Vse je dar

Prizor, ki nam ga pred oči prikliče evangeljski odlomek, bi se najbrž lahko zgodil tudi v naši sredi, namreč ta grabežljivost za boljša in vidnejša mesta. Ko pride do nekega dogodka, kjer je v središču pozornosti nekdo drug, neka druga oseba, zgrabi nas ljudi neka zanimiva bolezen, ki je ta, da bi po vsej sili radi bili opaženi. Seveda nas ta bolezen ne zgrabi samo za velike gostije in pojedine, gala večerje in podobne reči, ampak je ta zadeva tudi v vsakdanu kar zasidrana v nas, da bi se radi vsaj nekoliko prerinili v ospredje, bili opaženi, bili pomembni… Jezus tako ne opazuje samo nekega običajnega prizora v življenju ljudi, ampak pokaže tudi na naše notranje stanje, na tisto, kar nas ljudi zaradi našega ponosa, napuha in podobnih reči pogostokrat zgrabi in se prav tako pogostokrat tega niti ne zavedamo.

Takrat iščemo svojo slavo, postavljamo v ospredje sebe, zato pa se zelo rado zgodi, da doživimo zaradi

tega rinjenja v ospredje ponižanje. Gospod, ki odlično pozna Sveto pismo, povzema aforizem iz knjige pregovorov, ki pravi: “Ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: »Pomakni se naprej!« kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.” (Prg 25,6-7). Vendar, o kateri gostiji govori Gospod? To ni katerakoli gostija ali poroka, temveč gre za tisto, ki ji pravimo tudi “večna gostija”. Jezus nam torej želi povedati, kako priti do te večne gostije, kako je biti deležni. Pove nam, s kakšnim duhom živeti, da nas bo Bog posadil za tisto mizo v nebesih. Bolj kot to, na katerem mestu pa bom tam sedel, je važno, da do tja sploh pridem.

Predstavljeno je vse tisto, kar našega duha na tej poti omejuje: grabežljivost, ponos, napuh, samozadostnost, oblastiželjnost… Po drugi strani pa izvemo, da so preprostost, ponižnost, skrb za pravičnost nekatere od tistih kreposti, ki nam lahko pomagajo do tega, da nam bo nekoč podarjeno mesto pri nebeški mizi. Do te nebeške mize torej nihče ne more priti sam, ampak je to velik Božji dar, česar pa se ljudje pogostoma ne zavedamo. Pravzaprav je tako, da se zelo pogosto zradi napačne drže ne zavedamo tudi, da je vsaka dobra stvar, ki se nam zgodi v življenju, vsak človek, ki ga srečamo, Božji dar. Nasprotno si zelo pogosto domišljamo, kako smo do vsega upravičeni, pa temu ni tako. Ne znamo se več čuditi nad vsem dobrim, ki ga prejmemo, ne čutimo v sebi dolžnosti, da bi se za vse to Bogu zahvalili.

Kako pogosto nas ta življenjska drža zaslepi, da vsak od nas misli, kako je on središče, okrog katerega se vse giba, tudi Bog. Namesto, da bi jaz bil tisti, ki bi se trudil, da bi služil Bogu, kar bi posledično privedlo tudi do odprtosti do bližnjega in pripravljenosti, da bi služil tudi bližnjemu, pogosto pride do tega, da si domišljam, kako bi tudi Bog moral delovati v mojem življenju tako, kakor si jaz želim in hočem. Vendar pa: “Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost” (Jak 4,6). Gospod nam ne more naklanjati svojih milostnih darov, če ne najde v meni pripravljenosti, da bi jih prejel.

Zelo pomembno je zato zlasti, s kakšno notranjo naravnanostjo in pripravljenostjo prihajam v cerkev, zlasti ob nedeljah. Tu bi se vsak od nas moral zavedati, da ne prihaja kar pred nekoga, ampak pred Gospoda, ki je neskončno večji od nas ljudi. Marsikdo reče, kako vsak pride k maši predvsem zase, a se tu ne bi strinjal. To je drugotnega pomena. K maši vsak od nas pride oz. bi moral priti predvsem za in zaradi Boga. V cerkev pridemo, da hvalimo in slavimo Gospoda, njegova čudovita dela, ki jih je že naredil v zgodovini človeštva in v mojem življenju, ki jih dela in jih bo še naredil. To velja tudi za vse ostale zakramente, ne le za sveto mašo. Nihče ni do ničesar upravičen, ampak mu je milostno naklonjeno, ker je Bog dober.

Gre pa dobrota z roko v roki s pravičnostjo, zato se je treba vselej ustrezno pripraviti, da smo sposobni prejeti Božje darove. Zdi se mi, da pred obhajilom ne rečemo: “Gospod, imam pravico, da prejmem sveto obhajilo!” temveč rečemo nekaj povsem drugega. Zato bi na tem mestu vse nas spomnil in opozoril, da je treba pogostokrat svojo dušo očistiti pri sveti spovedi, da bi bili vredni prejeti Kristusovo telo z vsemi milostmi, ki jih s seboj prinaša. V nasprotnem primeru pa teh milosti pač ne bo in se bo zdelo, kakor da bi Kristusa sploh nikdar ne bili prejeli. 

Kdaj se zaprejo vrata?

Že uvod v odlomek 21. nedelje med letom nam ponudi zanimivo podlago za razmišljanje – o našem krščanskem življenju, pa tudi človekovem bivanju na tej zemlji nasploh. Rečeno je: “Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi”. Jezusa torej tista mesta in vasi ne zanimajo kaj preveč, ker je v resnici napoten drugan, ima drugi cilj – Jeruzalem. Vedno, ko pa evangelist Luka govori o Jeruzalemu, gleda onstran našega človeškega življenja, saj kaže na tisti nebeški Jeruzalem. Prebivalci mest in vasi, skozi katera Jezus gre, imajo s tem, da se Gospod z njimi kaj prida ne ukvarja, problem.

To je pravzaprav splošna težava nas ljudi, da same sebe jemljemo preveč resno, se postavljamo za središče sveta in je nekaj hudo narobe, če koga ne zanimamo preveč. Jezus je dejal, da moramo v življenju zlasti ljubiti Boga in bližnjega, a kako nam bo to uspelo, če se ukvarjamo preveč sami s sabo in mislimo, da morajo naše težave zanimati tudi druge. To je navsezadnje tudi nevarno, ker privede celo do tega, da se s temi težavami ne spopademo, ker čakamo na druge – da bodo rešili najprej oni svoje težave, potem pa še moje. Tudi v odnosu z Bogom smo kot majhni otroci, ki za vsako najmanjšo reč kličejo mamo in tatu, da bi jim onadva nekaj naredila. Če je denimo treba pospraviti sobo, ne morejo starši tega delati namesto svojega otroka, sicer bo slednji začel to s pridom izkoriščati in sam ne bo pospravljal sobe. Bog želi, da smo ljudje odgovorni za svoje življenje in ne bo delal domače naloge namesto nas.

V tem oziru bi bilo še kako prav, da bi se tudi mi ukvarjali z vprašanjem odrešenja, kakor tisti “nekdo” v evangeliju. Že res, da ni kdove kako dobro oblikoval vprašanja, a mi ljudje si dandanes takšnih vprašanj niti ne zastavljamo. Tisti človek je delal neke čisto človeške kalkulacije, mi še tega ne počnemo, ker nas ne zanima, če si izposodimo evangeljsko prispodobo, da bi vstopili v nebeški Jeruzalem, temveč so nam pomembnejša naša mesta in vasi. S tem, da je nujno potrebno nekoč priti v nebesa, se ne ukvarjamo, ampak se ukvarjamo samo s tem svojim osebnim malim svetom. A kaj, ko potem življenje kaj lahko postane silno monotono, razpeto zgolj med domom in delovnim mestom, drugega pa pravzaprav nič ni.

Evangelij nas želi nekoliko strezniti in nas odvrniti od tiste naše značilne človeške preračunljivostiin primerjanja, ki nas zaznamujeta vse od takrat, ko je na svet prišel greh in se polastil človeka. To dvoje, preračunljivost in primerjanje, zasledimo tudi v vprašanju tistega moža: “Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?” Mi bi vse radi do pičice natančno preklkulirali in preverili še na drugih, koliko in kako je treba, da si nekaj “zrihtamo”. Nemalokrat se ljudje poslužimo tudi “vez in poznanstev”, da pridemo do želenega rezultata. Za zadeve tega sveta sicer res tako deluje, a ne more tako biti za vse tisto, kar ta svet presega, ena taka zelo pomembna zadeva, ki ta svet presega, pa je tisto, kar smo že v začetku omenili – ljubezen do Boga in do bližnjega. Bolj ko smo v tem preračunljivi, bolj se nam izmika.

Vendar pa pozor, ker so vrata ozka. To ne pomeni, da bo treba hujšati, da pridemo v nebeško kraljestvo. Če potem piše, da bo hišni gospodar vrata zaprl, vidimo, kako to, da so vrata ozka, pomeni, da so odprta le določen čas. Tudi vsakemu od nas se lahko zgodi, da bo slišal: “Ne vem, od kod si.” Takrat pa ne bo pomagalo govoriti, kdo da smo, od kod, katere nazive imamo, katere šole smo končali, če ne naredimo šole življenja. Šola življenja pa vsakemu od nas pravi, da ne more živeti, kot da je samo na tem svetu, kakor da je otok, okrog katerega je morje, da se zaščiti in oddalji od drugih – od ljudi in Boga. Nihče se ne more rešiti sam, v smislu, da bi si lahko sam sebi zagotovil tisti potrebni prostorček v nebesih. Ne, skozi vrata spušča nekdo drug, ki me bo lahko prepoznal ali ne. Za to, da bi me pa tisti drug, Jezus sam, prepoznal, nimam časa v nedogled, ampak samo to svoje zemeljsko življenje, katerega ure bežijo. Angleški pesnik John Donne je avtor te metafore otoka, ki jo je s pridom uporabil veliki ameriški pisatelj Ernest Hemingway v delu “Komu zvoni?”. Takole pravi Donne: “Noben človek ni otok, popoln v samem sebi. Vsak človek je kos celine, del celote. Če bi morje umilo proč en sam košček zemlje, bi zaradi tega bila Evropa manjša … Smrt kateregakoli človeka me zmanjšuje, ker sem del človeštva. Zato nikar ne sprašuj, komu zvoni – zvoni tebi.”

Tale evangelij zvoni vsakemu od nas. V vsakega človeka je vpisan privilegij, da lahko postane prebivalec Nebeškega Jeruzalema, v katerega pa je vstop le skozi ena vrata - Jezusa Kristusa: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil" (Jn 10,9). Pot do nebes torej poznamo, rekli pa smo, da so ta vrata "ozka" in se bodo zaprla, a mi ne vemo, če bomo uspeli priti skoznja. Že sedaj izbiramo, če bomo šli skozi ta vrata. Žal marsikoga te stvari ne zanimajo, ampak je usmerjen samo v stvari tega sveta, ki bi naj bile najpomembnejše, a tisto niso, kakor se imenuje lepo otroški molitvenik, "Vrata k Bogu". Če bom živel kot bi Boga in bližnjega ne bilo, da se torej ne bom trudil za dober odnos z Bogom in njegovim sinom Kristusom ter me bližnji ne bo zanimal, se mi kaj lahko tistega dne zgodi, da se bo tudi Sin človekov, Jezus Kristus, obnašal, kot bi mene nikdar na tem svetu ne bilo. 

Gotovo, ni lahko vsak dan vztrajati v krščanskem življenju. Ni lahko vztrajati v molitvi, ni se lahko potruditi za redno prejemanje zakramentov – zlasti nam predstavlja težavo zakrament Božjega usmiljenja, ki je sveta spoved. Prav tako ni lahko služiti bližnjemu in se odpovedovati sebi. Vendar pa je to edino zagotovilo, da bi lahko prišli skoz tista “ozka vrata”. Apostol Janez nam v zadnji knjigi svetega pisma ponuja te opozorilne in spodbudne besede, ko govori cerkveni skupnosti v Filadelfiji: “Vem za tvoja dela. Glej, pred tabo sem na stežaj odprl vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti. Čeprav imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena … Pridem kmalu. Trdno dŕži, kar imaš, da ti nihče ne odvzame venca” (Raz 3,8.11).

Biti kristjan je težko

Kontroverzno besedilo je pred nami, ki se še kako kresa z našo človeško logiko, pa tudi s tistim, kar so za čase, ko pride Odrešenik, napovedovali preroki, saj so govorili, da boto čas miru, blagostanja in veselja: pripovedovali so, kako se bodo porušile vse pregrade, kako bodo ljudje med seboj složni. V evangeliju pa Jezus trdi, da ni prišel, da bi prinesel mir, temveč razdor. Čudno je to za nas, sploh za vse tiste, ki trdijo, kako je pravo krščanstvo podobno tisti znani pesmici, ki nosi naslov “Mi se ‘mamo radi”.

Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo iz evangeljskega besedila, težka in radikalna. Nikakor ne gre za

iskanje tega, da bi se z njim strinjal čim bolj širok krog ljudi. Kristusov nauk in nauk Cerkve se ne bo nikdar prilagajal nam ljudem, temveč mora biti ravno obratno – mi ljudje se moramo prilagoditi, se preoblikovati, se spreobrniti, da bi lahko sprejeli tisto, kar se od nas kot kristjanov zahteva.

V evangeliju je ta krščanska odločitev označena kot “odločitev za Božje kraljestvo”. Jezus je povsem odkrit in realen. Pove, kako ta odločitev prinaša razdor na vseh ravneh.

Najprej to s sabo prinaša notranje boje in delitve. Krščanstvo ne pozna kompromisov prav zato, ker ni neka filozofija in ni ena izmed religij, ampak je odločitev za osebo, za živo osebo, ki je Božji Sin Jezus Kristus. Kdor se odloči zanj, se ne more hkrati odločiti za dobro in zlo, iskati kompromisa med resničnim in zlaganim, ne more se zanašati na človeške gotovosti ter na njih graditi svojega življenja. Nasprotno, njegovo življenje je v vsakdanjem zapuščanju svojih utečenih navad in gotovosti, da bi se odločil za pot proti obljubljeni dežei, katere pa še ne pozna. Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo, odločitev za resnico in ljubezen, vendar sta to resnica in ljubezen, ki človeka presegata.

Kljub vsemu pa se zdi čudno, da vera v Kristusa prinaša nasprotovanje in ovire, in vendar je tako. Krščanstvo je križ in še dobro, da je tako, saj na križu padejo vse maske. Tu je preverba za to, če smo pristni ali zlagani. Če je ljubezen prava, prinaša s seboj bolečino in trpljenje, kakor velja tudi za resnico, da nikakor ni indiferentna, temveč še kako zareže in rani. Pravijo, da je resnica odkritje. Če je tako, potem je vselej preverba naših dejanj: “Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo” (Lk 12,2).

Če bi seveda ljudje bili čisti, bi Kristus prinašal vse tisto, kar smo dejali na začetku, dejstvo pa je, da smo v svoji globini zaznamovani z grehom. Zato srečanje z resnico, z realnostjo v človeku vselej ustvarja dvom, strah pred tveganjem, kakor tudi nasprotovanje, saj imamo vendarle svoj ponos, pa tudi greh dela svoje v nas. Človek bi se raje prepustil človeškim gotovostim, namesto, da bi se prepustil Božji nepredvidljivosti. Tako je, kar zadeva človekov notranji svet.

Odločitev za Kristusa pa povzroča težave tudi v zunanjem svetu, če tako označimo naše odnose v družbi. Kdor se postavi na Kristusovo stran, ga čakajo določene posledice. Vsekakor ni nevtralen in podoba apostola Pavla je zelo zgovorna in aktualna, saj uporabi podobo stadiona – ravno poteka svetovno atletsko prvenstvo v Moskvi. Kdor se torej z vsem srcem odloči za Kristusa, bo za mnoge celo sovražnik, sicer pa gotovo tarča opazk in posmeha ali vsaj pomilovanja. Kristjan bo sicer želel biti prijatelj in brat z vsemi, želel bo graditi občestvo, sodelovanje, a je vprašanje, če bodo to hoteli tudi ostali. Zadnjih petdeset let se veliko govori v Cerkvi o “dialogu” z drugimi. Toda, kako to vzpostaviti, če je drugi gluh za tvoje predloge?

Pa za to nerazumevanje in razdeljenost ni treba daleč. Kolikokrat se dobesedno uresničijo evangeljske besede in se to primeri po družinah, med prijatelji, sodelavci… To je neizbežno, saj pojmovanje življenja in pogledi na svet, ki jih ima kristjan, niso vedno v skladu s pojmovanjem in pogledom ne le nekristjanov, ampak bo tisti, ki kršanstvo objame v celotnem paketu, doživlja nasprotovanje in težave tudi s strani tistih, ki se sami izjavljajo za kristjane. Svet je pač razdeljen na takšne in drugačne skupine ljudi, ki imajo takšen in drugačen pogled na svet in življenje. Tudi med katoliškimi kristjani je, žal, tako – treba si je priznati, da si niti med sabo nismo enotni.

Z vsem tem mora torej tisti, ki vzame krščansko vero, z njenim naukom vred, zares, računati. Izziv, ki se zastavlja je, kako na vse to reagiramo. Pravi kristjan bo namreč za hudo vračal dobro, namesto sovraštva bo vračal dobroto, in sicer zelo konkretno, po zgledu svojega Učitelja, ki je s svojim križem podrl tisto steno, ki jo je postavilo sovraštvo (Ef 2,14.16). Če imajo drugi težavo s tem, da sem kristjan, še ne pomeni, da imam tudi sam težavo z njimi, ker to niso.

Z Marijo "prek trnja do zvezd"

Ob največjem Marijinem prazniku, za kar velja Marijino vnebovzetje, prebiramo tako znani evangeljski odlomek, da bi se kaj lahko zgodilo, kakor smo dejali zadnjič, da preslišimo kako pomembno malenkost. Znotraj še kar dolgega odlomka je namrečstavek, ki morda najlepše in najbolje pove, kdo je Marija, istočasno pa nam pove tudi, za kaj se moramo kot kristjani najbolj truditi na naši življenjski poti. Mariji sorodnica Elizabeta zakliče: “Blagor ji, ki je verovala.”

Tiziano - Vnebovzeta

Za vsakega kristjana je Marija najsvetlejši zgled življenja in je tudi svetilnik vere, po kateri se lahko najprej zgleduje, potem pa se mora k njej tudi obračati vsak dan v veliki in iskreni prošnji, da njegova vera ne bi opešala v vseh preizkušnjah, ki ga v življenju doletijo, temveč bi ostala podobno močna, kakor je bila vera Nebeške Matere Marije. Naš cilj so nebesa, morajo biti naš cilj, če niso, morajo to postati. Če pa hočemo tja priti, se moramo v življenju pošteno truditi, da bo nekega dne rečeno tudi vsakemu od nas: “Blagor mu/ji, ki je veroval/a.”

Marija je do nebeške slave prišla z “velikonočno vero”, kakršna mora biti tudi vera vsakega od nas, današnji praznik pa je vrhunec praznovanja te vere in kaže, kako do potankosti natančno je Brezmadežna sledila nebeškemu sadu svojega telesa, Jezusu Kristusu, da se je tudi z njo ob smrti zgodilo podobno, kakor z njim. Tudi njeno telo ni bilo prepuščeno trohnjenju, ampak je bilo že hitro vzeto v nebesa, skupaj z njeno dušo. To vse kaže na to, kaj čaka tistega, ki bo veroval – ne bo pozabljen, ampak ga čaka večna slava v nebesih, skupaj z Devico Marijo, angeli in svetniki.

Poglejmo sedaj, kaj pomeni ta “velikonočna vera”, ki se je moramo naučiti od Marije in po katero se moramo vsak dan k njej tudi zatekati. Velikonočna skrivnost je Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ko je takrat Brezmadežna Devica v Nazaretu Božjemu angelu dejala, naj se zgodi po Gospodovi volji, je že potrdila, da bo sprejela Božjo voljo, karšnakoli že bo, četudi bo težka in kruta. Takrat se seveda še ni mogla zavedati, na kakšni preizkušnji bo v Jeruzalemu njena vera, a je vendar privolila. Zaupala je v Božjo previdnost. V svoji veri je bila prepričana, da je tudi v najhujših preizkušnjah Bog ne bo zapustil, kar je sporočilo tudi za nas.

Do tega, kar danes praznujemo, je Marija prišla skozi številne preizkušnje, kakor je tudi njen in Božji sin, Jezus Kristus, moral najprej trpeti in umreti, da je lahko potem vstal in šel v nebesa. Mi prevečkrat trpljenje in smrt odrivamo daleč od sebe, radi bi imeli samo vse tisto lepo. Kako malo nam je potrebno, da tarnamo in se pritožujemo. Kakor nam pa poroča bl. Ana Katarina Emmerick, po videnjih katere je bil posnet film Kristusov pasijon, je Marija z vsem srcem sprejela tisto, kar se je moralo zgoditi v Jeruzalemu in je zaupala v Boga. Na podoben način moramo tudi mi sprejemati vse križe in težave, ki pridejo v našem življenju, zavedajoč se, da je to zares le prehod, kar pomeni beseda Pasha, do boljšega in lepšega, kar nas čaka. Ko rečemo v težavah svobodno svoj “zgodi se”, potrdimo našo vero in vdanost Bogu in izbrisujemo tisto neubogljivost in upornost prvega človeka. Vedno, ko smo sposobni sprejeti breme svojega življenja, se upodabljamo po Mariji, ki je “nova Eva”, tista, ki je v nasprotju s prvo Evo, ki je rekla, da ne bo služila, sama sebe dala popolnoma na razpolago, prav kakor je storil novi Adam, Kristus.

Na Marijin največji praznik smo zato povabljeni, da se po njenem zgledu skušamo obnašati, ko pridejo nad nas takšni in drugačni križi življenja. Vedno pa se moramo na Nebeško Mater tudi obračati v naših molitvah, saj nam podarja moč in pogum za naše vsakdanje boje, kakor molimo v tisti znani molitvi: “Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.” Da bi lažje hodili po poti življenja, se vselej izročajmo Materi Mariji, saj bomo, kakor je dejal včerajšnji svetnik Maksimilijan Kolbe: “Po tej poti mnogo lažje hodili s pomočjo Brezmadežne, kajti njej je predobri Bog zaupal oskrbništvo svojega usmiljenja. Brez dvoma je Marijina volja za nas božja volja. Kadarkoli se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v božjih, orodje božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki! Če nas bo ona vodila, bomo lahko varni in mirni.”

Večnost vselej pred očmi

Včasih je treba prisluhniti nekoliko daljšim evangeljskim odlomkom, kar ni vselej za nas lahka stvar, zlasti ne v tem poletnem času, ko je vroče. In vendar je dobro, da verni ljudstvo čim več krat slišimo Božjo besedo, jo tudi sami prebiramo in premišljujemo. Malo se velja potruditi.

Evangeljski odlomek nam ponuja pomembno življenjsko modrost. V času, ko se marsikdo trudi, da se

ne bi postaral, ampak bi vselej ostal mlad in v formi, nam evangelij ponuja prav recept, kako naj kristjani vedno ostanemo mladi in v formi, a je mišljeno to seveda na drugačen način. Evangeljsko gledanje gre prek meja tega sveta, preko te naše zemeljske stvarnosti, ki se konča s tem, ko nas položijo v grob. Za evangelij gre naše življenje prek groba, gre v večnost. Kristjani smo povabljeni, da se vselej v veri zavedamo, kako vsak trenutek našega življenja pravzaprav živimo že za večnost. 

Ta večnost pa je lahko takšna in drugačna. Lahko je namreč neprimerno boljša od sedanje stvarnosti in je takšna, kakršno opisuje knjiga Razodetja, da tam ni več smrti, bolezni, bolečine in žalosti (Raz 21,4), lahko pa je tudi vse skupaj še precej slabše od najslabše možne sedanjosti, pač odvisno od tega, za kaj se v svoji svobodi, ki nam je bila dana, odločimo. Vsak dan se odločamo tudi za svoje posmrtno življenje, pa če si to hočemo priznati ali ne. Marsikdo se namreč odloči, da se z vprašanjem večnosti sploh ne bo ukvarjal, pa na ta način seveda ničesar ne razreši. Marsikdo pa hoče vprašanje smrti, tega, da se bo to naše zemeljsko bivanje nekega dne končalo, potisniti čim bolj daleč, v neko ne natančno določeno prihodnost, češ da bo tako živel bolje, a se pogosto izkaže, da tisti, ki se svoje minljivosti, krhkosti in umrljivosti noče zavedati, svoje življenje živi slabše od tistih, ki to imajo vedno pred seboj.

Takšne modrosti nas torej uči evangelij, da bi naš pogled vselej šel še naprej, onkraj te samo zemeljske stvarnosti in bi vključeval tudi večnost. Želi, da bi naš pogled bil “večnostni pogled”, da bi imeli t.i. “perspektivo večnosti”. Želi, da bi na svoje in drugih življenje gledali s tega zornega kota, da bi lahko življenje zares lahko cenili. Obstaja drobna knjižica, ki ste jo morda že brali, nosi pa naslov “Oskar in gospa v rožnatem”, kjer je opisan tudi razvoj našega pogleda na življenje. V knjigi, kjer mali bolnik za levkemijo piše pisma Bogu in je vsak dan v mislih star po nekaj let več, piše na svoj namišljeni stoti rojstni dan takole: “Dragi Bog, danes imam sto let … Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.”

Te modrosti se moramo v življenju naučiti. Če se je je bil sposoben naučiti desetletnik, potem se je lahko tudi mi. Kaj je ta modrost? Da moje življenje sploh v resnici ni moje življenje, da ni moja izključna last, ampak nekomu odgovarjam. Da je v rokah nekoga drugega. To nam pove tudi evangelij, da bo nekega dne pač treba za svoje zemeljsko bivanje položiti račune. Poklicani bomo, če rečemo z dečkom Oskarjem iz prej omenjene knjižice, da vrnemo svoje posojilo. Pomeni, da nam je bilo marsikaj danega v življenju, da bi to izkoristili in namenili za druge, da bi tako oplemenitili njihovo, pa tudi naše bivanje na tem svetu, ki je pogostoma zelo težko. Človek z večnostnim pogledom na življenje se zaveda tega, da se bo nekega dne treba posloviti in odpotovati drugam, kakor nam sporoča evangelij: “Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane” (Lk 12,35).

Seveda se bo kdo vprašal, kakšno navodilo neki je to. Priklicuje v spomin judovsko Pasho, Izhod iz Egipta. A to je tudi drža vsakega kristjana, če noče zamuditi trenutka, ko bo prišel mimo Gospod. Ljudje smo pač tako narejeni, da rečemo, da če Bog je, naj to vendarle že enkrat pokaže. 

Prijatelj mi je enkrat pravil, kako v Međugorje, kamor je gotovo šel že marsikdo od vas, gre tudi veliko število naših sosedov Italijanov, v čemer sem se seveda moral strinjati, saj tako je. Si je pa enkrat drznil eno skupinico tudi vprašati, zakaj prihajajo dol, pa so mu povedali, da hodijo zlasti zato, da bi videli čudeže. Tudi mi pogosto tako živimo. Pred Bogom bi živeli odgovorno le, če se nam bo zgodilo neko veliko razodetje, ker sicer mislimo, da je gluh za nas. Naše oči in ušesa so postala tako megalomanska, da ne znamo opaziti več majhnih stvari, drobnih odgovorov in pričevanj o Božjem delovanju v našem življenju. Francoski katoliški pisatelj François Mauriac, avtor čudovite knjižice “Jezusovo življenje” je nekoč zapisal: “Preveč pogosto mislimo, kako Bog ne posluša naših prošenj, medtem ko smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov.” Kako resnične so te besede. 

Že en primer je dovolj zgovoren. Pravimo, kako Bog noče spregovoriti, ne opazimo pa, kako je že spregovoril, še kako je spregovoril. Ti odgovori so zapisani v eni knjigi, ki se imenuje Sveto pismo in ji upravičeno rečemo tudi “knjiga življenja”, saj nam nudi številne odgovore na naša življenjska vprašanja. Dovolj bi bilo prebirati že samo evangelije, da bi dobili Božje odgovore na naša vprašanja, pa tega ne počnemo prav pogosto. Podobni smo tistemu južnemu Italijanu, ki se je odpravil za kruhom v Ameriko. Stara mama mu je poklonila Sveto pismo in mu dejala, da četudi se zgodi karkoli, naj nikdar ne pozabi na Boga. Čez čas je fant pisal stari mami, češ kako težko je v ZDA, pa da mu je tudi denar pošel. Stara mama mu je seveda prijazno odpisala: “Dejala sem ti, da nikdar ne pozabi na Boga. Če bi bil odprl Sveto pismo, bi tam našel tudi denar, ki sem ga tam skrila.” 

Malo za šalo, ampak še kako res je, da so v tej knjigi življenja skriti številni zakladi za nas, pravi biseri, da se ne bi pred Pravičnim sodnikom nekega dne znašli nepripravljeni. Nabirajmo si tako zakladov v nebesih z molitvijo, telesnimi in duhvnimi dobrimi deli, z rednim prejemanjem zakramentom, z branjem in poslušanjem Božje besede. Če je namreč naš zaklad v nebesih, potem bo naše srce po njih hrepenelo, sicer po priklenjeno zlasti na zemeljske stvarnosti, ki pa nam pri polaganju računov ne bodo prav nič pomagale.