truditi živeti, ni lahka zadeva. Sv. Frančišek Saleški se je zato vprašal, kakšna je razlika med evangelijem in življenjem svetnika. Podal je slikovit odgovor na to vprašanje, saj je dejal, da je evangelij podoben simfoniji, ki je zapisana na notnem črtovju, življenje svetnika pa je enako izvedbi te simfonije – izvedli in izvajali pa so svetniki simfonijo evangelija s svojim življenjem. Pomeni, da so tisto, kar je bilo v teoriji, postavili v prakso. K temu torej vabijo tudi nas. Nikdar ne bomo nehali ponavljati, da je biti kristjan z jezikom nekaj zelo enostavnega, ni pa lahko živeti kot kristjan. Svetniki so se trudili, da nauk evangelija in nauk Cerkve, torej celoten krščanski nauk, živijo vsak dan v svojem življenju. 

Iz tega lahko hitro doumemo, kako pomembno je brati in premišljevati življenjepise svetnikov – to je namreč odličen način, da bi vse bolj globoko doumeli bogastvo evangeljskega in krščanskega sporočila, kakor tudi, da bi bolj jasno spoznali svojo krščansko istovetnost ali identiteto. Sv. Ignacij Lojolski je svojo svetniško pot začel prav z življenjepisom svetnikom. Spočetka je to počel nekako pod prisilo, saj je med okrevanjem po vojni rani pričel z branjem ene od edinih dveh knjig, ki ju je našel v hiši, kjer je bil. Ta ena knjiga pa je bila zbirka življenjepisov svetnikov. Sprva je bil do tistega, kar je bral, precej brezbrižen, morda celo apatičen, bolj pa, ko je nadaljeval, čedalje bolj je čutil, kako blagodejno so tiste pripovedi delovale nanj, zlasti na njegovo notranjost. V srcu je čutil globok mir in željo, ki je postajala čedalje večja, da bi tudi sam sledil tako svetlim zgledom. Počasi se je tako začel spraševati: »Toda, če je njim uspelo, zakaj ne bi tudi meni?« Zadevo je vzel zelo resno in c kratkem času prišel do zares svetniškega življenja, ki je privlačilo tudi druge, tako da je s somišljeniki celo ustanovil jezuitski red, kateremu pripada tudi papež Frančišek.

Če se torej sprašujemo, kako živeti po evangeliju, potem si pomagajmo s svetniki. Na eni strani tako, da beremo njihove življenjepise in spise, po drugi strani pa tudi tako, da jih v molitvi prosimo za pomoč. Oni so namreč še kako živi in imajo veliko moč, da nam pomagajo, ker so Božji prijatelji. Kdo pa ne bi uslišal utemeljenih prošenj za pomoč, ki prihajajo s strani prijateljev? Zato pa nebeški Oče uslišuje prošnje svojih prijateljev, tudi zato, ker tako še bolj zasijeta njegova dobrota in usmiljenje do nas in se naša srca, napolnjena z neizmerno hvaležnostjo, še bolj dvignejo k njemu.

Dolžnost ljubezni

Imamo zelo kratek evangeljski odlomek, ki pa nam v par stavkih pokaže novost, ki jo je vnesel Božji Sin Jezus Kristus s svojim prihodom. Če se namreč ne gre čuditi temu, da je kot prvo in največjo zapoved navedel tisto o popolni vernikovi ljubezni do Boga (najbrž bi to največjo judovsko zapoved, ki jo judovski verniki ponavljajo večkrat na dan podal tudi vsak drugi judovski učitelj ali modrec...), pa je zanimiva tista druga zapoved, ki jo postavi ob bok tej prvi, da bi odslej nekako »hodili z roko v roki«: ljubezen do bližnjega. 

V izvirniku je sicer rečeno, da sta si zapovedi "podobni", a bi lahko dejali, da sta "iz istega testa" - če je treba ljubiti Boga, je treba ljubiti tudi bližnjega, ker je ustvarjen po Božji podobi. Da je Gospod izrekel prvo zapoved, ne čudi zato, ker bi tako naredil praktično vsak judovski učitelj, ne bi pa iz množice 365-ih zapovedi, ene za vsak dan v letu, potegnil tiste o ljubezni do bližnjega ter jo postavil na praktično isto raven s prvo. Zato torej tisti "enako" v prebranem prevodu ni narobe, a je vendarle treba paziti, da ne bi zamešali in človeka postavili na mesto Boga - je zelo podobno, enako, ni pa eno in isto ljubiti Boga in bližnjega. 

Kdor namreč zares ljubi Boga in vanj zares upa in veruje, ljubi tudi bližnjega - ta slednja ljubezen nekako dokazuje pristnost človekove vere. Dolžnost, ki mu jo omenjeni zapovedi nalagata, zanj ni več dolžnost, temveč postane prijetno in lahko breme. Ne velja pa nujno, da kdor ljubi bližnjega, ljubi tudi Boga. Prav lahko nekdo, ki se zelo trudi, da se razdaja bližnjemu, noče priznavati Boga in njegovih naukov ter zapovedi. Živi pač svoje življenje po svoje, s svojimi zakoni in merili, ne pa z Božjimi. Priznavati, da imamo nad seboj še Božjo avtoriteto, do katere in po kateri imamo določene dolžnosti, pač ni vsakomur "prebavljivo".  

Če bi radi nekoliko pogledali, kaj odlomek sporoča nam danes, potem moramo reči, da predvsem to, da ne bi postali »zakristijski kristjani«. Kot takšne mislimo tiste kristjane, ki so to le med štirimi zidovi cerkvene stavbe in župnišča, kar vse lepo simbolizira »zakristija«, prostor, kjer se duhovnik in sodelavci pripravljajo na daritev svete maše. Ne gre torej za to oz. ne samo za to, kolikokrat in kako redno prihajaš k nedeljski sveti maši. To se v bistvu zate že predpostavlja, da počneš, če si kristjan. Zadeva gre naprej.

Evangelij vsakega od nas sprašuje, koliko znamo biti kristjani v vsakdanjem življenju, izven cerkvenih zidov. Zakaj se kaže naša ljubezen do Boga v tem, kako ljubimo bližnjega? Zato, ker se tako sveta mašna daritev zares prenese v naše življenje. Gospod Jezus je ti dve pravkar slišani zapovedi povedal judovskim vernikom svojega časa, za svoje učence pa je šel še dalje in je dejal: »Novo zapoved vam dam: ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Ljubiti bližnjega, kakor nas je ljubil Gospod Jezus – to je mera za kristjana. Ljubiti je torej treba do konca, se darovati in žrtvovati preko mere. 

Seveda bomo dejali, kako je bližnji vsak človek – to drži. A nas današnji evangelij spominja tudi na to, da je prvi bližnji Bog, v našem primeru Gospod Jezus Kristus. Iz ljubezni, po ljubezni in v ljubezni do njega bomo znali gojiti tudi pravo ljubezen do bližnjega, tisto, ki »ne išče svojega«. Bilo bi namreč čudno, če bi fant punci dejal, kako jo ljubi le z delom srca, z delom misli in z nekaj moči… Moramo se torej na vso moč odpreti in dati na razpolago Gospodu Jezusu, potem pa vsem ljudem, začenši z najbolj bližnjimi, da bi se potem vse to razširilo tudi na druge ljudi.