J kot JOGA (2 in 3)

Cerkveni in družbeni antislovar (36b)

Kot smo obljubili, podajamo nekaj ugovorov proti zavračanju joge s strani kristjanov. Prvi ugovor je v tem, da naj bi se jogo po krivici uvrščalo med »New age« prakse, saj gre pri njej vendarle za nekaj zelo starega – več kot 3000 let, če smo bolj podrobni, upoštevalo pa naj se ne bi niti duhovne filozofije, ki za jogo stoji. Prvi je torej ugovor starosti prakse.

Drugi ugovor je v tem, da se da jogo zelo dobro vključiti v krščansko življenje, v vsakem primeru pa

ni v nikakršnem nasprotju s krščansko prakso, saj se ne ponuja kot razodeta religija, temveč kot asketska praksa, tehnika. Kot takšna lahko prinaša korist vsakomur, pa naj bo hindujec ali kristjan. Pravzaprav, trdijo, tudi joga vodi k Bogu.

Tretji ugovor je glede pojmovanja Boga. Tu se trdi, da je Bog eden, pa naj se ga imenuje kakorkoli že. Najbrž ni Bog-Oseba, kakor mislijo kristjani, zato pa mnogi mislijo, kako so do določene mere podobne, če ne celo enake ali enakovredne, da ne rečemo iste, tiste poti, ki vodijo k njemu – za kristjane in za nekristjane. Torej naj tudi ne bi bilo tako pomembno, kakšna in katera so sredstva, ki se jih poslužujemo, da do Boga pridemo. Jogo je treba pojmovati kot neko »tehniko«, torej skupek nekih fizičnih, prehranskih, dihalnih, miselnih in še drugih praks, ki človeško bitje pripravljajo na srečanje z božanskim. To tehnično naravo so izpostavili tudi mnogi zahodni znanstveniki, kot recimo Mircea Eliade (1907-1986). Temu v korist govorijo tudi primeri redovnic, redovnikov in duhovnikov, ki prakticirajo jogo in imajo od tega koristi. Med drugimi lahko omenimo recimo Henryja Le Sauxa (1910-1973), ki je bil hkrati katoliški duhovnik in hindujski menih, ki je meditiral nad ne-razdvojenostjo (Advaita Vedanta). Ker ni religija, temveč zelo prilagodljiva tehnika, jogo lahko pojmujemo kot med-religijsko prakso iskanja psiho-fizičnega in duhovnega zdravja in zadovoljstva, ki se pravzaprav tudi popolnoma prilagaja ekumenskim prizadevanjem.

Joga naj bi seveda bila tudi nevtralna, blagodejni učinki ali težave, ki jih lahko povzroča kristjanom, vse to je odvisno le od načina prakticiranja. V jogi se ne postavlja težava božanskosti Boga, kakor tudi ne Božje razodetje. Božansko ali božje se razume kot nekaj brezobličnega, tihega, indiferentnega, v čemer se posameznik lahko najde, ker se s tem »stopi« ali se »združi«.

Vsi ti ugovori tako govorijo o tem, da naj bi joga ne bila nič posebnega in nič takšnega, da bi nas moralo kaj skrbeti, če tudi tisti, ki se izrekajo za kristjane, segajo po teh zadevah. V še enem delu bomo podali odgovore na te ugovore.

 

-----------------------------
Cerkveni in družbeni antislovar (36c)

Nekateri niso razumeli, da bodo odgovori na tiste ugovore, ki so bili dani v 2. delu pisanja o jogi, podani sedaj, namreč v 3. delu pisanja. Naj pa vseeno pisec poudari, da se strinja z učenjem Cerkve in torej ne odobrava prakticiranja joge s strani kristjanov. Sedaj poglejmo, zakaj.

Kot pravi zadnjič omenjeni cerkveni dokument, so v jogi elementi, ki so nezdružljivi s krščanskim pogledom. Cilj joge je npr., izničenje zavesti, zavedanja, vesti, cilj krščanske molitve pa je srečanje človeške osebe z Bogom-osebo. Tu ne bomo na dolgo razglabljali, ker nam prostor preveč tega ne dopušča, vsekakor pa joga pravzaprav ne more biti dopolnitev dobre krščanske prakse, kakor da bi jemali neka prehranska dopolnila. Joga naj bi pomagala k združitvi (beseda joga pomeni prav to, kot smo dejali) posameznikove zavesti s tisto univerzalnega Bitja, ki je dih, ki drži in vzdržuje kozmos in resničnost. Po učenju joge, je mogoče doseči razsvetljenje, ko smo enkrat dojeli, da sta Atman, individualni Jaz, in Brahman, Bitje brez oblike, začetka in konca, eno in isto. To naj bi torej pomenilo, da Bog ni drugo od nas, ampak je naša ista substanca. V tej viziji tako Bog ni presežen, trancendenten, kar pa neizbežno vodi do neke oblike panteizma ali monizma, kar pa je nezdružljivo s krščanstvom in razodetjem Boga, ki je postal človek in govori vsaki duši.

Morda je najboljše branje v tej smeri delo p. Josepha-Marie Verlindeja, Prepovedana izkušnja (Slomškova založba 2008). Ta pater je nekdaj prakticiral jogo, sedaj pa raziskuje ta fenomen, kakor tudi številna nova verovanja (O tem je napisal recimo knjigo »100 vprašanj o novih verovanjih«, Slomškova založba 2011). Pravi, da je osnovna razlika med jogo in krščanstvom v tem, da prva išče združitev z nekim neosebnim božanstvom, v katerem se popolnoma raztopi in ugasne (enstaza oz. samadhi), medtem ko se v krščanstvu išče združitev z Bogom-osebo, ki spoštuje posameznost oz. individualnost (ekstaza).

Askeza v krščanstvu ni obvezna, je priporočena, saj je vera sama po sebi, združena z zakramentalno prakso (torej s trudom za zvestobo v svojem stanu in redna spoved ter sveta maša z obhajilom) dovolj. Pustimo duhovnika Le Sauxa, ki se je imel obenem za kristjana in hindujca, saj je praktično postal samo hindujec. Le Saux je zelo sporna osebnost in ga zagotovo ne moremo dajati za zgled. Verlinde je vsekakor boljši zgled.

Glede joge še pravi prav slednji, da pravzaprav krščanska joga ne obstaja in tudi ne more obstajati, saj pravzaprav hinduizem niti ne pozna molitve, ki bi bila vsaj podobna krščanski. Imamo le hindujsko jogo, ki jo prakticirajo ljudje, ki verujejo v Kristusa in evangelij, pa mislijo, da jim bo joga pomagala k boljšemu fizičnemu, psihičnemu in celo duhovnemu počutju. Vendar je tveganje zmešnjave zelo veliko, saj tisti naravni mir, ki se ga doseže s počasnim ugašanjem zavesti pri jogi, nima kaj dosti skupnega, če sploh kaj, s tistim nadnaravnim mirom, ki ga daje Duh vstalega Kristusa. Tudi joga ne pripravi človeka, da bi mir sprejel, temveč kvečjemu obratno. To je torej tista zmota sodobnega človeka, ki misli oz. si domišlja, kako si bo dobrine, ki so v osnovi nadnaravne, uspel zagotoviti kar sam od sebe, ne pa narediti z molitvenim in zakramentalnim življenjem prostora Bogu, da bi mu lahko te dobrine naklonil, človek pa bi jih potem sprejel.

Objavljeno v tedniku Noviglas

J kot JOGA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (36a)

Ni treba najbrž posebej poudarjati, kako močno je razširjena ta v naslovu omenjena praksa danes. Kdor jogo prakticira, trdi, da gre za povsem sprejemljivo in neškodljivo zadevo, ki je pravzaprav šele koristna. Tako trdijo. Zelo stara asketska in mistična tehnika z daljnega Vzhoda je prišla na Zahod potem, ko so jo odkrili zahodni popotniki, vse bolj priljubljena pa je postajala od konca 19. stoletja naprej, posebej se je razširila po t.i. »kulturni revoluciji« v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Po mnenju tistih, ki jo prakticirajo, recimo »Hatha Yoga« pripomore k večji elastičnosti mišic in

boljši prekrvavitvi, zato pa k boljšemu splošnemu počutju. Podobno se trdi za nadzorovanje dihanja s pomočjo metode »Pranayama«, discipline dihanja, pa tudi drugih oblik nadzorovanja misli, fantazij in volje, kot je recimo »Bhakti Yoga« oz. pot predanosti. »Yoga« pravzaprav pomeni združenje ali zedinjenje. Izhaja iz vedskih Upanišad iz 5. stoletja pred Kristusom. Joga se ne ponuja kot religija, temveč kot psiho-duhovna praksa, ki pa je povezana z določenimi religijami, posebno s hindujsko. Pri jogi je pomemben nadzor nad »drobnimi energetskimi tokovi«, ki tako, da gredo skozi številne energetske vozle ali »čakre« (vsaka ustreza natančno določenemu delu telesa), pripomorejo k temu, da se osvobodimo vsake zemeljske želje (»nirvana«) in tako na koncu pridemo do razsvetljenja (»sāmadi«). To zadnje stanje mnogi pisatelji duhovnih vsebin približujejo združitvenemu stanju ali celo blaženemu gledanju katoliške duhovne teologije.

Skupno gledano, je joga skupek zelo starih praks, razdeljenih na razne šole, ki so močno zaznamovale mnoge religije ali religiozne filozofije, zlasti hinduizem in budizem. Kote rečeno, že kako stoletje jogo cenijo tudi krščanske posvečene osebe in verniki, ki pravijo, da v tem najdejo duhovno polnost, ki jo potem še dokončno izboljšajo s krščanskim zakramentalnim življenjem. Seveda smo tu povedali bolj približno, za kaj gre, zelo skrčeno in povzeto, tudi zaradi prostora. Nam gre bolj za to, da skupaj s Cerkvijo opozorimo, da morda le ni vse tako brez nevarnosti in neškodljivo.

Cerkveno učiteljstvo pravi, da gre za prakso, ki je neškodljiva le na videz, v resnici pa privede do pravega pravcatega miselnega in duhovnega onesnaženja. Poleg številnih priložnosti, ko se je cerkveno učiteljstvo izreklo glede joge in podobnih zadev, velja posebej omeniti dokument, ki obravnava pravzaprav številne starinske nauke in tehnike, ki so prišle skupaj v tisto, kar poznamo danes kot New Age. Ta dokument je »Jezus Kristus, prinašalec žive vode«, ki je v slovenščini izdan kot cerkveni dokument št. 104, na spletu pa ga je mogoče dobiti v »pdf« obliki. Natančneje se bomo z načeto vsebino ukvarjali v prihodnjem zapisu. Podali bomo nekaj ugovorov proti zavračanju joge s strani kristjanov, da je torej ta praksa v redu in neškodljiva, na to pa bomo dali še nekaj odgovorov, ki seveda trdijo nasprotno.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Duhovna zgradba

Na 5. velikonočno nedeljo je glavna arhitektura, o kateri najbolj govori berilo apostola Petra, a tudi Apostolska dela in evangelij. Seveda je beseda o tisti pravi arhitekturi Cerkve, ki je duhovna arhitektura. Slednja je tudi edina prava arhitektura kristjanovega življenja, a do tega preskoka mora vsakdo priti po določeni poti. Podobno, kot je to veljalo za recimo sv. Frančiška, ki je sprva razumel, da mora popraviti tisto cerkev, v katero je zahajal k molitvi. Vemo, kako je dal popraviti cerkvico sv. Damijana, kakor tudi še dve drugi zraven, preden je razumel, da je veliko bolj važno popraviti tisto duhovno cerkveno zgradbo. Pa tudi tu gre veliko bolj za to, da razumemo, kako je ta zgradba sestavljena, kaj je njeno bistvo. Mnogi tega namreč celotno življenje ne doumejo. Kakor so temelji Cerkve najprej duhovni, šele zatem tudi socialni in materialni, tako je tudi z življenjem vsakega človeka.
 

Lepo je rečeno, kako je temelj cerkvene zgradbe Kristus, »živi kamen«, kakor je napisal tudi apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom, da je namreč to edini pravi temelj in da nihče ne more postaviti drugačnega. Na tem temelju se potem dvigajo stene, sestavljene iz mnogih drugih »živih kamnov«, kakor smo lepo slišali. Tako se dviga svetišče, ki je veliko plemenitejše od vsakega svetišča, ki je postavljeno iz materialnih kamnov, pa če je slednje še tako arhitekturno dovršeno ali umetelno okrašeno. To je tisto svetišče ali tempelj, ki ga je Jezus »v treh dneh postavil«, saj je njegovo skrivnostno ali mistično telo tisto, ki je sestavljeno iz živih kamnov in je zrastlo iz njegove velikonočne skrivnosti. V tem živem svetišču, ki ga bomo potem pobliže pogledali, kako je sestavljeno, pa se dogajajo daritve in žrtve, ki so precej različne od tistih, ki so jih darovali Izraelci v jeruzalemskem templju, saj se ne darujejo več tuja telesa in življenja nekih živali, temveč Kristusovo telo in življenje, kakor tudi naša telesa in življenja, kakor je spet dejal apostol Pavel: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev,« (Rim 12,1) kar je tista daritev, ki je, po istem apostolu, »smiselna«, »logična« oz. »duhovna«.
 

V kršanstvu je namreč tako, da velja čudovito ravnovesje med materialnim in duhovnim, med človeškim in Božjim. Materialno, telesno, človeško je celo treba uporabiti, da bi prišli do duhovnega in Božjega. Zato je prava daritev in žrtev uporaba vsega tega kot sredstva za dosego duhovnega in Božjega. To je smiselno bogoslužje (logiké latréia), o katerem govori apostol Pavel. To pomeni, da se zavedam, kako vse izhaja iz Boga in se k njemu vrača, da mu izročam vse svoje življenje in ga povabim vanj, kakor tudi, da se zavedam, kako sem del neke duhovne resničnosti, ki je sestavljena tudi iz materialnega in zemeljskega, a vseeno "ni narejena z rokami". Cerkev je namreč predvsem in zlasti duhovna zgradba, "Očetova hiša" ki je tudi na tem svetu, a le delno, tista prava je v nebesih, materialne cerkvene zgradbe in družbena cerkvena zgradba pa morata nanjo kazati in biti vanjo usmerjeni. Na tem svetu smo le začasno in smo romarji, pravi prostor se nam pripravlja drugod.

Rekli smo, da je cerkvena zgradba zlasti duhovna, kar pomeni, da je presežna. Vidimo samo en njen del, še tega ne v celoti in še tega moramo gledati bolj z duhovnimi očmi, če hočemo prav videti, ker se sicer zadeva hitro zreducira na gledanje, ki je le sociološko, materialno ali oboje hkrati, kot se danes rado dogaja, žal tudi med kristjani samimi in celo med posvečenimi. Imamo namreč Cerkev, ki jo sestavljamo ljudje na tem svetu in je "vojskujoča se Cerkev" (Ecclesia militans). slednja je sicer tudi "potujoča", a je to njen drugotni vidik. Prvotno se Cerkev mora boriti, vojskovati, in sicer je ta boj predvsem duhovni - proti grehu in zlu. Poleg te Cerkve pa imamo še "očiščujočo se Cerkev", ki jo sestavljajo očiščujoče se duše v vicah, namenjene v nebesa, ki nam z veseljem pomagajo, če jih prosimo, močno pa potrebujejo tudi naše pomoči, ker si same ne morejo več pomagati. Tem dušam služijo naše molitve, svete maše in odpustki, ki jih zaslužimo v posebej določenih dneh, kakor jih zaslužimo tudi na milostnih krajih, pa tudi neke molitve so bile posebej določene. Kot zadnja pa je še "zmagoslavna Cerkev" oz. nebeška Cerkev, ki ne potrebuje posebne razlage.

Ostalo nam je še vprašanje, kaj je tisto pravo, logično, razumno, smiselno bogoslužje. To je življenje, ki se zaveda, da živimo, se gibljemo in smo v Bogu, kot tudi, da je sveta Cerkev vedno navzoča in da je povsod navzoča, vendar mi lahko zavrnemo ali zavračamo oboje. Smiselno bogoslužje je zahvalna, prosilna, spravna in hvalna ali častilna daritev. V najvišji obliki je to seveda sveta maša in zakramenti, a tudi naša siceršnja molitev in življenje naj bi bila takšna. V življenju, v molitvi, pri zakramentih in pri sveti maši se je namreč treba Bogu, angelom in svetnikom zahvaljevati, jih prositi, se jim izpovedovati, priznavati svojo majhnost, krhkost in grešnost, pa jih seveda slaviti, moliti in častiti. Najpopolneje to počnemo pri svetih zakramentih, posebej pri sveti maši. Žal je preveč le fizične navzočnosti in zaprtih ušes ter čutov pri tej "združitvi nebes in zemlje". A četudi smo le fizično navzoči, je to veliko bolje, kakor sploh ne biti navzoči. Zakramenti namreč delujejo tudi sami po sebi, so pa res čudežni, če sodelujemo tudi mi. Če pa svojih teles in svojega življenja ne darujemo v takšno daitev, potem se dogaja nasprotje tega, ki pa je "idolatrija" oz. malikovalstvo. V tem primeru častimo le tisto, kar je zemeljsko in človeštvo, v končn fazi sebe in svoj egoizem. Ker pa je slednji nasprotje ljubezni, se to izkrivljeno bogoslužje pozna tudi v naših medsebojnih odnosih in v odnosu do samega sebe.

Nebeška vrata

Na nedeljo Dobrega Pastirja nam je ponujena podoba vrat, ki pa nas spremljajo pravzaprav že ves dosedanji velikonočni čas, bodisi da je govora o vhodu v grob bodisi o zaprtih vratih, skozi katera je vstopil Gospod k učencem, ali tudi o vhodu v hišo v Emavsu, skozi katerega je Gospod Jezus vstopil šele na povabilo obeh učencev. So namreč tisti zemeljski in človeški vhodi ter vrata, so pa tudi vhodi in vrata drugačne vrste, ki so nam ljudem dana, da bi lahko prišli v neki drugačni svet, na neko drugačno raven. Že v medčloveških odnosih govorimo o vratih srca, kot podobi vhoda v notranjost drugega. Ni pa težko ugotoviti, da govori evangelij še naprej, pa govori o duhovnem svetu in duhovni ravni, kamor je pravzaprav logično, da vodijo neka vrata ali neki vhod. Ta vhod je Jezus sam, krščanska vera pa ni le v neki tehniki ali filozofiji, temveč je osebna zadeva, oseben odnos, kjer so potrebni človeški napori, a so slednji precej podobni tistim, ki jih moramo vlagati tudi v našem življenju v naše človeške odnose, o čemer bomo še spregovorili.

Zato je tako bogata in zgovorna ta podoba vrat. Jezus takoj omeni, da imajo vrata poseben pomen že

sama posebej, saj praviloma v hišo ali drugam vstopamo prav skozi vrata, ker se v drugem primeru upravičeno sprašuje po čudnih namenih, ki jih imamo – če namreč ne vstopimo skozi vrata. Vsekakor želi navadno tisti, ki bi rad vstopil drugod v hišo, da ga hišni gospodar ne bi videl ali opazil, četudi pa bi šlo za nekoga, ki vstopa recimo skrivaj k dekletu, pa bi seveda bilo bolj pošteno, da lepo vstopi skozi vhodna vrata in se javi gospodarju, da dobi uradno dovoljenje. V duhovnem oziru ni nič drugače, saj je Jezus, ki je Božji Sin, torej Bog, vedno skrajno obziren in vstopi le pri glavnem vhodu k nam, pa če mu seveda dovolimo. Spomnimo se na učenca v Emavsu, ki sta Jezusa povabila, šele nato je vstopil v hišo. Kot nam lepo pove knjiga Razodetja, je on tisti, ki potrpežljivo čaka pri naših vratih in trka, a zelo obzirno, čakajoč na naš pozitivni odgovor in na to, da mu odpremo vrata v našo notranjost (Raz 3,20).

Nasilen, neobziren, roparski in tatinski je seveda nekdo drug, je sovražnik v pravem pomenu besede. Slednji prihaja velikokrat v našo notranjost, v naša srca, a pušča vselej v njih tudi določeno razdejanje, določene rane. Zanimivo, da ga pogosto spustimo tudi mi sami v našo notranjost, a v bistvu izvemo iz evangelija, da nikdar skozi glavni vhod, ker je tam nekdo, ki tistega ne bi nikdar spustil noter. Torej smo pravzaprav v teh primerih podobni dekletu, ki spusti k sebi svojega skrivnega ljubimca skozi okno ali stranski vhod, če spet uporabimo to podobo. Pa brez zamere. Tu se torej postavlja tudi nam ljudem vprašanje, kako vstopamo drug k drugemu že samo v klasičnih medčloveških odnosih, še lepše je, seveda, če drug k drugemu vstopamo prek Jezusa Kristusa. Z njegovo navzočnostjo in pomočjo so namreč tudi naši medsebojni odnosi šele zares polni in pravi, ker so tudi posvečeni. 

V evangeliju pravi Jezus, da je prišel, da bi imeli življenje. V grškem izvirniku imamo za življenje dve besedi - "bíos" in "zoé". Že sicer imamo samo za obravnavanje obstoja življenja na tem svetu vedo "biologijo", za recimo specifično živalsko življenje pa "zoologijo", kjer sta uporabljeni ti dve besedi v nekem dopolnjujočem se pomenu. V evangeliju je podobno. Najprej je namreč dejstvo, da obstajamo na tem svetu, da živimo v tem smislu obstoja, a je potrebno še nekaj več, zato še drug izraz za življenje. Tisti nekaj več, ki pomeni polnost življenja, dosežemo prek Kristusa samega. On ni le zgodovinska osebnost, kot jih je bilo veliko, pa se govo ri O njih, temveč je živa oseba. Žive osebe pa krasi to, da ne govorimo O njih, temveč govorimo Z njimi. Če namreč govorimo o drugih, kar velikokrat delamo, navadno širimo kvante, pa o njih bodisi govoričimo, jih opravljamo, ali celo obrekujemo. Prek Jezusa Kristusa imamo torej tako biološko, kot tudi psihično, intelektualno, čustveno, pa tudi duhovno življenje, ki pa je šele tisto, ki zares naredi posameznikovo življenje polno. 

Zato vstopajmo skozi vrata Jezusa Kristusa. To delamo seveda v molitvi, ki ima po eni strani določene oblike, po drugi pa je sestavljena tudi iz vsega, kar Gospodu, njegovi Materi, angelom in svetnikom izročimo. Torej so to naše zahvale, prošnje, priporočila, tožbe, priznanja... Tudi naši vsakdanji odnosi, naše delo, vse tisto, s čimer se ukvarjamo, je lahko neke vrste molitev, če le to izročamo v Božje roke, na Boga, Jezusa, Marijo mislimo pogosto itd. V vsem tem je Gospod Jezus, če ga povabimo, duhovno navzoč, kakor je obljubil. Najbolj pa skozi njega kot vrata vstopimo k Očetu prek svetih zakramentov, zlasti sveto spoved in evharistijo. Tu je pa resnična navzočnost. Duhovnik je le orodje in posrednik, v resnici pa vse govorimo Jezusu samemu, z Očetom in Svetim Duhom. Ravno tu je tako glavna zmota tistih, ki mislijo, da jim ni treba v cerkev, saj se odpovejo tej resnični navzočnosti v tej veliki Družini Cerkve, kjer so združene vse tri njene ravni. Če je še tako hudo z nami, se pri svetem bogoslužju dvigamo na višjo raven, kar vsi potrebujemo.     

I kot ISLAM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (35b)

Že pred kar veliko leti, natančneje pred osemnajstimi, je kapucinski nadškof v Smirni (Izmir) v Turčiji pravil o zgovornem dogodku oz. še bolj zgovornih besedah v okviru tega dogodka. Dogodek je bilo uradno srečanje krščansko-muslimanskega »dialoga«. Na neki točki se je muslimanski govornik obrnil na navzoče kristjane in dejal: »Zahvaljujoč se vašim demokratičnim zakonom, vas bomo osvojili; zahvaljujoč se našim religioznim zakonom vam bomo zagospodovali«. Sicer so te besede in ta dogodek mnogi že navedli, a je zaradi svoje aktualnosti dobro, da se zadevo večkrat ponovi. Velikanska vsota denarja, ki z nafto prihaja v blagajne islamskih držav, bi nam morala dati misliti glede ene zadeve – kdo vrši karitativnost do tistih, ki obupani zapuščajo dežele tretjega sveta? Seveda samo krščanske ali ex-krščanske dežele, torej dežele s tovrstnimi temelji, med katerimi je seveda tudi demokracija in z njo povezani zakoni. 

 

Ta dobrota je namreč izključno krščanski koncept, četudi pa bi iskali z mikroskopom, ne bi našli šejkov med sponzorji mednarodnih humanitarnih organizacij, kjer se sicer najde takšne in drugačne sponzorje, tudi precej sumljivih okoliščin. Razen, ponavljamo, muslimanskih bogatunov. Tudi zadeve, kot so recimo »demokracija«, »socialna pravičnost«, »človekove pravice« in še druge podobne reči, ki so se rodile pod krščansko streho, tam tudi ostanejo, ker se jih samo tu razume in se z njimi strinja. Tudi »dialog« je samo enostranska zadeva, če tako rečemo, saj so tudi razna muslimansko-krščanska srečanja praktično vedno na pobudo krščanske strani. Tudi tisti namen, da bi se »bolje spoznali«, zveni kot ena floskula, če nismo politično in še kako korektni, saj bi sicer dejali le, da je zadeva odvečna. O Islamu vemo namreč že vse, kar je treba vedeti, vprašanje je, če hočemo vedeti. 

 

Poleg tega je tudi tako, da z muslimanske strani ni sogovornik en sam, tisti, ki pa želijo biti sogovorniki, bodisi povedo ene in iste stvari glede invazije in podjarmljenja, kar je pač v DNK islamske religije, bodisi pridejo »zmerni« in »razumni« muslimani, katerih mnenje pa v muslimanskem svetu kaj prida ne velja, če sploh kaj velja. Kot pa je bilo rečeno nekemu našemu sodelavcu, muslimani včasih na določena odgovorna mesta tudi nalašč dajo kakega, vsaj na videz, intelektualnega in močno spravljivega predstavnika, vendar imajo povsem drugačne namene, ki niso nič kaj prijetni, zelo milo rečeno. 

 

Imamo znova in znova poudarjeno ironijo zgodovine, ki se (če verujemo, skrbno vodena od določenih prstov, op. a.) poigrava s človekovo domišljavo inteligenco. Tako se je po padcu komunizma zgodilo, da so na površje ponovno priplavale tiste težave človeštva, ki so navzoče že praktično od vedno. Tako ni prišlo do nikakršnega »konca zgodovine«, tudi zato, ker do slednjega ne more priti, saj ima zgodovina bolj kot svoj konec, neki svoj cilj. Za to ni potrebno biti krščansko ali kako drugače veren, a pustimo to. Tako ni prišlo niti do »smrti svetega«, temveč se prav to »sveto«, kot ga pač določena stran pojmuje, vsiljuje s še ne videnim in občutenim nasiljem, za katerega se je – govorimo o muslimanskem svetu - mislilo, da se je končalo pred stoletji. Marsikdo se je tako zmotil v svojih napovedih za prihodnost. Kot se pogosto zgodi, so dejstva drugačna od napovedi. Zadnjič smo dejali, kako je vezivo islamskega nacionalizma zamenjal socializem-komunizem, sedaj pa je slednjega zamenjal islamski fundamentalizem, ki seveda vključuje nasilje. Kdo od teh strokovnjakov, ki so delali napovedi, je predvidel, da bo »best-seller« tretjega tisočletja Koran?

 

Objavljeno v tedniku Novi glas