Nikdar sami

Noben človek v resnici ni sam na svoji življenjski poti, čeprav se velikokrat zdi, da temu je tako. To, da smo sami na tem svetu se nam zdi zato, ker velja tisto, kar je veljalo za učenca na poti v Emavs: »Njune oči pa so bile zastrte« (Lk 24,16). Tudi naše oči so zelo pogosto zastrte, pokriva jih sloj vsega hudega in vseh razočaranj, kar smo pač v življenju doživeli in nas je prizadelo. Navadno je tako, da se pri tem tudi ustavimo in ne vidimo naprej. Zdi se, kot bi bilo v življenju res vse samo črno.

To je povsem človeško, da ne bo pomote. Dejansko drži, da je, če tako gledamo, da je več slabega kot dobrega. Samo okrog se je treba ozreti, pa vidimo, koliko je tega hudega in zla v svetu. Toda, če ostanemo le pri tem, če se tu zaustavimo, se ustavimo tudi na naši življenjski poti, v naši življenjski rasti. Samo človeške, samo telesne oči, niso sposobne preko takšnih ovir. Ali se niso podobno spraševale žene, ki so šle na Veliko noč k grobu, da bi Jezusa mazilile z dišavami? »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob,« (Mr 16,3) so se spraševale. Mi se sprašujemo, kdo bo odvalil kamen naših težav, kdo nam bo odprl oči, da bomo znali videti onkraj teh težav.

Kolikokrat je naš odziv takšen, kakršen je bil odziv obeh učencev, ki sta šla proč od Jeruzalema, proč torej od tistega hudega, ki se je tam zgodilo – trpljenja in smrti na križu. Tudi mi od križa v življenju raje bežimo, ali ga vsaj hočemo dati na stran. Mislimo, da se tako s temi svojimi temnimi rečmi vsaj ne bomo ukvarjali, če jih že rešiti ne moremo.

Današnji tako znani evangeljski odlomek nas uči, da gredo vse te reči vselej z nami in za nami. Ne moremo se jih rešiti, ne moremo jih postaviti na stran. Toda, odlomek nam pove še nekaj zelo pomembnega, da nas vselej, četudi bežimo, spremlja tisti, ki je premagal trpljenje, zlo in smrt – vstali Zveličar Jezus Kristus. Zaradi naših zastrtih oči se marsikdaj te tako tihe navzočnosti niti ne zavemo, pa vendar držijo besede, ki smo jih slišali v psalmu: »Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, večne radosti na svoji desnici« (Ps 16/15,11).

Vstali Gospod je torej vselej z nami na naši poti, vendar pa potrebujemo, da se nam odprejo tiste notranje oči, da bi spoznali resničnost njegove obljube: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). K temu nam pomagata zlasti dve luči, luč Božje besede in evharistije, ki najbolj svetita pri sveti maši. Zato smo povabljeni, da poglobimo svoj odnos do svete evharistije. Najprej se je treba potruditi za redno udeležbo pri vsaj nedeljski in praznični sveti maši. Nanjo pa se je vselej treba ustrezno pripraviti, ker ne pridemo tja le »za številko« ali pokazat svojo novo obleko. Treba je vselej pomisliti, kaj bo naš dar, ki ga bomo položili na oltar. Za koga in za kaj bom molil in prosil pri tej sveti maši? Za kaj, kar se mi je čez teden zgodilo, se bom Gospodu zahvalil? Kaj je tisto, kar me je težilo, razžalostilo, prizadelo, pa bi se tega rad osvobodil? Kaj je tisto, kar me že nekaj časa teži, pa bi se tega rad osvobodil? To je nekaj, kar lahko storimo, da bi res bili udeleženi pri sveti evharistiji, kajti »polno, zavestno in dejavno sodelovanje« pri sveti maši, o katerem govori 2. vatikasnki cerkveni zbor, se odvija zlasti na ravni človekovega srca, ne pa v takšnih in drugačnih »performansih«, ki bi za nekatere morali predvsem biti pri maši, da bi ta bila »prava«. Samo tako se nam zares lahko odprejo oči, kot so se učencema.

Če hočeš biti ljubljen, ljubi prvi

Pot za ločene in ponovno poročene (2)

Zadnjič smo tako začeli govoriti o tistih možnostih oz. poteh, če tako rečemo, ki so odprte za tiste kristjane, ki se ne morejo posluževati zakramentalne poti, ki torej ne morejo posegati po zakramentu odpuščanja, ker jim ni mogoče podeliti odveze. Še enkrat je treba poudariti, da so vsi tisti, ki so se civilno ločili, pa potem prav tako civilno poročili, še vedno člani Cerkve, ki je, kot pravi sveti oče Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium “vedno odprta Očetova hiša” (EG 47), ki mora vedno imeti odprta vrata. Ne smemo tega razumeti le dobesedno, temveč tudi v prenesenem pomenu – vedno so poti in možnosti, da pridemo v to hišo vsi, ne glede na to, kaj nas bremeni in hromi. Kot je rečeno: “Vsi se morejo na neki način udeleževati cerkvenega življenja”. Papež govori tudi o vratih zakramentov. Na neki način se tudi civilno ločeni in ponovno poročeni udeležujejo zakramentalnega življenja, čeprav ne v polnosti, ker ne morejo prejemati svetega Rešnjega Telesa ali dobiti zakramentalne odveze. Zato tu govorimo prav o tem “na neki način”, da bi se prav ti naši bratje in sestre lahko posluževali z zaupanjem teh možnosti. 

V Cerkvi so te “druge poti” bile vselej na voljo. Sv. Peter Krizolog pravi takole: “O človek, bodi sam

sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih … Zato naj bodo molitev, post in usmiljenje za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. Usmiljenje je tu mišljeno na zelo konkreten in praktičen način, in sicer kot “dela usmiljenja”, tako telesna kot duhovna. Ljudje smo vselej takšni, da zlasti pričakujemo, kako bodo drugi nam nekaj napravili, da bodo, ko že govorimo o tem, najprej drugi do nas usmiljeni. Zato naj se tu vsak najprej sebe vpraša, kako dela ta dela usmiljenja, in sicer v zelo konkretnem smislu, ne le teoretsko. 

Podobno namreč pravi tudi sv. Janez Zlatousti o zelo konkretnem usmiljenju ter celo ponuja petero poti sprave: “Prva pot je obsodba lastnih grehov. Druga je odpuščanje vseh meni prizadejanih krivic. Tretja pot je molitev, četrta pot je v miloščini, peta pa v ponižnosti … Ko smo tako spoznali način, kako zdraviti naše lastne rane, se teh zdravil tudi poslužujmo. Ko bomo potem pridobili pravo zdravje …, bomo šli naproti Kristusu, kralju slave, in bomo pridobili večne dobrine po milosti, usmiljenju in dobroti samega našega Gospoda Jezusa Kristusa”. Zaupna in vztrajna molitev kakor tudi dejavna pomoč bližnjemu so tiste gotove poti do Božjega usmiljenja, ki se jih lahko posluži prav vsak kristjan. Tu moramo spoznati, da pa kaj dosti v te poti ne verjamemo, ker tudi ne verjamemo, da nam Bog lahko kdaj odpusti naše prestopke. Sv. Marija Favstina Kowalska je slišala od Jezusa samega: “Želim, da duhovniki oznanjajo moje veliko Usmiljenje do duš grešnikov. Grešnik se ne sme bati, približati se Meni … Poglej moje Srce, ki je polno ljubezni in usmiljenja do ljudi, še posebej do grešnikov” (Dnevnik 50.1663). 

Vsi se lahko tako zatečemo k temu velikemu Gospodovemu usmiljenju, in sicer z zaupanjem – Božja ljubezen je tako iznajdljiva, da bo že našla pot do naših src, kakor tudi, da nam bo prinesla svoje usmiljenje in odpuščanje. Potrebna sta seveda vztrajnost in zaupanje kakor tudi ponižnost ter odprtost s strani tistega, ki se k Bogu zateka, ker je potrebna določena pot in je potreben čas. Kakor pravi namreč psalmist, Bog svoja ustvarjena bitja nahrani “ob pravem času” (Ps 104/103,27), za katerega ve on sam, mi pa ne.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje

Kristjani vsako nedeljo in zapovedani praznik pri maši »izpovedujemo vero« s tem, da recitiramo veroizpoved (pri maši je nicejsko-carigrajska, torej tista najdaljša, sicer recitiramo pri rožnem vencu tisto krajšo, »apostolsko«, pa tudi molitev »Slava Očetu« je krajša izpoved vere). To počnemo večkrat, kakor smo že imeli moč ugotoviti, precej avtomatsko in ne dajemo preveč pozornosti besedam, ki jih izgovarjamo. Zadnja od trditev ali izpovedi, ki jih izrečemo, je: »Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje,« kar še dodatno potrdimo z zaključnim: »Amen.« Kar težka trditev, torej, za katero se lahko vprašamo, koliko za vsakega izmed nas zares drži. Če pogledamo na statistiko (ki je seveda merodajna do določene mere), potem je zadnja trditev naše veroizpovedi mrtva črka na papirju. Jo sicer izpovedujemo, vendar temu, kar izpovedujemo, ne verujemo. 

To, da zadnji trditvi v veroizpovedi ne verjamemo in da v to zadevo ne verujemo, kaže naše življenje, naše bivanje na tem svetu. V njem ni prostora za kakšno drugo perspektivo od tiste zemeljske. Koliko med nami nas še živi tako, da gre preko samo zemeljskega proti večnosti? Živimo, kot da bi te večnosti ne bilo. živimo, kot bi obstajal samo ta naš človeški čas, kot bi obstajale samo zemeljske stvarnosti. In čeprav smo na tak način telesno živi, smo po drugi strani duhovno mrtvi. V bogoslužju velikonočne vigilije na Veliko soboto zvečer, je bil osrednji poudarek na krstnem bogoslužju. Ko smo bili krščeni, smo iz smrti s Kristusom prešli v novo stvarnost, sedaj pa moramo v tej novi stvarnosti tudi živeti. Nedopustno je, če govorimo, da smo kristjani, da dajemo vsemu tistemu, kar nas dela kristjane, tako malo poudarka. Ravno včeraj mi je znanec dejal: »Veš, sedaj pridem bolj malo v cerkev, ker ni časa…« Tako živimo – ni časa za Boga, posledično pa nima človek časa niti zase in za svoje bližnje, temveč se brez vsakršnega boja prepušča temu, kar mu diktirajo družba, okolje in okoliščine v katerih živi. Kakor sv. Marti, kateri je to še kako koristilo in si je zadevo vzela k srcu, pravi Gospod tudi nam: »Skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno.« Potrebno je iskati Boga in hrepeneti po njem. Kako pa ga bomo našli, če ga sploh ne iščemo? Boga se išče v molitvi, v zakramentih, v branju in premišljevanju Božje besede.

Ne, bratje in sestre, ne pričakujemo vstajenja mrtvih in večno življenje. Kakor je dejal blaženi in kmalu sveti Janez Pavel II., živimo v kulturi smrti. Kdor namreč zares veruje v Jezusa Kristusa, v tej veri zatrjuje tudi, da smrti ni več, kajti, po besedah čudovitega bizantinskega speva: »Kristus je vstal od mrtvih, s smrtjo je uničil smrt in tistim, ki so v grobovih, spet podaril življenje.« Sv. Janez Zlatousti nam pravi takole: »Pred rojstvom Jezusa Kristusa se je človekov konec imenoval smrt: ˝Na dan, ko bi jedel z drevesa, boš gotovo umrl,˝ (1 Mz 2,17) pravi Sveto pismo. Naš konec pa se ni imenoval le smrt, temveč celo pekel. Jakob pravi: ˝Moje sive lase bi z žalostjo spravili v podzemlje˝ (1 Mz 42,38). Tako so imenovali naš konec pred Jezusom Kristusom, potem pa ko je Božji Sin prišel med nas in je umrl, da bi svetu spet podaril življenje, človekov konec ni več imenovan smrt, temveč počitek ali spanec. To potrjujejo same besede Jezusa Kristusa: ˝Naš prijatelj Lazar ni umrl, temveč spi˝ (Jn 11,11) … Božji Sin je uničil moč smrti.«

Kdor torej ni kristjan le na papirju, temveč resnično veruje v celotno Jezusovo velikonočno skrivnost, bo imel globoko v sebi tudi zavest, da smrt ni zadnja beseda v človekovem življenju. Vsak od nas bo enkrat umrl, a to ni zadnja beseda, kakor nam pravi tudi pismo Hebrejcem: »Ljudem je določeno enkrat umreti, nato pride sodba« (Heb 9,27). Kdor je zares kristjan, ne živi, kot bi Boga ne bilo, kot da lahko živi kakor hoče in tako tudi dela, temveč nad seboj priznava Božjo avtoriteto. Večja težava kot jasno in glasno zanikanje Boga in njegove oblasti pa je živeti, kot bi Bog ne obstajal. Največ je med nami verske brezbrižnosti, mlačnosti, neopredeljenosti. Besede Vstalega v knjigi Razodetja so v tem oziru jasne: »Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz 3,16). 

Naj bodo, dragi bratje in sestre, ti velikonočni prazniki za nas trdna odločitev, da ne bomo brezbrižni in mlačni kristjani, da bi nekoč, ko bomo legli k smrtnemu počitku, ne končali v mukah podzemlja, temveč bi vstali k večnemu veselju, radosti in sreči z vstalim Gospodom Jezusom Kristusom, ki je za nas trpel in umrl, da bi nam odprl nebeška vrata, sedaj pa živi in kraljuje v nebesih, kjer pričakuje tudi nas.

Prava luč

V prvih stoletjih so verniki celo noč s sobote na nedeljo bedeli v cerkvi, pričakujoč radostni trenutek vstajenja. Zato se je ohranilo ime velikonočne vigilije. Četudi danes naše pričakovanje ni dolgo, temveč je bolj simbolično, je to vseeno najpomembnejše pričakovanje, čeprav ne bedimo v njem celo noč. 

Najpomembnejši je poudarek na krstu in čeprav nimamo nobenega novega odraslega novokrščenca (katehumena), moramo pa zato sami pri sebi ponovno prebuditi misel na vsebino zakramenta krsta, ki je prehod iz duhovne smrti v Božje življenje. Vsaka velikonočna vigilija je poziv k temu, da bi, kot pravi apostol Pavel, odložili starega človeka in oblekli Kristusa (Ef 4,22-24). Vsak od nas naj v sebi prebudi željo po tem, da bi se trudil za čim bolj sveto življenje, kakor nas poziva Gospod večkrat v Mojzesovih knjigah (zlasti v 3Mz).

Blagoslovimo novi ogenj, katerega simbolika je precej jasna. Jezus je rekel: “Jaz sem luč sveta” (Jn 8,12), zatorej je ta dejanski, materilani ogenj, podoba Božjega Sina. Ta ogenj posebej slovesno blagoslovimo in tudi pokadimo, saj z njim prižgemo velikonočno svečo, potem pa tudi oltarne sveče pri prepevanju speva “Slava Bogu na višavah”. 

Velikonočna sveča ni zastonj tako podolgovata, da takoj lahko pomislimo na steber – Kristus je namreč rekel, ko so učenci občudovali čudovite tempeljske stebre: “Podrite mi ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil” (Jn 2,19). Pomeni, da ne smemo iskati svoje rešitve v in ne smemo zidati svojih temeljev na zemeljskih dobrinah, temveč je naš temelj in naše svetišče Kristusovo telo. Naš temelj je oseba Jezusa Kristusa, so zakramenti in je sveta Cerkev, ki te zakramente deli. Nihče se ne more sam rešiti, temveč le po Kristusu in njegovi Cerkvi, “templju njegovega telesa” (Jn 2,21). Ko sveča še ne gori, spominja na Kristusa v grobu, ki je kakor oblačni steber, ki je varoval izraelsko ljudstvo ob izhodu iz Egipta, prižgana sveča pa je ognjeni steber, ki razsvetljuje korake Božjega ljudstva – vstali Kristus je tisti, ki kristjanom razsvetljuje pot in ki prinaša luč upanja na večno življenje, ter greje srca vernih s tisto večno ljubeznijo, ki je močnejša od bolečine, bolezni, zla in smrti. Res je, gre le za majhen plamenček, a dovolj velik in močan, da lahko razumno in svobodno sprejmemo Kristusovo povabilo, hoditi za njim. Ostajajo pa tudi še vedno razlogi proti pritrdilnemu odgovoru, ker je prava vera neprestan boj med lučjo in temo, med svetlobo in senco, kjer je potrebna neprenehna budnost in pokončnost. Popolna tema, ki v tem času vlada v cerkvi, potem pa prižiganje nove luči pomeni, da je stara postava prešla, zavladala pa je Kristusova postava nove zaveze, ki je osvetlila vse sence, ki jih je imela nekdanja judovska postava. 

Trikratno klicanje: “Kristusova luč!” oznanja Sveto Trojico, ki se je ljudem razodela v Kristusu: prvi klic oznanja svetost Očeta, ki se nam je razodel po Sinu, ki je dejal: “Nihče ne pozna Očeta, razen njegovega Sina in komur je ta razodel” (Mt 11,27); drugi klic oznanja svetost sina, ki je postal človek, a ohranja isto Božjo naravo z Očetom; tretji klic razodeva svetost Duha, ki ga je Sin razodel učencem in ga poslal apostolom, ter jim naročil: “Pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence terjih krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). To naročilo velja tudi nam. Kristusovo luč, ki razsvetljuje vsakega človeka moramo ponesti na svoje domove in povsod tja, kamor gremo. Samo Kristus je namreč odgovor na človekovo najgloblje hrepenenje.

Do konca

Z Velikim četrtkom začenjamo praznovanje velikonočnih skrivnosti. Pogosto smo površni in pod besedno zvezo “velikonočna skrivnost” mislimo le Gospodovo vstajenje od mrtvih, kar odraža tudi našo siceršnjo življenjsko držo, ko bi se radi znebili vsega tistega slabega in negativnega, ki je del tega našega življenja. Če vse zožimo na eno samo besedo, potem je tisto, česar bi se pravzaprav radi znebili, česar bi se radi osvobodili, križ. Kako napačno in zgrešeno je to. Kdor se želi znebiti križa, namreč to dela navadno tako, da po eni strani niti misliti več noče na križ, torej se na vse pretege trudi, da bi nekako izbrisal iz svojega obzorja bolečino, trpljenje in seveda smrt, po drugi strani pa se mnogi slepijo, da bodo svobodni in srečni, če bodo živeli le za sedanji trenutek in skušajo, kolikor se le da, uživati. Tudi slednji porivajo vprašanje trpljenja, bolečine in smrti proč od sebe, kolikor se le da. 

Prav nasprotno temu pa nastopi naš Gospod Jezus Kirstus v evangeliju, kjer smo slišali tole: “Pred

velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, izkazal svojim ljubezen do konca.” To je torej tisti zgled, kaj naj bi pomenilo zares ljubiti, pa tudi zares živeti. Treba je iti do konca. Danes seveda ima ta “do konca” precej drugačen pomen, ko se dva spoznata, pa tudi v življenju pomeni nekaj drugega. Pomeni namreč uživati, kolikor se le da, ne meneč se za vse drugo. Naš Gospod je šel “do konca” drugače. Sprejel je na svoje rame križ in se dal križati, potem pa za “svoje”, torej za nas ljudi, na križu tudi umrl. Kako daleč od tiste današnje tako moderne povsem neobvezujoče ljubezni. 

Po tem Gospodovem zgledu moramo tudi mi stopiti v življenje in v naše odnose, v naše pomembne odločitve. Z vso svojo osebo mora vsak izmed nas sprejeti križ, ki mu je v življenju naložen. Kljub vsem težavam, ki zagotovo pridejo, ga je treba vzljubiti in pogumno nositi. Biti kristjan samo na papirju ali samo govoriti, da smo kristjani, ni tako težko. Toda, ali smo v tem primeru zares Jezusovi učenci? “Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec” (Lk 14,27), takole pravi Gospod Jezus. 

Radi bi bili kristjani, a le v tistem, kar je neobvezujoče. Delamo izbire in pravimo: “To bom vzel, tega ne…” Tako ne gre in nam je to povedal tudi naš sveti oče Frančišek. Imenuje jih kristjani “a la carte”. Kdor želi biti zares Jezusov učenec, mora vzeti celoten paket, ki nam precej natančno določa, kako moramo živeti. Nihče nam ne obljublja, da bo lahko in nihče nam ne obljublja, da bomo takoj, v trenutku srečni in zadovoljni. Bomo pa to zagotovo na dolgi rok že v tem življenju, še posebej pa v prihodnjem, v večnosti. Danes, ko je Kristus postavil službeno duhovništvo in evharistijo, nismo samo duhovniki poklicani, da bi se še bolj zavzeli za čim bolj evangeljsko in sveto življenje. Vsak kristjan je povabljen, da tudi sam vsak dan obnavlja in prečiščuje svoje duhovništvo, ki ga je prejel na dan svetega krsta in ga utrdil pri birmi. Trojna služba – poučevanja, vladanja in posvečevanja, je prav tako pomembna za vsakega kristjana. V veri se je treba stalno poučevati in se vanjo poglabljati. Treba je vladati sebi, tako da se borimo proti grehu in obvladujemo svoje strasti. Treba se je posvečevati, tako da obiskujemo zakramente, molimo in uresničujemo dela usmiljenja do bližnjega. S tem izkazujemo najbolje hvaležnost njemu, ki nam je izkazal ljubezen do konca, ko se je za nas popolnoma daroval.