Sam vodim svoj čoln

Življenje dandanes je pošteno zaznamovano s tekmovalnostjo in ambicioznostjo, ki marsikdaj postane celo pretirana. Še več, kariera postane naš malik, ki smo mu pripravljeni žrtvovati marsikaj.

Potem delamo in delamo, vlagamo, se trudimo, potimo... Dosežemo nek položaj, zaslužimo dobro, imamo vse, kar potrebujemo - hišo, avto, družino, denar. Naš plen je dan za dnem bogat, kopičimo in kopičimo, dokler zlata ruda ne usahne.

In tistega dne nam naš čoln prav nič več ne pomaga, ker vanj ne moremo spraviti več prav nič. Pomislimo, ko je morda že precej pozno, da bo sedaj zelo težko preživljati sebe, kaj šele svojo družino, ko pa se je vir zaslužka razblinil. Kaj narediti?

Nekdo želi stopiti v naš čoln in našo pozornost odvrniti od nas samih, od samozagledanosti in samozaverovanosti. Želi nam pokazati, da nismo mi središče sveta in da nismo vsemogočni. Če na tistega, ki je vstopil v čoln v življenju ne računamo, smo pravzaprav obsojeni na propad.

Gospod je tisti, ki množi blagoslov in darove v našem življenju in ne mi sami - že ob najmanjši eksistencialni težavi vidimo, da smo povsem nebogljeni. Ko ga spoznamo za Gospoda in priznamo svojo majhnost in grešnost pred njim, se vse skupaj obrne.

Naš strah se spremeni v pogum in veselje in navidezni poraz se spremeni v novo priložnost, novo razsežnost, v blagoslov in poslani smo na novo pot. To ni več prizadevanje samo zase, ampak tudi skrb za druge. Poslan sem "loviti ljudi", pomagati jim torej, da tudi oni sprejemjo Gospoda v svoj čoln in z Njim "odrinejo na globoko in vržejo mreže za lov".

Mislim, da bogat ulov ne bo izostal.

Čudeži se dogajajo, a...

Nadaljuje se pripoved iz nazareške shodnice, katere prvi del smo slišali prejšnjo nedeljo. Nad Jezusovimi besedami so bili sprva začudeni, a jim ni kaj dosti pomagalo slišati teh „besed milosti“ iz Jezusovih ust, od njega so pričakovali nekaj več, da bi vanj verjeli, od njega so pričakovali tiste čudeže, ki jih je že naredil drugod. Njihova pozornost je torej bila usmerjena na čudeže, ne na Boga, na katerega pa želi Jezus usmeriti pozornost. 

Ali jim nismo tudi mi podobni? Tudi mi čakamo, da bi najprej nekaj dobili z neba, nekaj otipljivega, da bi lahko verjeli. Kakor Nazarečani, tudi mi pričakujemo prikazovanja, ozdravitve in čudeže vseh vrst. Kot da bi hoteli Jezusu reči: daj nam kruha in čudežev, pa bomo na tvoji strani, pomnoži kruh, pa te postavimo za kralja (Jn 6,15). Gospod sam je imel skušnjavo čudežev, ko mu je hudič predlagal v puščavi, naj se vrže v prepad, pa bi ga angeli prestregli. Vendar pa Jezus ve, da se s kruhom in čudeži ljudi ne da osvoboditi, ampak se jih lahko le polastimo. 

Bog pa si nikogar ne prilašča, tudi se ne vsiljuje, ampak se ponudi, predlaga. Ve, da človek ne mara tistih, ki se vsiljujejo – take ljudje morda tudi ubogajo, jih pa ne marajo, Bog pa od svojih otrok želi predvsem to, da bi ga ljubili. Pravi, da ne bo delal čudežev na tistem mestu, četudi je to njegov domači kraj, saj jih je naredil že v Kafarnaumu, Betsajdi... svet je poln čudežev, pa vendar jih ni nikoli dovolj, samo zaradi njih nihče ne veruje – ko Jezus obudi npr. Lazarja, farizeji ne sklenejo, da mu bodo sledili, ampak da ga bodo ubili. 

Ključni preobrat v pripovedi o dogajanju v nazareški shodnici je v vprašanju: „Ali ni to Jožefov sin?“ Da je Božji poslanec izreden mož, nadpovprečen človek, to ni težko sprejeti, da pa bi se prerokba uresničila v hiši nekega tesarja, nad nekom, ki ni nič posebnega, ki ima prav tako žuljave roke kakor vsi delavci, ki ima bolj ali manj enake probleme kot jih imajo sami, povrh še iz tiste tako čudne družine, to pa ne, ni mogoče. Vendar pa Duh veje, kjer hoče in Bog nam govori po mnogih ljudeh, predvsem pa po tistih, ki jih je on izbral in ne mi.

Božja logika je zelo drugačna od naše človeške logike in Božji sin ni prišel prinašat prijetnih besed, takih, ki bi prijale ušesom tega sveta, ki bi podpirale logiko tega sveta, ampak je prinesel meč in razdor, prišel je, da bi se mu nasprotovalo. Bog ne želi, da bi sledili svetu, ampak njemu! 

„Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju,“ je rečeno vsem nam, ki ne znamo več pozorno in zbrano poslušati, ki ne znamo več gledati z začudenjem. Sivi vsakdan in navade, rutina so v nas zadušili čudenje. Pa vendar ni treba, da grem daleč, da bi lahko slišal Božji glas ali zaznal njegovo delovanje, da bi v moje srce posijal žarek njegove luči – spremeniti moram svoj pogled. Oči ljubezni so potrebne, tiste prave ljubezni, o kateri nam spregovori drugo berilo in s katero nas Bog ljubi. Tako bom z novimi očmi lahko videl običajne zadeve, kakor bi jih prvič videl: okoli sebe bom videl drugačne obraze, prijatelji bodo drugačni, molitve bodo nekaj posebnega in tudi maša bo nekaj povsem drugega od tiste dolgočasne nedeljske navade, kamor moram, čeprav še sam ne vem zakaj, ali le zato, ker so me doma nagnali v cerkev, ker je ob nedeljah pač treba tja. Čudeži se dogajajo okrog nas, toda vidimo jih, če iščemo tistega, ki jih dela, če iščemo Boga. Ne bodimo kakor tisti iz nazareške shodnice, ki so se ustavili na „robu hriba, kjer je bilo njihovo mesto sezidano“, ampak raje pojdimo dalje za Jezusom, kamor je hodil.

Mraz in ljudje

Še en lep zapis našega vrlega urednika Novega glasu...

Mraz je te dni, prav pošteno nas zebe. In naj starejši ljudje še tako govorijo, da današnje zime niso tako mrzle, kot so nekoč bile, lahko mirno zapišem, da je letošnja zima tu na Goriškem prav ostra. Nobena skrivnost ni, da mraza, ledu in snega ne maram, da me zebe še iz otroštva, kot sem že zapisal. In naj se mi prijatelji in znanci še tako smejejo, ko me slišijo ponavljati že znane stvari, sam dodajam, da se nikdar ne bom nehal čuditi ljudem, ki imajo radi zimo in mraz. Z eno od teh oseb sem se tudi poročil, a to je drugo vprašanje, saj sem najbrž samo še ena od tistih potrditev, kako res je, da se nasprotja privlačujejo.

In ni ga dne in ni ga jutra, v katerem bi se v tem hudirjevem mrazu ne vprašal, kaj sploh počnem tukaj. A sem vseeno toliko pošten, da se takoj spomnim vseh tistih ljudi, ki živijo (po moje nenehno in neizmerno ter samo trpijo) v mrazu in je mraz sestavni del njihovega življenja. Pa me vsi po vrsti prepričujejo, kako da je prav, da je pozimi mrzlo, ker da mrčes pogine, kar seveda ni res, kot mi tudi trdijo, da mraz ohranja, saj da je znano, koliko časa dlje živijo ljudje v mrzlih krajih, kot mi tudi ponujajo na ogled srečne severnjake, ki se goli kopajo v ledeno mrzli vodi sredi ledu. Če mi pa že tega ne kažejo, mi potegnejo na dan metode zdravljenja Sebastiana Kneippa, ki je sebe in druge jetične bolnike ozdravil z ledeno mrzlimi kopelmi. Brrr, kako me zmrazi, ko samo vidim fotografijo vseh tistih, ki bosi tečejo v snegu!

Da ne govorim o tem, kaj si v sedanjih ledenih jutrih v mrzlem avtu mislim, ko skozi poledenela okna opazujem vse tiste goriške tekačice in tekače, ki prisegajo na tek, na tek in še enkrat na tek. Ker sem hudoben, kot mi marsikdo ob mojih opazkah reče, vedno pomislim, da bi bile te tekačice in tekači, ki zjutraj v ledu tekajo gor in dol po Gorici, prvi, ki bi rekli pri nedeljski maši v cerkvi: “Kako hladno je, kako mrzlo je v tej cerkvi! Saj ni čuda, da malo ljudi pride k maši”! Seveda tega ne rečejo, ker jih pri nedeljski maši ni, ne v zakurjeni in ne v mrzli cerkvi jih ni. Kot jih ni niti v naših kulturnih hramih, pa čeprav so ti tudi pozimi topli. V zameno pa jih dobite zjutraj, ko v rokavicah počasi vozite mrzel avto in vam prečkajo cesto nenapovedano v svojih fantastičnih “mise du role”, v tistih neverjetno lepih, tesnih, dragih “trenirkah, spodnjih hlačah, hulahopkah ali ne vem, kako se temu reče”! In kar me najbolj straši in poraja v meni dvome vseh vrst, je predvsem dejstvo, da so vsi ti tekači in vse te tekačice srečni!

Blazno srečni so! Naravnost bebave obraze imajo od te tekaške sreče! In jaz ponižno priznam in ne tajim, da sem v svojem mrzlem avtu, (Le zakaj se naši dragi avti tako blazno počasi segrevajo?), vsako mrzlo jutro ob pogledu na te tekaške srečneže prav nesramno rad nesrečen. V čisti in globoki, življenjsko vsakdanji depresiji človeka, ki noče biti na tistem mestu, kamor ga je življenje postavilo, si ob pogledu na tekačice in tekače vedno dopovedujem, da imam jaz prav, ko ljubim toploto. A dvom le ostaja...

Konec koncev pa postajam tudi sam prepričan, da ruski, moji zlati ruski pisatelji, ne bi bili napisali tako dolgih romanov, če ne bi bilo tako pregovorno dolgih, ledeno mrzlih ruskih zim.

“Kaj pa naj bi sicer delali v tisti ruski zimski tugi”? me je o tej svoji domnevi že v dijaških letih prepričeval prijatelj, ki ni rad bral, dolgih ruskih romanov pa še posebej ne in zato tudi Solženicina ne. Življenje je sicer mojemu prijatelju dalo prav, danes je izjemno uspešen človek in seveda tudi danes ne bere rad ruskih romanov, kot jih skoraj nihče več na Slovenskem, vsaj po zadnjih maloštevilnih izdajah sodeč, ne.

Pa sem ga vseeno prepričal, ko sva drsala šolske klopi, naj vsaj roman En dan Ivana Denisoviča prebere. Ker je krajši. Ker je lep. V tistih letih, ko sva s prijateljem v šolskih klopeh sanjala o svetli prihodnosti, je Aleksander Solženicin ravno pretresel svet s svojim delom, tudi zelo dolgim, Arhipelag Gulag. Čeprav po rodu iz Kranjske in na mraz navajen, mi je prijatelj ob prebrani Solženicinovi knjigi zabrusil: “Mat'r, jih je zeblo, a”? En dan Ivana Denisoviča je prebral, globoko, zares globoko pa si je oddahnil, ko sem mu povedal, da mu Arhipelaga Gulag gotovo ne bo treba brati, ker so ga izdali le v italijanščini in ga v slovenščini še ni bilo. Pisalo se je leto 1974. O njem in pisatelju nam je z žarom v očeh pripovedoval pokojni dr. Anton Požar, ki nam je seveda mimogrede tudi prinesel vse v slovenščino prevedene Solženicinove knjige. Mislim, da me spomin ne vara in zato lahko zapišem, da je dr. Požar z zanimanjem gledal moj obraz, ko mu je prijatelj ves vesel povedal, da je le prebral Solženicinovo knjigo o trpljenju Ivana Denisoviča, pravzaprav samega sebe.

Z gotovostjo sicer danes, po več kot tridesetih letih, ne morem zatrditi, da je res tako bilo, a v spominu imam, da se je strogi profesor čisto malo, a zadovoljno nasmehnil.

Jurij Paljk

Prišel je nazaj...

Jezus je prišel nazaj na začetek, v kraj svojega otroštva, da začne opravljati svoje poslanstvo. Nič posebnega, bi rekli, saj je šel po svoji navadi v shodnico in nihče najbrž posebej ni bil pozoren na to, da je prav on prebral tisto Božjo besedo. Čeprav je s poučevanjem že začel in so ga kot potujočega učitelja v okolici že poznali, ga najbrž niso imeli za kaj posebej drugačnega od drugih podobnih učiteljev. Čeprav je moral res biti dober, da so ga tako poslušali in slavili - najbrž je bil nekakšna vzhajajoča zvezda poučevanja. In vendar je moral biti še kaj drugega, ni mogel biti le učitelj, človek kot vsi drugi... Nekaj pomembnega je pričevalo, da je drugačen. To smo lahko videli ob priložnosti njegovega krsta v Jordanu - nadenj je prišel Gospodov duh, saj sedaj pravi, da je nad njim "Duh Gospodov, ker ga je mazilil".

In zakaj ga je mazilil Gospod? Vsi so najbrž pričakovali nekoliko interpretacije Svetega pisma, nekoliko razčlenitve, nekoliko klasičnega poučevanja, a je tokrat drugače. Prišel je nekdo, ki ne misli le lepo govoriti in stvari razlagati, ampak je ta nekdo prišel, da človeka osvobodi, ga odreši. Jezus torej ni prišel, da prinese nov etični nauk ali politični program, ampak je prišel rešiti človeka, Adama, ki ga je usmrtil greh.

Lukov evangelij da velik poudarek na ta odlomek z zgoščenim pripovedovanjem, saj želi poudariti ta začetek, to obljubo, ta odrešenjski program. Ni slučajno bil tisti dan na tistem mestu tisti odlomek, ampak se je Božja obljuba izpolnila - odrešenje je prišlo! Tisti dan se je začelo uresničevati in se uresničuje. Danes.

Danes je tisti milostni trenutek, ko lahko k meni pride odrešenje, če mu le odprem vrata svojega srca. Po duhovnikovih besedah se kruh spremeni v Kristusovo telo, danes se Beseda utelesi in pride pod podobo kruha med nas. Ga bomo sprejeli? In kako ga bomo sprejeli?

Sprejetje Jezusa kot tistega kar je v resnici gre namreč dlje od navideznega. In kakor so bili navzoči v shodnici (in tudi ko je pridigal naokrog) začudeni nad njim, smo lahko tudi danes mi nad njim navdušeni, toda to je premalo. Sprejeti ga moramo v veri, saj ni le Jezus, človek iz Nazareta, ampak je Božji sin in naš Odrešenik. Potrebujemo ga, da nas osvobodi in nam odpre oči, kakor je naznanil v evangeliju.

Življenje iz krsta

V evangeliju - v tem letu je Lukov - je pravzaprav samo dejanje Jezusovega krsta v drugem planu. Je neke vrste priprava na osrednjo stvar - na odprtje neba. Jezus je bil krščen in je molil in nebo se je odprlo. Spomin mi hitro uide na položaje v življenju, ko tudi sam nestrpno pričakujem, da bi se na nek način tudi meni "odprlo" nebo. In se - na tak ali drugačen način - odpre, marsikdaj to "odprtje" ugotovim šele kasneje, ko premišljujem pretekle dogodke. Toda kaj je tisto, kar odpira nebo? To je Božja ljubezen, ki nas tako ljubi, da nad nami odpre nebo, da prežene oblake in toplo posije na nas. Nad vsakim izmed nas Bog marsikdaj vzklikne: "Ti si moj ljubljeni sin/ti si moja ljubljena hči".

Toda, če beremo naprej, tudi to ni najpomembnejše v sicer kratkem evangeljskem odlomku - še pomembnejše je nekaj drugega: "Sveti Duh je prišel nadenj...". To je tisto najpomembnejše, kar se zgodi pri vsakem krstu, to dela kristjane drugačne. Duh namreč pomeni življenje, vse od prvega Božjega diha, ki je v glinenem Adamu prižgal luč življenja, še prej pa je seveda tudi vel nad vodami in ustvarjal življenje. Sveti v bistvu pomeni Božji. "Sveti Duh je prišel nadenj" se torej lahko prevede tudi "Nadenj je prišlo Božje življenje". Gre za dih, ki poživil medel plamen, ki poživlja, ki daje življenjsko moč. Ko se to enkrat zgodi, lahko slišimo tisti glas: "Ti si moj ljubljeni sin".

Čeprav kratek, je odlomek nekakšen povzetek evangelija, saj govori o nekaterih najvišjih resnicah. Spregovori nam po simbolih o Sveti Trojici: glas, sin, golob; spregovori nam o Jezusu, sinu, ki postane brat, ko se potopi v reko človeštva; spregovori nam tudi o človeku, bratu, ki postane sin. Govori tudi o vsakem izmed nas.

Da, vsakem izmed nas, saj se je vse opisano zgodilo pri našem krstu. Takrat se je začelo naše Božje življenje, postali smo Božji sinovi, ki nas Oče ljubi prav kakor Jezusa. V Svetem pismu pa ima beseda "sin" tudi natančno določen pomen - sin je podoba očeta, je tisti, ki uresničuje ista očetova dejanja, ki v svojem življenju nadaljuje očetovo življenje. Takrat nas prevzame, da bi počeli v svojem življenju nekaj podobnega, kakor je rečeno o Jezusu, ki je "hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela ter ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo" (Apd 10,38).

Naj se torej vidi, da smo bili krščeni - to moramo izžarevati v svojem življenju. Prvi kristjani so po krstu navdušeno oznanjali in pričevali - marsikdaj so plačali tudi s svojim življenjem. Danes je položaj drugačen, a nujno potrebuje Božjo ljubezen in usmiljenje, kako bo svet vse to dobil, če kristjani nismo kristjani, če ne živimo oziroma nočemo živeti iz svetega krsta?