Prijateljevo ime

Evangelij nikdar ne govori kar tjavdan in Sveto pismo ni kar neka knjiga naukov, modrih izrekov, pravil in zapovedi. Sveto pismo je življenje in Jezus v evangeliju vedno govori o nas, vedno se nekje najdemo, če smo le dovolj pozorni in nimamo nekih predsodkov. Pri današnjem odlomku bi jih namreč lahko imeli in bi dejali, da Jezus ne mara bogatašev in vseh tistih, ki se jim materialno dobro godi. Toda, potem bi izgubili edinstveno priložnost, da pustimo Jezusu, da spregovori o našem življenju. On namreč nikogar ne sovraži, sploh pa ne bogatih in premožnih, saj vemo, da se z njimi druži, da z njimi celo večerja. Ponovno lahko vidimo, kakor že praktično vsako nedeljo, da pri Jezusu ne gre za zunanjost, temveč za človekovo notranjost, za njegov način razmišljanja, za njegov pogled. Ta je, kot smo lahko že ugotovili, ozek, zaprt, ali pa je ta pogled širok in gleda preko, onstran.

Prilika, ki jo najdemo samo pri evangelistu Luku, govori o bogatašu brez imena in revežu, ki mu je ime Lazar. Bogataš je brez imena, ker se identificira s svojim bogastvom – pogosto se le-to kar nekako zraste s samim človekom in postane nekaj od človeške osebe neločljivega. Nasprotno pa ima rvež ime Jezusovega ljubega prijatelja, Lazarja. Evangelij tu napravi izjemo, saj se sicer vedno izogiba lastnim imenom v prilikah, saj želi s tem povedati, da je vsak ubožec Božji prijatelj.

»Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pogubljen (to namreč pomeni tu »pokopan« - latinska vulgata celo pravi »in pokopan je bil v pekel«).« V čem je bogatašev greh? V kulturi užitka? V preveliki požrešnosti? Ne, njegov greh je brezbrižnosti – Lazarju ne nameni niti drobtinice, kaj šele kakšno besedo. Nasprotje ljubezni torej ni, kot vidimo, sovraštvo, temveč brezbrižnost, po kateri drugi sploh ne obstaja. Lazar je pravzaprav tako blizu, da bi se lahko še spotaknil vanj, pa ga bogati vseeno ne opazi. Največje zlo je torej to, da ne vidimo človeka, ki bi potreboval našo pozornost.

In že se kaže, kako večnost ni nekaj oddaljenega, ampak se začenja že tu. Nebesa ali pekel so le nadaljevanje vseh izbir, ki smo jih v življenju naredili v svojem srcu. Bog v priliki ni niti enkrat omenjen, pa vendar lahko hitro razumemo, da je v samem središču dogajanja in eno po eno prešteva drobtinice, ki padajo z bogataševe mize, in si jih za vedno zapiše. To ve tudi Lazar in v tem upanju umre ter je sprejet v večno veselje – Lazar namreč v hebrejščini pomeni Bog pomaga. Bogataš se ne spremeni, saj tudi v peklu ubogega vidi le v luči samega sebe in svojih interesov.

Ko še pošilja Lazarja opozorit svojih pet bratov, da se spreobrnejo sploh dokončno vidimo, da ni smrt tista, ki človeka spreobrne, ampak življenje samo. Boga srečamo v življenju. Kdor si vprašanja Boga in bližnjega ni postavil pred veličastno in bolečo skrivnostjo življenja, si ga ne bo niti pred skrivnostjo smrti. Niso namreč čudeži ali videnja tista, ki spreobračajo srca ljudi.

Ni ga čudeža, ki bi bil vreden več od vpitja katerega od teh malih. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). V njihovi lakoti je Bog tisti, ki je lačen; njihove rane so Gospodove rane.

Zemlja je polna Lazarjev. V vsaki soseski, v vsaki vasi, v vsaki »žlahti« leži pri vratih tak Lazar. In če iščemo Boga, ga bomo našli v najmanjšem, najbolj osamljenem, najbolj pretepenem. Bog je tam, kjer ima človek okrog sebe le krdelo psov. Kjer me je strah živeti, tam je Bog. Če Jezus reveža poimenuje z imenom svojega prijatelja, potem naj ima tudi zame vsak revež prijateljevo ime.