Kakšna je naša vera?

»Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje!« Na prvi pogled bi dejali, da gre za nekaj nemogočega, pa vendar se tudi to dogaja na tem našem svetu – da to vidimo, je odvisno od tega, kakšne oči imamo. 

Če damo skupaj vse tiste pričevalce in ljudi dobre volje, ki so se zakoreninili na nemogočih krajih, dobimo cele plantaže dreves. Korenine imajo na dnu razburkanih morij, valovi in morski tokovi pa se neusmiljeno zaganjajo v njihova debla in krošnje -  in vendar ti naši bratje in sestre kljubujejo vsem nevšečnostim. Njihovi rezultati morda niso ne vem kako veliki v človeških očeh, toda te po evangeliju pravzaprav niti niso pomembne.

Govorim o ljudeh, ki vsak dan vztrajajo v ljubezni in se ne predajo, pa čeprav je njihova vera in njihova ljubezen samo kapljica v morje nasilja in krivic, ki se povsod naokrog. Ta kapljica je velika kakor gorčično zrno, ki je izredno majhno – najmanjše od vseh semen (Mt 13,32). To ni tista vera, ki je gotova vase in se postavlja, ampak gre za tiste vrste vero, ki ima v svoji krhkosti še večje zaupanje v Boga. Morda smo že ugotovili do sem, da za kristjana ni pomembna toliko kvantiteta, kolikor kvaliteta. Če namreč tàko mikroskopsko seme, kakor je gorčično zrno, lahko izruje murvo, ki velja za precej trdoživo drevo, z zelo razpredenimi koreninami, potem je res predvsem pomembno to, kakšna je naša vera.

Kako naj vemo, če imamo vero? Kot vedno, nam Jezus ne odgovarja neposredno, ampak nakaže, kakšna je »merska enota« vere. To spet ni količinska enota ampak je kakovostna enota – biti moramo služabniki. ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹ Mi smo sicer res nekoristni, nikdar pa ni nekoristno služenje, ki ga opravljamo. Moč je namreč v Božji besedi, ne v pridigarju, moč je v semenu, ne v tistem, ki seje – tisti, ki semena napolnjuje z življenjem, vse do tega, da postanejo velika drevesa, je namreč Gospod.

Izvirno pomeni »nekoristen« »brez zahtev«. Smo služabniki, ki ne potrebujemo nič drugega, razen da smo res mi, da se uresničujemo v svojem poslanstvu, naš največji ponos je v iskrenem služenju. Da stvar nekoliko poenostavimo, bom dal en primer, ki ga večkrat uporabim pri verouku. Ali mame kdaj kaj zase zahtevajo, ko skrbijo za svoje otroke? Mislim, da ne. V filmu Marcelino Jezusa vpraša: »Kakšne so mame? Kaj delajo?« Jezus odgovori: »Dajejo. Vedno dajejo.« »In kaj dajejo?« »Dajejo vse. Same sebe.« Podobno lahko rečemo za očete.

Tu lahko vidimo, da pravo služenje ne potrebuje nobenega aplavza, nobenih prikimavanj, zadoščenj, uspehov. Ne potrebuje niti takega Boga, ki bi svoje služabnike »posadil za mizo, pristopil in jim stregel« (Lk 12,37). Ker je važno služenje, ne nagrada. Ko smo že v oktobru, ki je mesec rožnega venca, naj povem, da je predvsem važno, kako molimo, ne koliko. Naše srce mora biti popolnoma pri Bogu, da bo tudi nam dejal, kakor Marcelinu: »Tebe sicer ni bilo, a tvoje srce je bilo pri meni.« Če zares ljubimo Boga in svojega bližnjega, potem bomo tudi molili. Kogar ljubimo, se želimo z njim tudi pogovarjati, molitev pa naj bi bila prav pogovor z Bogom, kakor pravimo.

Resnična vera je v tem, da Boga bolj ljubimo kakor njegovo tolažbo. Zato na koncu prisluhnimo, kaj o veri pravi rabinska modrost.

Yeshayahu Leibowitz pravi: »Obstajata dva načina verovanja: so tisti, ki verujejo v Boga in tisti, ki verujejo v Božjo pomoč. Sodnik Chaim Cohen, ugleden izraelski intelektualec, mi je nekega dne dejal, da je po Auschwitzu izgubil vero v Boga. Odgovoril sem mu, da je sploh nikdar ni imel. V resnici je verjel v Božjo pomoč, ko pa le-te ni prejel, je ostal razočaran. Prava vera na noben način ne sme biti odvisna od Božje pomoči, ki jo Bog lahko da ali ne.«

Biti duhovnik ni lahko 6

Furlanski duhovniki so že od nekdaj v sebi imeli nek socialni čut, vendar je to ostajalo le na ravni del in v okviru njihovega privilegiranega in nedotakljivega dušnega pastirstva. Neko ljudstvo je nujno povezano s svojo zgodovinsko razsežnostjo - vedeti mora, kdo je in koliko je vredno. Namesto vztrajanja na napakah ljudi, je treba kazati na njihove dobre strani, dobre lastnosti - napake so že tako ali tako vsem znane. Treba se je zavedati svojih človeških in kulturnih prednostih. Vsakdo se mora čutiti kot osebek in ne predmet, glavna in ne stranska osebnost ali dekla vsakokratnega prepotentneža.

Cerkev naj bi bila prva, ki bi oznanjala tovrstno "teologijo osvoboditve". Cerkev mora biti ljudska in za ljudstvo v vsem, kar le-to potrebuje, tudi če gre le za neko začasno potrebo. Vera se mora tudi nekako "učlovečiti" v kulturo. Ko so ustanovili gibanje Glesie furlane (Furlanska Cerkev), so si za moto izbrali: "Vrniti se k ljudem."

Mnogi duhovniki so sicer resnično "dali dušo" za ljudi, niso pa upoštevali duhovne razsežnosti pomoči. V zgodovini Cerkve tako zlahka najdemo ljudi, ki so ljudem pomagali v njihovih materialnih stiskah, kar je seveda bilo nekaj nujnega, svetega, težje pa se najde take ljudi, ki so poleg tega, da so revnim pomagali, skušali te ljudi tudi rešiti iz njihovega stanja revščine. To pa se ne zgodi vedno prek ekonomskega izboljšanja, zagotovo pa prek kulturne obogatitve. Duhovna dela usmiljenja niso nič manj zaslužna od telesnih, tudi zato, ker niso tako pogosta. 

Navadno temelji vzgoja s strani verskih institucij predvsem na kreposti pokorščine - ljudi je treba naučiti ubogati in ne ubogati. Za primer je lahko vzgoja po številnih cerkvenih vzgojnih ustanovah, kjer je glede na organizacijo, strukturo in priložnosti, ki jih nudi, taka šola, zlasti če je dostopna premožnejšim slojem, pravi mali dvor. Nasprotje tega pa je župnišče don Milanija v Barbiani, ki je bilo veliko bolj napredno od teh ustanov, pa čeprav sprva niso imeli niti elektrike. Duhovniki, zbrani v Glesie furlane so želeli furlanom pomagati ne le v tem, da bi bili dobri zidarji - po tem so bili vedno znani - ampak da bi si s svojimi možgani sezidali lastno politično, družbeno in kulturno "hišo". 

Don Milani je vedno pravil, kako je poslanstvo šola utemeljeno le na tem, "da se utiša tistega, ki govori, in da spregovorijo tisti, ki molčijo."  Ljudi je treba naučiti jezik srca, da bi začutili, kako jih Bog ljubi na isti način kot jih ljubita oče in mati. Ljudem torej ne smemo pomagati le materialno ali socialno, ampak jim moramo omogočiti celostno rast. Običajni ljudje morajo biti v središču pozornosti, Cerkev pa na njihovi strani. Treba se je dokončno znebiti paternalističnega obdobja, ko so se mnogi furlanski duhovniki, modri in hkrati cinični, družili z bogatimi, da bi pomagali revnim.

Prijateljevo ime

Evangelij nikdar ne govori kar tjavdan in Sveto pismo ni kar neka knjiga naukov, modrih izrekov, pravil in zapovedi. Sveto pismo je življenje in Jezus v evangeliju vedno govori o nas, vedno se nekje najdemo, če smo le dovolj pozorni in nimamo nekih predsodkov. Pri današnjem odlomku bi jih namreč lahko imeli in bi dejali, da Jezus ne mara bogatašev in vseh tistih, ki se jim materialno dobro godi. Toda, potem bi izgubili edinstveno priložnost, da pustimo Jezusu, da spregovori o našem življenju. On namreč nikogar ne sovraži, sploh pa ne bogatih in premožnih, saj vemo, da se z njimi druži, da z njimi celo večerja. Ponovno lahko vidimo, kakor že praktično vsako nedeljo, da pri Jezusu ne gre za zunanjost, temveč za človekovo notranjost, za njegov način razmišljanja, za njegov pogled. Ta je, kot smo lahko že ugotovili, ozek, zaprt, ali pa je ta pogled širok in gleda preko, onstran.

Prilika, ki jo najdemo samo pri evangelistu Luku, govori o bogatašu brez imena in revežu, ki mu je ime Lazar. Bogataš je brez imena, ker se identificira s svojim bogastvom – pogosto se le-to kar nekako zraste s samim človekom in postane nekaj od človeške osebe neločljivega. Nasprotno pa ima rvež ime Jezusovega ljubega prijatelja, Lazarja. Evangelij tu napravi izjemo, saj se sicer vedno izogiba lastnim imenom v prilikah, saj želi s tem povedati, da je vsak ubožec Božji prijatelj.

»Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pogubljen (to namreč pomeni tu »pokopan« - latinska vulgata celo pravi »in pokopan je bil v pekel«).« V čem je bogatašev greh? V kulturi užitka? V preveliki požrešnosti? Ne, njegov greh je brezbrižnosti – Lazarju ne nameni niti drobtinice, kaj šele kakšno besedo. Nasprotje ljubezni torej ni, kot vidimo, sovraštvo, temveč brezbrižnost, po kateri drugi sploh ne obstaja. Lazar je pravzaprav tako blizu, da bi se lahko še spotaknil vanj, pa ga bogati vseeno ne opazi. Največje zlo je torej to, da ne vidimo človeka, ki bi potreboval našo pozornost.

In že se kaže, kako večnost ni nekaj oddaljenega, ampak se začenja že tu. Nebesa ali pekel so le nadaljevanje vseh izbir, ki smo jih v življenju naredili v svojem srcu. Bog v priliki ni niti enkrat omenjen, pa vendar lahko hitro razumemo, da je v samem središču dogajanja in eno po eno prešteva drobtinice, ki padajo z bogataševe mize, in si jih za vedno zapiše. To ve tudi Lazar in v tem upanju umre ter je sprejet v večno veselje – Lazar namreč v hebrejščini pomeni Bog pomaga. Bogataš se ne spremeni, saj tudi v peklu ubogega vidi le v luči samega sebe in svojih interesov.

Ko še pošilja Lazarja opozorit svojih pet bratov, da se spreobrnejo sploh dokončno vidimo, da ni smrt tista, ki človeka spreobrne, ampak življenje samo. Boga srečamo v življenju. Kdor si vprašanja Boga in bližnjega ni postavil pred veličastno in bolečo skrivnostjo življenja, si ga ne bo niti pred skrivnostjo smrti. Niso namreč čudeži ali videnja tista, ki spreobračajo srca ljudi.

Ni ga čudeža, ki bi bil vreden več od vpitja katerega od teh malih. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). V njihovi lakoti je Bog tisti, ki je lačen; njihove rane so Gospodove rane.

Zemlja je polna Lazarjev. V vsaki soseski, v vsaki vasi, v vsaki »žlahti« leži pri vratih tak Lazar. In če iščemo Boga, ga bomo našli v najmanjšem, najbolj osamljenem, najbolj pretepenem. Bog je tam, kjer ima človek okrog sebe le krdelo psov. Kjer me je strah živeti, tam je Bog. Če Jezus reveža poimenuje z imenom svojega prijatelja, potem naj ima tudi zame vsak revež prijateljevo ime.

Biti duhovnik ni lahko 5

Nekaj besed o pomenu Svetega pisma, saj je bil pre Toni med prevajalci le-tega v furlanščino. 

˝Razen tam, kamor pride na obisk papež, ni več polnih cerkva, pa še ljudi smo navadili, da pridejo v cerkev samo k sveti maši in k pogrebu. Če bi kdo začel razlagati, da je za kristjana branje Svetega pisma ni manj pomembno kot hoditi k maši, moliti rožni venec ali udeležba pri drugih pobožnostih, bi sedaj po vsej verjetnosti bili drugačni. Celo za cerkveno hierarhijo pride Sveto pismo za vsem ostalim. 

Takrat so mi nekatera dekleta rekla: "Pre Toni, ne moremo se udeležiti predstavitve prevoda Svetega pisma, ker je v Vidmu koncert Jovanottija, mi pa smo že kupile karte." Kaj pa naj bi jim odgovoril - da je primerjati Sveto pismo z glasbeno ploščo ali nekim pevcem herezija ali, da je izbrati Jovanottija namesto predstavitve svete knjige, prevedene v naš jezik, tragedija? 

Obljubil sem dekletom, da bom v miru premislil to zagato in, kako smo lahko prišli do te točke. Potem sem jim dejal: "Dekleta, morda je za vas to čas Jovanottija. Ob kateri drugi priložnosti pa upam, da boste tudi vi lahko s koristjo v roke vzele knjigo življenja." 

Kar me je na nek način potolažilo in mi je dvignilo moralo je to, da so se po predstavitvi mnogi obrnili na kantavtorjeve oboževalke in jim dejali, da so s tem, ko so zamudile predstavitev Svetega pisma, zamudile veliko priložnost. Zame je to bil največji kompliment, saj se že celo življenje trudim ljudem razlagati, da v cerkev ne gremo za to, da bi kaj izgubili, ampak pridobili! A kdo nas to še uči? Kdo še verjame v ta koristni nakup?˝

S ciljem posvečena sredstva

Po italijanskem filozofu Machiavelliju naj bi cilj posvečeval sredstva. To je lahko nekaj dobrega ali slabega, pač odvisno od cilja, h kateremu v življenju težimo. Evangelij nas nazadnje postavi pred eno samo izbiro ciljev: Božje kraljestvo ali kraljestvo boga denarja.

Kadar duhovnik govori o denarju, se seveda marsikomu kar sam ponudi binom denar-Cerkev. Morda bo tudi tu kdo dejal, da imamo posvečeni možje dvojno moralo - eno učimo, drugo pa delamo. Lahko bi seveda rzpravljali o tem v nedogled, a bi na ta način bili pristranski, evangeljsko sporočilo pa je univerzalno. Ne samo nekateri, ampak vsi smo v nenehnem boju med zgoraj omenjenima kraljestvoma in praktično vsak dan moramo na osebni ravni narediti izbiro in se odločiti, kateremu kralju bomo služili.

Z denarjem imamo vsi opravka - je neka resničnost, brez katere svet pač ne gre naprej in bi bili neumni, če bi obsojali samo posedovanje denarja. Tudi Jezusu ne gre za to, koliko denarja ima nekdo, temveč za to, kakšna je naša naravnanost - zanima ga samo to, kaj nam v življenju predstavlja cilj in kaj sredstva za dosego tega cilja.

Pa si pomagajmo z evangeljskim besedilom: "Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom." Lahko bi končali tu, vendar bi lahko to pomenilo, da si iščimo prijatelje, ki imajo veliko denarja, evangeljsko sporočilo pa je razumljivo, če dodamo še nadaljevanje tega izreka: "da vas sprejmejo v večna bivališča." Hitro vidimo, da je ta krivični mamon čudovito sredstvo, s katerim lahko dosežemo veliko več.

Evangelij nam odpira oči - gledamo s pogledom večnosti. Pravi, da to življenje je pomembno, vendar ni naš cilj. Podobno je denar pomemben, pa ni naš cilj v tem, da si ga nakopičimo čim več. Oboje preide, mine, mi pa si moramo prizadevati za dosego tistega, kar ne mine. Iščemo in si prizadevamo za večno življenje.

Tega pa nihče ne doseže sam, zato je nadvse pomembno, da imamo čuteče srce in odprte oči za ljudi v stiski. Moramo videti, kje manjka ljubezni, sprejetosti, nežnosti... Moramo videti, po čem hrepenijo ljudje okrog nas. Če je naš cilj nebeško kraljestvo, bo naše srce naravnano na ta cilj oz. se bo nanj narvnavalo, v njem pa bo počasi prevladoval Bog. On bo naše srce naravnaval po svojem, ki je čuteče in ljubeče do vsakega človeka, pa tudi naše oči bo upodobil po svojih, da bodo videle človeško stisko.

Ko smo začeli leto dobrodelnosti oz. dejavne ljubezni, se moramo prav tako vprašati, kaj je v tem letu cilj in kaj sredstvo. Dobrodelnost sama na sebi namreč ne more biti cilj, lahko pa je ponovno čudovito sredstvo za dosego našega cilja, ki smo ga prej omenili. Nevarno je namreč, da v dobrodelnosti iščemo hvalo in potrditev samih sebe in lahko postanemo podobni krivičnemu oskrbniku, ki je temu, da bi izpadel dober, podredil tudi odpis dolga gospodarjevim upnikom.

Naš cilj mora biti vedno in povsod božje kraljestvo, ki naj se uresniči že na tem svetu. Za to moramo narediti vse, kar je v naših močeh - želimo, kakor molimo v Gospodovi molitvi (Oče naš), da bo na zemlji kakor v nebesih, da bodo vladali ljubezen, pravičnost in mir. Ko si prizadevamo za to, pa res drži, da cilj posvečuje srdstva, saj lahko tudi denar postane nekaj posvečenega, nekaj dobrega, če seveda naredimo pravo naložbo.