Jaz sem tvoj ščit

V naslovu sem napisal ščit. Danes potrebujemo takih in drugačnih ščitov, od raketnega do avtomobilskega, pa še se čutimo v nevarnosti. Radi bi se zaščitili pred vsem, kar bi nas poškodovalo, in pred vsakomer, ki bi nas ranil ali prizadel. Zadali smo si sicer nek cilj, a proti temu drvimo kakor konj z naočnicami, da ne vidimo ne levo ne desno.

Gledamo le naprej in naprej, drvimo in se ne ustavljamo, ker smo časovno omejeni in ta čas nas preganja, nas utruja, nas dela živčne in dvomeče. Ta čas ima ure, minute, sekunde in jaz sem v njem najpomembnejši. Želim si priti do lepe kariere, do spoštovanja in položaja v družbi, do hiše, avta in še kup drugih stvari. Do tega pridem z delom in izkoristkom vsake minute ali celo sekunde.

Ta čas so že stari Grki imenovali chrónos, po začetniku vseh božanstev, ki je požrl svoje otroke. Če pomislimo, tudi nas ta čas požira, vsaj tako čutimo njegovo težo in tega časa ni nikdar dovolj za vse, kar moramo narediti. Ta čas je začel preganjati tudi Abrahama. Ugotovil je, da je star, ubog in betežen, hkrati pa je stara tudi njegova žena. Pod takim stresom kaj lahko uplahne tudi naša vera.

Tudi mi se podobno ukvarjamo sami s seboj in svojo nesrečo ter jočemo nad seboj in svojo nesrečo ter smo polni dvomov in strahov za prihodnost, saj ni prav nič šlo po naših načrtih. Nismo se še vprašali, čigavi načrti se po navadi uresničijo in ali so naši načrti v skladu s tistim vzvišenim načrtom, ki se mora po nas izvršiti.

Tu stopi še drugo in drugačno pojmovanje časa, ki ga imamo od Grkov - kairós. Gre za dobri, pravi čas, za trenutek v katerem sem popolnoma prisoten. Rečemo mu tudi milostni čas ali trenutek. Ta čas je tam, kjer je Bog in kjer je Bog, je čas dober. V tem času sem v tem, kar počnem, in se ne sprašujem, kaj me čaka naslednjo minuto.

V takem času se mi ni treba stalno spraševati, kdaj pride Bog in kdaj mi bo izpolnil želje. Ne, v takem času iščem in najdem Boga, če se odprem in se mu prepustim, če zares verjamem, da je on moj ščit.

Prvi korak je vedno ta, da se človek zave, da v življenju ne more sam. Potrebuje nek ščit, ki je izven njega. Ko se torej prepusti temu ščitu, tedaj nastopi milostni čas, ko se poveže z Bogom, ki je že tu, a ga prej ni zaznal, ker je bil preveč zaslepljen s samim sabo. Bog lahko človeka napravi rodovitnega le tedaj, ko mu ta pusti da njegov chrónos postane kairós.