Sinovi ljubeznivega Očeta

2. postna nedelja pred nas postavlja evangeljski odlomek, za katerega marsikdo reče, da mu je eden od najbolj tujih, zato je treba večkrat na kratko ponoviti vsaj na kratko, zakaj ta spremenitev na gori. Evangelisti namreč uporabljajo pripomoček ponavljanja zato, da bi vernik, ki bi poslušal evangeljsko poročilo, isti dogodek na duhovni ravni poglobil, bolj prodrl v skrivnost sporočila. Najbrž so si tudi trije posebej odbrani učenci še večkrat zavrteli pred očmi ta posnetek, ki so mu bili priče na tisti gori, kar lahko razberemo iz njihovih besed, ko so se med vračanjem spraševali: "Kaj pomeni vstati od mrtvih?" (v. 10). Jezus jim je dal ta privilegij, da so videli njegovo poveličano telo, da bi se ne pohujšali ob tistih temnih trenutkih, ko ga bodo pred njihovimi očmi mrcvarili in celo pribili na križ, kjer bo umrl. Kakor je bila namreč Abrahamova vera preizkušana z Božjim ukazom, naj daruje sina (1. berilo), podobno bo vera učencev pod najhujšim preizkusom v Jeruzalemu. Čeprav je kontekst drugi, pa bi vseeeno lahko tiste besede evangelista Janeza veljale za Petra, Jakoba in Janeza: "Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus" (Jn 2,22).

William Hole - Spremenjenje

Pravkar je bilo rečeno, kako je bil Jezus obujen. To bi rad poudaril zato, da izpostavim to, kako se je na gori razodel odnos med Bogom Očetom in Bogom Sinom. Tu je odtenek pripovedi, ki je nima noben drug evangelist, kot le Marko: "Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (v. 3). Noben belivec tega ne more narediti, edinole Bog. Samo on lahko popolnoma očisti človeka. Samo on lahko popolnoma spremeni človeka in njegove lastnosti.

Ko smo govorili o Jezusovem krstu smo že povedali, kako je pri krstu Bog tudi nad vsakim izmed nas izrekel tiste čudovite besede: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje." (Mr 1,11). Nad vsakim izmed nas je tedaj Bog prevzel posest, od takrat nas neizmerno ljubi. Vprašanje je, koliko velja obratno. Velikokrat se nam namreč zgodi, da na tega ljubeznivega Očeta kar malo pozabimo, stvari pa, prevzetno, vzamemo v svoje roke. Mislimo, kako bomo že mi sami najbolje poskrbeli zase, da bomo sami 'oprali svoja oblačila'. Pridemo do tega, da ne potrebujemo zakramenta sprave oz. po domače rečeno, spovedi. "To jaz že sam rešim s svojim Bogom," radi govorimo.

Grehe in podobne zadeve si potem razlagamo po svoje, zlasti si po svoje razlagamo, koliko so grehi veliki oz., bolje rečeno, si zelo popuščamo in 'tolerančni minimum', torej mejo, koliko je nekaj dopustno, koliko se nekaj sme, vse bolj dvigamo. Tako ni več pomembno, koliko se sme, ampak koliko se da, koliko je možno. 

Sami tudi presojamo, s svojo omejeno razsodnostjo in s svojimi omejenimi človeškimi kategorijami, kaj je prav. Prav je tisto, kar 'paše' meni, ne zanima me, kaj o tem mislijo drugi. Življenje je moje, zato naj se ne vtikajo vanj. Tako se zgodi, da postanemo profesionalni belivci, in se spravimo še k čiščenju oblačil drugih. Mi smo sodniki njihovih dejanj. Mi vemo, kdaj delajo prav in kdaj ne. Kdaj prav govorijo in kdaj se motijo.

Vendar, dokler živimo, lahko svoje zablode tudi spoznamo. Lahko se podamo na pot spreobrnjenja. Lahko se začnemo povzpenjati na goro. Vzpon na goro lahko namreč primerjamo z dobro spovedjo. Najprej je tu odločitev zanjo, potem pa tisti koraki, ki jih zanjo potrebujemo: izpraševanje vesti (pregled grehov), kesanje (obžalovanje), trden sklep ('Poboljšal se bom'), nato pa sama zakramentalna spoved. Ko nato prejmem odvezo, nebeški Oče spet pove, da sem njegov ljubljeni sin oz. njegova ljubljena hči, prav kakor je to izrekel nad Jezusom. Ko spet okusimo to Božjo ljubezen, nam zadnjega koraka, pokore (zadoščevanje za grehe), ni težko narediti.

Ta nebeški Oče pa je zgled tudi vsem zemeljskim očetom. Na to figuro smo v naših časih malo pozabili oz. smo jo pahnili v ozadje, v korist neke materinske figure, ki pa tudi ni takšna, kakršna bi morala biti, ampak smo si jo prikrojili po svoje. Moški so tako postali zapostavljeni, ženske pa sebi odtujene. Moramo se zavedati, kako pomemben je za duhovno življenje otroka oče. Njegovo očetovstvo namreč ni zgolj telesno, ampak še toliko bolj duhovno. Oče je tako poklican k temu, da pogosto blagoslavlja svoje otroke, ker je ta blagoslov neverjetno učinkovit, veliko močnejši je od materinega (G. Amorth). Kar na duhovnem področju lahko dajo svojim otrokom očetje, je veliko močnejše od tistega, kar lahko dajo matere. Tega se danes premalo zavedamo in dovolimo, da vera postane kompetenca praktično samo mater. One ne morejo nadomestiti na duhovnem področju vloge očeta. Zato vas, dragi očetje, vabim, da plamen vere, ki ste ga simbolno prižgali na krstni sveči, otrokom pomagate obdržati, da jim bo svetil celo življenje. Seveda tega ne boste zmogli sami, ampak v povezavi z Bogom.  

Skozi naše puščave

Čeprav je Markovo poročilo o Jezusovem 40-dnevnem bivanju v puščavi in satanovih skušnjavah tako kratko, pa nobena beseda ni izrečena kar tako. Ko se pripravljamo na Véliko noč, je še posebej pomenljiva puščava in številka, ki je zraven, saj nam mora misel takoj preiti na izhod izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti. Rabinska modrost pravi, da so Izraelci zato, da so se odpravili iz Egipta, potrebovali zgolj eno noč, da pa so potrebovali kar štirideset let, da so Egipt odstranili iz svojih src.

Ivan Kramskoj - Kristus v divjini

Kako lepa ponazoritev tistega, kar ljudje tudi sami doživljamo, ko smo fizično morda že zdavnaj zapustili svoj Egipt, da bi se podali v neko obljubljeno deželo, ne pa tudi sicer. Morda smo mislili, da smo že s tem, ko smo iz te naše faraonske sužnosti šli, prišli že tudi v obljubljeno deželo, pa nazadnje ugotovimo, da ni tako, ker vanjo še ne moremo vstopiti. Ne moremo vstopiti, ker so v naših srcih še vedno nostalgične misli na polne lonce mesa in čebule.

Odpravili smo se v življenje, ne računajoč s tem, da le-to ni praznik, kakor pravi naš Slavček. Vzeli smo vse skupaj premalo zares. Ni praznik ta naš post, če smo ga vzeli količkaj resno. Ni praznik študij. Ni praznik iskanje zaposlitve in ni praznik zaposlitev, kadar jo imamo. Ni praznik zakonsko ali posvečeno življenje. Gre za trdo garanje in prebijanje skozi trnje dan za dnem. Če satan Jezusa ni pustil skozi puščavo brez boja, tudi nas ne bo. Ampak, njemu so, kot Božjemu sinu, stregli angeli – tudi mi nismo nikdar sami na tej poti.

Toda mi danes v življenjske boje vstopamo zelo pacifistično, saj si orožja vere nočemo več nadeti, ali pa ga kmalu snamemo, ker mislimo, da nas ovira na tej poti. Mislimo, kako bomo že zmogli sami. Ampak, to je zmotno prepričanje, ker sami ne bomo zmogli. Potrebujemo vsa razpoložljiva sredstva, ki nam jih Bog naklanja vse od krsta naprej, da bi se borili s skušnjavcem, pa tudi, da bi nosili naprej svoj križ.

Pri tem nam pomaga Jezus sam po zakramentih. Poleg njega pa tudi nam skozi puščavo pomagajo angeli, ki nam jih na pot pošilja Bog - tista duhovna bitja, ki jim pravimo angeli varuhi, poleg njih pa še svetniki in duše v vicah, pa tudi vsi dobri ljudje, ki jih srečujemo v življenju. Na poseben način pa nas varuje Marija, če se ji le želimo izročiti. Kakor pravi svetovno znani italijanski eksorcist p. GabrieleAmorth, se izročitve Božji Materi danes precej malo poslužujemo, zlasti to velja za matere, ki ji svojih otrok ne izročajo več, pa čeprav gre za tako enostaven obred. Ko je nekoč izganjal hudega duha, mu je le-ta dejal: »Pojdi proč, duhovnik, ker ti nič ne morem.« P. Gabriele ga je vprašal: »Zakaj mi nič ne moreš?« »Ker te varuje tvoja Gospa.« Svoje življenje je namreč p. Amorth pred vsakim novim izzivom izročil Mariji. Tako je živ in zdrav preživel 2. svetovno vojno, več kot 60 let je že pavlinski redovnik in duhovnik, pa tudi uspešen izganjalec.

Izročanje Bogu in Mariji je torej na naši življenjski poti izrednega pomena, da lahko napredujemo in se pretolčemo skozi puščavo in vse težave, ki jih v njej ne manjka.

Je telesni post za kristjane še 'in'?

Začenja se čas, ki se imenuje po praksi, ki pa smo jo v pokoncilski Cerkvi skoraj dokončno opustili, če pa se je že poslužujemo, je to precej redkeje kot nekoč.

Govorim namreč o postu, prav tistem telesnem, ki nam pred oči prikliče zlasti kruh in vodo. Kot se rado zgodi, pa tisto tradicijo, ki jo kristjani opustimo, prevzamejo za svoje namene druga gibanja. Pravila, ki jih je Cerkev postavila že v prvih stoletjih (postili so se kristjani že praktično od začetka), so se skozi stoletja čedalje bolj reducirala, dokler niso postala že skoraj nesmiselna – bodisi zaradi precej legalističnega pogleda na post, kakor tudi zaradi ohlapnosti pravil v zadnjih desetletjih. 

Na ta način smo sicer res odkrili tudi drugačne oblike odpovedi, smisel in vsebino posta, vendar pa so tudi te zadeve počasi začele podlegati nevarnosti, da postanejo same sebi namen. Še tako dobra vsebina se namreč brez oblike razleze in zvodeni. 

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so telesni post začeli uporabljati tudi v zdravstvene namene. Praksa se je izkazala kot zelo učinkovita, zlasti proti revmatičnim obolenjem. Danes imamo celo postne klinike, kjer se izvajajo te postne kure. Mnoge klinike telesni post poglobljajo še z duhovnimi mislimi in potmi. Kdor se resno posti, čuti, kako post ne pomeni le hujšanja, temveč človeka privede do drugačnega gledanja nase, do spremenjenega odnosa do življenja, kakor tudi do vseh drugih življenjskih zadev, ki so nam postale nekaj samoumevnega, rutina, ki jo na hitro in površno o (d) pravimo. Mar ne spada danes sem tudi naš odnos do hrane in pijače? 

Dobro je, da naše izročilo končno spet odkrivamo, kakor je pomembno tudi, da po desetletjih zgolj zunanje prakse odkrivamo tudi globlji smisel posta. Post ima namreč za prvotni cilj poglobitev odnosa z Bogom, sad tega pa je tudi srečanje človeka s samim seboj. Nikdar pa naj post ne bo samemu sebi namen, temveč ga skušajmo vedno nameniti za nekaj dobrega, plemenitega. Zraven seveda spada tudi molitev, ki zaradi posta lahko postane intenzivnejša in globlja (vsakdo zna najti pravi in globok namen). 

Ker pa nas post odpira tudi za bližnjega, naj ga oplemenitijo še dobra dela. Kateri pa so tisti primerni dnevi? Včasih so se postili ob sredah in petkih. Ob sredah zato, ker naj bi bil Jezus ta dan zaprt v ječi, ob petkih pa seveda zato, ker je naš Gospod na ta dan za naše odrešenje in zveličanje trpel in umrl na križu. Tako je nadvse primerno, da ob dnevih, ko se postimo, premišljujemo tudi Gospodovo trpljenje. 

Blagoslovljen postni čas – naj bo to res čas milosti za vse nas.

Objavljeno v tedniku Novi glas

- Literatura: Anselm Grün, Post, Slomškova založba, Maribor 2009. 

V hiši

V evangeliju o ozdravitvi hromega me zelo nagovori kratka besedna zveza, ki pa je zelo pomenljiva: "... v hiši" (Mr 2,1). Kako pomembno je to preprosto dejstvo, da je Jezus, Božji sin, v hiši. Lahko bi se ustavili pri točno tisti hiši, v kateri je takrat Jezus bil, opisovali, kakšne so bile hiše in zgradbe v Palestini takrat, a se za tisto 'hišo' skriva še kaj drugega, saj evangelist nekako gleda nazaj na tiste dogodke in jih razlaga v luči vere. Tako tista hiša pomeni tudi krščansko skupnost, Cerkev. 

Kako osvobajajoče je za vernega kristjana, ko se zave, da je Jezus vedno tam, da se lahko vedno k njemu zateče, da je Gospod vedno tam, da mu odvzame tisto ohromljenost, ki mu jo povzroča greh. Lahko je kristjan, vsak kristjan, od papeža do zadnjega klošarja, še tako velik grešnik, pa ga Kristus ne zapusti, ampak je tam, v hiši. 

Vsi smo tako, kot smo dejali, zaradi grehov skoraj neprestano hromi, zaradi tega pa tudi nismo v hiši, ker se, ko se oddaljimo od Kristusa, oddaljimo tudi od Cerkve. Takrat potrebujemo, da nam Gospod odvzame to našo ohromelost, vendar pa tega ne dela kjerkoli, ampak 'v hiši', to dela po svoji Cerkvi, po svojih duhovnikih. 

Drži tudi, da je verovati izredno težko, da marsikdo nad tem obupa in ostane hrom izven hiše, izven Cerkve. Iz takšnih in drugačnih razlogov ne more v hišo. Navadno je to zato, ker ljudje nad to 'Kristusovo nevesto', kakor tudi označujemo Cerkev in pomeni, da je Jezus z njo intimno povezan, ona pa z njim, mnogi obupajo, ker njeni posvečeni možje nismo najbolj zvesti, ker ga - po domače povedano - lomimo (če hočete, lahko to nadomestite tudi z besedo na 's', op. p.). Vsem tem bi rad povedal, kako na čelu Cerkve ni papež s svojimi škofi, ampak je na čelu Cerkve Kristus. Ni vseeno, kaj počnemo duhovniki v sedanjem življenju, ker bomo temu 'šefu' za svoja dejanja tu na tej naši Zemlji morali nekoč dajati odgovor.

Dejstvo pa je, da tudi danes, kakor v tisti palestinski hiši, nismo mi duhovniki tisti, ki ljudi očiščujemo grehov, ampak je to Bog. Edino on odpušča grehe - tudi nam. Lahko smo duhovniki še tako hromi, toda, zaradi vere Cerkve, tudi po takšnih Bog grehe odpusti tistim, ki pridejo po odpuščanje. 

Prijatelji so hromega nesli. Tudi danes moramo mi nositi drug drugega, če nekoliko preoblikujemo Pavlove besede v Pismu Galačanom (Gal 6,2). Dragi brat ali sestra, danes verujem jaz zate, da boš morda jutri ti zame. Vse, kar si želim je le, da bi tudi ti bil ali bila 'v hiši', ker je tam tudi tisti, ki lahko ozdravi našo ohromljenost - Jezus Kristus. 

Bodo državo rešili z norčevanjem iz mladih?

Ob bok besedam italijanskega premierja in njegovih ministrov - aktualno tudi za nas

Se še spomnimo, kako smo za prejšnjo italijansko vladno garnituro govorili, da je stara? Dejali smo, kako se Italija le stežka izkopava iz krize tudi zato, ker gre za 'gerontokracijo'. Spomnim se, kako je naš urednik brez olepševanja dejal, sam pa sem se z njim strinjal, da: »Italijo vodijo starci.« Od novega premierja Montija se pričakuje, glede na njegove lastne besede, da bo klavrno stanje nekoliko izboljšal. Upam, da mu bo to seveda uspelo, zdi pa se, da se stanje 'gerontokracije', vlade starcev, vendarle ne bo izboljšalo, kar pa – dolgoročno gledano – ni v redu. Da očitno na Apeninskem polotoku svet ne stoji na mladih, je potrdil premier sam, ko je dejal: »Stalna zaposlitev je dolgočasna«, dopolnila pa ga je notranja ministrica, z besedami: »Naši mladi hočejo delovno mesto, ki je blizu mame«, slovesno pa je zadevo zaključila še ministrica za delo, ki je rekla: »Stalna zaposlitev je iluzija«. Ta gospoda sama stalno zaposlitev seveda ima že od nekdaj in zdi se, da njeni člani niso ne zdolgočaseni, kakor tudi ne sanjači, ki bi živeli v iluzijah. Kolikor nam je znano, je lepo poskrbljeno tudi za njihove otroke, ki so lepo stalno zaposleni.

Več o knjigi...

»Ta vlada žali mlade, kakor jih ni še nobena do zdaj«, vsaj tako odkrito ne – zatorej jim vrline odkritosti in neposrednosti ne moremo očitati. Toda, ali je prav, da se nekdo norčuje iz »dramatičnih in zaskrbljujočih težav, ki tarejo mlade ljudi? Iz nedokončanih ali nikdar začetih poti, iz življenja, ki se drži vsaj tistega žarka upanja, iz katerega se sedaj vodilni možje tako cinično norčujejo«? Že res, da je krivcev za žalostno stanje več, kakor tudi drži, da mladi sami nosijo del krivde – nihče ni brez greha. Toda tu govorimo prav o tem, o čemer sem pisal v svojem uvodniku v zadnjo številko naše priloge 'Bodi človek!', z naslovom 'Kriza kot priložnost za vzgojo': »Za vse to so seveda vedno krivi drugi, navadno mladi. Oni morajo nositi odgovornost slabih odločitev nekaj rodov pred njihovim. Kaj ko bi se že enkrat odrasli nehali sprenevedati in prelagati odgovornost na že tako obremenjena pleča mlajših rodov in bi nekaj storili pri sebi«?

Skupaj z Roberto Vinerba sem na strani mladih. Zanje in za odrasle je v knjigi 'Življenje ni parkirišče' (La vita non è un parcheggio, San Paolo, Milano 2010) na 350 straneh povedala, kako smo lahko »srečni samo, v kolikor smo sposobni spopasti se z neko dokončno življenjsko izbiro, pa tudi, kako nestalnost in negibnost življenja res omogoča ekonomski sistem, ki mladim ni naklonjen, v resnici pa vendarle gre tu v prvi vrsti za stanje duha, ki korenini v moralnem in kulturnem relativizmu, ki dobro in zlo postavlja na isto raven. Za ta relativizem ni važno, kaj bomo izbrali, saj je ena izbira enaka drugi, saj ni več nekega objektivnega moralnega kriterija, s pomočjo katerega bi lahko presojali in razvrščali izbire in odločitve. Naše mlade (tudi v Sloveniji in celotni Evropi, pa še kje, op. a.) paralizira ta večna sedanjost, sestavljena bolj iz nekih impulzov kot pa pravih čustev. To je bolj svet igrač kot svet ljudi. To negibno, paralizirajoče stanje je posledica ideje o popolni svobodi, ki sta jo vsilili liberalistična in t.i. 'radical-chic' ideologija«. Hočeš, nočeš, živijo mladi v takšnem svetu, ki pa ni samo njihova krivda, ampak so takšen svet in stanje tudi podedovali.

»Toda, ali bomo nanje še naprej kazali s prstom kot na nesposobneže in tako pozabili na tiste resnične nesposobneže, na našo generacijo (petdesetletnikov) in generacijo pred njo, ki sta svoje otroke vzgojili tako, da si le-ti domišljajo, kako je življenje v tem, da se ogibljemo naporu. Da druge nasilno nadvladamo, ker nam kratijo življenjski prostor. V tem, da se osvobodimo vsakršnega izročila in predpisa, ki bi omejeval svobodnjaški in hedonistični: »Vse, takoj in zdaj«! Nesposobneži so tisti, ki so šli v pokoj pri štiridesetih letih, prepričani, da mora 'Vélika mama', država, poskrbeti za vse. To so tudi tisti, ki so špekulirali s finančnimi in drugimi investicijami, ne meneč se za soljudi in moralne norme na finančnem in ekonomskem področju. Krivi so tudi tisti, ki so iz sindikatov naredili tovarno izkaznic, ki se ozira le nase in ohranja prastare in brezvezne pravice za vse tiste, ki zaposlitev že imajo, pozablja pa na tiste, ki jo iščejo. Krivi so tisti, ki so kakor vampirji  izmozgali državno gospodarstvo, s sprevrženim in 'sprevržujočim' finančništvom«.

Se je kdo od teh stricev vprašal, »kakšen svet odrasli zapuščamo svojim potomcem? To je izmučen, izčrpan, obnemogel svet. Zanj so krivi tudi vsi tisti, ki so s svojim radikalnim ateizmom in modnim agnosticizmom iz src otrok iztrgali upanje, idejo o dobrem življenju, obraz Boga kot Očeta, ki je vir in obzorje vsakega hrepenenja po dobrem. Takšni nam sedaj, s predrznostjo brez mere, govorijo, kako so mladi brez hrbtenice. Kdo pa jim jo je odvzel, če ne mi odrasli? Mi, ki smo požrli tudi njihovo ozimnico. Vsak dan srečujem pare, ki se ne morejo poročiti, ker nimajo niti najbolj osnovne zaposlitve, ali pa je njihova zaposlitev super-začasna, tako da jim nobena banka ne da kredita. Spremljam mlade družine, ki jim na obzorju grozi nočna mora revščine in jih teži, da si otroka »ne morejo privoščiti«. Govorim jim o Božji previdnosti, o dejstvu, da Gospod pomaga drznim. Govorim jim, naj zaupajo vanj, naj se vržejo, da je to, da je Bog zvest in radodaren res. Vendar pa ni vsakdo pogumen, kakor tudi ni vsakdo veren. Tako čas beži, sami pa ostajajo v svojih matičnih družinah in se postarajo, brez zadovoljstva nad tem, da so se po nekem polomu spet postavili na noge, saj za polom sploh niso imeli možnosti, glede na to, da so vedno obstali na pragu življenja. Naj mi ne govorijo o lenih mladih – vidim, kako se odzovejo z velikodušnostjo in domišljijo, kadar jim nekdo ponudi nek cilj, neko veselje. Odgovornost, ki jim je nismo dali, ko smo jih naučili domišljati si, kako imajo pravico do vsega, pokažejo, kadar srečajo koga, ki jim jo naloži. Takrat pokažejo največ svoje človeškosti. Da, odgovornost. Naj imajo nekateri sedaj vsaj toliko dobrega okusa, da prevzamejo svojo odgovornost, ne da bi se posmehovali tistim, ki bi radi preprosto začeli svojo avanturo moža in žene«.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas