Žeja po pravi vodi

Misel na 3. postno nedeljo

Ključna beseda 3. postne nedelje je zagotovo »žeja«. Najprej se z njo srečamo v berilu, ko spremljamo pritoževanje ljudstva, ki je žejno, zagotovo pa še močneje v evangeljskem odlomku te nedelje, ki je tisti o Samarijanki. Če se ustavimo pri berilu, potem vidimo kratek spomin Božjega ljudstva, ki je še tri mesece pred tem bilo priča velikim čudežem v Egiptu, na kar pa je v tako kratkem času pozabilo in nima smisla ali občutka za Božjo previdnost. Spomnimo se, ko govorimo o Božji previdnosti, o Abrahamovem darovanju sina Izaka, ko je tista gora poimenovana »Gospod poskrbi«, ker se to resnično v življenju dogaja, a je potrebno imeti gledanje, ki gre preko samo zemeljskega ali fizičnega, zato pa temu rečemo, da je metafizično gledanje ali pogled. 

Vračamo se k prvi postni nedelji in vprašanju naših čutov in čustev – ali so res tako absolutna? Je res treba svoje fizične in čustvene potrebe zadovoljiti takoj? Puščava nas uči ravno nasprotno, in sicer, da se je potrebno zaustaviti in premisliti, se čim bolj skušati spomniti na velike in dobre reči, ki so se nam vendarle zgodile v življenju, pa se nam lahko ne bi. Tako pa, takoj ko čutim neko pomanjkanje, navadno zlasti v fizičnem smislu, moram to zadovoljiti, ne opazimo pa, da v bistvu nismo ničesar rešili, ker: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen« (Jn 4,13). Ne samo, da smo žejni, če pijemo od vode tega sveta, pa pustimo, da določeno mero vsega tega potrebujemo, ampak se dogaja to, da je naša žeja vse večja. Ker je naša želja oz. poželjivost vse večja. 

Želja in potreba pa navadno nista enako veliki, temveč prva v današnjem svetu pogosto zelo prekaša drugo, tako da ljudje skušamo ugoditi svojim željam, ki pa se vse bolj večajo in večajo, ne skušamo pa ugotoviti, kakšne in katere so naše potrebe. Tako se vse začne že pri tem, da želimo biti popolnoma samostojni in svobodni, tudi ali najprej od Boga, to je naša želja. Potreba je pa ravno nasprotna, saj človek Boga potrebuje. Iz tega sledi želja ali poželjivost po svojem bližnjem in po tem, čemur z eno besedo rečemo »blago«, obravnavata pa to prav zadnji dve zapovedi, ki govorita o slabih mislih in željah. Apostol Pavel nas lepo v 1. pismu Korinčanom, in sicer večkrat, opozori, da je sicer človeku res vse dovoljeno, v smislu, da se lahko za to odloči, pa če je dobro ali zlo, vendar pa ni vse koristno in ne vse izgrajuje (1 Kor 6,12; 10,23). To se lepo nanaša na Gospodove besede ljudstvu v puščavi, ko jim pravi, da prednje postavlja življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo, pa jih vabi, naj vendarle izberejo prav, naj izberejo življenje. 

Kultura smrti, kakor je današnjo kulturo, ki že kar nekaj časa traja, označil sveti papež Janez Pavel II., človeka seveda vabi k slabi odločitvi, k takšni, po kateri bo vse bolj žejen, prinašala pa mu bo prekletstvo in smrt, zlasti je težava, ker, če se ne spreobrnemo, vse to prinese večno smrt, četudi se nam zdi, navkljub vsem slabim željam in odločitvam, to življenje še vedno ugodno in lagodno. Odrekanje, krotenje ali mrtvičenje, kakor je starinski izraz, so zato zelo koristno orodje, da bi ne stregli svojim željam in poželjivosti, temveč lepo odgovarjali na svoje potrebe, ki so potreba po Bogu, po bližnjem in potreba ne le po bivanju, temveč po življenju, v polnosti. Življenje s smislom in pravim ciljem, ki pa ni le preživetje, ampak večno življenje. To nam bo omogočalo tudi zadovoljno romanje po tem svetu, zavedajoč se, da na njem nikdar nismo sami, tako in drugače.

Objavljeno v tedniku Novi glas  

Dvigovanje za svetlejše življenje

Misel na 2. postno nedeljo

2. postna nedelja je posvečena Gospodovemu spremenjenju na gori. Dogodku so bili priča le trije apostoli, in sicer Peter, Janez in Jakob. Šele šest dni je minilo od Petrove izpovedi vere, ti trije pa so vsi Gospodovi ljubljeni učenci, a vendar se tudi tokrat zgodi, da v ključnem trenutku spijo, vendar pa moramo vedeti, da se je, kot nam poroča evangelist Luka, spremenjenje zgodilo ponoči, zatorej ni nič čudnega, da so spali. Izročilo, da gre za goro Tabor, ki je 9 km jugovzhodno od Nazareta, izhaja od sv. Cirila Jeruzalemskega in sv. Hieronima. Spremenjenje je izraženo z izrazom »metamorfoza«, kar navadno prevajamo kot »preobrazba«, vendar nam evangelist hoče povedati, da je slednja bila vidna z očesom. Obraz se Jezusu sveti kot sonce, kar je, čeprav imamo mi občutek rumene barve, najbolj bela možna barva, medtem ko imamo v slovenščini skladno z izvirnikom, da so postala oblačila bela kakor luč. 

To je torej bil trenutek, ko je Gospod deloma dopustil, da se je izkazala njegova blaženost, a le

deloma, saj je na ta način, kakor nam pravijo sveti očetje, želel tri ljubljene učence pripraviti, da bi bili sposobni prenašati vse tisto hudo, ki se bo zgodilo v Jeruzalemu. Mojzes in Elija sta najpomembnejši osebi Stare zaveze, eden predstavlja postavo, drugi pa preroke, z Jezusom pa sta se pogovarjala o njegovem odhodu s tega sveta prek trpljenja in smrti, ki se bosta izvršila v Jeruzalemu. Velja pa pri obeh starozaveznih likih še za dva, ki sta, prav tako kot Jezus sam, šla skozi štiridesetdnevni post, kar ju tudi postavlja za tovrstni zgled v postnem času. To kaže tudi nam, kako je treba sebe premagati, doseči oblast nad svojimi čuti in podobnim, da bi tudi nas lahko Gospod napolnil s svojo blaženo lučjo, pa bi se vsaj malo počutili tako, kot so se trije apostoli. Potrebno je torej tisto, kar se je včasih reklo mrtvičenje, potrebno je zadoščevanje za naše grehe, za zlo, ki smo ga storili, zlasti s svojimi slabimi besedami in dejanji, pa tudi za vse naše opustitve. To se doseže prek posta in molitve. Pravzaprav je tako, da v življenju pridemo do pomembnih reči samo prek odrekanj, žrtev in z določeno pomočjo, za katero je pa vselej treba prositi. 

Post je podoba našega življenja, a tako kot se Jezusovo blaženo gledanje odseva, čeprav tu na omejeni način, na njegovo telo in ga poveliča, tako se tudi naše dobro duhovno življenje odseva na naše siceršnje življenje. Tako, da je res danes podvig takšen vzpon na goro, kar pomeni, da se odločimo za Božjo bližino, to pa potem tudi čim bolj skušamo uresničiti, vendar to ni nikdar zaman. Na gori je oblak, ki pomeni Božjo navzočnost, resnično Božjo navzočnost, zato še bolj kot neka splošna molitev, to spremenjenje na gori pomeni svete zakramente, kjer je Gospod resnično navzoč. Postni čas zato pomeni tudi izboljšanje našega zakramentalnega življenja, predvsem s pomočjo tistih dveh zakramentov, ki ju lahko pogosto prejemamo, to pa sta sveta pokora ali spoved in sveta evharistija, ko sveto Rešnje Telo prejmemo pri svetem obhajilu. 

Če seveda sebe ne očistimo s pomočjo vseh orodij, ki jih imamo na voljo, potem v naša srca ne bo mogel prodreti noben žarek Božje milosti in torej blaženosti. Tako je, če se evharistijo pojmuje le kot neko pravico, kakor se pojmuje tudi sveto obhajilo, ni pa vse to velika Božja milost, za kar bi se veljalo ustrezno in temeljito pripraviti, s postom, molitvijo, a tudi dobro in temeljito sveto spovedjo. Današnjemu človeku pa se zdi, da se ni potrebno iz zemeljske sivine dvigovati k Bogu. A potem se naj nikar ne pritožuje nad sivino življenja. Potrudimo se, da bi Božja milost razsvetlila naše življenje z blaženimi žarki, da bi lahko premagovali vse ovire in z radostjo v srcu nosili vsak svoj križ.

Objavljeno v tedniku Novi glas 

Pandemija izgube razuma in vere

Skozi drugačno prizmo (22)

O tem, kako danes deluje medijska mašinerija, smo že kar nekajkrat spregovorili. Najprej nam želi dati neke informacije, ki so seveda vselej predelane, potem nam nudi zabavo, zato pa angleška skovanka »infotainment« (»information and entertainment«), vendar pa imamo še tretjo zadevo, to pa je strah, tudi o slednjem pa smo že govorili, a »repetita iuvant«, ponavljanje pomaga. 

Ob zadnjih dogodkih je o tem lepo spregovoril katoliški psihoterapevt Roberto Marchesini, ki pravi, da je prišlo do paničnega vala, ki je bil še zlasti medijsko vnesen, kar pa nas bi, ne samo po njegovem mnenju, moralo prisiliti k razmišljanju. Lepo nas je k trezni presoji in razmišljanju ob razno-raznih informacijah pozval tudi naš urednik. Skratka, ta nenadna kriza je v naši družbi, kot lepo pravi v intervjujskih vprašanjih prijateljica Raffaella Frullone, katoliška novinarka, vzbudila strah oziroma celo trepet, kot da bi, če bi tega virusa ne bilo, bilo nemogoče tvegati smrt. Marchesini zato pravi, da se sprožijo naslednji mehanizmi: »Čustva, v tem primeru strah, zamenjajo razum pri izbirah določene osebe. Oseba se torej odreče razumnemu ali racionalnemu delovanju. To pomeni, da slednja lahko deluje: a) povsem nerazumno oz. b) zunanje pogojeno« – v angleščini imamo izraz ameriškega sociologa D. Riesmana (1909-2002) »otherdirected«, ki označuje, kako naše obnašanje oblikujejo predvsem mediji, je medijsko pogojeno. 

»Že več kot sto let nazaj je psihologija ugotovila, da kot posledica določenega šoka, oseba postane podvržena manipulaciji in jo je možno kontrolirati, deluje torej tako, kakor ji je ukazano, tudi v nasprotju s svojimi načeli in z logiko. Ali ni to tisto, kar se dogaja? Kako se s tem spopasti? Mislim, da to ni mogoče. Vse v naši družbi nas vzgaja ke temu, da na čelo našega življenja postavimo čustva, zavračamo pa razum – televizija, časopisi, pesmi... Gre za izid nekega procesa, nekega boja. Težko se je upreti, razen če neka oseba ni bila vzgojena in se ni vzgojila v klasični antropologiji, ki je izražena v Platonovem mitu o kočiji in kočijažu: čustva so koristna, vendar pa jih mora usmerjati razum. Obstaja bližnjevzhodna zgodba, ki pripoveduje o človeku, ki je hotel jesti datlje. Kateri je najustreznejši čas za sajenje datljev, če hočemo jesti datlje? Odgovor: pred sto leti. Živeti glede na razum in ne glede na čustva zahteva leta in leta vzgoje, ne moremo improvizirati. Vrline je treba gojiti vsak dan. Smo zato brez upanja? Ne. Prejšnja zgodba ima namreč nadaljevanje, še eno vprašanje: kateri je drugi najboljši čas za sajenje datljev? Odgovor: zdaj! Pričnimo sedaj živeti glede na razum, to je tisto, kar lahko storimo. Ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa spremenimo sedanjost.« 

Mnogi starši ne znajo stvari razložiti otrokom, kaj lahko storijo? Marchesini pravi, da pozna besedila, ki krožijo po spletu, da bi otrokom nekako dali vero v določene ljudi ali skupine ljudi, a pravi, da jih ne bi govoril otroku: »Ne bi mu rekel, naj svoje življenje in svoje upanje izroči ne v roke političnih oblasti, kakor tudi ne v medicino. Še sam tega ne bi storil. Kaj bi storil jaz? Ugasnil bi televizijo. Poskrbel bi, da otroke obvarujem pred temi stiskami in strahovi. Poskrbel bi, da mislijo na tiste reči, na katere morajo misliti otroci – da se igrajo, gredo v šolo, so s prijatelji. Za vse drugo bodo poskrbeli odrasli, če so tega sposobni«. 

Ali pa ni ta panika znak omahujoče vere? »Vera ne omahuje, temveč je lepo izgubljena. Govori se o pandemiji, pa naj bo resnična ali ne, kaj pa napravijo cerkvene oblasti? Mar pomnožijo svete maše? Organizirajo procesije? Zahtevajo post in pokoro? Nikakor: odvzamejo edini vir rešenja, obhajanje svete maše, odvzamejo edini vir milosti, ki lahko reši ta svet in to državo. Namesto, da bi dali Bogu dolžno čast in hvalo, mu jo odvzamejo. Obstaja strah pred okužbo? Prav, naj se obhajajo maše brez ljudstva! Namesto tega pa je edina misel izogibanje združevanju ljudi (ki molijo), da bi se izognili širitvi virusa. To je precej malo metafizična (presežna, op. A. V.), bi rekel. Mar ni to znak, da je naša družba, začenši pri vrhu, postala povsem materialistična in je izgubila vero?«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Puščavski podvig za naše odnose

Misel na 1. postno nedeljo

Že smo zakorakali v postni čas, ki se vselej odpre z našim Gospodom v puščavi, kar je prva pomembna zadeva, potem pa seveda še hudičeve skušnjave. Post je milostni čas, dan človeku, da se res umakne in odmakne od vsega, kar dela sicer, da se posveti življenju. Slednje je sestavljeno iz treh vrst odnosov do Boga, do bližnjega in do samega sebe. Na voljo imamo zlasti dve orodji, da bi se posvetili odnosu do Boga in samih sebe, ker je čas posvečen Bogu tudi čas, ki ga pravzaprav posvetimo samim sebi, čeprav ne povsem, a do tega še pridemo. 

Vsekakor je potreben odmik in umik, a tudi neki notranji vpogled in uvid, zato pa orodji molitve in posta. Krščanska asketika je prvi od dveh obrazov duhovne teologije, kjer drugega predstavlja mistika, je pa sicer to zelo konkretno prizadevanje, da bi sodelovali z Božjo milostjo, torej s tem, da bi nam lahko bili naklonjeni Božji darovi, ki so darovi Sv. Duha. Tako namreč Gospod pravi, da bo Oče naklonil prav Sv. Duha vsem tistim, ki ga bodo prosili (Lk 11,13), da bi potem s pomočjo teh duhovnih darov lahko s svojim sodelovanjem obrodili duhovne sadove, kar nam pojasnjuje, če ponovimo, sv. Pavel v 5. poglavju Pisma Galačanom. Odmik nam je vedno potreben in je stvar naše volje in odločitve, ki je odločitev in umik v tišino, da bi lahko doživeli tihoto, ali bi nam slednja bila naklonjena kot milostni dar. O tem vprašanju se sicer zelo splača prebrati knjigo kardinala Saraha, ki smo jo že omenili, namreč 'Moč tihote', morda kot lepo postno duhovno branje. 

Po eni strani gotovo gre za odpoved vsakdanjemu hrupu, da bi se morda za nekaj časa v dnevu napotili v »kamrico našega srca«, če rečemo s Cankarjem, da bi tako ne srečali samo Boga, ki bi se nam nekako razodel in nam spregovoril po svoji tihoti, temveč da bi se tako srečali tudi sami s seboj. Spoznanje samega sebe je namreč pomembno tudi v splošnem oziru, kakor nam pričajo že stari Grki, recimo konkretno Platon. 

Skušnjave nam po drugi strani govorijo ne samo o notranjem boju, v smislu samo bojev naši duši, v naši notranjosti, kakor je recimo menil sv. Ciprijan, da je šlo, ko je komentiral ta odlomek, temveč o tem, da je hudič tiste vrste premetenec, ki nas skuša čisto zunanje, v smislu naših čustev, čutov, želja in podobnega pretentati, da bi šli po napačni poti oz. se sploh ne bi spustili na raven naše duše, se s tem sploh ne bi ukvarjali. Želi, da ljudje današnjega časa vse svoje moči usmerijo v svoje želje, ne da bi mislili na svoje dejanske potrebe, ki se navadno ne skladajo z našimi človeškimi željami. V vsem navalu reklam, podob in drugega je namreč zelo težko preusmeriti svoje razmišljanje k temu, kar nam je v življenju, tako ali drugače, torej duhovno in stvarno, resnično potrebno, in ali se naše želje, po drugi strani, skladajo z našimi potrebami. Kaj res potrebujemo, nam je Bog dal v našo notranjost, a se je treba potruditi. 

Ne moremo pa tega storiti sami, temveč potrebujemo Božjo pomoč. Prav zato, ko govorimo o molitvi, ne gre samo za neko osebno ali skupinsko molitev, temveč je tu mišljeno tudi bolj pogosto oz. redno poseganje po sredstvih Božje milosti, ki so sveti zakramenti, zlasti tista dva, ki ju lahko pogosteje prejemamo, in prav je, da to v tem času res delamo, to pa sta zakrament spovedi in svete evharistije. Post seveda pomeni, da nam ne vladajo želje, ampak mi vladamo njim, podobno pa velja tudi za čute in čustva. Tretja stvar, ki je pomembna, je ta, da si vzamemo v dnevu tudi dovolj časa za primerno in pravšnje razvedrilo, kot predah od dela in molitve. Miloščina, kot tretje primerno orodje, pomeni rezultat naših odpovedi, ki se daruje, kot prava ljubezen, našemu bližnjemu. Ne pozabimo na hierarhijo ljubezni, kjer smo prvo in največjo pozornost dolžni tistim, ki so nam najbližji, potem pa gre v koncentričnih krogih naprej – središče vsega je, kot pravi spet sv. Pavel, Jezus Kristus.

Objavljeno v tedniku Novi glas       

Premagovanje sebe za večne dobrine

Misel na 7. nedeljo med letom

Evangelij se nadaljuje z novo in, lahko rečemo, polno ter pravilno interpretacijo postave. Kot smo namreč zadnjič dejali, je človek vselej nagnjen k iskanju minimuma, kakor tudi k iskanju tistega, kar je bolje za njega samega, to pa seveda ni ljubezen, ne do Boga niti do bližnjega, saj je ljubezen vselej prizadevanje predvsem za dobro drugega. Zato najbrž ni težko razumeti, zakaj talionsko načelo, čeprav je seveda daleč boljše od Lamehovega, še ni dovolj dobro. Vsebuje namreč neke vrste človeško pravičnost, vendar pa je slednja postavljena na temelje enakosti, neke vrste »uravnilovke«, ki pa nikdar ne more biti cilj, saj morajo biti za nekoga zakoni strožji, za drugega pa manj, stvar je res zelo relativna oz. odvisna. 

Če recimo damo primer molitve, potem se od laičnega vernika pričakuje manj molitve kot od od posvečene osebe, pa naj bo to duhovnik ali redovnik, zato pa mora biti za slednjega kazen za neizpolnjevanje dolžnosti strožja kot za prvega oz. mora delati večjo pokoro za tisto, kar ni naredil, pa bi moral. Tu je sicer še bolj beseda o povračilnem ukrepu, ki lahko kaj hitro preide v maščevanje, pa ne razreši ničesar. Treba se je vprašati, ali je cilj to, da še naprej živimo vsak sebi, ali pa je po drugi strani cilj, da pridobimo svojega brata? Spet pridemo do tega, da kristjan ne zmaguje tedaj, ko premaga nekoga drugega, temveč takrat, ko premaga samega sebe. 

To je namreč bistvo tistega, kar se po naše imenuje podvig, s tujko pa temu pravimo »askeza«. Že čez nekaj dni bomo vstopili v postni čas, kjer je cilj prav to, da premagamo sami sebe, da bi izboljšali tudi svoje odnose, z Bogom, potem pa posledično tudi z bližnjimi. Gre tudi za to, da ne smemo nikdar pustiti, da bi presojali na podlagi čustev, temveč razumno, a se mora naš razum čim bolj usklajevati z Božjim, čim več, kolikor je mogoče. 

Prav zato moramo storiti še nekaj več od tistega, kar je mogoče na človeški ravni, saj je z Božjo pomočjo mogoče storiti več. Božja postava je popolna in poživlja dušo (Ps 19,8), a je treba sprejeti prav slednjo, ne pa le človeško oz. vzeti le človeško interpretacijo, ki seveda ne prinaša nobene duhovne koristi. Kristus nam pravi, da morajo njegovi učenci reagirati drugače, torej tako, da se obvladajo in se ne prepustijo temu, da bi jih premagala jeza, temveč jo morajo oni premagati, da bi pravilno odreagirali. Tudi zato, da bi ne bili maščevalni. Ne gre pa, da ne bo pomote, za zapoved, temveč za nasvet ali, kot temu rečemo, za evangeljski svet, da bi imeli večjo duhovno in tudi drugo korist, je pa res, da Gospod prepoveduje zasebno maščevanje, ker je človek v slednjem vedno pristranski in pravzaprav kirivičen – le Bog je tu pravičen. 

Evangeljski odlomek ne govori o navadni človeški ljubezni, ki je navadno koristoljubna, ampak o tisti, ki se ji v grščini pravi »agape«, latinsko pa se jo prevaja kot »caritas«. Ta ljubezen, ki se sklada z Božjo, je žrtvovanjska, požrtvovalna in torej, kakor pravi sv. Pavel, »ne išče svojega« (1 Kor 13), tokrat pa nam evangelij govori o tem, da je treba za ohranitev prave ljubezni biti pripravljeni tudi k temu, da žrtvujemo materialne dobrine. Morda je danes to nekaj še težjega, kakor pa je bilo še par desetletij nazaj, pa vendar je še kako potrebno, saj ne bomo s sabo ob smrti nesli nič od materialnega, ostalo pa bo tisto, kar bomo s tem materialnim znali pridobiti »večnostnega«, če ne vedno uporabimo besede »duhovno«. Skratka, materialna sredstva so sredstva, s katerimi lahko pridobimo višje dobrine, lahko pa tudi ne, če ta sredstva prevzamejo mesto, ki jim ne pripada, postanejo pa cilj. Cilj niso materialne dobrine, temveč oseba, Bog in bližnji.    

Objavljeno v tedniku Novi glas