Od kod pravo veselje

Misel na 3. adventno nedeljo

Že je tu malo drugačna nedelja, 3. adventna nedelja, ki je nedelja veselja. Povabilo k veselju, ki je v vstopnem spevu svete maše, je vzeto iz Pavlovega pisma Filipljanom, ki ga prebiramo tudi pri sveti maši. Povabljeni smo k prav takšnemu veselju, da se prav tako razveselimo, kakor naj bi se Marija po angelovem pozdravu, in sicer zaradi prihoda Gospoda. 

Gre torej za tisti duhovni prihod Gospoda, o katerem govorijo cerkveni očetje in učitelji, predvsem miprihajajo na misel besede sv. Bernarda, za kar pa se je najprej treba pripraviti. Zato ljudje sprašujejo Janeza Krstnika, kaj naj storijo, da bi mogli pripraviti Gospodu pot, kar pomeni, kakšna dela pokore naj izvršijo. Vsak od nas bi takoj v teoriji naredil marsikaj, bi, kakor rečemo, premikal gore, a je to v praksi drugače. Sveti Jezusov glasnik zato vabi k temu, da vsakdo nekaj naredi v svojem položaju, kjer pač je. Vsakdo ima namreč svojo pot zveličanja najprej doma in na svojem delovnem mestu – tam je še ogromno možnosti za napredek. Janez sicer omenja le dve telesni deli do bližnjega – nage oblačiti in lačne nasičevati, vendar pa so mišljena tu prav vsa dela ljubezni do bližnjega, tako telesna kot duhovna. 

Z vršenjem del ljubezni do bližnjega nam, če jih delamo v ponižnosti, Bog naklanja dovolj pomagajoče milosti, da se spreobrnemo in se odločimo za Gospoda, ki nam po dobri spovedi spet podeli belo oblačilo posvečujoče milosti, svoje Božje življenje. Zato smo namreč bili krščeni in smo dobili Kristusovo ime, postali smo kristjani, da bi ne živeli več sebi, ampak Bogu, ki nas je ustvaril. Ni dovolj imeti samo zemeljsko življenje, ampak potrebujemo tudi tisto razsežnost življenja, ki si je sami nismo sposobni dati, da bi živeli v polnosti. V takšnem delu in prizadevanju, ki sicer ni lahko, prejemamo tudi dar veselja, ki se seveda širi še naprej. To je tista luč, ki sveti ljudem.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Od puščave do vode

Misel na 2. adventno nedeljo

Odločno smo zakorakali v adventni čas, ki nas spominja, da gre za tri vrste Gospodovega prihoda – za prihod v mesu, za duhovni prihod in za prihod ob koncu časov. Prihod v mesu se je zgodil v zgodovinskem času, kjer je najbolj natančen ravno sv. Luka. Slednji nam pove natančne zgodovinske okoliščine tudi okoli nastopa Krstnika. Vsako leto tako liturgično obhajamo pričakovanje izraelskega ljudstva in rojstvo, ki se je zgodilo v človeškem zgodovinskem času in v določenih materialnih okoliščinah. 

Seveda pa sv. Luka ni le odlični zgodovinar takšne in drugačne vrste zgodovine, torej kronološke in odrešenjske, ampak v svoji pripovedi napravi številne poteze s čopičem, ki nam pomagajo v duhovnem življenju. Tako izvemo, da se je Krstnik iz puščave premaknil k vodi. Seveda je to naredil tudi iz praktičnih razlogov, da bi namreč mogel vršiti svoj »krst spreobrnjenja«, vendar pa te besede nosijo tudi globoko simbolno sporočilo. Iz samotnega kraja, kakor je navadno označena puščava v evangeliju, kjer so pogoji ostri in ni vode, se je premaknil na kraj, kjer je dovolj vode in kamor zahaja veliko ljudi. Za advent vse to pomeni, da se moramo poslužiti tako posta, odpovedi, odrekanja, mrtvičenja, pokore in vsega podobnega, da bi pripravili telo za srečanje z Odrešenikom, po drugi strani pa smo poklicani tudi k živi vodi, ki jo v svetih zakramentih, posebej pa v sveti pokori, ker je le-ta »drugi krst«, nudi sam naš Odrešenik. Še več, tam se z njim srečujemo, a nikdar ne tako dobro, da bi ne moglo z naše strani to biti še bolje. Če se trudimo za redno , pogosto in dobro spoved, potem tudi po njej rastemo. Če rečemo s prispodobo, potem delamo vse boljšo in boljšo zemljo, da bi na njej zrastel zares odlični duhovni sad. 

Duhovno življenje je resnično nižanje gričev in višanje dolin, poravnavanje torej, ki pomeni odstranjevanje našega napuha in drugih moralnih ovir, ki ovirajo naše duhovno srečanje s Kristusom. Resnično gre za trdo delo, ki pa nudi neverjetno zadovoljstvo in pripravlja v našem srcu jasli, kamor potem pri sveti maši Božja Mati Marija more položiti svojega Sina, ki je Bog in Odrešenik. In ne pozabimo – to je tudi priprava na srečanje on koncu časov, ti pa so najprej za vsakega od nas smrt, na katero velja biti pripravljeni, saj ne vemo, kje, kdaj in kako bo prišla.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Dvignimo k nebu svoje glave

Misel na 1. adventno nedeljo

Ko vstopamo v novo cerkveno leto, se v začetku adventa vselej še mudimo pri premišljevanju poslednjih časov, zato pa tudi poslednjih človekovih reči. Zanimivo je rečeno v evangeliju, da se bodo ljudje pravzaprav izčrpavali zaradi strahu in pričakovanja tega, kar se bo zgodilo. Kot bi opisovalo naše čase, v katerih živimo. 

Velika večina ljudi je terorizirana pred tem, kar bo. Zdravi strah pred smrtjo je v današnjih časih postalteror, pa bi to še močnejše opozorilo na to, da nas ta ločitev s tega sveta pač vse čaka, moralo veljati kot opozorilo, da nas seveda mora biti strah, ampak pred tem, da nas ta trenutek ne bi našel nepripravljenih. V resnici bi morali, kakor nas opozarja naš Gospod, dvigniti glave. V svetu, ki živi v svojem napuhnjenem prepričanju, da bo vse zmogel brez Boga, je potrebno opozoriti, da tako ne bo šlo. 

Ne obstaja noben čudežni napoj, ki bi omogočil, da se prej ali slej ne bi morali posloviti od tod in se prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da položimo račune. Zato moramo bdeti nad samimi seboj, kar pomeni, da se moramo samo-obvladovati, da si moramo vladati, da moramo, skratka, biti podobe Kristusa-Kralja, za kar smo bili pri krstu in birmi tudi maziljeni. Gospod nas opozarja, naj naša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi, ker nam potem ni rešitve, če nas konec doleti v takem stanju, da smo že v bistvu živo truplo. Vemo, da se tam zberejo jastrebi – pride Božja sodba. 

Poskrbimo, da spet v polnosti zaživimo – obudimo svoje zaspano duhovno življenje, preveč oteženo s posvetnimi skrbmi. Antifona »O, Ključ Davidov« v božični devetdnevnici lepo kliče Gospoda, ki naj reši jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci. Vendar bomo rekli skupaj s sv. Avguštinom, da ne bo šlo brez našega pristanka in dela: »Gospod, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe«. V adventu se torej znova močno povežimo z Bogom, Marijo, angeli in svetniki – k nebu povzdignimo solzne oči. Obnovimo in poglobimo svoje molitveno in zakramentalno življenje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Za rast nebeškega kraljestva

Misel na Kristusa Kralja

Na praznik Kristusa Kralja premišljujemo resnico Kristusovega kraljevanja, kjer nam prav teh nekaj vrstic Janezovega evangelija pomaga razumeti, kaj to pomeni. Kakor nam namreč pravi sv. Avguštin, Gospod ne pravi, da ni kralj tudi tega sveta oz. da ne bi bil kralj tudi v tem svetu, ampak pravi, da njegovo kraljestvo ni od tod, ker je, kakor pravi sv. Matej, nebeško kraljestvo. 

Judovski kralj Jezus po izvoru seveda je, vendar je to preveč omejevalno, ker je kralj vseh in vsega, kar je. Kot namreč vidimo že v Stari zavezi, je edini pravi kralj samo Bog, ostali so nekako knezi, ker jim je bila neka oblast dana, vendar pa je vsaka človeška oblast omejena, kakor je omejena tudi vsakršna človeška moč. Neomejeni moč in oblast ima edinole Bog, s čimer hoče Gospod Jezus povedati, da je on Bog. Drugod pravi Pilatu, naj se preveč ne zanaša na oblast, ki jo ima, ker mu je že po človeški plati bila dana od zgoraj, pravzaprav pa je vsaka moč in oblast dana od zgoraj. 

Velja torej tako, kakor smo že dejali za vsako dobro, ki smo ga sposobni, pa naj bo to na miselnem, čustvenem, čutnem, govornem ali dejavnem področju. Ničesar bi sami po sebi ne bili sposobni, če nam ne bi bilo dano od zgoraj. Kristusovo kraljevanje je torej dejstvo, ki velja, četudi bi kdo tega ne priznaval. Vse vodi in vlada Kristus, česar pa se najprej premalo zavedamo kristjani sami, ki se pravzaprav zoperstavljamo Božjemu kraljestvu in mu ne dovolimo, da bi delovalo v nas tako, kakor je rečeno za gorčično zrno ali kvas, da bi se torej širilo in krepilo Ko nekdo to dovoli v sebi, potem se to začne dogajati tudi na ravni skupnosti, od osnovne skupnosti, torej družine, naprej. Ker je to kraljestvo kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni, kakor nam pravi hvalospev, se ne gre čuditi, zakaj vlada tolikšno pomanjkanje vsega tega v svetu. 

Mi smo tisti, ki moramo, ki smo dolžni skrbeti, da se Kristusovo kraljevanje širi po vsem svetu, vendar pa mora vsakdo začeti pri sebi in pri svojih najbližjih. Na mesto človeške logike vladanja, torej življenja, mora stopiti po Kristusu Božja logika življenja. Po Janezu Krstniku mora on, torej Kristus, rasti, jaz pa se manjšati.

Objavljeno v tedniku Novi glas  

Zamajane gotovosti

Misel na 33. nedeljo med letom

Ob premišljevanju tega, kako se bodo zamajali čisto fizični temelji sveta, smo povabljeni k premišljevanju tega, na čem gradimo mi svoje življenje. Sodobni človek se v svojem napuhu in ponosu čuti izredno gotovega in prepričanega vase in v svoje sposobnosti – tako telesne, kot tudi miselne. Tako se nam zdi oz. smo prepričani v to, da je resničnost našega življenja pravzaprav blagostanje, kjer spet mislimo, da gre še najbolj za materialno in fizično blagostanje. 

Tako mislimo, da imamo dovolj trdne temelje, kadar imamo dovolj na računu, imamo ob sebi neko ljubljeno osebo, otroke, službo, avto… V Svetem pismu je že nekdo, ki mu je šlo zelo dobro v tem oziru, in sicer Job, vendar pa je v trenutku vse to izgubil. Današnji človek nima v mislih pepelničnega opozorila: »Pomni človek, da si prah, in da se v prah povrneš!«. Človek je »meso«, kar označuje njegovo krhkost, ranljivost in minljivost. Vse, karkoli dobrega je in ima, karkoli dobrega je sposoben, ni njegovo delo, ampak je Božji dar. To nam lepo pove tudi sv. Benedikt v svojem pravilu, ko našteva v številnih točkah, kako moremo vršiti dobra dela. Po domače povedano, nam eden glavnih utemeljiteljev naše civilizacije pravi, da karkoli je dobrega, ni zraslo na našem zeljniku, ampak je Božji dar. Sv. Pavel nam to pravi v 5. poglavju pisma Galačanom, kjer nam pove, da je človek sam po sebi sposoben le »del mesa«, torej le grešnih dejanj. Karkoli dobrega namreč mi mislimo, govorimo in delamo, je, kar potem poudari tudi sv. Tomaž Akvinski, dar Božje milosti. 

Osnovno pravilo duhovnega življenja je primat milosti nad naravo. Človeška narava je namreč res v osnovi dobra, vendar pa je tudi padla, zato pa človek sam po sebi ni več sposoben dobrega. Torej še enkrat – Božja milost daje karkoli dobrega naredi katerikoli človek. Evangelij nas zato opozarja na našo odvisnost od Boga in na to, kako smo trdni samo v Bogu, ne pa sami po sebi. Karkoli je človeškega, je v resnici zelo krhko. 

Ko v novembru tako premišljujemo poslednje reči, smo postavljeni na realna tla, da si ne bi v svojem napuhu in ponosu preveč domišljali, kako trdno stojimo. Sv. Pavel opozarja, da kdor misli, da trdno stoji, naj pazi, da ne pade.

Objavljeno v tedniku Novi glas