Sodobni design

Dragi prijatelji. Trenutno se s spletnim dnevnikom bolj malo ukvarjam, ker se trudim še z zadnjimi stvarmi pri diplomi in še drugimi stvarmi. Naj torej dam v branje razmišljanje urednika tednika 'Novi glas'. Gre za zamejski katoliški tednik v slovenskem jeziku, ki izhaja v Gorici.

Ko sem pred časom ugotovil, da so nekateri moji znanci, ki so na poti v srednja leta, pozabili na Boga, opustili praktično krščanstvo in zanemarili verske obveznosti, kot je, recimo, hoja k nedeljski maši, ko sem torej ugotovil, da jih je večina le-teh izbrala sodobni design za vodilo življenja in si iz modernega designa naredila nekak nadomestek Boga, sem se zdrznil.

Preprosto zato, ker je meni določen sodobni design tudi všeč, a se kot človek, ki so mu všeč lepe stvari, tudi zavedam, da je samo ena od tržnih niš sodobnega marketinško urejenega sveta. Nobena umetnost ni, ampak samo dobro preračunano oblikovanje za točno določene ljudi. Mojim bralcem najprej rad povem, da se pod sodobni design, sodobno oblikovanje, sodobni izgled, danes daje predvsem vse tiste stvari, za katere nekateri zmotno mislijo, da jih ločijo od drugih že zato, ker si jih (lahko) kupijo. Ena od bistvenih lastnosti sodobnega designa je namreč to, da daje kupcu čisto neprikrito tudi občutek izjemnosti, kar seveda ni res, kar je seveda debela laž, ko pa vemo, da za njim stoji točno določen marketinški načrt, ki predvideva tudi dejstvo, da bo imel kupec nekega določenega moderno oblikovanega predmeta, pri nakupu točno določene občutke, med temi je občutek, da je izjemen, ker ima okus, na prvem mestu. Da ti občutki niso resnični, ponavadi vedo predvsem tisti, ki prodajajo, kupci se tega ne zavedajo.

Ne vem, če ste kdaj bili pri kakem sodobnem človeku, ki prisega na sodobni design in misli, da bo njegova hiša nekaj posebnega že zato, ker se v njej na prvi pogled zdi, da je vse v redu, vse spravljeno, ker je pač pri nakupu pohištva sledil sodobnim trendom modernega designa.

“Ta lepa, skorajda boleča odsotnost predmetov, ki tako drago stane,” je pred časom vzdihnila znanka, ko sem ji privoščljivo povedal, da v svoji dnevni sobi, ki je narejena točno po zakonih tržno usešnega modernega designa, ki prisega na “minimal chic”, (preprosto povedano: spominja vas na japonske filme, kjer je vse urejeno, nikjer nobenega predmeta ni, deluje sveže in čisto, a prazno), niti pod razno ni prostora za enega samega otroka, kaj šele za prijetno vzdušje. Je pa v zameno prostor za razne nadomestke za Boga, kot so: izbrana svetila, vaze, razni podstavki in nadstavki, kamni, suhe veje, predmeti, ki z navidezno preproščino pričajo o dragi in razkošni premišljenosti pretanjenega oblikovalca…

In sem jo vprašal, kje ima čevlje. Pokazala mi je omaro, v kateri je bilo prostora za pet parov čevljev, ostale je hranila v garaži, v hiši zanje ni bilo prostora, vse je moralo biti v duhu načela: malo, preprosto, modern design, a zelo drago.

V takih hišah boste takoj videli, kje ste, saj boste težko našli kako igračo kje v kotu, kot tudi na kupe zloženih knjig ne bo in niti nobene moške srajce na naslonjalu kake stolice, če že o odvrženih hlačah niti ne govorimo. V zameno seveda kraljuje sodobno oblikovan televizijski zaslon, zraven vaza brez rož s suhimi vejicami v pralnem stroju spranih kamnih, ki so tako čudoviti, da bolj ne morejo biti. Preprosto in zlagano lepi. Sodobni design.

In samota, dosti samote je v teh brezhibno oblikovanih hišah in predmetih. Osamljenosti ljudi, ki imajo raje predmete kot ljudi, raje sebe kot soljudi, raje samozadostnost kot soočanje s sočlovekom, so raje sebi zadosti in sebi problem, kot da bi sočloveka iskali in pustili vsaj okno odprto neznanemu, da ne rečem Bogu.

Ponavadi potujejo veliko, ti ljudje namreč. Ker nikjer niso doma, o čemer najbolj govori njihov odnos do sodobnega designa in posredno sebe, ker ne odraža popolnoma ničesar, razen nekega daljnega arhetipa brezčutne lepote, ki naj bi nadomestila preprosto vprašanje: “Kaj sploh počnem tukaj?”

In pa seveda Boga.

Bog je namreč problem. Nič ne sili. In ni čisto nič sodoben.

Niti tak ne, kakršen je v Ikea magazinih naprodaj. Kjer design postane nadomestek nadomestka, ko moraš tudi tistemu, ki modernega designa ne more kupiti, občutek, da je kupil sodoben design. In mu zato prodaš golfa in ikea omaro, zraven pa še sony televizor in ipod ter seveda iphone, da o macu, katerega do včeraj ni maral niti ne govorimo.

Občutek popolnosti samozadostnega.

Ko se ni treba več vprašati: “Kaj sploh počnem tukaj?”

A v zameno lahko kupiš še en moderno oblikovani predmet točno določene znamke, če že pravega ne moreš.

In si v sodobno oblikovanem stanovanju še bolj sam.

Tudi in predvsem zato, ker drugega nočeš.

Jurij Paljk, Kaj sploh počnem tukaj 5

Nečimrni pastirji

Zanimivo razmišljanje:

Ob posvetitvi petih škofov zadnjega 12. septembra, se je papež javno potožil, da v Cerkvi "mnogi od tistih, ki jim je bila zaupana neka odgovornost, delujejo za same sebe in ne za skupnost, za skupno dobro". V Cerkvi torej so pastirji in ni jih malo, ki bolj gledajo na svoje lastne koristi in ne na skrb za čredo, ki jim je bila dana v oskrbo.

Kot je vsem znano, je življenje kristjana en sam boj: proti hudiču in njegovim skušnjavam, proti slabostim, proti svetu... V prvi vrsti pa naj bi bili kot voditelji prav škofje in duhovniki, ki naj bi ljudi vodili "proti Kristusu in torej proti živemu Bogu". Če pa ti voditelji krenejo s poti, niso zvesti, se kregajo med sabo, mislijo na vse drugo, razen na skrb za duše, ki so jim zaupane, nastrada prav Božje ljudstvo, vsak izmed nas.

Težava pa ni v tem, da bi imeli samo zemeljske težave, ampak je tu v igri večno življenje, ki naj bi bilo naš skupni cilj. V tem boju, kjer voditelji niso enotni, pazljivi, zvesti... obstaja nevarnost, da bi se v boju izgubili, razkropili, morali umakniti. Na kocki so nebesa in to ni malo.

Morda se bo metafora boja komu zdela pretirana - lahko jo zamenjamo z drugo, a sporočilo ostaja isto. Kdor hoče koga voditi, učiti... mora biti najprej sam na pravi poti, sicer se lahko oba izgubita in pogubita.

Povzeto po: Gianpaolo Barra - Rischio cielo? (uvodnik v septembrsko številko revije 'Il Timone'

Naši križi

Pri tokratni objavi bi se rad naslonil na eno rabinsko modrost, rabi Mendel iz Kotzka je namreč nekoč dejal: "Vsi prosijo, da bi Bog izpolnil našo voljo. Nasprotno pa je prava vera v tem, da vršimo Božjo voljo."

Navežimo na evangelij - Peter je Jezusu namreč branil, da bi šel v trpljenje in smrt... Kasneje se je ta njegova drža izkazala za nepravilno, za egoistično, za človeško.

Komu ni prišlo na misel, da bi se ob napačni Petrovi drži ne spravil nadenj, ker je nekaj storil in popolnoma zgrešil, potem ko je le par trenutkov pred tem izrekel nekaj tako dobrega, ko je Jezusa priznal za Boga. Odgovarjam, da kdor dela, ta tudi greši - Jezus je Petra takoj popravil in poučil. Kaj pa ostali? Zakaj so bili tiho, ko so se strinjali s Petrovim ravnanjem, pa niso tudi oni Jezusu branili izpolnjevati Očetovo voljo?

Temu se reče preračunljivost. Najprej tiho prikimavanje z glavo, potem pa z vsemi topovi nad grešnika. Tudi mi tako delamo. Toda, bistvo vsega, tudi takega ravnanja je nekje drugje, v človekovi grešnosti.

Ta povzroči tudi to, da bi radi živeli življenje brez križa. Toda, kogar Bog ljubi, ga tudi preizkuša. Ker pa Bog ljubi vse ljudi, tudi vse preizkuša. Božje ljubezni torej ni brez križa. Kakor tudi ni poti za njim brez križa, tega si namreč moramo nadeti na rame, če hočemo živeti. Sprejeti moramo njegovo voljo, naša nam namreč narekuje, da je pravo življenje lagodno življenje, tisto brez težav. Vendar pa to v resnici ni življenje.

Pravo življenje je torej v hoji za njim, skozi križe in težave in skozi smrt v Življenje, pravo življenje. Smrti pa se danes bojimo. Zakaj? Spet nam priskoči na pomoč judovski modrec, in sicer Eliyahu Dessler: "Ljudje se bojijo smrti, ker ne vedo, kaj je to. Kot da bi vedeli, kaj je v resnici življenje."

Tako, nametal sem par stvari, ob katerih lahko razmišljamo. Ostaja odprto za pogovor.

Odpreti se

Kot vedno, lahko tudi tokrat dobimo zelo aktualne zadeve iz nedeljske Božje besede, iz beril in iz evangelija. V gluhonemem, ki ga Jezus ozdravi se lahko prav vsi poistovetimo, saj imamo podobne težave. Gre za krizo vere, ki je v svetu prav vedno prisotna, ozdravi pa jo seveda lahko samo Jezus, "Bog z nami".

Danes ne znamo poslušati, se ne znamo med seboj poslušati. To je predpogoj, da bi lahko lahko govorili. Kajti gluhi je težko govoril, enako pa tudi mi danes težko govorimo. Oziroma, če smo natančni, lahko in veliko govorimo, a zelo malo povemo. Ker nimamo kaj povedati, nikjer namreč nismo načrpali tistega zaklada, ki bi ga potem lahko govorno posredovali. Pravzaprav tu tudi ne gre samo za govor, ampak za celotno zapleteno sestavo govorice.

Kriza poslušanja torej, ki ima za posledico krizo vere, če vzamemo za resnično trditev, da je vera iz poslušanja. Tako vsaj pravi Sveto pismo, a je tudi v resničnost naukov le-tega treba verjeti. Če pa verjamemo, bomo jutri navdušeno praznovali praznik rojstva prvakinje v poslušanju in verovanju iz poslušanja, jutri bomo namreč praznovali Marijino rojstvo.

Ko pa nekomu ne znamo več prisluhniti, ga ne znamo poslušati, ko nismo nanj pozorni, se ne trudimo naravnati na njegovo valovno dolžino, mu tudi več ne verjamemo. Ne verjamete temu? Samo ozrite se okoli sebe - koliko parov ima težave samo zaradi tega, ker se ne poslušajo, ker fant in dekle, mož in žena nikdar ali zelo redko svojih src niso naravnali na isto valovno dolžino.

Preskok na področje odnosa do Boga je le logična posledica odnosov med ljudmi - ne prisluhnemo mu. Bog govori na številne načine, a na to nismo pozorni. Zapreti se Bogu je zelo preprosto, kadar se enkrat zapremo sočloveku. A je govor po ljudeh le eden izmed načinov božjega govora. Zakaj nočemo raziskovati, kopati, iskati? Se bojimo tistega kar bomo morda našli?

Več poslušanja torej! Več pozornega poslušanja, več pozornega čutenja. Več občutljivosti. To si moramo spet pridobiti, postajamo čedalje bolj neobčutljivi za vse, kar nas obdaja, zato je trud na tem področju nujna stvar - za naše preživetje. Življenje se da živeti ali pa v njem samo životariti in se skozenj nekako pretolči, pri čemer se nekateri razumljivo odločijo, da je bilo takega življenja dovolj. Toda življenje ni življenje, če ga ne živimo. Živeti pa pomeni verovati, upati in ljubiti. Vera pa je iz poslušanja, zatorej začnimo poslušati!

Od zunaj in od znotraj

Tokrat malo drugačna smer razmišljanja. Predstavljajmo si, da smo sredi predvolilnega boja. Vsaka od strani, pa naj bo leva ali desna, vedno obljublja, da bomo rešili državo, če bomo le izpolnili vse reforme, ki jih napovedujejo, in sicer do potankosti. Potem gremo in obračamo in izpolnjujemo reforme, delajo se novi in novi zakoni, pa še vedno stvari gredo po starem.

Oblastniki se potem vprašajo, kaj je temu botrovalo. Pridejo do odgovora, da zagotovo nismo do potankosti izpolnili vsega, kar so nam zapovedali. Podobno kakor tudi menijo zdravniki, da zagotovo nismo redno in ob natančno določenih nam urah nismo jemali predpisanih zdravil, ko se naše zdravje ne izboljša.

Če preidemo na promet, se jemlje strožje in strožje zakone, da bi ljudje vozili pametneje in se ne pobijali, ko pa se stanje ne izboljša, je treba še strožji zakon, ker se niso dovolj strogo vozniki držali prejšnjega.

In tako se vse ponavlja kot lajna, ljudje pa nismo nič boljši, pa čeprav bi na zunaj izpolnjevali natančno vse zakone.

Tista prava reforma namreč prihaja le od znotraj, od koder prihaja tudi naša pokvarjenost. Če ne spreobrnemo najprej svojega srca, ne moremo izboljšati sveta. Bili so že na svetu mnogi, ki so mislili, da se "novega človeka" da ustvariti samo z zunanjimi prijemi, a ni šlo.

Zatorej nam Jezus pravi, da je treba začeti od znotraj, pri samem sebi. To se namreč potem pokaže tudi na zunaj. Ni dovolj fasada, ampak vsebina.