Mogočni Bog in mali, a ljubljeni sinovi

Jezusov krst lepo spada na konec božičnega časa, saj se tu Jezus razodene tudi ostalim, ne le nekaterim, ki so prišli v Betlehem, kot »ljubljeni Božji sin«, obenem pa je ta praznik izredno močno znamenje za vse nas, da smo po Jezusu tudi mi postali ljubljeni sinovi in hčere nebeškega Očeta. V Jezusu je sklenil z nami večno zavezo, v kateri nas ne bo nikdar zapustil, ampak nas bo vedno ljubil, pa če se še tako oddaljimo od njega. Prav o tej oddaljitvi od Boga pa bomo sedaj še malo podrobneje spregovorili.

Kristjani smo, če rečemo v podobi, zelo podobni starozaveznemu izraelskemu ljudstvu, o katerega vrnitvi v Jeruzalem po dolgih letih izgnanstva nam govori prvo berilo. Pri krstu smo tudi mi postali prebivalci Novega Jeruzalema, saj so nam tam izbrisani grehi in postanemo člani Cerkve, ki jo ta prestolnica simbolično predstavlja. Seveda ni vse tako lepo in prav, ker ima vsako dejanje tudi svoje posledice, za nas ljudi pa velja, da so nam res vsi ti madeži pri krstu izbrisani, a vendarle ostane v naši naravi tista posledica prestopka prvega človeka, zaradi katere smo še vedno nagnjeni k grehu. Učeno se temu reče »grešljivost«, a mislim, da razumemo, za kaj gre. Vsak dan namreč vsak od nas izkuša tisto, kar je lepo opisal že apostol Pavel v čudovitem (vsaj zame) Pismu Rimljanom: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19). To je dejstvo, a bi bilo narobe, če bi dejali, da se moramo z njim enostavno sprijazniti.

Žal se je v zadnjih nekaj desetletjih res veliko delalo na tem, da bi v Cerkvi predvsem poudarjali bedo in revščino, ki – predvsem, če ne zlasti v materialnem smislu - pesti ljudi. O človeški bedi že velja premišljevati, a v duhovnem smislu, ki je vselej, če to hočemo videti, v ozadju tudi ostalih človeških tragedij – a o tem na koncu. Tako pa smo prišli do tega, o čemer govori italijanski katoliški časnikar in publicist Vittorio Messori: »Cerkveni možje in žene nam govorijo … vedno in samo o človeških nesrečah, katerim je treba najti rešitev, nikdar pa o veličinah Boga, ki bi jih morali globoko premišljevati (kontemplirati, op. A. V.).«

Današnja Božja beseda, na čelu z evangelijem, nas namreč vabi prav k temu, da premišljujemo o tem, kako velik, ljubezniv, usmiljen… pa tudi pravičen je Bog. Kako velike milosti je dal v našem življenju, pa smo navadno preveč zaslepljeni, kratkovidni ali zaposleni z drugimi rečmi, da bi jih opazili. Predvsem pa – ni nas obsodil, ampak nas vedno potrpežljivo čaka, da se vrnemo »v Očetovo hišo«. Za to nam je dal tudi »pot« in »pripomočke« - zakrament sprave in evharistije.

Seveda bo kdo dejal, da to ni potrebno. Ne bi se strinjal. Ko grešimo, se namreč zgodi, da se poruši prav tisto, kar nam je najbolj pri srcu, to pa so naši odnosi. In če bo že kdo dejal, da ga to, kot lepo pravi eden od bratov v duhovništvu, »ne tangira«, naj povem vsem nam, vključno z mano, da greh poruši in/ali sprevrže tudi moje odnose z bližnjimi in s samim seboj. Potrebujem, zares potrebujem odpuščánja, kot – pravimo – »Sahara vode«. In ni res, da pač to lahko »sam zrihtam«, saj je prav to najtežje, kot smo že imeli priložnost reči, da odpustimo sebi. Do tega lahko pridemo, lahko, sčasoma in stežka, ko nam je odpuščeno. In kako lepa, osvobajajoča in še kaj je zavest, da imaš nekoga, ki ti odpusti vselej, ko ga za to prosiš. Pa to ne more biti človek, ker je, kot je lepo dejal nekdo, tisti, ki vselej odpusti, edinole Bog, ljudje odpustimo le kdaj pa kdaj, narava pa nikdar. Potrebujemo torej Božje odpuščanje, ne katerokoli, da bi se lahko zadeve v življenju končno postavile na svoje mesto.

 

Da pa do njega pridemo, potrebujemo spet še kako zadevo, ki se je v času izgubila – osebno odgovornost in občutek krivde. Kot smo namreč zgoraj dejali, ima vsako dejanje tudi svoje posledice. Če izgubimo to, izgubimo tudi vero v Boga, ker ga pač ne potrebujemo. Ne spada v našo shemo, v naš koncept življenja. Kako prav je imel veliki danski filozof Kierkegaard, ko je dejal, da naj nam vrnejo osebno krivdo, občutek za odgovornost in kazen, ker brez njih ne moremo biti resnični in ne moremo biti zares ljudje.

Na pot za Njim – odločno in ponižno, brez velikih besed

Izročilo je današnjemu dnevu nadelo ime sv. Trije kralji, v bogoslužju pa govorimo o Gospodovem razglašenju, ki ima še drug izraz. Poglejmo s sv. Hieronimom, kateri: »Da bi označili ta dan, uporabljamo grški izraz 'epifanía'. To, kar mi Latinci označujemo z besedo prikazanje ali razodetje, Grki označujejo z izrazom 'epifanía. To ime so dali temu dnevu prav zato, ker se je naš Gospod in Odrešenik javno razodel ljudem.« Tako torej véliki prevajalec in komentator Svetega pisma. Toda, boste rekli, kaj ima to opraviti z nami? Slišali smo nekaj visoko zvenečih izrazov, a ne vemo, kaj bi zdaj to bilo, kako naj bi to vplivalo na moje življenje, če sploh kaj? 

Takšna vprašanja in pomisleki so seveda na mestu. Morda bi kazalo celo zadevo nekoliko bolj zaostriti, da bi se kristjani nekoliko zamislili. Kakšen vpliv naj bi sploh imelo tisto novorojeno dete na moje življenje, če sploh kakšnega? No, pa smo tu. Prazniki so mimo. Nažrli in napili smo se, popokali smo »municijo«. Vračamo se v običajno življenje, v vsakdan. V tem našem vsakdanu pa se prav rado zgodi, da nam Jezus kaj dosti naše sivine ne skali in vznemiri, da ne razburka malo gladine našega življenja. Da v našem srcu, v naši duši, torej v naši notranjosti, ne nastaneta vihar in nemir, ko pogovor zaide na tega, ki naj bi bil naš Gospod in Odrešenik.

O čem govorim? Mnogi ste že kupovali avto ali ga vsaj sestavljali tam v konfiguratorju in o njem sanjali. Vemo, kako imamo pri avtu tiste osnovne stvari, ki morajo biti, da avto sploh deluje in nas pelje, poleg tega pa so še tiste dodatne stvari, ki jim pravimo »dodatna oprema«. Angleški izraz zanjo je zelo na mestu, »optional« - stvari, ki jih je mogoče dodati, a niso nujne za normalno delovanje. S to prispodobo bi rad ponazoril, kako je vera v Jezusa Kristusa žal za mnoge med nami postala prej dodatna kot pa nujna oprema. Ne zdi se nam nujno, da mora ta Jezus, rojen v Betlehemu, ki so ga obiskali pastirji in modri, biti nujni sestavni del našega življenja. Nismo prepričani, da ne moremo brez njega, ampak prej mislimo, da lahko v redu živimo tudi brez njega. Nekako tako je, kot poper na ocvrtem jajcu – to je sicer veliko boljše (dobro, okusi so različni), če je na njem ščepec popra, je pa ravno tako dobro, četudi ga ni. Je res ravno tako dobro? Kaj pa, če Jezus, če že govorimo o jedeh, predstavlja še več kot to in ga potrebujemo kot juha sol? Pravzaprav, on je še več, je kot goveje meso v tej isti »župci«, brez katerega bi to vsekakor ne bila »goveja juha«, ker ji manjka bistveno?

No, bomo kar nadaljevali v tej kuharski smeri. Vsi veste, da potrebujemo za pripravo neke jedi sestavine. Kaj imamo tudi doma, po ostalo pa je treba v trgovino. Podobno je bilo s temi modrimi z vzhoda, ki so v krščanskem izročilu postali trije (po treh vrstah darov, ki so jih prinesli) in kralji. Po vsej verjetnosti so to bili perzijski duhovniki-zvezdoslovci, pripadniki perzijskega verovanja (zoroastrizem), ki pa so ugotovili, da nimajo vsega, kar potrebujejo, doma. Morali so na pot, da dobijo še tisto, kar jim manjka.

Recimo, da je treba pripraviti praznično kosilo, pa imamo doma le krompir, kak korenček in kaj podobnega. Gotovo, če bi to pripravili, ne bi bili lačni, bi preživeli, ne bi pa imeli prazničnega, slovesnega kosila. Tako je z nami. Določene reči imamo že sami po sebi. Za sproti imamo, a brez Jezusa je naše življenje nepopolno. Bi si želeli vsak dan otepati krompir v oblicah z malo zelenjave? Ne vem, če. Ti perzijski možje, ki jim gotovo v materialnem in kariernem smislu ni manjkalo nič, so spoznali, da pa za res polno in pravo življenje potrebujejo prav tistega, ki se je rodil v tistem nepomembnem kraju.

Tu dobimo odgovor na to, zakaj je sploh treba v cerkev, zakaj k maši, zakaj k spovedi, zakaj moliti. Ker v vsem tem dobimo tisto sestavino, ki naše življenje zares naredi popolno, saj poleg hrane za telesno in duševno moč, ki si ju vendarle lahko tudi sami priskrbimo, nudi še hrano za tisto področje, ki ga preveč radi in po nepotrebnem zanemarjamo, to pa je duhovno področje. Ta sestavina je sam Božji Sin, Jezus Kristus, prav tisti, ki so se mu priklonili in ga počastili modri.

Pa boste dejali, da so bili oni na boljšem kot mi, ker so tega Jezusa, o katerem govorimo, videli na lastne oči. Ne, prav nič na boljšem niso bili. Predstavljajmo si, da smo mi tam na njihovem mestu, pa nam kdo reče, da se je rodil Božji Sin v neki nepomembni vasi v južni Italiji. Bi šli tja? Spet mislim, da ne bi, vsaj zase lahko rečem. Modri so se morali pošteno potruditi, da so prišli do tistega, da so dete počastili, kakor je rečeno. Najprej so morali precej narediti na razumski ravni, da so se o tej zadevi poučili, potem pa je njihov razum že prešel na vero. Prvi korak vere je bil pri njih in je še danes ta, da se sploh odpravimo na pot proti kraju, kjer je rečeno, da Jezus je. Nam seveda danes ni treba tako daleč stran. Če je bilo treba modrim potovati kakih tisoč ali celo več kilometrov daleč, je nam treba le kak kilometer, da pridemo do svoje župnijske cerkve. Vseeno se prepogosto zdi, kot da bi tudi ta bila kakih tisoč ali več kilometrov stran, tako težko se tja včasih odpravimo.

Poleg tega pa niso bili modri nič na boljšem, kadar so enkrat prišli v Betlehem, saj so tam – enako kot pastirji – videli le tisto ubogo zgradbo, potem pa: »Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo« (Mt 2,11). Tudi mi ne najdemo nič posebnega, saj je tam pri maši le tisti okrogli košček nekvašenega kruha, v katerem naj bi bil Jezus, Božji Sin, pri spovedi pa samo neki ubogi duhovnik, grešnik kot mi, po katerem naj bi deloval Jezus sam. In vendar so modri: »Padli predenj in ga počastili«. Brez velikih besed in razlag torej, čeprav bi jih ti učenjaki lahko imeli nič koliko. Nič. Samo tiho dejanje češčenja pred nedoumljivo in presežno skrivnostjo, da se v tistem skromnem skriva Boga sam. Sv. Leopold Mandić je bil jecljav in slab govornik, ko pa je šel skozi cerkev in pokleknil pred tabernakljem, so vsi ljudje iz tega dejanja lahko razbrali, da tam Bog je, da tam res prebiva. Tudi mi smo tako poklicani, da s svojimi dejanji, kretnjami, svojim zgledom pokažemo svetu, torej vsem ljudem, da je tudi zanje rojen Odrešenik in se jim razodeva, da tudi nje pokličemo na to avanturo za Njim.

Z Marijo pripraviti prostor za Boga in njegove darove

Še enkrat slišimo evangeljski odlomek božične zorne maše o pastirjih, ki gredo v Betlehem pogledat, preverit tisto, kar jim je bilo oznanjeno, a je vendarle sedaj poudarek nekoliko drugačen. O Božiču smo imeli v mislih pred očmi sliko, kjer so bili vsi tisti junaki, ki so navadno v jaslicah, danes imamo pred očmi tisto sliko, ki so jo umetniki skozi vso zgodovino krščanstva najpogosteje upodabljali, to pa je Marija z Jezusom v naročju. 

Ena od prvih tovrstnih upodobitev, ki jo lahko še danes vidimo, je tista iz Priscilinih katakomb v Rimu. Božič, ki ga, ker je eden od dveh ključnih praznikov, praznujemo osem dni – danes zaključujemo božično osmino -, začenjamo s slavljenjem Božjega Sina, končujemo pa s čaščenjem tiste, po kateri je odrešenje prišlo na svet. V svetu, kjer na pomembnost poslanstva matere radi pozabimo, je še kako pomembno, da praznik Božjega učlovéčenja zaokrožimo s podobo Matere vseh mater. Marija je res Sedež Božje Modrosti, vzvišeni prostor, pripravljen za šotor Najvišjega. Če si res želimo najti Odrešenika in ga iščemo z vso močjo, z vsem srcem, kakor so ga iskali pastirji ali Modri z Vzhoda, ga vselej najde v naročju nje, ki ga vsem postavlja v slavljenje in čaščenje.

Današnji praznik želi poudariti in slaviti tisto odločilno in aktivno vlogo, ki jo je Marija imela v odrešenju ljudi. Pred nami je tisti ideal prave poslušnosti in vere, a tudi potrpežljivosti in hvaležnosti. Saj je vendarle, po Elizabetinih besedah res prva vernica: »Blagor ji, ki je verovala«(Lk 1,45). Verovati namreč pomeni ravno to popolno izročitev Bogu in zaupanje, da on najbolje ve, kaj je za nas prav.

Da je namreč kristjanova vera res prava in rodovitna, sta potrebni obe razsežnosti. Prva je tako ali tako vselej tu, saj Bog svoje vselej naredi. Je neutrudni sejalec, ki seje svoje milosti in je prepričan, da bo gotovo našlo tudi dobro zemljo, da obrodi sad (Lk 8,5-8). Mi mu seveda pri tem lahko pomagamo v tem, da skrbimo, da je te dobre zemlje v nas čim več. Ko slavimo Marijo, skrbno gojimo pobožnost do nje, se ji izročamo in priporočamo, to ni kar tako, saj se s tem po njej tudi upodabljamo. Upodabljamo se po tistem, kar je v odnosu do Boga bila. Če ji pravimo, da je bila »Posoda duhovna«, potem tudi mi postajamo prav to. Učimo se namreč ohranjati in izostrovati v vsem kar delamo, v vsakdanjem življenju tudi tisti posluh za Boga. Znamo prepoznati sveto, ko ga srečamo. Znamo tudi ohranjati pravo držo pred skrivnostjo. Le-te namreč ne želimo na vsak način razložiti, ampak znamo te »velike stvari« - po Marijinem zgledu – shraniti in premišljevati v svojem srcu. To je namreč tista pravo aktivno sodelovanje – ne, da vseskozi mislim, kaj moram narediti jaz sam, da bo vse prav v mojem življenju, ampak, da znam pred Jezusom ponižno poklekniti in mu samo odpreti naročje, da on naredi, kar je narediti potrebno, saj so zadeve, pri katerih se zavemo, kako resnične so tiste besede: »Kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Samo na ta način in s takšno držo bomo tudi mi znali prepoznati in videti, kako »velike reči mi je storil Mogočni« (Lk 1,49). Njen zgled, njena pomoč in njena priprošnja nas lahko pripeljejo do tistega pravega Božiča, ker se bo lahko tudi v naše naročje usedel Božji Sin.

Ob novem letu praznujemo svetovni dar miru. Marija nas uči, da je treba takšne velike darove, kakršen je mir, predvsem pričakovati – to ni samo nekaj želenega in si ne morem tega narediti sam. Pravi mir, prava ljubezen, je vedno »dar od zgoraj«. Če se tega ne zavedamo, potem to in še marsikaj postane moja pravica, nekaj, kar je pač moje in za kar se mi ni treba nikomur zahvaliti. Ti veliki darovi, ki presegajo nas in naše moči, potrebujejo le prostor, kamor bodo položeni. Marija, pomagaj nam in nas nauči ta prostor pripraviti.

Iskati Boga z vsem srcem

Na nedeljo Svete družine namevangelist Luka še enkrat daje v poslušanje tisti stavek o Mariji, ki je  »vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu«. To je počela skozi vse obdobje Jezusovega odraščanja. Luka nam te zadeve podaja, ker si jih je treba zapomniti. Treba je to brati kot nekaj, kar nam bo koristilo kasneje. Tiste zadeve, ki si jih moram zapomniti, jih memorizirirati, si jih vcepiti v glavo so stvari, ki jih bom še potreboval v življenju. Tisto, kar moram pozabiti je tisto, kar je zaprto, rešeno. Kar si moram zapomniti pa je tisto, kar ostaja odprto, na kar trenutno ne najdem odgovora, kar me – v končni fazi – presega. To moram ohraniti v sebi in se k temu vračati. To so tiste pomembne stvari v življenju, pomembni dogodki, pomembna srečanja, ki morajo biti shranjeno v tisto skrinjo, ki je znotraj vsakega od nas. Sveto pismo za to človekovo notranjost uporabi besedo »srce«, kakor smo slišali. Težava je, da danes takšne besede, kot je »srce«, razumemo preveč površno. Ko rečemo »srce«, pomislimo zlasti na »čustva«. Čustveno pa pojmujemo in doživljamo tudi že druge velike in ključne svetopisemske besede, kakršna je npr. »ljubezen«. Poglejmo zato nekoliko pobliže, kaj je mišljeno pod besedo »srce«.

Srce seveda je tudi simbol čustev in strasti, saj pravi zaljubljenec v Visoki pesmi izvoljenki, da mu je ukradla srce (4,9), a ni samo to. »Za Sveto pismo ta simbol vključuje tudi razum: »Razumno srce si pridobiva spoznanje« (Prg 18,15), saj tudi rečemo »misliti v svojem srcu« ali »ukrasti srce«. Kralj Salomon prosi Boga za »poslušno srce«, da bi znal pravično in pošteno vladati (1 Kr 3,9). »Srce« je torej neka notranja resničnost človeka, ki predstavlja njegovo polno zavest, v Svetem pismu pa ga najdemo skoraj dva tisočkrat ... Srce je torej središče zavestnega življenja, simbolno domovanje razuma in vesti, odločitev in morale: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake«; »srce kuje zle naklepe« (Prg 16,9; 6,18), saj je tudi Jezus rekel, da »iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Božja milost zato vedno skuša otrdelo človekovo srce narediti spet odprto za dobro (Ezk 11,19) ... Za človeka je zato zelo pomembno, da svoje srce, torej vse svoje bitje v vsej globini, posveti Bogu. Zato je zelo pomenljiva znamenita hebrejska veroizpoved, »Poslušaj« (heb. Shema´): »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 6,4-5). Tudi Jezus ima ta izrek za največjo zapoved (Mt 22,36-37). Vera, ki ima svoje središče v srcu, tako ne pomeni neke sentimentalne ali osladne duhovnosti, ampak popolno izročitev celotnega človekovega bitja Bogu« (G. Ravasi, 500 curiosità della fede, Mondadori, Milano 2009, 73-74).

Marija je torej, lahko rečemo, imela to »vero srca«, saj se je znala popolnoma izročiti Bogu, četudi oz. še posebej takrat, kadar ni povsem razumela dogodkov, ali pa so jo le-ti presegali. V tem nam je zgled. Vendar pa nam evangelist Luka daje za zgled celotno družino, ki je znala imeti to »vero srca«. To je tisto okolje, v katerem je odraščal Jezus. Imel je v starših zgled življenjske, živete vere, kakor tudi zgled tiste prave pokorščine, kjer je bila Božja postava resnično v Jožefovem in Marijinem srcu, ker je bil tam Bog, zato jima je bilo držanje zapovedi in njihovo izpolnjevanje v veselje (Ps 40,9). Vsakdanja skrb za dober odnos z Bogom je bilo torej nekaj normalnega, nekaj vsakdanjega. K temu vabi Sveta družina tudi nas danes - vsakega kristjana posebej, še zlasti pa krščanske družine. In če hočemo imeti resnično Boga v svojem srcu, potem ga je treba »jesti«. Na to duhovno hrano, ki jo predstavlja vsakdanja molitev, udeležba pri sveti maši in prejem zakramentov, danes radi pozabimo. Treba je v tej smeri napraviti malo reda, se odločiti zanj. Če bi rad imel Boga v svojem življenju, če vendarle v sebi menim, da je pomemben, potem: »Moram biti v tem, kar je mojega Očeta«.

Še eno sporočilo, ki je izrednega pomena za nas je to, da je v Sveti družini bil v središču Jezus. On je tisti, ki je najbolj pomemben in njega je treba imeti v svoji sredi, da je življenje res pravo. On je središče in on je pot do Očeta.

Marija in Jožef sta imela za samo po sebi umevno, da je Jezus znotraj potovalne karavane, torej znotraj tistega »romarskega ljudstva«, pa ga tam ni bilo. Tudi nam se dogaja, da mislimo, kako je nekaj samo po sebi umevnega, da Jezus je v našem življenju, ker smo pač kristjani. Da Jezus je v našem zakonu, ker je bil pač krščansko sklenjen. Mislimo tudi, kako je v našem življenju že samo zato, ker redno hodimo ob nedeljah k maši. To nas rado uspava, da pozabimo, kako smo vse življenje romarji, ki morajo Jezusa iskati. Iskati z vso močjo, z vsem svojim bitjem – kakor Jožef in Marija. A iskati je treba na pravem naslovu – na poseben način ga najdemo v Božji hiši. A mora biti tam naša drža prava. Ne smemo biti tam le fizično in površno pristoni, ampak mora biti naša drža tista prava učenčeva – da sedimo, poslušamo in sprašujemo. Posebej je to pri sveti maši prisotno pri besednem bogoslužju. Zato bi za začetek lahko začeli malo bolj poslušati tisto, kar nam Bog sporoča po berilih in evangeliju. Morda pa tudi mi preko tega pridemo do tistega »tretjega dne«, ko srečamo Vstalega. Do tam pa je še trd boj in iskanje. Prosimo sv. Marijo in sv. Jožefa, da nam onadva, ki sta to sama izkusila, pri tem stojita ob strani in nas podpirata.

Pokleknimo pred skrivnostjo in slavimo Boga

Že skoraj osemsto let postavljamo jaslice, da bi videli »tudi s telesnimi očmi,« v kakšnih razmerah se je rodil naš Odrešenik, kakor je dejal sv. Frančišek, h kateremu se bomo potem spet vrnili. Tudi evangelist Luka nam poroča čisto po človeško, kot kak zgodovinar, kdaj in kako je prišlo do tega odločilnega dogodka v človeški zgodovini.

»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet,« smo slišali. Takoj se v središče postavi figura rimskega cesarja Augusta, ki ima veliko moč, tako da lahko ukaže »vsemu svetu« (ozemlje rimskega imperija, pač), da nekaj stori, ljudje pa to storijo – so kot neke šahovske figurice. Izvemo tudi, da je moral vsakdo v svoje izvorno mesto. Za Jožefa, ki je bil iz Davidovega rodu, je bilo to mesto Betlehem. Zdi se, kot da se vse skupaj dogaja po nekem naključju, po nekem slučaju, saj morata Jožef in Marija kot navadna državljana pač ubogati. Avgust seveda zanju ne ve, kakor tudi ne ve, kaj naj bi se zgodilo v tistem malem kraju, zanemarljivim v primerjavi z mogočnim Rimom, pa tudi nepomembnim v primerjavi z Jeruzalemom, če ne zato, ker je od tam izhajal kralj David. Evangelist nam sporoča, da je treba globlje. Naše »telesne oči« niso vse, kakor tudi naš čas, naša zgodovina ni vse, pa tudi človeški položaji in oblasti niso vse. Vsak od nas ima tudi duhovne oči, samo te pa so sposobne opaziti, da obstaja v našem življenju še neka drugačna logika in nek drugačen čas, kar presega naše pojmovanje in naša obzorja.

Luka nam sporoča, da to rojstvo ni neka ideja, ampak nekaj resničnega. Je celo zaznamovano v knjigah vélikega imperija.

Težava je, da teh knjig mi danes nimamo na voljo, da bi preverili. Verjeti moramo nekemu izročilu. To izročilo pa se je začelo z ubogimi in preprostimi ljudmi, povsem nespektakularno in brez velikih besed, v preprostih in nič kaj kraljevskih razmerah. Do nas pa je prišlo tako, da so preprosti ljudje to videli in verovali ter povedali naprej, da bi tudi drugi verovali.

Pastirji so iz angelovih ust slišali, da je svetu rojen Odrešenik, Kristus Gospod, a tudi, kako ga bodo videli: »Našli boste dete, povito in položeno v jasli.« To je vse, kar jim je bilo rečeno. Ti pastirji pa niso imeli prav nobenih drugih gotovosti, na katere bi se zanašali. Enostavno so verjeli oznanilu, ki so ga slišali in šli pogledat. Videli so, da je bilo natančno tako, kot jim je bilo rečeno – Marijo, Jožefa in dete, povito in položeno v jasli. Niso več dvomili in čeprav niso videli s svojimi telesnimi očmi, da je tisto tam Bog, so verovali besedam, ki so jim bile rečene in so spoznali z notranjimi očmi, s srcem, da je tam Bog, in so ga slavili.

Tudi mi v današnjem času smo podobni pastirjem, ko prihajamo k sv. maši. Tam se namreč vselej dogaja božična skrivnost, kakor je sv. Frančišek ponavljal svojim bratom: »Vidite, vsak dan se Božji Sin poniža, kot takrat, ko je s svojega kraljevskega prestola sestopil v maternico device, vsak dan k nam prihaja v ubogi preobleki. Vsak dan iz Očetovega naročja na vrhu oltarja sestopi v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom nekoč prikazal v pravem mesu, tako se danes nam razodeva v posvečenem kruhu.« Mi prav tako ne slišimo nič posebnega pri vsaki sveti maši, pri kateri smo, ampak vedno ene in iste preproste besede, ki nam govorijo, da je v tisti hostiji sam Božji Sin, Jezus Kristus. Bolj ali manj je to prišlo do nas po ustih preprostih ljudi, ki so to skrivnost gledali v soju sveč in jo potrjevali s kapljami znoja in krvi. Z ustnicami so izpovedovali tisto, kar so nosili v srcu: »Jezus je Gospod«. In so vselej v ponižni veri pokleknili pred to véliko skrivnostjo.

Ameriški kantavtor Tom Russell je napisal čudovito pesem na čast Guadalupski Božji Materi, kjer na kolenih v svetišču pravi: »In kdo sem jaz, da bi dvomil v te skrivnosti, ki so se utrdile skozi stoletja krvi in dima sveč? Sem zadnji od tvojih otrok tu, a najbolj potreben upanja.«

Pokleknimo tudi mi in povejmo Bogu, kateri so naši strahovi, naši izgubljeni boji, naše rane… Kaj je vse tisto, kar potrebuje odrešenja. Morda bomo to danes naredili prvič, a naj postane navada pri vsaki sveti maši. Da bi od vsake svete maše šli z vsaj malo več luči, z vsaj kančkom upanja več v svoj vsakdan.

Blagoslovljen Božič vam želim.