Mesto Oxford zakoreninjeno v tradiciji

Staro mesto Oxford v Angliji je bilo doslej predvsem znano po svoji univerzi, ki je ena od najprestižnejših na svetu. Vendar pa bo odslej znano še po neki drugi zanimivi zadevi.

"Morda se bo kdo temu smejal, vendar pa je stvar resna. Kajti, kdor ubije besedo je pogosto hujši morilec kakor tisti, ki ubije človeka," piše novinar Davide Rondoni v dnevniku Avvenire 4.11.2008 (tega prispevka nisem mogel prej objaviti zaradi težav z računalnikom, ki sem jih medtem odpravil). "In sedaj bi radi ubili besedo Christmas. V Oxfordu, mestecu, poznanem po svojih odličnih univerzah, je mestni svet sprejel odločitev, da bo letos o božiču besedo Christmas zamenjala besedna zveza Festival luči, da bi tako bilo bolj obsegajoče. Eden od voditeljev tistih, ki jih je treba obseči, torej voditelj muslimanske skupnosti, je stvar označil za 'neumno', a so se poglavarji mesta modrih vseeno odločili, da poseg izvedejo, da tisto besedo odstranijo, saj je v tisti besedi nekaj, kar moti. Tam je Christ, ki moti. Odkrižamo se besed, da bi se odkrižali resničnosti. Odkrižamo se besede Christmas, da bi se odkrižali Kristusa, Christ. Nad vsem tem bi se lahko smejali in muslimanski voditelj se smeje. Smeje se prilagodljivosti, slabonamernosti voditeljev mesta".

Avtor nato nadaljuje, če na kratko povzamem, da so tisti, ki ne prenašajo besede Kristus, vedno modreci tega sveta, vedno isti, in sicer že stoletja. Spominja jih, da oblast nad svetom ni v njihovih rokah, ampak v Njegovih. Preprosti ljudje se nikjer nočejo znebiti tega imena, četudi ga kdaj pa kdaj izgovarjajo po nemarnem ali preklinjajo, vendar pa se ga nočejo znebiti, ne v favelah Sao Paula ne v tistih v Caracasu. Toda po avtorjevo je zanimivo to, da bi se Kristusovega imena radi znebili v Oxfordu. Vendar pa je preveč smeha in joka povezanega s tem imenom in je prav verjetno, da bo tako njegovo ime še bolj zasijalo.

Sam bi ob tem rekel, da je prav žalostno, kako si žagamo vejo pod nogami. Ali nismo zrasli in se razvili prav iz kulture, ki nosi Kristusovo ime. Zanimivo je res, strinjam se z novinarjem, da se želijo Gospodovega imena znebiti prav najbolj 'kulturni' ljudje. Ker pa so zelo učeni, jim najbrž ta učenost že gleda 'skozi ušesa', da tako pozabljajo na svoj izvor. Ob tem lahko pomislimo in si izprašamo nekoliko vest, kolikokrat mi sami pozabimo na Kristusovo ime, kolikokrat ga zatajimo? Koliko nam to ime sploh še pomeni? Po eni strani smo takoj na strani muslimanov, ko jih žalijo, po drugi pa se ob žaljenju krščanskih simbolov in krščanske vere ne oglasi nihče.

Jo je kdo našel?

Vrlo žensko namreč. Prvo berilo 33. navadne nedelje me je namreč zelo nagovorilo. Nebom rekel, da me ni celotna Božja beseda te nedelje, ki je tudi lepa, vendar pa se me je ta žena, ki ima posebno mesto v Gospodovih očeh, res dotaknila.

Moje vprašanje iz naslova je morda nekoliko čudno, ali pa tudi ne, kakor vzamemo. Vedno težje je namreč najti vrlo ženo, čudovito opisano v berilu iz knjige Pregovorov. Seveda so se časi spremenili in najbrž ni več pogosto najti dejavnosti kot so predenje volne in lanu, obdelovanje njive, šivanje obleke, tkanje platna... takratna družba je pač bila bolj agrarno usmerjena. Lahko pa v ozadju teh besed začutimo darove in odlike, ki jih je Bog naklonil prav njim.

Ženska je posebej čuteča, skrbna, pridna, spretna za drobna opravila, ima poseben občutek za potrebe drugih, vnaprej predvidi težke situacije, najbrž so to danes predvsem finančne stiske ipd. Začutimo tudi, da je dostojanstvena, je opora svojemu možu, pa tudi svojih ust ne odpira kar tako, ampak govorijo le modre besede.

Vse te odlike pridejo prav tudi današnji ženski. Vendar pa so ženske dandanes sebi odtujene, o tem še posebej dobro piše nemka Christa Meves v knjigi Zapeljani. Zlorabljeni. Izigrani. Dandanes deklet več ne vzgajamo v ženske, v 'vrle žene', če vzamemo svetopisemske besede. Tako bom na tem mestu podal nekaj napotkov iz te knjige, kako naj bi vzgajali dekleta, še posebej v šolah, najbrž pa taka vzgoja ne bi škodila niti doma:

1. Mladim dekletom je treba posredovati visoko stopnjo samozavesti in veselje nad njihovo ženskostjo.
2. Pripravljati in usposabljati jih je treba za zakon in materinstvo.
3. Poleg njihovega razuma je treba razvijati in kultivirati tudi vse njihove sposobnosti za čutenje in njihovo vero.
4. Dekleta je treba vzgajati k samostojnemu ravnanju in k odgovornosti - tudi k socialni in politični odgovornosti.
5. Dekleta je treba pripravljati na izobraževanje za poklic in ta priprava ne sme v ničemer zaostajati za pripravo fantov.

Tako, vidimo lahko temeljne smernice, ki jih nakazuje tudi Sveto pismo. Tudi končal bom ta prispevek z modrim piscem, ki pravi: "Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale" (Prg 31,30). Prava ženska je torej tista, ki ve, od koga je dobila te darove, in jih tudi s pridom uporablja za bližnjega, kakor tudi za izkazovanje slave in zahvale Bogu. Skupaj z mladostjo izpuhtita namreč tudi milina in zunanja lepota, tisti pravi zakladi, ki jih ne razjesta molj in rja, pa ostanejo.

Nekoliko o drogah

Verjetno ne bom povedal nič novega, ali pač. Morda smo na nekatere stvari premalo pozorni. Lahko bi na tem mestu govoril o novih oblikah zasvojenosti, a ne bom. Zanimajo me trde droge. Ena še posebej - kokain.

V zadnji številki Reporterja sem namreč prebral po mojem nekoliko zastarelo mnenje, da je namreč kokain droga elite. Že mogoče, da je pri nas še vedno največja poraba heroina, a najbrž v tem času ta upada tudi pri nas in se umika belemu sorodniku.

Že pred časom sem v dnevniku Avvenire prebral, kako se je znižala cena kokainu. Začeli so namreč delati mini doze, ki ne stanejo niti dvajset evrov, napoved pa je bila, da naj bi cene še padle in naj bi potem za ta mini odmerek odšteli kolikor odštejemo za pico v Italiji, ki je še vedno za evro ali dva dražja kot v Ljubljani. Finta tu najbrž ni le v tem, da gre pri tem le za drogo, kolikor je v teh mini dozah to bolj poživilo.

Potrdilo za to sem našel v uspešnici Roberta Saviana Gomora (Gomorra), ki jo trenutno prebiram. Mafijski klani v kampaniji namreč heroina malodane več ne prodajajo, ampak skušajo narediti kokain bolj splošno dosegljiv. Uporaba te droge pa je bolj v smislu poživila, saj delavci lahko dlje delajo, šoferji dlje vozijo...

O vedno večji priljubljenosti kokaina pa smo lahko brali tudi pred kratkim v brezplačniku Žurnal24.

Razumem torej, po eni strani, da ob hollywoodskih filmih, kjer se bogataši "filajo" s kokainom pride na misel, da je to droga elite, toda, ali to ob ceni pice še lahko trdimo? Da ne bomo tako kratkovidni in bomo nekega dne svojim otrokom, v dobri veri, namesto za pico, dali denar za kokain?

Naši junaki

Mi ljudje smo zanimivi. Da nam bi v življenju ne bilo preveč dolgčas, si izmislimo razne domiselne in manj domiselne zadeve. Med tiste bolj domiselne zagotovo spadajo naši junaki. Gre za razno razne vzornike: športnike, mislece, znanstvenike... To so ljudje, ki so pustili svoj pečat v človeški zgodovini in, če jih ne slavimo vsi, vsaj določeno število ljudi. Naši junaki so še vedno npr. mogometaši 'zlate generacije', pa Primož Kozmus, Jože Plečnik, Primož Trubar (poklon velikemu Slovencu še z ozirom na včerajšnji praznik)... To so znani slovenski junaki, ki bodo zagotovo ostali zapisani vsaj v knjigah.

Pa vendar smo kristjani usmerjeni še nekam drugam. Verjamemo, da nas po življenju čaka neka druga domovina, tista nebeška. Tam bivajo vsi svetniki, torej ne le tisti, ki so upodobljeni po naših oltarjih in, ki jih je javno razglasila Cerkev, ampak tudi vsi ostali, ki so prišli v Nebeško kraljestvo. To so vsi tisti naši predniki, ki jim je bolj od slave tega sveta bilo pomembno nekaj drugega - odnos z Bogom. Verovali in upali so, da se življenje ne konča s smrtjo, zato pa so tudi že na tem svetu ljubili Boga in posledično tudi svojega bližnjega.

Kakor pa se ni končalo njihovo življenje, tako se tudi ni končala njihova molitev. V nebesih namreč prosijo za nas pri Bogu in ga slavijo. So torej aktivni in živi, ne mrtvi. Zaradi tega praznujemo praznik vseh svetih. V upanju in veri, da se jim bomo nekega dne pridružili, po pokopališčih prižigamo sveče. In ko zvečer z zida pod domačo cerkvijo gledam to množico luči, je moje srce veselo, saj praznujemo velik praznik naše vere. Skupaj z vsemi svetimi se veselimo, da je Kristus vstal od mrtvih in, da bomo z njim vstali tudi mi.

Pes

Pri Vittoriu Messoriju, ki ga rad prebiram, sem zasledil zanimivo razmišljanje o psih. Ob svoji izkušnji, ko je varoval prijateljičino psičko, je nekoliko razmišljal. Pa poglejmo nekoliko to razmišljanje. Objavljam nekoliko skrajšano in predelano verzijo.

Veliko ljudi ima rada pse in zna ceniti veliki dar, ki nam ga je z njimi naklonil Stvarnik. Prav zanimivo je opazovati obnašanje teh živali, razdeljeno med spontanostjo in vzgojo, med bistrostjo in nagonom.

Medtem ko mi ljudje na sprehodih gledamo pred sabo, pa psi hodijo s sklonjeno glavo in neprestano vohajo pločnike, zelenice, gredice, gume... Noben vonj jim ne uide, vsake toliko časa pa mora biti kak vonj bolj zanimiv od ostalih, saj se psi ustavijo, bolj intenzivno, skoraj noro vohajo in je treba, za nadaljevanje sprehoda, kar pošteno povleči. Kdaj pa kdaj pa nas pes na vso moč vleče za neko sledjo, ki ga privlači. Mi ne občutimo, ne vidimo, ne razumemo prav nič, naš pes pa, nasprotno, marsikaj.

Obstaja torej cel svet, ki ga naši človeški čuti ne morejo zaznati, in, ki je, po drugi strani, očitna resničnost za živali. Nismo sposobni zaznati tega sistema znamenj, ki nas obkroža, in, četudi bi ta znamenja zaznali, jih ne bi bili sposobni dešifrirati. Nasprotno pa ta znamenja jasno nagovarjajo kateregakoli psa, četudi tehta le par kilogramov.

Messori nato pravi, da je mogoče njegova razširitev nekoliko nasilna, morda celo nedopustna ideja, vendar pa mu pride na misel norost kristjanov, ki se še danes trdno oklepajo vere, da poleg vidnega sveta obstaja tudi nek nevidni svet. Pomisli na svetnike, ki so "videli" angele, na vse tiste, ki se jim je razodevalo onostranstvo, na otroke, ki se jim je prikazala Marija, na samo resničnost življenja, ki se skriva za ekranom smrti.

Gre za nevidno dimenzijo, ki jo mi, ki nismo svetniki, sprejemamo z očmi vere. Zakaj bi obravnavali kot nesmiselno tako vero, ko pa nam že manjši večerni sprehod s psom dokazuje, da zaznavamo le majhen del tega, kar resnično obstaja? In, ali ni smešen scientizem, po katerem obstaja le to, kar zaznamo s čuti, ko pa so ti veliko slabše razviti kot pasji?

Meni je bilo to razmišljanje zelo všeč, kot vsako, ki mi odpre nekaj, o čemer še nisem sam razmišljal. Ko sem sam vodil na sprehod psa, mi še na pamet ni padlo kaj podobnega in sem se jezil, ker ni hotel nadaljevati sprehoda in sem ga moral vleči za sabo, ali pa me je vlekel on.