Drugačne vrste lakota

Kolikokrat danes slišimo o tem, kako so nekateri pač »drugačni«. Pa, kako je treba to sprejeti oz. jih tolerirati, biti strpni do njih... Vemo, da je v teh primerih govora o določenih skupinah ljudi v naši družbi, ki se ravnajo po drugačnih normah, ki jih ne zavezujejo več tiste tradicionalne vrednote, ki živijo nekoliko bolj moderno. Toda, danes je »živeti drugače« moderno, »in« je imeti neke svoje zakone ali si le-te po svoje razlagati. Nekaj običajnega je ne imeti nad seboj nobene avtoritete, temveč odgovarjati zgolj in samo samemu sebi. 

Če tako pogledamo, smo tisti, ki smo drugačni, kristjani. Vsaj bili naj bi, če smo res zvesti Bogu, Cerkvi in sami sebi. Kristjani naj bi bili prav tisto, kar pravi Jezus – da smo od tega sveta, hkrati pa tudi nismo od tega sveta. Naše obzorje se namreč ne konča le pri tem zemeljskem življenju, temveč naj bi imeli nek pogled »čez«, neko »perspektivo večnosti«, s pomočjo katere bi naj gledali na življenje.

Je biti kristjan danes moderno, spoštovano in še kaj drugega? Ne, temu ni tako. Pa zaradi tega ne bomo jokali, kakor tudi ne bomo igrali neke vloge žrtve, ker smo potem že v štartu izgubili. Ne biti od tega sveta namreč pomeni tudi to, da na vse skupaj gledamo drugače, da veljajo za nas drugačne prioritete, drugačne vrednote. Da so naše moči drugače usmerjene, kakor je drugače usmerjena tudi naša ljubezen.Tako se trudimo živeti, ne glede na nasprotovanje, preganjanje, zasramovanje... To je treba vzeti v zakup, saj mnoge moti in jih vedno bo, da ne trobimo v isti rog s svetom. Smo nek kamen spotike - skándalon, če vzamemo grški izraz, a dokler to smo, imamo svetu kaj povedati.

Za nas velja tista osnovna zapoved, da smo najprej v ljubečem in zaupljivem razmerju z Bogom, saj nas to odpira tudi k ljubezni do bližnjega in pravemu odnosu do sebe. Šele ta pogled »čez« dela nas kristjane res kristjane. Samo s pomočjo takšnega pogleda lahko sprejemamo takšne in tako zahtevne zapovedi, kakršne so nam »naložene«, ker se zavedamo, da smo na tej poti k popolnosti, na poti k svetosti: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Pa to zdaj ne pomeni: »Poglej me, kako sem jaz dober in fajn, ti pa ne.« Ne, to pomeni, da ta svet ni vse, kar obstaja, da ni vse usmerjeno samo v: »Jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli« (Iz 22,13), kakor nam pravi prerok Izaija. To pomeni, da smo kristjani tisti, ki ne živimo le zase, temveč živimo nekomu drugemu in za druge.

Svoje življenje jemljemo kot neke vrste »posojilo«, pa čeprav je danes, ko smo tako grdo zlorabljali razno razna finančna posojila, ta beseda postala že kar malo psovka. Bog nam je življenje poveril, mi pa mu ga moramo skozi celotno zemeljsko življenje na nek način vračati. Seveda, ne tako, da si ga prisvojimo, temveč, da ga res živimo, ga obogatimo, oplemenitimo: »Pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil« (Mt 25,20). 

Usmerjeni smo proti »nebeškemu Jeruzalemu«, proti večnemu veselju, kamor pa ne moremo, če se ta »sol zemlje« izpridi, če izgubimo svojo istovetnost. Jezus je, kakor smo slišali, eno s svojim Očetom. Mi danes zelo radi pozabimo na to bistveno povezavo. Če gradimo življenje le na svojih človeških gotovostih, gradimo na pesku, nasprotno pa gradimo na skali, če ostanemo povezani z Bogom. Lahko pridejo takšne in drugačne preizkušnje, a se bomo nekako rešili, če bomo to vez ohranili, če bomo zaupali v Boga. Vsa materialna in finančna gotovost nam v tej naši perspektivi kaj dosti ne koristi, kvečjemu nam zadeve otežuje, saj človeka tisti zunanji blišč lahko kaj hitro omreži. Vsakdo ima danes doma hladilnik, poln hladilnik, smo pa tudi mi postali nekoliko podobni tem polnim hladilnikom, ki hrepenijo po tem, da bi bili polni teh materialnih dobrot, imajo pa hladno srce. 

Govorim namreč o tem, da danes radi pozabimo na duhovno hrano. Saj veste za tisti slogan: »Lačen si ful drugačen.« Ja, brez duhovne hrane, smo mi kristjani "ful drugačni", nismo več kristjani, ker izgubljamo svoje bistvo. "Ne delajte za jed, ki mine," pravi Jezus. Morali bomo začeti spet kaj več vlagati v duhovno zakladnico. Potrudimo se, da bo po naših družinah več molitve. Raje kot pred televizijo, se usedimo skupaj k molitvi. Le-ta nas združuje, tista škatla nas med sabo odtujuje. Gojimo osebno molitev. Zakonci, molite skupaj in drug za drugega. Starejši, molite za mlajše. Učimo otroke in mlade moliti. Brez vezi z Bogom, se namreč načnejo in skrhajo tudi medčloveške vezi. 

Vnebohod - milosti in odgovornost za kristjane

V prizoru vnebohoda se izkaže končni smisel in cilj Vélike noči, ki je pravzaprav dopolnitev, protiutež učlovéčenju. S tem, ko človek Jezus iz Nazareta premaga smrt in vstopi v večnost in neskončnost – to namreč predstavlja pojem "neba" – razkriva svojo globoko identiteto Božjega Sina, pokaže, kdo je v resnici, da je ta človek tudi Bog. Končan je čas vidne navzočnosti Jezusa kot človeka "iz mesa in kosti" med ljudmi, začenja pa se njegovo drugačno delovanje – njegovo odrešenje se nadaljuje v Cerkvi, izvršuje se po življenju tistih, ki verujejo vanj. Za učence vseh časov torej to ni čas žalovanja in joka, temveč čas veselega prepevanja. Življenje je izbrisalo smrt, slava zamenja križ, namesto bolečine je tu upanje. Naše bivanje pridobi novo dimenzijo. Nismo več v življenju kot v nekakšni slepi ulici, temveč se ob smrti znajdemo pred pragom, prehodom, ki ga je treba prestopiti. 

Marko nam o vnebovhodu poroča zelo na kratko - praktično samo z dvema glagola: "Bil je vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico." Kolikokrat to slišimo pri maši, ko duhovniki zaključimo katero od t.i. predstojniških molitev s: »... ki živiš in kraljuješ vekomaj.« V tem je izredno globoka vsebina, pa tako malo besed zanjo! 

Jezus živi, ni samo namišljen, ampak res živi. Je oseba, s katero se lahko sreča vsak izmed nas. Res je sicer, da je v Božji slavi, pa vendar ga lahko srečamo, saj deluje po in v svoji Cerkvi. Po zakramentih. Živi in deluje, pa tudi kraljuje - je pravični in mogočni kralj. Njegovi učenci imamo čudovito, a tudi zahtevno in odgovorno poslanstvo. Tega nas ne sme biti strah, saj nam Jezus daje Svetega Duha, po katerem nas spremlja na nov in čudovit način – Sveti Duh je namreč vez ljubezni med Očetom in Sinom. Tudi mi smo torej ljubljeni s prav takšno ljubeznijo. Po drugi strani pa nosimo veliko odgovornost, saj imamo nad seboj kralja, ki bo tudi razsodnik tega, kako smo delovali v času našega zemeljskega življenja. Torej ljubezen, katere pa ni brez pravičnosti, a tiste od zgoraj.

Poslani smo po celem svetu oznanjat evangelij. Kaj je to evangelij? To je oseba Jezusa Kristusa in njegov nauk. Najprej je torej srečanje z Božjim Sinom, z vstalim Gospodom kot z osebo, potem sprejmem tudi njegov nauk. V ljubečem in zaupljivem odnosu so namreč vse zahteve in zapovedi prijetna dolžnost, sicer so prisila. Evangelij pa nam pove, da se ne smemo preveč obremenjevati s tem, kako vse to ljudje sprejmejo - vselej se bodo našli takšni, ki bodo Kristusa in njegov nauk sprejeli, pa drugi, ki bodo vse to zavračali. Vse to pa moramo delati z jasno perspektivo večnosti, saj v nasprotnem primeru nismo boljši od kake humanitarne organizacije, sindikata ali politične stranke.  

V življenju kristjana pa so vselej prisotna znamenja Jezusovega gospostva:

- "V mojem imenu bodo izganjali demone": Zlo je premagano, kristjan ni več njegov suženj, temveč ima vse potrebno orožje, da se bori proti zlu. Pri tem velja povedati, da skrivnosti zla nikdar ne bomo prišli do dna, z njim se je treba le boriti.

- "Govorili (bodo) nove jezike": Sveti Duh se s svojimi darovi razliva na vse ljudi, vsak ga lahko prejme. Vendar pa velja, da smo kot tisti Marijin naziv v litanijah, duhovne posode - Bogu se je treba odpreti, sicer ne prejmemo ničesar, ker spoštuje našo svobodo. Če s posode ne snamemo pokrovke, ne moremo vanjo vliti ničesar, kajne?

- Kače, simbol skušnjav, so onesposobljene. Proti njim se lahko borimo in jih premagamo, če smo z Jezusom Kristusom povezani, nam nič ne morejo.

- Strup, ki predstavlja vse tisto, kar ogroža onemogoča življenje, je izničen, nevtraliziran. Ko sprejmemo vero v Jezusa Kristusa, na novo zaživimo.

- Bolniki prejmejo pomoč in tolažbo - posebej opozarjam na zakrament bolniškega maziljenja, ki bolnemu podeli notranji mir in tolažbo, ni "poslednje maziljenje", temveč Božja pomoč v bolezni in moč, da se z njo spopademo ter v njej ne obupamo.

Čeprav je torej Jezus sedaj v Božji slavi, nam je na nek drugačen način vseeno blizu - v svoji Cerkvi, po kateri prejemamo zakramente. Resnične so torej njegove besede s konca Matejevega evangelija: "Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta" (Mt 28,20).

Ostati v Jezusovi ljubezni

Prilika o trti in šparonih (mladikah) se sedaj nadaljuje v tem Jezusovem govoru, ki smo ga slišali. Tu je sedaj vsebina tistega odnosa, ki bi ga naj imeli z Jezusom – kaj pomeni biti v Kristusu? Pomeni ostati v ljubezni, kakor smo slišali. Toda, ta zadeva utegne biti zelo oddaljena, zelo abstraktna. Kaj je namreč za današnjega človeka ljubezen? O njej imamo precej zmotnih prepričanj.

Eno od teh prepričanj je bila ljubezen, ki je bila samo nekaj, kar je »v glavi«, ki je torej bila samo stvar volje in odločitve. Da ne bo pomote – tudi to mora vsebovati ljubezen, a to ne sme biti vsa njena vsebina, saj potem od tiste iznajdljivosti in igrivosti, ki naj bi zanjo bili tako značilni, ne ostane več nič. V krščanskem pridiganju še vedno najdemo določeno ostalino te miselnosti, ki pravi le, kako je nekaj treba, kako nekaj »moramo«. V naših odnosih to vidimo takrat, ko bi nekoga radi s silo spremenili. Toda, na ta način ne vidimo pred seboj človeka. Prav mogoče je, da imamo v danem položaju tudi prav, a če nekoga ljubimo, bomo tudi potrpežljivi, dobrotljivi in obzirni, kakor pravi apostol Pavel v tako znanem 13. poglavju 1. pisma Korinčanom.

Od takšnega pojmovanja ljubezni smo prešli v drugo zmotno pojmovanje, ki ga zlasti poznamo od šestdesetih let 20. stoletja naprej, ko je ljubezen nekaj svobodnega, spontanega, nekaj čutnega in čustvenega. Ljubezen je nek »feeling«, neko občutje, ki seveda tudi traja toliko časa, dokler ta »feeling« ali občutje traja. Takšna ljubezen seveda ni zahtevna, ni obvezujoča... Kadar zadeva neha, pač neha, nato pa imam pravico, da spet najdem nekoga, s komer se bo zopet vzpostavilo tisto čustvo, tisti »feeling«.

Ljubezen, o kateri govori Jezus, je seveda drugačne narave. Že res, da zapoveduje, naj ostanemo v njegovi ljubezni, naj ljubimo, kakor nas je ljubil on, a vseeno tega modela – ki je edini pravi, da ne bo pomote – nikomur ne vsiljuje. Prej bi lahko rekli, da svoje učence roti, naj ostanejo v njegovi ljubezni, ker ve, da je vsak drug način mlatenje prazne slame, kot lepo ljudsko pravimo. Brez Kristusa in njegovega načina ljubezni, nismo nič. Se še spomnite: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«

Vrnimo se torej k temu vinogradniškemu modelu. Jezus je dejal: »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni.« Kako bi si lahko to bolj slikovito predstavili? Kakšen vinogradnik bi to bil, ki bi ne ljubil svojega vinograda, svojih trt?

Naobrnimo podobo na družino, v kateri je vinogradnik oče, trta mati, mladike pa otroci. Otroci se vendarle hranijo iz odnosa med njihovim očetom in njihovo mamo. Hranijo se iz njihove ljubezni. V tem odnosu je torej vinogradnik dolžan skrbeti po svojih najboljših močeh za svojo trto, trta pa se tudi mora prepustiti vinogradniku, se mu popolnoma izročiti. Če je ta odnos pravi, bodo tudi mladike črpale iz njega pravo življenjsko hrano, bodo zares živele. V tem odnosu ima vsakdo svojo vlogo in svojo dolžnost. Noben se temu ne more in ne sme odreči, ampak mora živeti v tem, se truditi po svojih najboljših močeh.

In ni le stvar glave, razuma, temveč celega človeka. Gotovo, da mora biti zraven tudi glava, ampak ni vse zgolj v njej. Po drugi strani tudi ne smemo reči, da je takšen odnos zgolj stvar srca, ampak tudi stvar srca. Zadeve morajo biti uravnovešene – razum in srce.

Zelo podobno je z našo vero, saj »ostati v ljubezni« pomeni ravno to – ostati v Bogu, verovati v Jezusa Kristusa, posledično tudi v Očeta. Kakor mora biti vsak ljubezenski odnos stvar razuma in srca, mora biti takšna tudi naša vera. Kakor se trta zaupljivo prepusti svojemu vinogradniku, tako se moramo tudi mi prepustiti Jezusu Kristusu, a moramo to storiti tako na ravni razuma in volje, kakor tudi na ravni srca, torej našega čutenja in čustvovanja. Na ta način res lahko vsak kristjan, zlasti pa vsaka krščanska družina resnično ljubi, kakor nas Jezus ljubi. Na ta način res odsevamo v svetu to Božjo podobo.

Prava podoba ljubezni se izkaže na križu – tu ni nobenega filozofiranja in dolgovezenja, tu je dejstvo. Tu gredo zaupanje, darovanje in izročitev res do skrajnosti. Jezusova ljubezen tu zares »ne išče svojega« (1 Kor 13,5), temveč se popolnoma zanese na tistega, ki ga neskončno ljubi, pa četudi se mu zdi celo, da ga je zapustil. Šele na križu, v stiski torej spoznamo, kdo nas zares ljubi. Tukaj padejo vse maske.

Ljubiti tako, kakor je ljubil Jezus, je torej do skrajnosti zahtevno, pa vendar tudi zares osvobajajoče, očiščujoče in odrešujoče. Ogenj prave ljubezni včasih tudi zelo zapeče, pa vendar po njem na novo zaživimo. Škarje obrezovalca so za mladike in trto nekaj bolečega, ranijo, pa vendar le tako lahko rastlina resnično zaživi in obrodi pravi sad.

Jaz nisem trta, temveč mladika

Čudovita prilika o tem, kako živeti rodovitno, kako obroditi sad v svojem življenju. Vsak od nas čuti to potrebo, da pusti pečat v svojem življenju. Življenje brez sadu je zelo frustrirajoče in prazno. Večkrat se namreč sprašujemo: »Je sploh kaj vredno to moje življenje?« Potrebni so nam ti otipljivi rezultati. V priliki o trti in mladikah - šparonih, po naše -  imamo neke vrste »navodila za uporabo« našega življenja, da bo bogato s sadovi.

Če torej hočemo, da bo naše življenje res pravo, morajo zadeve v njem biti na pravem mestu. Danes zagotovo ne moremo reči, da ljudje nismo dejavni oz., če vzamemo vsem znano tujko, aktivni. Še kako aktivni smo. Imamo najrazličnejše dejavnosti in zadolžitve, različne službe in zaposlitve. Pred vsem tem tiste primarne službe – sam sem duhovnik, vi ste starši, zakonci… V vsem tem se trudimo po najboljših močeh. Težava pa danes nastane v tem, ker se vse prevečkrat trudimo preveč po SVOJIH močeh. So torej zadeve na pravem mestu?

Takšen red ni pravi. Nekaj časa že gre na tak način, ampak prilika nam jasno pove, kako smo mi mladike in ne trta. Na ta način se slej ko prej iztrošimo in ne moremo obroditi nobenega sadu več. Želja, da bi naredili vse in še več, seveda še vedno ostaja, vendar smo podobni gasilcem, ki se odpravijo gasit gorečo hišo, ko pa razvijejo cevi, da bi gasili ugotovijo, da so pozabili napolniti vodo v cisterno. Prej sem uporabil besedo »aktivnost«, da bi lahko prišel do zablode, ki je pogosta v našem času – to je aktivizem. Danes to težavo opazimo povsod, tudi pri duhovnikih. Ljudje se postavljamo tja, kamor ne spadamo.

Prejšnjo nedeljo smo govorili o dobrem pastirju – edini pravi pastir je Jezus Kristus. Furlanski duhovnik Pietrantonio Bellina je nekoč dejal: »Pravi pastir nekega kraja ni tamkajšnji župnik, temveč Gospod. Če ni župnika, ni konec sveta. Če pa ni Gospoda, svet ne more obstati.« Ne smem si torej domišljati, kako sem jaz sam pastir svojega življenja, svoje družine, župnije – Jezus Kristus je gospodar. On je tista prava trta, ki daje življenjski sok svojim mladikam – to smo vsi njegovi učenci. Če ni mene, bo svet šel naprej, če ni Jezusa Kristusa, vsaki skupnosti enkrat zmanjka goriva. Tisti pomenljivi stavek lahko izreče samo Jezus: »Brez mene ne morete storiti ničesar.« 

Navadno se kristjanove težave vedno začnejo zato, ker je njegovo duhovno življenje postalo precej šibko. Mladika brez soka trte ne more živeti – kristjan brez odnosa z vstalim Gospodom tudi ne. Če torej, dragi kristjan, želiva izboljšati svoje življenje, ga narediti bolj plodovitega, obnoviva najprej svoj odnos s Kristusom. Govorim najprej sebi kot duhovniku, ki to ni, če ni duhoven, potem pa tudi tebi. Kristusa pa srečava v vsakdanji molitvi, v Svetem pismu, na prav poseben način pa v zakramentih, zlasti v spovedi in sveti maši.

Biti duhovnik ni lahko 21

Misli iz knjige-intervjuja Pietrantonia Belline.

Kakšen je bil Castellerio? Kakšen vtis je napravil na dečke, ki ste pravkar izšli iz gnezda in ki ste prihajali tudi iz najbolj nepoznanih furlanskih vasic?

»Tovarna duhovnikov (kakor reče Beline semenišču) je bila gromozanska zgradba, postavljena na čudovit kraj, saj je bila na vrhu rahlega klanca, ki so ga omejevale živa meja in stoletna drevesa. Na vrhu klanca je bil spomenik sv. Pavlina Oglejskega, oglejskega patriarha, ki je ob koncu 8. stoletja bil prijatelj in svetovalec Karla Velikega. Spomnim se, kako neskončno veliki so bili prostori, s tistimi neskončnimi hodniki, spomnim se prostornih dvorišč, polnih dečkov in duhovnikov, spomnim se, kako so bile v spalnicah postelje postavljene v vrstah, kakor tudi mize v jedilnicah. Kontrast z mojo borno domačo hišo, ki smo jo takoj po vojni za silo popravili, ker je bila bombardirana, je bil prevelik, da ne bi bil prevzet. Toda ta prostornost in grandioznost se je hitro prelevila v zadrego in strah, da si venomer na nepravem kraju.

Treba je imeti pred očmi, da sem bil sam navajen spati skupaj s svojimi brati – trije smo bili skupaj v eni postelji. Jedli smo s skodelo v naročju. V sedmih smo živeli v eni kuhinji in treh majhnih sobah, umivali smo se v umivalnem koritu, svojo potrebo pa smo opravljali v hlevu, zraven repa naših krav.

V semenišču si lahko slišal govoriti karnijsko, furlansko, slovensko, italijansko, benečansko iz okolice reke Piave, furlansko iz Doline Asio, čeprav je bil edini dovoljeni jezik italijanski, kakor je strogo določal stoti člen semeniškega pravilnika: »Vsi bodo vedno morali pravilno govoriti v italijanskem jeziku.« Ta člen so napisali tisti, ki so ga sto in sto krat tudi sami kršili. Bilo je izredno težko, kakor tudi neumno in kruto, porezati kulturne in bivanjske korenine. Velika večina študentov je namreč izhajala iz družin, kjer je materni jezik bila furlanščina s svojimi številnimi različicami in izrazi, ki smo jih srkali vase kot materino mleko.

Ko sem gledal nazaj, sem se pogosto spraševal, kako smo lahko prizadejali takšno škodo naši kulturi v Božjem imenu… Pa kakšnega Boga so imeli?«

Koliko vas je tisto leto vstopilo v semenišče?

»Bilo nas je 75. V škofijskem tedniku La Vita Cattolica je bil takrat članek, ki je, potem ko je povedal, koliko Božje milosti je bilo podarjene naši nadškofiji, z velikim realizmom postavil vprašanje: »Koliko jih bo prišlo do cilja?« Anonimni pisec članka si najbrž še zdaleč ni mogel predstavljati, da se bo avantura tistih petinsedemdesetih spremenil v »kobariško katastrofo« (poraz pri Kobaridu, ki mu mi pravimo »čudež«, uporabljajo Italijani tudi v tem oziru, op. prev.). Samo enajst nas je namreč prišlo do konca.«

Kakšen je bil »tekoči trak« tiste tovarne?

»Natančno se spomnim monotonega ponavljanja dni v semenišču. Dovolj bi bilo opisati en sam dan. Tako je npr. napravil Solženicin, saj je, ko je hotel opisati življenje v koncentracijskem taborišču, omejil le na to, da je opisal »En dan Ivana Denisoviča«. En dan v semenišču je bil sestavljen iz natančnih urnikov, molitev na povelje, študija in rekreacije, ki so jih merili s prav bolno natančnostjo in ponavljanjem. Da bi si lahko bolje predstavljali naj povem, kako je duhovnik Titta Compagno, ki je bil rojen leta 1906 in posvečen leta 1935, imel istega rektorja, istega spirituala (predstojnik, ki je v semenišču zadolžen za duhovno življenje, op. prev.), enake knjige za dogmatiko, moralko, kanonsko pravo, enak urnik, enake pobožnosti in pravila in celo enak jedilnik. Dan po mojem vstopu v semenišče je bila sreda, pa smo za kosilo jedli testenine. Zadnjo sredo v juniju leta 1965 smo spet jedli testenine. Prav mogoče je, da jih je celo skuhala ista redovnica. Je lahko še kaj bolj podobnega tekočemu traku?!« 

Objavljeno v Novem glasu