Mahniča je vredno pobliže spoznati!

Recenzija Keržetove knjige o Mahniču

Ne vem, kje sem se prvič srečal z imenom dr. Antona Mahniča, vsekakor pa se dobro spomnim, da je šlo za negativno mnenje. To ni nič čudnega,saj je na Slovenskem, morda zlasti na Primorskem, mnenje o tem velikem možu najprej goriške, nato pa krške (otok Krk) in hrvaške Cerkve, zelo slabo, kakor nam je povedal tudi postulator za njegovo beatifikacijo, sicer pa škofijski tajnik, mag. Saša Ilijić. Ko sem pripravljal svoje diplomsko delo o nadškofu Zornu, seveda nisem mogel mimo njegovega, to lahko z gotovostjo trdimo, najtesnejšega sodelavca. Že tedaj so mi dejstva pokazala precej drugačno sliko msgr. Mahniča, kar seveda ni bilo v skladu s splošno razširjenim mnenjem tudi naših uveljavljenih duhovnikov. Ko sem torej enemu od teh izrazil pomisleke ob predavanju akademika Kosa, ki je Mahniča odpravil nekako z levo roko, sem dobil v odgovor, češ če nisem vendarle bral tega, kar je pisal v 'Rimskem katoliku', ki je bil pravzaprav slovenska različica nadškofijskega glasila, ki je izhajalo v latinščini, 'Folium periodicum archidioeceseos Goritiensis'. Ravno tu je glavna težava – ker sem bral! 

Ko se obravnava neko zgodovinsko obdobje, se je potrebno čim bolj osvoboditi očal današnjega časa in se skušati čim bolj spustiti v tisto obdobje, da bi nekako razumeli delovanje oseb, ki so v naših raziskavah oz. so kakorkoli sodelovale z »glavnim junakom« naših raziskav, pa naj je šlo za pozitivno ali negativno naravnane do naše osrednje osebnosti, v mojem primeru za msgr. Zorna. Ivo Kerže glede Božjega služabnika Antona Mahniča v v svoji knjigi 'Mahničeva estetika in literarna kritika' naredi, in sicer zelo temeljito, ravno to, ko govorimo o prvem delu knjige. Vedno moramo najprej ugotoviti zlasti miselno podlago nekoga, njegov svetovni nazor, njegova načela in podobne reči. To naredi dr. Ivo Kerže v svojem delu zelo natančno, jasno in razumljivo, tako da na precej poljuden način razloži ne samo Mahničevo miselno podlago, temveč nam tudi na kratko predstavi temeljne mislece ali filozofe, ki so goriškemu rojaku iz Kobdilja na Krasu služili kot osnova. Odgovarja na pomisleke in pokaže, če je kdo udaril mimo glede Mahniča, zakaj naj bi temu bilo tako. 

Izvemo marsikaj zanimivega, kot recimo, kako se je tudi nekdo v avstrijski Cerkvi, katere del smo tedaj bili, naslanjal na rimske teologe,zlasti na tedaj najpomembnejšo teološko revijo, ki še vedno izhaja, to pa je 'Civiltà cattolica', posebno na znanega p. Liberatoreja. Članki te jezuitske revije iz tistega časa so še danes zelo aktualni in, to si upamo trditi, preroški. Ni težko ugotoviti, kaj je motilo in še moti veliko naših duhovnikov, to pa je poživitev nauka sv. Tomaža Akvinskega, ki se je zgodila na zahtevo papeža Leona XIII. V okrožnici 'Aeterni Patris'. Tu seveda ne govorimo o napačnem t.i. »neotomizmu«, temveč o poživitvi pravega »tomizma«, kakor se tudi označuje nauk sv. Tomaža. Bolj so zanimivi razni novoveški filozofi, cerkvenega učitelja sv. Tomaža pa se zavrača, pa čeprav ga je za temeljnega postavil tudi sv. Janez Pavel II., ki se je pred tem precej raje nagibal k t.i. »personalistom«20. stoletja. 

Dr. Mahnič je bil torej miselno klasičen, tudi kar zadeva umetnost in literaturo, tako da recimo ni maral obdobja baroka. Temeljil je na neki stalni filozofski in umetnostni podlagi, na izročilu, ki je pač podpiralo krščanski oz. natančneje, katoliški svetovni nazor. S tega gledišča je potem presojal, in sicer v luči najpomembnejšega katoliškega načela, ki je pa blagor duš, katera umetnost, zlasti pa literatura, je primerna in katera ne. Bistvena je namreč filozofija oz. bistven je svetovni nazor nekoga, po katerem zagovarja določena načela, druga pa zavrača. So stvari, ki človeka, še posebej pa katoliškega vernika, izgrajujejo, druga pa delujejo nanj razdiralno. Vemo,kako so v tistem času že pričele negativno delovati na ljudi goriške nadškofije te nove filozofije, slednje pa so se iz mesta že širile na podeželje. Kritična opozorila, sploh glede literature, ki so jo vse bolj pismeni slovenski ljudje pridno požirali, so tako bila ne samo potrebna, temveč pastirjeva dolžnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas    

Hodi za menoj!

Misel za 3. nedeljo med letom

3. nedelja med letom ponovno omenja Janeza Krstnika – Jezus ni pričel svojega javnega delovanja, preden bi se njegov znanilec umaknil. Nam se rado mudi, ne pa tudi Bogu, ki ima svoj čas in vedno nastopi ter deluje ob pravem, ugodnem času. Človeški ali zemeljski čas je bil ustvarjen, Božji čas je večen, prav zato pa ima tudi drugačen izraz v Novi zavezi. Božji čas se našega vsake toliko dotakne, to pa je v vseh tistih trenutkih, ko nam je lepo in četudi bi trajali več ur, minejo kot bi trenil. 

Tako lahko morda bolje razumemo, kaj pomeni to, da se je nebeško kraljestvo »približalo«. To ne

pomeni, kot v naši človeški izkušnji, da je nekaj sicer blizu, a ni še tukaj, temveč pomeni, da je to kraljestvo že tukaj in tudi deluje, ni pa še v polnosti tukaj. To označujemo kot razpestost med »že« in »še ne«. Božje delovanje v svetu je torej mogoče prepoznati, videti, izkusiti, a seveda na duhovni ravni, kar pa ne pomeni, da to delovanje ni resnično ali konkretno. Ko vdre Božji ali milostni čas, vidimo, da je to delovanje še kako konkretno in ga lahko na neki način izkusimo, a seveda ne gre za zadevo, ki bi jo lahko kakorkoli človeško označili, izmerili ipd. Koliko bo torej to nebeško kraljestvo delovalo in se širilo, je odvisno tudi od nas, od našega odgovora na Božji klic. 

Vsakemu od nas odmeva klic: »Hodi za menoj!« je pa odvisno, če se primerno pripravimo, da bi najprej ta glas slišali, potem pa od tega, če in kako na ta glas odgovarjamo. Kardinal Sarah je napisal lepo knjigo, 'Moč tišine', kjer nam spregovori ravno o tem, kako pomembno se je odločiti, da bi umolknilo vse drugo, v nas pa bi lahko odmeval Božji glas. Tišini, ki ni prazna, ampak nam po njej nekdo govori, sicer ne rečemo več tišina, temveč tihota. V obdobju hrupa se je potrebno prav odločiti, da bi se umaknili, podobno našemu Gospodu, ki se je iz Judeje umaknil v Galilejo, kjer je sicer odraščal, da bi imel malo več miru, zlasti pred raznimi preizkuševalci iz judovskega ljudstva. Tudi mi se moramo torej umikati, za kar potrebujemo odločitev in voljo, sama tihota pa je potem seveda Božji dar. 

Odločitev se sicer navezuje na tisto besedo, ki jo dandanes rabimo kar malo preveč počez, to pa je »kriza«. Če se ne motim, smo že spregovorili, da beseda nima negativnega pomena, kakršnega ji dajemo danes, temveč pomeni »odločiti se«, »presoditi«, »razsoditi«, »izbrati«... Ravno zato se je potrebno včasih med svojimi vsakdanjimi opravili malo zaustaviti in se zbrati, da bi prav presodili in izbrali v svojem življenju. Tisto, kar pa je treba vselej presoditi, je to, ali res sledimo svojemu Gospodu, ali pa samemu sebi. Kristus nam namreč pravi, da moramo vselej hoditi »za njim«, ne pred njim. Jasno, da nas ne pelje vedno le po lepi in ravni poti, a vendar se moramo zavedati, da je v naše temine končno posvetila luč in imajo, če hodimo za njim, končno smisel. Zelo važno je torej zaupati, da bo Gospod tudi iz za nas temnih, težkih in morda, človeško gledano, nemogočih položajev, potegnil za nas le najboljše. Če bomo le zaupljivo hodili za njim.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Glejte, Jagnje Božje!

Pogosto se zastavlja vprašanje, kateri je največji krščanski praznik, kar je oni dan voditelj oddaje tudi vprašal dva kristjana. Četudi pa kristjani pravilno odgovorimo, da je največji praznik Velika noč, pa s tem še nismo povedali vsega, ne o samem največjem prazniku, ki je bil pravkar omenjen, kakor tudi ne o Božiču. Če najprej omenimo Božič, potem se lahko naslonimo na sv. Janeza, ki večkrat govori o »znamenju«, nikdar o čudežu. Vsako čudovito in nadnaravno Božje dejanje je tako nekam usmerjeno, kaže onkraj samega sebe. Tako tudi Božje učlovečenje, ki se je zgodilo seveda že na praznik Gospodovega oznanjenja, na Božič pa se je ta Božji Sin še rodil, kaže že proti dogodkom v Jeruzalemu, kjer ta isti Božji Sin človeštvo odreši s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. 

Na to z označbo »Božje jagnje« kaže tudi Janez Krstnik, saj to označuje tisto jagnje, ki bo žrtvovano Bogu, in sicer v odpuščanje grehov vsega sveta. Tudi ena od šesterih temeljnih resnic govori, da se je Bog sin učlovečil s tem namenom: »Da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.« Zato vzhodni kristjani vedno govorijo o »Pashi« Gospodovega rojstva, torej o »Veliki noči«. Ko pa govorimo o Veliki noči, se spet postavlja težava, saj mnogi kristjani pri njej govorijo le o njeni logični posledici, ki je vstajenje, ne govorijo pa o bistveni zadevi, ki pa sta Božje trpljenje in smrt. Kot smo pred kratkim dejali, je to najbolj motilo tudi Grke, saj po njihovem mnenju Bog vendar ne more umreti, kakor nam pravi apostol Pavel, pa je to težava tudi za Jude, saj je to zanje pohujšanje, je bogokletno. In vendar nam sveti evangelisti sporočajo prav to, saj se začenja Jezusova pot proti Jeruzalemu – krst v Jordanu je začetek javnega delovanja. 

Janez Krstnik tako izkazuje, kako Jezusovo poslanstvo ni v nekem lepem moralnem učenju, temveč je vse skupaj podrejeno odrešenju ljudi in celega sveta, česar starozavezne žrtve niso mogle zagotoviti. Da bi bilo njegovo pričevanje še bolj močno, ga je Bog poslal v puščavo, da osebno sicer ne bi poznal Kristusa, ampak ga je poslal glede na prerokbe in znamenja. Tudi za nas velja, kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega »Prologa«, da Boga sicer nismo videli, imamo pa različna izkazovanja in znamenja njegovega delovanja, nazadnje pa imamo odločilne besede Božjega Sina v Svetem pismu in ustnem izročilu, kako Bog človeku razodeva svojo skrivnost. 

Tako je Bog pustil svoje sledi v stvarstvu z njegovimi zakoni, v človekovi vesti, v Svetem pismu po prerokih in drugih, odločilno pa je spregovoril po svojem sinu – delno je zapisano to v Novi zavezi, ostalo je del izročila Cerkve. Duhovnik tako kakor Janez Krstnik vsakokrat pri sveti maši pokaže sveto hostijo (hostija pomeni krvava žrtev) in reče, da je to »Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta«. Tudi duhovnik ne pozna Jezusa osebno v tem fizičnem smislu, pozna pa ga, poleg vprašanja svojega duhovnega odnosa z njim, ker so tisti, ki so se s tem Božjim jagnjetom osebno srečali, vse to izročili prihodnjim rodovom, pisno in ustno. Gre za to, da mora kristjan za svojo vero delati tudi na razumski in miselni ravni, ne le na notranji, duhovni ravni. Razumnost vere je stvar, kakor molimo ob začetku žalostnega dela rožnega venca, stvar našega spomina, volje in pameti. Človek mora spoznati omejenost vsega tega in da obstajajo precej višji Božji spomin, ki je, v nasprotju s človeškim, večen; precej močnejša volja, ki je spet večna; in vrhovna pamet. Tudi na miselni ravni se mora odpirati večnosti in prevzemati Božjo logiko, ki človeški odpira obzorja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Da ne bi bilo preganjanja...

Skozi drugačno prizmo (19)

Prošnja iz naslova je bila izrečena pred kakimi petnajstimi leti v Štandrežu, ko smo se z bogoslovci udeležili svete maše ob farnem in mojem zavetniku, kjer smo sodelovali tudi mi. Eden od otrok, ki so brali prošnje, jo je izrekel z močnim zamejsko-italijanskim naglasom, kar nam je bilo smešno, pa vendar je to pripomoglo k temu, da se je ta prošnja nekako usidrala v moj in drugih bogoslovcev spomin.

Da so kristjani preganjani, je dejstvo. Več kot 300 milijonov jih je tudi fizično in podobno

preganjanih, na Zahodu je to preganjanje bolj pritlehno, pa vendarle je. Ne tako dolgo nazaj smo bili recimo lahko priča mazaškim akcijam v naši prestolnici, ko sem bil kaplan v Tolminu, se je stvar zgodila tudi tam. Zelo hudo je po azijskih deželah, tistih z muslimansko, hindujsko ali budistično večino, kakor tudi v tistih, kjer še vedno vlada komunizem. Hongkonški kardinal Zen je bil že zelo kritičen glede raznih dogovorov s kitajskimi oblastmi tedaj, ko se ti dogovori delali, češ da se stvari ne bodo izboljšale, temveč poslabšale. Tako smo še vedno priče temu, da se sili škofe in duhovnike k temu, da bi stopili v Kitajsko patriotsko katoliško združenje. Če tega slučajno nočejo storiti, se morajo skriti in nekako izginiti, saj so sicer posledice znane. Tako se je recimo moral skriti škof Xijin, sicer zvest papežu in Cerkvi, ki pa ni hotel stopiti v prej omenjeno organizacijo.

Pred kratkim je pakistanska katoličanka kritično opozorila, kako se zelo malo ali praktično nič govori o preganjanju teh naših bratov in sester po veri, medtem ko so precej v ospredju in na katoliških ustih precej drugačne teme. Zadeva je precej nevarna, saj gre za vprašanje obzorja. Kakšno in katero obzorje imajo preganjani katoliki po Aziji, Afriki in drugod? Vsekakor presežnega, kakršno so imeli naši vrli mučenci iz rimskega obdobja (zapis zaključujemo ravno na god sv. Krizogona Oglejskega, zavetnika hrušiške farne cerkve, sveti oče pa je počastil Japonske mučence), ne zasledimo pa takšnega pri katolikih t.i. »razvitega sveta«, kjer je poudarek na tistih stvareh, ki so bolj resnične zato, ker so »otipljive«, ker so materialne. Kako to, da je poudarek zlasti na tematikah tega sveta? Najpomembnejše teme v tem našem katoliškem svetu, ki bi naj bil razvit, so politika, migranti, materialna revščina in podobne teme.

Kakor nam sporoča Kristus, ki nam kraljuje s križa, naloga njegove neveste, Cerkve, ni v tem, da svetu prinese svobodo in odrešitev od tegob in zla tega sveta, temveč, da prinese svobodo in odrešitev v tegobah in zlu sveta. Gospod nas je opozoril, da vsega tega nikdar ne bo moč odstraniti, ko je dejal, da bomo uboge vedno imeli med sabo (Mt 26,11; Mr 14,7), a da se moramo raje posvetiti na njegovo navzočnost. Z njo namreč napolnjuje vso našo bedo in revščino in nam kaže, da Bog zlo ljudi spreminja v večje dobro, kakor pove bratom egiptovski Jožef (1 Mz 50,20).

To je sporočilo preganjanih kristjanov po svetu tistim, ki si ta naziv nadevajo v t.i. »razvitem« svetu, da je namreč Jezus še kako »središče časa«, kakor je dejal razlagalec Svetega pisma Conzelmann, da živi. Zahod namreč tudi v svoji krščanski komponenti kaže praktični ateizem in če že ne kaže na smrt Boga, pa kaže vsaj na to, da je slednji nekje daleč. Je potem mar čudno, da je toliko praznine in nesmisla v delu sveta, ki si misli, da je razvit? Kako odgovarjamo na prošnjo iz naslova? Preganjanje Kristusove Cerkve tu na zemlji vedno bo, ne bo odvzeto. Moramo pa se potruditi in prepoznati Gospodovo navzočnost in besedo v tem preganjanju, še bolj pa v naših težavah, preizkušnjah, boleznih, na koncu pa tudi v smrti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Po krstu del novega Izraela

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Evangelist Matej, ki mu bomo v glavnem sledili v tem bogoslužnem letu, nas že uvaja v eno od glavnih njegovih trditev v evangeliju, ki je ta, da je Cerkev »novi Izrael«, stari Izrael, ki je iz krvi in mesa, pa nima več svojega mesta. Glavna stvar je torej le še v tem, ali se damo krstiti in sprejmemo Kristusa kot odrešenika, ali pa ne. Dejstvo je sicer pri tem dogodku samo nakazano, a besede Janeza Krstnika že kažejo, da je res tako, kakor trdimo – njegov krst je bil namreč le simbolne narave, Judje pa so še vedno ostali Judje, nekaj povsem drugega pa je Kristusov Krst, po katerem apostoli in njihovi nasledniki »naredimo vse narode za Kristusove učence« oz. dajemo krščenim to možnost, ko se včlenijo v njegovo Cerkev, novo Božje ljudstvo. 

Matej sicer lepo nakazuje, kako se je Kristus do konca pustil temu, da je bil tudi meseno pogojen, zato pa se je svojemu sorodniku, ki ga je tudi napovedoval in ljudi na njegov prihod pripravljal, tudi dal krstiti, da bi namreč do konca izpolnil, kar je bilo potrebno za starozavezni del odrešenjske zgodovine. Zelo lep nauk za nas, ki se tako otepamo zgodovinskega spomina. Že res namreč, da gre pri odrešenjski za drugačne vrste zgodovino, a slednja poudarja, kako Bog deluje v naši, človeški, zgodovini. Krščanstvo je prineslo združitev Logosa in zgodovine, tako Judom kot Grkom je nekaj manjkalo, s Kristusom pa pride do združitve obojega. Grki so namreč, zlasti po Aristotlu, prišli do dejstva Božjega obstoja, a je pri tem ostajalo vprašanje, ali Bog tudi deluje v človeški zgodovini, do česar pa so prišli po drugi strani Judje. Kar je njim manjkalo, je še razumsko udejstvovanje. Zato nam potem apostol Pavel govori, da šele s Kristusom pride tudi »logično češčenje« Boga, ki odpravi krvave žrtve v njihovem čisto konkretnem, materialnem smislu, ki je tako lasten staremu judovskemu ljudstvu. 

V Kristusu tako postanemo Božji otroci, sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre, kri in meso nimata pri tem prav nič več. Kakor nam lepo pravi apostol Pavel, imajo razne narodnosti le svoj relativni pomen, prava in resnična vez je namreč tista v Kristusu. Tu je seveda potrebno paziti, ker Kristus ne pravi, da narodnosti in meja ni več, temveč pravi, da obstaja v njem še višja vez. Pomembna je vera v Kristusa, slednja je celo ključnega pomena, kar je konec koncev tudi poudaril sv. Frančišek sultanu, ko je bil pri njem na dvoru. Takrat se ni šel nekega pacifizma ali kar nekega splošnega pobratenja, temveč mu je dejal, da se kristjani povsem upravičeno borijo proti muslimanom, da pa bi jih ljubili bolj kot same sebe, če bi prevzeli vero v Kristusa. 

Sveti krst je tako po eni strani prvi zakrament, ker predstavlja »vrata« k še ostalim zakramentom, ko z vidnimi znamenji kažemo na nevidno delovanje Božje milosti, torej Boga samega v življenju kristjana, a je še več kot to. Zgodi se tudi konkretna notranja sprememba, ki je sicer resnična, vendar je duhovne narave, zato pa je s človeškimi očmi ne vidimo. To Božje otroštvo se sicer konkretno zgodi, tako pa nekdo ni več navaden človek ali človeško bitje, temveč kristjan in nosi Kristusovo ime, čeprav na zunaj še vedno ostaja prav takšen kot pred krstom. Žal te duhovne zavesti danes primanjkuje, ne samo s strani vernikov, temveč tudi s strani duhovnikov. Tako se s tem ne samo pomembnim, temveč ključnim zakramentom, preveč odlaša. Vse drugo, človeško, fizično, materialno je pred duhovnim, duhovnost je le privesek ali »opcija«, kakršne dobimo tudi pri avtomobilu. Četudi je tako predpisano, da je treba otroka krstiti v prvem mesecu njegovega življenja, se s tem odlaša. To je zato, ker je materialno, fizično, čutno in čustveno resnično, vera je le za neko »dobro počutje«, naj pa ne bi bila resnična. To vse kaže, da za nas danes niti Božje delovanje v stvarstvu in našem življenju ni več resnično.

Objavljeno v tedniku Novi glas