Naši mladi stran, tujci pa k nam

Prerazporeditev bogastva pri nas (1)

Ko človeka vročina prisili k branju v hladnem prostoru s klimatsko napravo, lahko prebere kaj zanimivega. Tokrat sem zasledil zapis Milančanke, ki pravi, kako je šla po neke informacije na ameriški konzulat, misleč, da ne bo tam velike gneče, a se je zmotila: “Le nekaj metrov od vhoda na konzulat je bilo zelo urejeno razporejenih kakih sto ljudi, ki so bili tiho in jim je bilo vidno vroče … Ne vidim eksotičnih obrazov – vsi se zdijo Italijani. Skoraj vsi so mladi, skoraj vsi dobro oblečeni. Na pogled se pri vseh zdi, da imajo za sabo dobro stoječe družine in da imajo tudi dobre študijske nazive. Pa kaj delajo tam? Kaj želijo? Morda na počitnice v ZDA? Ne, za tisto je dovolj potni list in Esta (Elektronski sistem potovalnega dovoljenja), za ta dokument pa lahko mirno prosijo in ga hitro dobijo na internetu. Brez dvoma tisti mladi stojijo v vrsti, da bi prišli do tako zaželene “Green card”, dovoljenje za delo v ZDA. Če pa ob 14.00 na vroč julijski dan najdemo toliko ljudi pred ameriškim konzulatom, jih mora biti prav toliko, če ne več tudi druge dni. Medtem ko se oddaljujem od konzulata, kamor se očitno ne splača poskusiti vstopiti, se spomnim, da je pred neko zgradbo nedaleč stran neprestano vrsta enakih razsežnosti. V tej vrsti pa ni Italijanov, vsak dan je pred tisto pisarno kar nekaj deset, včasih nekaj sto tujcev, ki se postavijo v vrsto, da bi dobili dovoljenje za bivanje in delo v Italiji. V nekaj minutah se tako v moji glavi izoblikuje jasna ideja glede bližnje prihodnosti Italije – enostavno Italija ne bo več Italija, namreč ta nacija s to kulturno identiteto, postala bo namesto tega brezoblična zbiralnica enklav na etnični osnovi, te pa bodo v neprestanem konfliktu med sabo. Najboljši Italijani bodo namreč zbežali na tuje, zlasti v ZDA in v Veliko Britanijo, medtem ko bodo v tisto, kar je nekdaj bila Italija, še naprej prihajali ljudje iz tretjega in četrtega sveta”.

Če se sedaj zamislimo malo nad pravkar prebranim, človek, ki živi in deluje v Novi Gorici, žal ne more storiti nič drugega, kot da podpiše, saj je slika pri nas praktično na las podobna opisanemu. Veliko mladih in perspektivnih kadrov gre na tuje, kar nekaj jih poznam, ki so res šli v Veliko Britanijo, pa še drugam, v ZDA tudi nekateri, a bolj od drugod. Stanje je v vseh ozirih na tem koncu močno skrb zbujajoče, in sicer na obeh straneh meje, namreč tudi v Gorici je kaj klavrna podoba. Če ne grejo na tuje, pa gre marsikdo v Ljubljano in okolico, tu je demografsko stanje že alarmantno, a se zdi, da to nikogar preveč ne skrbi. Stanovanjski bloki še vedno ponosno stojijo in jih celo obnavljajo v sprva mišljenih barvah, a kaj, ko Slovenci vse bolj te bloke zapuščajo, vanje pa se že vseljujejo razni tujci. Lahko si predstavljamo, da bo po blokih tujcev čedalje več, mesto pa bo vse bolj izgubljalo svojo že tako ali tako od vselej labilno slovensko identiteto, ki pa je v neki meri vendarle obstajala. Nadaljujmo z razmišljanjem, ki smo ga brali, kjer pa bomo ohranili predvsem tisto, kar označuje tudi slovensko družbo, ne le italijanske. 

Za razliko od nas, je ta poznala tudi določen čas ekonomske blaginje in ekonomskega liberalizma. “Saj se pravzaprav tretjemu svetu že kar nekaj časa približujemo … Upodobljeni po marksističnih učiteljčkih, ki so zasedli vse šole in univerze, smo se uklonili zlatemu teletu socialdemokratske države, ki “prerazporeja bogastvo” (marksisti so socialdemokracijo uporabili kot trojanskega konja za marksizem). Če je Robin Hood jemal bogatim, da bi dajal revnim, oz. je vračal revnim tisto, kar so jim bogati vzeli z davki, pa socialdemokratsko zlato tele prek davkov jemlje delavcem, daje pa brezdelnežem prek javne porabe. To je sedaj “prerazporeditev bogastva” - jemanje bogastva tistim, ki ga proizvajajo s potom lastnega čela (svobodnim obrtnikom, podjetnikom, zaposlenim v zasebnem sektorju), da bi dajali tistim, ki le porabljajo, delajo pa kolikor mogoče čim manj (javni zaposleni v vseh sektorjih, lažni invalidi, mladi upokojenci in vsake vrste priskledniki) ”. Mislim, da ni potrebno preveč daleč gledati, da vidimo, kako vse to drži ne le za Italijo, temveč še toliko bolj za nas, kjer lahko ugotovimo le, kako se je “uspešen” model iz rajnke skupne države le nadaljeval, da smo, kjer smo. Sam seveda nisem nikakršen strokovnjak, vidim pa, da ni vse lepo in prav, pa skušam vsaj kaj prebrati in razmišljati. Upam, da ne bo nič narobe, če se bomo ob tem zaustavili še enkrat.

/ dalje

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Potrebno za pot

Božja beseda današnje 15. nedelje, zlasti berilo iz knjige preroka Amosa in evangeljski odlomek, nam povesta zanimive reči za življenje. Pot je namreč eden od ključnih pojmov evangelista Marka, ponazarja pa naše življenje, našo hojo za Kristusom oz. še bolj Z NJIM, saj je ključno »biti z Njim«.Vprašanje, ki se zastavi, je, kdo in kaj pogojuje moje življenje? Po kom ali čem ga upodabljam? Na kaj se v življenju navezujem in naslanjam?

Kot vidimo, sta za pot, torej za življenje, po poročanju evangelista Marka, potrebni le dve stvari –

palica in obutev, vse drugo pride kasneje in ni tako nujno potrebno, ni tako pomembno. Nasprotno, lahko nas celo ovira. Stvari, ki nas lahko v življenju, če se nanje preveč navežemo, ovirajo, pa so zaobjete v treh rečeh: v kruhu, v torbi in v denarju za pasom. Omenjena je sicer še druga suknja, ki je tudi pomemben simbol, a se bomo mi omejili na tiste omenjene tri, nekako pa se ta druga suknja tudi navezuje na torbo. 

Če želimo tako živeti svobodno, potem ne smemo na te tri reči biti preveč navezani. Najbrž ni tako težko razumeti, da gre pri tem najprej za telesno hrano, kar lahko takoj razumemo, ko je uporabljena beseda »kruh«. Druga stvar je obleka, ki jo človek navadno spravi v torbo, potovalko, kovček ali kaj podobnega – včasih so naredili culo. Tretja zadeva, denar v pasu, seveda ponazarja vse materialne dobrine, pa še oblast zraven, ki jo navadno ekonomska moč prinaša. Ta tretja zadeva pa so tudi vse naša preračunavanja, ki jih prevečkrat počnemo in na katera celo naslanjamo svoje odločitve, bivanje in obstoj.

Pa da ne bo kdo mislil, kako sedaj mi preziramo te reči – ne bo držalo. V življenju potrebujemo tudi te tri vrste reči, nedvomno, a to ne smejo postati cilji, za katere živimo, temveč morajo biti sredstva. Cilji so drugi in tisti nam morajo biti vselej pred očmi in v naši glavi, ker sicer ne pridemo nikamor po poti. Pomembne so najprej druge reči, bistvene reči, potem pridejo tudi materialne. 

Tiste druge reči so ponazorjene s palico in sandali. To sta dve bistveni stvari, ki ju je tedaj popotnik potreboval. Potreboval je torej oporo in orodje, pa seveda primerno pripravljenost, kar ponazarjajo sandali. Na palico se je naslonil, z njo si je pomagal tudi drugače, pa tudi za obrambo pred kako živaljo je pomagala. Pred ostrimi kamni in čermi so ga branili sandali. 

Palica v Svetem pismu takoj prikliče v spomin Mojzesa, ki je vodil ljudstvo s palico skozi puščavo, prav tako kot vodi vernika nekdo skozi življenje – najprej seveda Božja previdnost, a imamo tudi na voljo po Cerkvi sredstva za pot skozi življenje in za zveličanje: Božjo besedo, zakramente in krščanski nauk, učiteljstvo. Božja beseda je sestavljena, kot nam pove tudi 2. vatikanski cerkveni zbor, iz Svetega pisma in Izročila. To so ena vrsta stvari, ki jih potrebuje kristjan na poti in bi jih lahko imenovali kar življenjska orodja, a moramo se ustaviti še pri tistih druge vrste orodjih. 

Imamo še sandale in vsi vemo, kako pomembna je za dobro hojo primerna obutev. Vendar pa sama dobra oprema še nič ne pomaga, če ni človek pripravljen. Pred kakimi štirimi leti sem sprejel skavte iz Italije, ki so bili tehnično odlično opremljeni, primerno oblečeni in obuti, pa vendar se je njihova pot, vsaj kar zadeva hojo, končala v Tolminu, najprej ni več šlo. Ne navajeni hoje, so nekateri med njimi imeli tako veliko žuljev na stopalih, da je dejal zdravnik, kako še cel mesec ne bodo mogli normalno hoditi. Zelo pomembno je torej, da gremo na pot tudi dovolj dobro pripravljeni. Za krščansko življenje tako potrebujemo primerno vsebino in duhovno hrano. Rekli smo namreč, da sandali ščitijo pred ostrimi kamni in čermi. Moramo se torej po eni strani poglabljati v krščanski nauk in vsebino ter o njem razmišljati, ker je treba vsebine poglabljati. Po drugi strani pa moramo seveda uživati duhovno hrano, kar predstavlja najprej molitev v najširšem smislu – najvišja oblika molitve je sveta evharistija –, potem pa še duhovno branje. Tu ni mišljeno le Sveto pismo, temveč tudi spisi svetnikov, cerkvenih očetov, cerkvenih učiteljev ter učiteljic in duhovnih pisateljev. 

Kristjan mora biti tako navezan le na Gospoda in na tiste reči, ki ostanejo, da je podoben preroku Amosu, ki se ni pustil krivo voditi kralju, saj ga ni vezala nobena stvar tega sveta. Nasprotno pa smo mi lahko vodljivi, če nas preveč vežejo telesnost, materialne dobrine, moč in oblast, saj se bo vedno našel kdo, ki ima naštetega več oz. ki te stvari nadzoruje in nas bo zato lahko tako in drugače kupil. Prerok je za Sveto pismo tisti, ki svoje življenje oblikuje po resnici, ki je ena sama, za kristjane pa je to celo oseba, Jezus Kristus sam. Zato pustimo pri miru kruh, torbo in denar v pasu, poslužimo pa se palice in sandalov. Kruh in igre ne obstanejo, obstanejo le večne dobrine, ki so tudi edina prava hrana, ki človeka tudi notranje nahrani ter zadovolji.

Pravi Pastir

Ob slovesnem prazniku sv. bratov Cirila in Metoda se bomo zaustavili zlasti ob besedilu 1. berila, nekaj pa tudi posredno ob znanem evangeljskem odlomku apostola Janeza o »Dobrem pastirju«. 

Na začetku berila pravi Gospod Bog, da bo on sam poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Edini pravi pastir ljudstva je torej sam Bog, torej je jasno, da se Jezus izjavlja za Boga, ko pravi, da je on »Dobri pastir«, pa tudi ponovi isto, da mora poiskati svoje ovce in jih pripeljati v stajo. Ko seveda Sveto pismo govori o ovcah, govori o človeku po analogiji, saj naj bi tudi človek imel nekatere značilne lastnosti, ki jih po ljudskem prepričanju imajo te živali. Vsak od nas naj bi tako bil ponižen, krotak in ubogljiv v odnosu s svojim Gospodom, pa še nekaj je značilno – ovce držijo skupaj in pripadajo svoji staji (kar je veliko boljši prevod kot »hlev«), stremijo k istemu cilju, imajo istega gospodarja, delijo si pašo... Ko reče »Sveto pismo« tako ovca, lepo z eno besedo označi, kako naj bi se nekdo vedel v odnosu do Boga in do bližnjega, je torej tako, kot bi ponovili najpomembnejši zapovedi: ljubiti Boga z vsem srcem, vsem mišljenjem in vso močjo ter ljubiti bližnjega kot samega sebe.

V teh dneh, ko se obhajajo nove maše in razni mašniški jubileji, je še kako aktualna ta Božja beseda svetih bratov, saj je duhovnik v svoji župniji postavljen za pastirja na zemlji, vendar se mora vedno zavedati tistega, kar je lepo dejal furlanski duhovnik Bellina in drži po eni strani vedno, po drugi strani – kot bomo videli – pa ne: »Pravi pastir nekega kraja ni tamkajšnji župnik, temveč Gospod. Če ni župnika, ni konec sveta. Če pa ni Gospoda, svet ne more obstati.« Lepo smo torej spet tam, kjer smo začeli, da je pravi pastir Gospod z veliko začetnico, ne tisti z malo. To je zelo pomembno vedeti, ker smo kot duhovniki poklicani k temu, da vodimo ljudi k Gospodu z veliko začetnico, ne pa k sebi. 

Prav tako se je treba zavedati, da živimo kot pastirji v isti staji s svojimi ovcami, če rečemo preneseno s Svetim pismom, to pa zato, ker smo pred Bogom tudi sami ovce. Vsakdo, ki ima kakršnokoli odgovorno službo ali oblast, bi se moral vselej zavedati Kristusovih besed Pilatu in si jih ponavljati: »Nobene oblasti bi ne imel, če bi ti ne bilo dano od zgoraj!« (Jn 19,11). Vsakdo torej, tudi duhovnik, mora biti pred Bogom ponižen, krotak in ubogljiv. Pa seveda, če je v isti staji z drugimi ovcami, deli z njimi vse, kar je za deliti. Kot smo dejali, mora držati skupaj s svojimi ljudmi in pripadati svoji staji, ne kaki drugi. Stremeti mora z ljudmi k istemu cilju, ima istega gospodarja kot ostali, z ljudmi si deli pašo... To je takrat mislil sveti oče Frančišek, ker je namreč opozarjal pred nevarnostjo klerikalizma, ko pastir, ki je bil tja postavljen od Gospoda, pozabi, da je pred istim Gospodom tudi sam le ovca. Pravi pastir je Gospod, duhovniki smo to le po službi, ki nam je bila poverjena, »dana od zgoraj«.

Vendar pa tista zgornja trditev tudi ne drži, saj ni kar tako, če kraj izgubi svojega župnika. Lahko res ni konec sveta v dobesednem smislu, zagotovo pa pride do konca nekega sveta. Seveda se to zgodi tudi, če duhovnik kot pastir ni navzoč med ljudmi, da ga ne poznajo oni sami, pa tudi da on njih ne pozna. Sveti Janez Vianej je dejal, da če vzamemo ljudem v kraju duhovnika, bodo začeli častiti živali. Pomembna služba torej, ker je vendarle duhovnik tisti, ki prinaša ljudem nebeško hrano, Božje okrepčilo, saj deli zakramente. Ljudi tudi hrani z Božjim in cerkvenim naukom, kar tudi ne more početi ravno vsak. Lepo je rekel prijatelj enkrat, da duhovnik, ki molči v težkih trenutkih nič ne koristi, temveč: »Rabimo Besedo, z veliko začetnico. Rabimo evangelij in krščanski nauk.« Če se tega ne dobi, potem res začnejo ljudje na neki način »častiti živali«, saj postanejo vsi drugi maliki pomembnejši.

Zelo pomembno je zato imeti tudi duhovnika v svojem kraju, vendar pa nima le duhovnik dolžnosti do Boga in ljudi, temveč imajo tudi ljudje dolžnosti ne le do Boga in ljudi, kot vsi drugi, temveč tudi do duhovnika, saj je treba zanj tudi poskrbeti. Ne smemo pojmovati župnišča kot neki naš servis, kar se danes rado dogaja. Če sem del župnije, potem bom nekaj tudi sam dal v župnijo, duhovno in materialno, kakor bom po svojih močeh poskrbel tudi za svojega duhovnika ali svoje duhovnike. Za župnijo in duhovnike je treba najprej moliti, a treba je tudi s svojimi talenti in tudi sicer kaj pomagati, saj se samo nič ne naredi, pa tudi duhovnik sam ne more. Župnija in duhovnik pa sta tudi sicer odvisna od darov vernikov, vsaj pri nas je tako. Danes se ne rado več tega poudarja, a tudi vzdrževanje župnije in duhovnika sta pomembna vidika. Župnijska cerkev in prostori so naš skupni dom, za duhovnika pa tudi velja, da je delavec vreden svojega plačila. Pri tem je še posebej pomembno, da se poskrbi za to, da ima duhovnik dovolj mašnih namenov v neki župniji. 

Tako smo torej videli, kako mora biti vzajemnost med duhovnikom in verniki, ki oboji služimo enemu in istemu Gospodarju. Vladati mora vzajemnost v skrbi za svojo »stajo«, torej za svojo župnijo. Na koncu pa je pomembno tudi, da nagovarjamo še druge ljudi k temu, da bi stopili na pot za Kristusom, Dobrim pastirjem. Tudi na tem področju lahko duhovnik sam le malo naredi – vsakdo mora doprinesti svoje.

Gospodar življenja

V današnjem evangeljskem odlomku imamo opisana dva čudežna dogodka, vendar se bomo mi pri našem razmišljanju zaustavili pri tistem drugem, ki obravnava Jezusovo obuditev hčere enega od načelnikov shodnice, ki mu je ime Jair. Za nas je prigoda zanimiva zato, ker obravnava spopad dveh svetov in dveh kultur, ki se spopadata že od nekdaj, lahko bi rekli, da že praktično od začetka, tudi danes pa je ta spopad še kako dramatičen. Govorimo o spopadu med življenjem in smrtjo oz., če rečemo s sv. Janezom Pavlom II., med kulturo življenja in kulturo smrti, ki bi job ilo bolje označiti kot antikulturo.

Naše življenje, javno in skrito, je pokazatelj tega, h kateri od obeh kultur bolj težimo. Vsak od nas

ljudi je namreč sredi tega spopada in nikakor ne moremo reči, da smo že zaradi tega, ker se prištevamo h kristjanom, avtomatsko na strani življenja, da gojimo kulturo življenja. Ni dovolj, da človek govori, kako je kristjan, kakor bi imel neko strankarsko knjižico, ampak je pomembno, kako taisti človek razmišlja, kako gleda na življenje, kakšno je njegovo mnenje, njegov pogled na svet, kako konec koncev živi ali se vsaj trudi živeti, če vemo, da je dobro živeti za človeka zelo težka, zahtevna naloga.

Današnji evangelij nas uči, kako življenja nihče nima sami z sebe, ne da se ga kupiti, ne da se ga prislužiti, s svojim trudom, kot nam naš Gospod pravi drugje, se ga ne da niti malo podaljšati: “Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?” (Mt 6,27). Nihče od nas zato ne more biti “gospodar življenja” – ne svojega ne drugih, žal pa se marsikdo obnaša, kot bi lahko gospodoval s svojim življenjem in življenjem drugih. Kot nam pove današnje prvo berilo iz Knjige modrosti, živi vse, kar je živega v moči tistega, ki je vse ustvaril za bivanje in se ne veseli propada živega. Kakor namreč pravi preroku Ezekielu Gospod Bog: “Nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi” (Ezk 33,11). Eden je, ki daje življenje, to je Bog. Za tistega, ki živi v njem, ki zaupa vanj, tako smrt nima zadnje besede. Toliko bolj to velja od prihoda Božjega Sina med nas, ko se, evangelij to dokazuje, smrt celo spremeni v spanje. To nam lepo pojasni tudi sv. Janez Zlatousti v svoji pridigi za Veliko soboto: “Pred rojstvom Jezusa Kristusa se je človekov konec imenoval smrt … Naš konec pa se ni imenoval le smrt, temveč celo pekel … Tako so imenovali naš konec pred Jezusom Kristusom, potem pa ko je Božji Sin prišel med nas in je umrl, da bi svetu spet podaril življenje, človekov konec ni več imenovan smrt, temveč počitek ali spanec. To potrjujejo same besede Jezusa Kristusa: ˝Naš prijatelj Lazar ni umrl, temveč spi˝ (Jn 11,11) … Božji Sin je uničil moč smrti.”

Vidimo, kako krščanstvo ni samo neko leporečje, temveč predstavlja odločno, lahko bi rekli celo, da radikalno odločitev za Gospoda Jezusa Kristusa in za vse tisto, kar nam je zapustil. V evangeliju imamo navzoče, ki ne verujejo v to, da je Gospod Jezus gospodar življenja, da je močnejši od vsega zla in tudi od smrti – celo posmehujejo se mu. Vse tiste Gospod Jezus odslovi, ker si nima z njimi kaj pomagati, vzame pa s seboj tiste, ki vanj verujejo in mu zaupajo – tri apostole, ki jih vedno jemlje za priče dogodkov, ki napovedujejo njegovo velikonočno zmago, Petra, Jakoba in Janeza, kakor tudi starše deklice, ki ga ne bi poklicali, če ne bi verovali vanj. Evangelij tako priča o tem, da nam Gospod Jezus daje tisto pravo življenje, ki je močnejše od smrti, če se zares v polnosti odločimo zanj. Daje nam potemtakem tudi vsa sredstva, da bi se lahko borili proti silam teme in na koncu zmagali – a šele na koncu. Samo en pogoj je – da vanj verujemo in da se mu izročimo, da mu posvetimo svoje življenje.

Danes pa opazimo med tistimi, ki se prištevamo h kristjanom velikanski razkorak med izpovedovanjem in dejanskim življenjem. Pomeni, da ta prepad lahko obstaja ne le pri tistih, ki pridejo le parkrat na leto v cerkev, temveč celo pri tistih, ki se vsako nedeljo zberemo pri sveti maši, lahko tudi pri kom, ki vsak dan pride k sveti maši. Izpovedujemo namreč naslednje: »Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje,« kar še dodatno potrdimo z zaključnim: »Amen.« Kar težka trditev, torej, za katero se lahko vprašamo, koliko za vsakega izmed nas zares drži. Če pogledamo na statistiko (ki je seveda merodajna do določene mere), potem je zadnja trditev naše veroizpovedi mrtva črka na papirju. Jo sicer izpovedujemo, vendar temu, kar izpovedujemo, ne verujemo.

Tisti, ki veruje v to, da je Gospod Jezus gospodar življenja, da je močnejši od zla in smrti, svoje življenje izroča v njegove roke. Tu pa niso dovolj le besede, temveč je treba dejansko to početi v vsakdanji molitvi v udeležbi in prejemanju zakramentov ter v sprejemanju celotnega Kristusovega in cerkvenega nauka, sicer smo podobni tistim posmehujočim se ljudem iz evangelija in veljajo za nas besede iz Razodetja: »Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev« (Raz 3,1). Za Življenje, torej za Gospoda samega se je treba konkretno in s celotno svojo osebo, z vsem, kar smo in imamo, odločiti in to odločitev obdržati, ji biti zvesti. Samo tako ob koncu našega zemeljskega življenja ne bomo umrli, temveč le zaspali v Gospodu, da bi bili potem obujeni za večno veselje v nebesih.

Naše nevihte

Odlomek današnjega evangelija poroča o Jezusovi pomiritvi viharja, ko je bil z apostoli v čolnu sredi jezera. Bistvene besede pa so že pred samim viharjem in so izredno pomembne tudi za nas: »Prepeljimo se na drugo stran!« Sedaj, ko začenjajo počasi dopustovanja sami vemo, kako pomembno se je prepeljati na drugo stran, če gremo na morje na kak otok – če ni mostu, je treba s trajektom, slednji pa v primeru slabega vremena, razburkanega morja ne vozi. Učenci so to nevihto sami doživeli, kar je bilo mnogim od nas k sreči prihranjeno. 

K sreči, ker si bi, po pripovedovanju koga, ki je močno nevihto na morju doživel sam, nihče ne želel doživeti. Urednik Novega glasa pravi, da so bili mornarji: »Bolj bledi od smrti same … molče delali in garali, slabo spali, nekateri tudi veliko bruhali in spet delali, jedli malo, pili še manj, vse zato, da bi le končno nekako ušli iz prekletega pekla črne nevihte. Komandant in oficirji so se izmenjavali na komandnem mostu, da so ladjo nenehno usmerjali proti visokim valovom, mi v strojnici smo skrbeli, da smo uravnavali moč motorjev, ladja je rjovela, škripala in se zvijala, strašni glasovi so to, ni je shrhljivke, ki bi ti lahko nagnala toliko strahu v kosti, kot ti ga nažene razbesnelo morje.« Ampak, kako je mogoče to sploh prebroditi? Kako je mogoče sploh človeku prebroditi vse mogoče nevihte, ki v življenju pridejo, zagotovo pridejo? Sprašujem, kako to narediti notranje, torej čustveno, mentalno, duhovno…

Gotovo je težko, saj te po eni strani navdajajo močni dvomi in te je strah, vendar po drugi strani človek ima gotovo tudi upanje in določeno vero v sebi, saj pravi isti naš urednik: »Ko je huda nevihta na morju, padeš v neko stanje med molitvijo in obupom.« Zakaj bi torej človek bil pri molitvi, pa kakršnakoli naj ta že bo, če v sebi nima vsaj malo vere in upanja? Prevečkrat gledamo, ko pridejo nevihte v življenju, samo črno, torej obupano na vse skupaj, a bi morali tudi tedaj biti »med molitvijo in obupom«, vsekakor pa se bi morali ravnati po zgledu zgoraj omenjenih mornarjev, ki so kljub vsemu delali in garali. Kot nam namreč lepo pove pater Amorth, ko nastopi zlo, se nima človek kaj spraševati, kako in kaj ter zakaj, ampak se mora zlu samo upreti, se proti njemu boriti. Treba je torej delati, trdo delati, garati, se skušati pretolči tako in drugače skozi to nevihto. 

Toda, sedaj nastopi težava zla, ki je treh vrst, kot bomo videli – če se tako da še obvladati, vsaj pri sebi, eno vrsto zla, pa sta drugi dve vrsti večji, močnejši, in sicer precej, od nas ljudi. Obstaja namreč najprej moralno zlo, to je tisto, ki ga delamo mi ljudje, vendar pa tega vsak lahko obvlada le pri sebi, če živi moralno. Sami pa vidimo, da tu lahko naredimo veliko, a le pri sebi, ker ne moremo obvladati moralnosti drugega, vendar ne moremo spet obvladati vsega niti pri sebi. Že tisto zlo torej, ki ga človek pri sebi lahko obvlada, je večje in močnejše od njega. Toliko bolj to velja za naravno ali fizično zlo, ki se dogaja po naravnih silah – razne naravne nesreče in te reči -, najbolj pa seveda za nadnaravno ali metafizično zlo. Človek se sam proti zlu tako ne more boriti – potrebuje silo, ki bi bila zlu vsaj enakovredna, še bolje, če bi bila močnejša od zla. 

Tu sedaj nastopi tista »druga stran«. Na to drugo stran se mora človek prepeljati tako čustveno, kot miselno, najbolj pa duhovno – v vsej svoji notranjosti torej, da lahko preživi v teh nevihtah. Imeti je treba neko trdnost v veri in upanju, da tista nevihta nima zadnje besede. Mornarji so najbrž delali v tistem prepričanju, da bo nevihta minila, da bo posijalo sonce in so seveda zaupali tistim, ki so z ladjo upravljali. Tudi mi moramo trdo delati in si prigarati potrebno vero in upanje. V nevihtah našega življenja moramo verovati, upati in zaupati, vendar mora biti to nekdo, ki je večji od nas ljudi, od narave, pa tudi od zla. Že res, da sta vera in upanje njegova darova, vendar je vselej tako kot s poljem, da je treba zanj tudi skrbeti, če želimo, da zemlja potem da svoje darove. Torej, v viharjih je treba očitno še bolj garati in delati kot sicer, torej še bolj v duhovnem smislu »iti na globoko«. 

Dobra novica evangelija pa je ta, da imamo kristjani takšnega kar med sabo, čeprav se, kakor apostolom, tudi nam velikokrat zdi, da Gospod Jezus kar spi in se ne zmeni, kaj se nam dogaja, saj je skrit v evharističnem kruhu. Biti skrit pa ni enako kot ne biti. Skritega Gospoda, ki je močnejši od vseh sil, pa je treba iskati. To je vera. Ne, da nas ne bo strah, da ne bomo dvomili, da ne bomo kolebali – to bomo, ker smo ljudje. Če je klic vere dovolj močan, Gospod pride na plano, bolj očitno poseže. Klic učencev je zbudil spečega Gospoda, naj naš klic vere, ki izhaja iz tistega prepričanja na »drugo stran« tudi danes izprosi od istega Gospoda vseh tistih, zlasti duhovnih darov, ki jih potrebujemo, da bomo lahko pluli skozi viharje. Vidimo, da so sile, kjer materialne moči odpovedo, zato nam pomagajo le duhovni darovi in seveda tisti, ki te darove daje.