Astrologija

Ob prazniku svetih Treh Kraljev se mi zdi dobro spregovoriti o tej temi, ki nikakor ni obrobna, ampak pomembna in zelo prisotna v današnji družbi. Gre za "umetnost" ali "znanost" (ali, za nekatere, "iluzijo" ali "prevaro"), ki temelji na prepričanju, da obstoja neka vez med nebom in zemljo, med kozmosom in zgodovino, med zvezdami in ljudmi.

Trenutna prevladujoča krščanska in katoliška drža se zdi preveč površna in izgleda, da je podedovala prezir in odklon prav od tistih, ki so bili nasprotniki vere: starih razsvetljencev, racionalistov, pozitivistov. Vse, kar se tiče astrologije naj bi tako bilo prevara, laž ali, v najboljšem primeru, iluzija. O tem se torej sploh ne splača razpravljati, saj je stvar vraževernih in naivnežev.

Na pastoralni ravni ta hermetična zaprtost ni pozitivna. Privlačnost vzhodnih verstev, raznih sekt in New agea, ki jo določeni kristjani čutijo, najde svoje razloge tudi v strogi katoliški zavrnitvi vsega, kar ne spada v okvir "razumskega", ki kdaj pa kdaj že meji na racionalizem.

Cerkvena nauk in praksa se očitno marsikdaj ne zavedata, da nesposobnost pridobivanja množic za katoliško stvar izhaja tudi iz dejstva, da se motijo glede naslovljencev oznanila. Mislijo še vedno, da se obračajo na "modernega" človeka, ki ga je izoblikovalo predvsem razsvetljenstvo, v resnici pa je zahodni človek danes "postmoderen" in zanj Razum (z veliko začetnico) ni več tisto božanstvo, pred katerim bi pokleknil. Ko smo bili "moderni", je bilo prevladujoče mnenje, da stvari kot je astrologija spadajo v svet, ki je žal že izumrl.

Tudi v kulturni in religiozni sferi vlada "tržna miselnost", v smislu srečevanja povpraševanja in ponudbe: če danes po vsem Zahodu spet prihajajo na dan ponudbe, ki so jih dvesto let imeli za "nerazumne", kot je npr. astrologija, je brez pomena, da se vse povprek pohujšujemo in anatemiziramo, kakor se danes počne tudi v določenih katoliških krogih. Povabilo 2. vatikanskega koncila po presojanju znamenj časa nam mora postaviti pred oči, da bi ne bilo ponudbe, če bi ne bilo tudi povpraševanja s strani tako velikega števila ljudi našega časa.

Ko smo to pojasnili, naj povemo, da na začetku evangelija najdemo tiste "Modre", ki simbolizirajo poklon celotnega človeštva Mesiju in ki so bili astrologi iz Kaldeje. Danes vemo, da je šlo pri "zvezdi", ki so jo videli, skoraj zagotovo za združitev jupitra in saturna v ozvezdju rib, ki je zelo zelo svetla. Po babilonski astrologiji je to pomenilo oznanilo hebrejskega Kristusa. Raziskave so pokazale, da je veljal, po isti modrosti, jupiter za božanski planet, saturn za Izraelov planet, ozvezdje rib pa je predstavljalo nebeški kraj mesijanske dobe. Od tod torej znamenito popotovanje tistih zvezdoslovcev, ki jih Jožef in Marija nista napodila kot "vraževercev", ampak sta od njih sprejela darila.

Že Kristus pravi: "Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah" (Lk 21,25 sl). Sveti Trije Kralji so torej bili pozorni na ta znamenja (znamenja časov pravzaprav) in so tako našli in slavili Gospoda in Odrešenika človeškega rodu.

V Cerkvi je seveda vedno bilo razločevanje, da bi se tako izognili vraževerju in ezoterizmu, ki nima mesta v evangeliju, kjer "ni nič skritega, kar bi ne bilo razkrito". Za krščansko klasično teologijo nebeški vpliv obstoja in deluje. Tomaž Akvinski pravi: "Astri inclinant, non necessitant" (zvezde vplivajo, ne pa 'determinirajo'). Zvezde, ki vplivajo na človeka, torej nimajo večje moči od njegove svobodne volje, da bi tako ta ne mogel biti "sam svoje sreče kovač".

Seveda moramo danes posmehljivo gledati na vso navlako, ki jo najdemo pod pojmom "astrologija", kjer razni šarlatani in prevaranti izkoriščajo pregovorno ljudsko naivnost in vraževernost za svoje slabe namene in koristi.

Vsekakor ne bi radi spet prešli na horoskope (čeprav je zelo zanimivo, kako preko njih tisti resni astrologi marsikdaj zadenejo). Verni ljudje bi le ne smeli že vnaprej izključiti možnosti, da se v neki modrosti, ki je stara toliko, kolikor človeštvo, morda skriva kakšna skrita resnica. Gre za modrost, ob kateri so se ustavili nekateri od najbolj učenih učencev tistega Kristusa, čigar rojstvo so oznanjali preroki, a tudi zvezde.

(Povzeto po: Astrologia v: Vittorio Messori, Emporio cattolico, Sugarco edizioni, Milano 2006)

Ali smo tudi mi lahko Božja mati?

Ko premišljujemo o zgornjem vprašanju, si bomo pomagali z literaturo. Zanimiv vidik sem našel pri kapucinu Ranieru Cantalamessi v knjigi Marija, ogledalo Cerkve. Na novega leta dan namreč praznujemo praznik Marije, Božje matere.

Ko govori o tem, kako lahko postanemo Božja mati, se Cantalamessa najprej vpraša, kaj o tem pravi Jezus. 'Z dvema potezama: s poslušanjem besede in življenjem po njej.' Potem je govora o dveh oblikah nepopolnega materinstva oziroma njegove prekinitve: o splavu in o tem, da se otrok rodi, ne da bi bil spočet, kar je danes možno z oploditvijo v epruveti ali tudi s pomočjo posoje maternic proti plačilu. 'V tem primeru seveda tisto, kar žena rodi, ne prihaja od nje, ni spočeto "najprej v srcu, nato v telesu".

'Žal ti dve možnosti obstajata tudi na duhovnem področju. Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.'

'Nasprotno pa rodi Kristusa, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.'

Naša duhovna pot se torej lahko, ko pridemo do vprašanja o veri in delih, kaj hitro prekine. Ni dovolj, če Božjo besedo le premišljujemo, ampak moramo preiti k posnemanju Kristusa, pri čemer pa ni dovolj, da dobra dela le izvršujemo, ampak je predvsem važno, kako jih izvršujemo. 'Dela so "dobra" le, če izvirajo iz srca, če so storjena iz ljubezni do Boga in iz prepričanja. Če je skratka namen, ki nas vodi pravi.'

Priti mora do sinteze vere in del v našem življenju, kajti prav ver je tista, ki nas spodbuja k delom. Luteranski filozof S. Kierkegaard svetuje, naj začnemo pri delih saj "Načelo del je namreč preprostejše od načela vere" (Dnevnik XI A 301). Doseči položaj pristne vere je zelo težko in uspe v vsaki generaciji le redkim, torej je lažje začeti tako, da nekaj delamo, pa čeprav nepopolno.

Ko torej govorimo o posnemanju Božje matere, govorimo tudi o njeni hoji za Kristusom. Rečemo tudi, da je bila prva vernica. Dosegla je tisto, za kar si moramo prizadevati tudi mi - za sintezo vere in del. Marijina dela so bila polna vsebine in ljubezni do Boga, naj bodo naša tudi taka. Novo leto je priložnost, da Kristusu storimo kaj dobrega. Slišal sem, da si v Karniji v Italiji, morda pa še kje, za novo leto ne izrekajo posebnih želja, ker pravijo, da je to najbolj hinavski dan. Pravijo, da si je treba dobro želeti in tudi zanj prizadevati vsak dan znova. Zdi se mi zelo modro in v skladu s tem, kar piše v tokratni objavi.

Jaz sem tvoj ščit

V naslovu sem napisal ščit. Danes potrebujemo takih in drugačnih ščitov, od raketnega do avtomobilskega, pa še se čutimo v nevarnosti. Radi bi se zaščitili pred vsem, kar bi nas poškodovalo, in pred vsakomer, ki bi nas ranil ali prizadel. Zadali smo si sicer nek cilj, a proti temu drvimo kakor konj z naočnicami, da ne vidimo ne levo ne desno.

Gledamo le naprej in naprej, drvimo in se ne ustavljamo, ker smo časovno omejeni in ta čas nas preganja, nas utruja, nas dela živčne in dvomeče. Ta čas ima ure, minute, sekunde in jaz sem v njem najpomembnejši. Želim si priti do lepe kariere, do spoštovanja in položaja v družbi, do hiše, avta in še kup drugih stvari. Do tega pridem z delom in izkoristkom vsake minute ali celo sekunde.

Ta čas so že stari Grki imenovali chrónos, po začetniku vseh božanstev, ki je požrl svoje otroke. Če pomislimo, tudi nas ta čas požira, vsaj tako čutimo njegovo težo in tega časa ni nikdar dovolj za vse, kar moramo narediti. Ta čas je začel preganjati tudi Abrahama. Ugotovil je, da je star, ubog in betežen, hkrati pa je stara tudi njegova žena. Pod takim stresom kaj lahko uplahne tudi naša vera.

Tudi mi se podobno ukvarjamo sami s seboj in svojo nesrečo ter jočemo nad seboj in svojo nesrečo ter smo polni dvomov in strahov za prihodnost, saj ni prav nič šlo po naših načrtih. Nismo se še vprašali, čigavi načrti se po navadi uresničijo in ali so naši načrti v skladu s tistim vzvišenim načrtom, ki se mora po nas izvršiti.

Tu stopi še drugo in drugačno pojmovanje časa, ki ga imamo od Grkov - kairós. Gre za dobri, pravi čas, za trenutek v katerem sem popolnoma prisoten. Rečemo mu tudi milostni čas ali trenutek. Ta čas je tam, kjer je Bog in kjer je Bog, je čas dober. V tem času sem v tem, kar počnem, in se ne sprašujem, kaj me čaka naslednjo minuto.

V takem času se mi ni treba stalno spraševati, kdaj pride Bog in kdaj mi bo izpolnil želje. Ne, v takem času iščem in najdem Boga, če se odprem in se mu prepustim, če zares verjamem, da je on moj ščit.

Prvi korak je vedno ta, da se človek zave, da v življenju ne more sam. Potrebuje nek ščit, ki je izven njega. Ko se torej prepusti temu ščitu, tedaj nastopi milostni čas, ko se poveže z Bogom, ki je že tu, a ga prej ni zaznal, ker je bil preveč zaslepljen s samim sabo. Bog lahko človeka napravi rodovitnega le tedaj, ko mu ta pusti da njegov chrónos postane kairós.

O božiču...

Tisto noč se je zgodilo nekaj izrednega... Tako izrednega, da mnogi tega niso niti zaznali. Izraelsko ljudstvo je pričakovalo voditelja, politika, nekoga, ki jih bo osvobodil iz kaše, v kateri so se znašli. Ta bi se moral roditi v neki mogočni stavbi, najbolje kar na dvoru, biti plemenitega rodu, imeti veliko moč.

Zgodilo se ni nič od tega oz. zgodilo se je vse to in še več, a pod drugačnim vidikom. Bog je zvest in vedno izpolni svojo obljubo, a drugače, popolnoma drugače kot smo si mislili in predstavljali. Človeški napuh si je Boga vedno želel prikrojiti po svoje, da bi se tako opravičil samemu sebi. Bog gre mimo takega srca kakor je šel mimo kraljevega dvora, prenočišč in gostišč. Svoj prostor je našel v majhnem in ponižnem hlevu. Prav tako svoj prostor najde v majhnem in ponižnem srcu, ki prizna, kako zelo je nemočno in kako zelo ga greh onemogoča.

Smo morda pričakovali nekaj izrednega in revolucionarnega? Bog ni prišel odstraniti ali spremeniti okoliščin, v katerih živimo, ampak jih je prišel z nami deliti, začenši z rojstvom in neboglenostjo po njem. Vse to se je seveda še dopolnjevalo z raznimi življenjskimi preizkušnjami, dopolnilo pa v trpljenju in smrti na križu ter seveda vstajenju.

Mi si vsega tega nismo zaslužili s svojimi deli, pravzaprav smo delali in delamo proti temu, da bi si sploh lahko domišljali, da bi lahko bili vredni dobiti take vrste darilo. To darilo je prišlo po velikem Božjem usmiljenju, ne po naših zaslugah.

Ljudje smo grešna in ranjena bitja. To lepo dokazuje na primer naša nevoščljivost, po kateri svojemu bližnjemu ne privoščimo, da bi kaj imel, dobil, četudi je tako reven in nebogljen, da bi nekaj nujno potreboval. Smo sebični in privoščimo le samim sebi. No, ob Božjem rojstvu so bili angeli tako veseli in srečni za človeštvo, da so nebeško prepevali in praznovali. Bili smo osvobojeni sužnosti, nebeški prebivalci pa so nam to privoščili.

Zatorej vas vabim, da svoja srca osvobodite kisa sebičnosti in okusa po njem, da jih bo Bog napolnil z medom svoje nežnosti in usmiljenja.

Blagoslovljen božič!

Ogenj

Smo v adventu in pričakujemo luč, obenem pa na venčku in še kje prižigamo svečke in te gorijo s plamenčkom, z ogenjčkom. Z vami bi rad delil razlago simbola ognja, ki sem jo našel in prevedel ter nekoliko skrčil iz lepe knige: R. Lupi, Simboli e segni cristiani, San paolo, Cinisello Balsamo 2007.

Je simbol ljubezni (agápe), saj ta element, vir toplote in luči, simbolizira moč in strast ljubezni. Simbolično ogenj ljubezni greje naša srca, s tem pa premaguje hladnost in brezbrižnost, ki pogosto pestita našo družbo. Nadalje ima ogenj to moč, da izzove našo pozornost in, da okrog sebe zbira ljudi. To se zgodi ob kresu, kjer se krog ljudi zbere, da bi v bratski povezanosti peli in plesali, ali pa tudi domače ognjišče, ki zbere okrog sebe družino. Poslanstvo Božjega Sina lahko primerjamo, ki je poslanstvo ljubezni, Jezus sam primerja z ognjem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49).

Glede ljubezni najdemo številne primere v svetem pismu, mi pa bi nadaljevali pri naslednji simboliki ognja. Ogenj namreč simbolizira tudi Svetega Duha. Ko Janez Krstnik predstavi Jezusa pravi, da on krščuje z vodo, ta, ki pride pa nas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem (prim. Mt 3,11). Na Binkošti se je nad apostole spustil Božji Duh v obliki ognjenih jezikov, o čemer najdemo pričevanje v Apd (Apd 2,2-4).

Naloga Svetega Duha je ta, da ogreje srca ljudi, da bi ti lahko potem bili priče Božje ljubezni. Kadar se namreč odpremo Svetemu Duhu, naše srce gori kakor učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,32), ker nas Duh približa Gospodu (Redemptor hominis 10).

Liturgičnih trenutkov, ko ima simbol ognja pomembno vlogo je mnogo. Med velikonočno vigilijo prižgemo ogenj, ob katerem potem prižgemo velikonočno svečo. Ta ogenj simbolizira zmago luči nad temo, ljubezni nad sebičnostjo. Tudi ob posvetitvi cerkve se na oltarju prižge ogenj, ki predstavlja očiščujočo navzočnost Boga, ki prevzame posest nad krajem, kjer se bo vršila evharistična daritev. Plamen, ki žari na svečah in svetilkah predstavlja vztrajno in potrpežljivo vero, kakor je bila vera pametnih devic, ki so s prižganimi svetilkami pričakovale Gospoda (prim. Mt 25,1-13).

Znamenja in simboli so res zanimive in skrivnostne stvari, ki pa potrebujejo razlage, kakor je tudi Kristus svojim učencem prilike še dodatno razlagal (Mr 13,34). Mene osebno take lepe in bogate razlage pritegnejo, hkrati pa mi je všeč, ker me peljejo v globino bogoslužnega obhajanja. Zunanji blišč teh praznovanj je sicer veličasten, a kaj, ko potrebuje vsako tako praznovanje ponotranjenje, to pa je mogoče, če vsaj nekoliko razumemo simboliko.