Sveti Duh, ki preseneča tudi najvišje

Zanimiva stvar se je zgodila včeraj v Rimu, o kateri seveda v Italiji poročajo - pri nas bo najbrž šla mimo, kot da se ne bi zgodila, zato pa jo tu moram objaviti. V prevodu povzemam komentar novinarke časnika Avvenire.

Vsak, ki se vsaj malo srečuje z otroki ali z njihovo vzgojo ve, kako so najmlajši neposredni in presenetljivi v svojih vprašanjih. Tej izkušnji se ni izognil niti papež včeraj zjutraj, ko ga je obiskalo sedem tisoč otrok, eden pa mu je zastavil vprašanje: "Ali si kdaj pomislil na to, da boš nekoč postal papež?" In papež: "Česa takega si en bi nikoli mogel predstavljati. Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name, prav mene namenil za to službo, a to sprejemam iz njegovih rok, čeprav je to stvar, ki zelo presega moje moči. Toda Gospod mi pomaga".

Potem se papež preseli v svoje otroštvo, v tisti vojno Nemčijo: "Bil sem precej naiven mladenič v majhnem kraju." Vendar pa je mali sogovornik postavil papežu globoko vprašanje, najbrž si ni niti predstavljal, kaj je v njem to vprašanje sprožilo. Papežev odgovor kaže na veliko verjetnost, da se Petrov naslednik že od dneva svoje izvolitve sprašuje, kako da je Bog prav njega izbral, da se zaveda svoje majhnosti in veličine in skrivnosti Božjega načrta.

Mogoče bo ta drža koga presenetila - kako je mogoče, da si papež zastavlja taka vprašanja, kako da papež zaznava, da ta naloga presega njegove moči, kako da se sprašuje, zakaj je bil prav on določen za to službo? Težko si je misliti in predstavljati, da bi si drugi poglavarji držav, direktorji multinacionalk zastavljali takšna vprašanja. Tisti, ki so na oblasti, ponavadi nimajo takšnih pomislekov. Če pa bi jih že kdo vprašal in bi bili iskreni, bi mu odgovorili: "Tu sem, ker sem najboljši, najpametnejši, najbolj iznajdljiv, najbolj zvit, tu em zaradi svojih zaslug, in zaradi odločitve, s katero sem zgradil svoj osebni projekt". Tisti, ki sedi na papeškem prestolu, pa razmišlja v povsem drugačni perspektivi.

Papež enostavno pravi, da si tega sedeža ni izbral sam, ampak ga je tja pripeljal nekdo drug. Kristjan ve, da ima za vsakega posameznika Bog svoj skrivnosten in čudovit načrt, ki se danes lahko zdi nekaj nerazumljivega v času, v katerem je svoboda le zadovoljevanje lastnih potreb in teženj in izpolnjevanje modnih trendov.

Za kristjana pa je svoboda v nekem "da", konec koncev, v neki poslušnosti. Ta beseda pa že mnogo let ni več všečna, je zastarela, neizgovorljiva, prepovedana. To je vendar absurd - svojo usodo si vendar oblikujemo sami! Bog pa, četudi že obstaja, pa z našim življenjem nima prav nič, vsaj ne s tistim vsakdanjim. "Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name ...". V Rimu se je zgodil majhen, škandalozen, dialog med otrokom in kristjanom.

Marina Corradi, Piccolo scandaloso dialogo tra un bambino e il Papa, Avvenire, 1.6.2009

Pridige 4

Še zadnja objava v tem sklopu - manjka namreč še zadnji glagol...

Ne le poosebiti, ampak tudi dramatizirati. Drama pomeni "akcija", izhaja iz grške besede, ki pomeni "delati, delovati". v prevem pomenu torej dramatizirati pomeni vnašati v sporočanje "dramo" delovanja: predložiti to, kar je treba misliti, hkrati pa povedati (ali še bolje, pokazati), kaj je treba narediti, kako.

Dramatizirati pa pomeni tudi dobro uporabiti tisto potrebo po tekmovalnosti (antagonizmu), če ne po spopadu, vojni, ki je na dnu srca vsakega od nas. To skrivnostno in hkrati naravno potrebo po tekmovalnosti (ki je lahko usmerjena tako k dobremu kakor k slabemu) dobro pozna in se ji posveča tisti ljudski tisk v pravem smislu besedne zveze - športni.

Šport je namreč vojna, posnemanje boja in nas tako globoko povleče, da v nas vzbudi željo po uporu. Zakaj se torej v verskem kontekstu ne bi poslužili iste taktike, ki uporabi nekega tekmeca, da bi v človeku vzbudila strast, ki bi ostala budna?

Po nekaterih cerkvah sta še vedno vidni dve prižnici, saj so bile pridige včasih narejene "kontradiktorno" (nasprotno): na eni strani je bil "dobri" na drugi pa "slabi", ki je bil obsojen na propad, a šele po koncu boja. Tisti stari lisjaki pastoralne modrosti so našli komunikativno skrivnost, na katero smo mi že pozabili. Pridigo (ali članek) bomo toliko bolj razvneli, kolikor bolj bo "dramatična", kolikor več bo torej tekmecev, nasprotnikov. Seveda tu ne gre za osebe. Zakaj pa bi ne bile to ideje? Zakaj ne hudi duh? Zakaj ne mi sami in greh, ki je v nas?

Sporočati brez poenostavljati lahko zmede, namesto da bi navdihovalo; brez privede do nepomembnosti, abstraktnosti idej, ki ne pridejo do globin; brez dramatiziranja pridemo do govora, ki brez tekmovalnega naboja, ni več človeški, postane ohlapen, v nas pa ne vzbuja pozornosti in strastnosti, ampak nepremagljive skušnjave zdolgočasenosti.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

Pridige 3

Za dober »rating« poslušanja obstaja še eno zlato pravilo, ki ga lahko zaobsežemo v glagol poosebiti. Nikoli ne smemo pozabiti, da človeka najprej zanima človek. Če torej želimo posredovati ideje, moramo to bolj kot prek abstraktnega umevanja storiti preko natančno določenih oseb, z imenom, priimkom, starostjo… Ljudi ne zanimajo razglasi, temveč izkušnje, ne zanimajo jih teorije, ampak zgodbe. O čemerkoli že hočemo govoriti, moramo upoštevati človeško ozadje teme.

Pozabiti je treba na razne »kumštne« tujke, ki se ponavadi končajo z obrazilom –cija ali –ija (pneumatologija, transsubstanciacija…), saj akademska učenost ubija, medtem ko spontanost poživlja (kolikokrat bi učenjaki, namesto da bi enostavno dejali: »Nebo je modro«, uporabili vse mogoče ovinke in citate). Tisti, ki nas posluša, išče v nas človeka kot je on sam, ne pa pisatelja, predavatelja ali pridigarja. Treba se je ponovno zateči k vzgojni modrosti anekdot, pravljic, ki imajo na koncu nauk. Stvari, ki smo si jih po navadi najbolj zapomnili, so tiste, ki nam jih je pripovedovala npr. stara mama, začele pa so se z: »Pred davnimi leti…«.

Kristjanom bi poosebljanje moralo biti še posebej blizu, saj tudi Bog ni pisal nobenih navodil za uporabo, ampak je vedno želel s človekom komunicirati prek človeka, po prerokih, tako pa ohranil osebni odnos, ne pa brezosebne birokracije. Nazadnje pa se je sam Bog učlovečil, vrh svojega sporočila pa je podal s trpljenjem, smrtjo, vstajenjem in vnebohodom, kar se ne imenuje »teorija« ali »ideologija«, ampak »zgodovina« odrešenja. Tudi potem pa je nadaljeval v istem slogu, ko je ljudi zbiral v skupnost oseb, ki se imenuje Cerkev ter tako pokazal, da njegovo sporočilo ne sme toliko biti opisano z besedami, ampak živeto v dejanjih. Spodbudil je tiste pričevalce, ki jim pravimo »svetniki«. Kristjan mora torej govoriti tisto, kar živi, to bi naj bilo tudi tisto, v kar veruje.

V tem pogledu, bi bilo treba, ko govorimo in pišemo, ponovno odkriti prvo osebo ednine, jaz. Za to je seveda potrebnega veliko poguma, saj smo osebno vpleteni. Poleg tega pa moramo tudi spet odkriti ti. Nekoga moram nagovoriti osebno, ne govorim namreč množici, razredu ljudi, stranki, človeštvu, temveč prav tebi, konkretnemu človeku. To dvoje je potrebno, da pridemo tudi do pravega mi, do skupnosti posameznikov, oseb z imenom in priimkom.

Moderni izobraženec misli, da mora uporabljati zgolj razum (svoj razum), zato pa je tako neberljiv, neposlušljiv, neuporaben, če ne škodljiv. Skrivnost »krščanskega« sporočanja bi morala biti v dodajanju čutenja, veselja, bolečine, ker »srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna«.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

Sporočilo Petrovega naslednika

Papež Benedikt XVI. je zaključil svoj obisk v Sveti deželi. Marsikdo se je bal, da bodo mediji po svoje interpretirali ta obisk, ki se je zgodil v zelo zahtevnih časih za ta prostor. Pri marsikom je obstajal strah, da bodo mediji izkrivili papeževo sporočilo (pri nas so se nekateri mediji trudili, da bi pozornost javnosti spet preusmerila drugam, med drugim so lansirali, da je bil papež pripadnik Hitlerjeve mladine op.p.). Benedikt XVI. pa je ostal zvest samemu sebi in tako nadaljeval po poti, ki sta jo začrtala Pavel VI. in Janez Pavel II., ki sta pred njim že obiskala te kraje, eden leta 1964, drugi pa leta 2000.

Predstavil se je kot prijatelj vseh. Izpričal je svojo bližino kristjanom, jih potrdil v veri in jih spodbudil, naj vztrajajo, kjer so. Govoril je Hebrejcem in državi Izrael ter še enkrat več ponovil obsodbo zanikanju holokavsta, hkrati pa ponovno pozval k spoštovanju človekovih pravic, proti vsakovrstnemu rasizmu in diskriminaciji. Besede, ki jih je izrekel v Yad Vashem so zelo pomembne in niso bile dovolj poudarjene, saj so iz grozovite zgodovine Shoe izluščile pomembno sporočilo za danes, v sozvočju s tistim delom izraelske družbe, ki se vsakodnevno sprašuje glede trpljenja palestinskega ljudstva.

Govoril je Palestincem, četudi v Gazo ni šel (Sveti sedež je planiral tudi to, a zaradi upora Abu Mazena papež ni šel na to ozemlje). Zelo jasno je Benedikt XVI. govoril tudi o pravicah Palestincev do svoje suverene domovine z jasnimi mejami, izrazil pa je tudi žalost zaradi obstoja ločitvenega zidu. S prav tako jasnostjo je papež pozval tudi mlade, naj ne podležejo skušnjavam nasilja in terorizma in da se otrok ne sme vzgajati k fanatizmu. Obstaja zid sovraštva, ki se kopiči že preveč let, zid, ki otrjuje srca - če ta zid ne pade, mir ne bo nikoli mogoč.

Nazadnje pa je bil presunljiv način, na katerega je papež spregovoril Islamu, začenši z govorom v mošeji v Amanu. Med enimi in drugimi mora potekati resničen dialog, izhajajoč iz istovetnosti obojih in razlik, biti pa mora iskren. Predlagal je "srečanje civilizacij", ne pa spopad. Gre za pouk, ki bi ga morali upoštevati tudi pri nas.

Andrea Tornielli, vatikanist dnevnika 'Corriere della sera'

Pridige 2

Ko smo spregovorili o prvem pravilu poenostavljanja, je treba stvar dopolniti, da ne bi padli v »razsvetljensko« past, kjer mora biti vse vsem razumljivo. Verujoči mora spoštovati tudi razsežnost Skrivnosti, ki spremlja človeško življenje, in vera je, kljub vsem »razlagam« in »osvetlitvam«, poklicana k temu, da jo sprejme. Poenostavljanje torej živi tesno skupaj z nerazložljivim in s simbolno govorico, s katero se je mogoče na te resničnosti nanašati.

Človeška beseda lahko stori veliko, ne more pa storiti vsega. Tega so se zelo dobro zavedale nekatere naše religiozne družbe (kot recimo Srednji vek), ki so zelo dobro poznale in udejstvovale govorico simbolov. Jezik, ki so ga bili sposobni razvozlati tudi nepismeni (spomnimo se na t.i. »biblia pauperum«, Sveto pismo ubogih na vitrajih in stenah), nam je danes velikokrat nerazumljiv oz. smo izgubili ključ do njegovega razumevanja, vsem našim diplomam in specializacijam navkljub.

Ta et-et, enota razuma in skrivnosti, jezika in simbola, razumljivih in nerazumljivih besed, bi moralo biti tisto, kar razlikuje našo liturgijo. Tako bi moralo biti, pa največkrat temu ni tako. Če je liturgija nekoč preveč stremela k »skrivnostnemu«, je danes morda preveč usmerjena k »razumskemu«. Beseda mora seveda biti razumljiva, hkrati pa mora tudi skrivnostno imeti svoje mesto. Vsakdanja govorica ne sme vsega narediti za posvetno. Vsakdanja dialektika vere zahteva, da posvetno sobiva s svetim, da je zraven razuma tudi skrivnostno, ki se izraža z drugim jezikom od tistega v časopisih in učbenikih.

Pascal pravi, da vera trdi mnogo stvari, ki si na videz nasprotujejo. Govori namreč o tistem zelo tveganem ravnovesju tistega, kar se zdi nasprotujoče si med seboj, brez česar pa krščanstvo lahko zaide v krivoverstvo ali nepomembnost.

V isti liniji to pomeni, da morajo v Cerkvi obstajati tako ljudje komunikacije ali pastorale, ki so »oznanjevalci« v polnem pomenu, kakor morajo obstajati tudi tisti, ki mislijo in obdelujejo tiste zahtevne stvari, brez katerih bi ne bilo nič tistega, kar bi bilo treba oznaniti. Mora torej obstajati krog »visoke« kulture, katere določeni koncepti in têrmini ne morejo biti takoj razumljivi komurkoli. »Krščanska« stoletja so zelo globoko čutila potrebo po tem, da se obrnejo na ljudstvo, da vsem posredujejo »veselo oznanilo«, tako da so celo ustvarile redovne družine, specializirane prav v pridiganju. Tista stoletja pa so poznala tudi univerze velikih učiteljev, avtorjev zapletenih teoloških del v latinščini učenih. Vedno pa se je pazilo, da bi med dvema ravnema bila stalna povezanost, da bi preprostost pridiganja ne zašla v preprostaštvo, ampak bi jo hranilo razmišljanje učenih. Hkrati pa so budno pazili, da bi se učenjaki ne zapirali v svoje knjižnice in druge študijske prostore ter tako izgubili stik z resničnostjo in posledično z ljudmi.

Še druga dva glagola, poosebiti in dramatizirati tako prideta na vrsto v naslednjem prispevku.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.