četrtek, 15. avgust 2024

Stremenje po nebeškem

V glavni mašni prošnji današnjega praznika smo povabljeni, da bi vedno hrepeneli po nebeškem, torej po nebeških stvareh. Ko namreč danes premišljujemo in v mislih zremo na Devico Marijo, ki je vzeta v nebesa z dušo in telesom, se moramo vedno znova – vsak sebe, pa tudi bratsko med seboj – opominjati, da naše stalno ali večno bivališče ni tu na zemlji, kjer je vse podvrženo minljivosti, naša telesna bivališča pa so le krhki šotori, kakor nas Apostol opominja, ampak je naša večna domovina v nebesih. Tja je pred nami s svojim Božjim Sinom šla naša nebeška Mati, in sicer v polnosti svoje osebe, še enkrat – z dušo in telesom. Pazimo pri tej dogmi, pri tej slovesno razglašeni verski resnici, da se ne ukvarjamo s koncem Marijinega življenja v smislu smrti ali ne, temveč s točnim predmetom (causa formalis) njenega vnebovzetja, to pa je prehod Matere Marije z dušo in telesom v nebeško slavo, torej ne gre za vprašanje, ali je šla preko smrti in vstajenja, kar je sicer večinsko mnenje, oz. z neposrednim takojšnjim prehodom v nebeško slavo, kar je manjšinsko mnenje, ampak se dogmatična definicija ni hotela ukvarjati se s tem in je hotela le natančno reči, da je bila Marija v nebo vzeta z dušo in telesom. Tako nam pravi Mariološki priročnik p. Gabrieleja Roschinija iz leta 1960. Za nas je torej pomembno dejstvo, da je bila Marija v nebo vzeta, ker kot ustvarjena ni mogla iti v nebo, v nasprotju z Božjim Sinom Jezusom Kristusom, ki je šel sam v nebo. Vzeta je bila v polnosti osebe, z dušo in telesom. 

Ves čas se ponavlja za nas vabilo, da smo vselej pozorni, da hrepenimo po nebeških stvareh. Včasih je vselej veljal ta opomin, kako je treba čez dan misliti na Boga – gre za misel na naš končni cilj, ki je končno biti v Bogu. Svet nas seveda vabi s svojimi miki, da bi svojih oči ne usmerjali k nebu, od koder nam pride pomoč, kakor nas opozarja psalmist, ampak da bi nas nadvladale skrbi, zadeve in miki zemeljskega življenja. Ni namreč samo naša duša ustvarjena za nebesa, torej za Boga, ampak je za nebesa in za Boga ustvarjeno tudi naše telo, ki se bo pridružilo ob vstajenju mesa in končni sodbi duši, kjer slednja pač je, duhovni boj pa se skupaj z našo nebeško Materjo bije ravno za to, da bi ob koncu našega zemeljskega življenja bila duša tam, kjer je tudi Marija – v nebesih ob svojem Sinu. V preteklih tednih smo videli ljudi, ki so žrtvovali marsikaj in, lahko bi rekli, marsikoga, ter marsikaj in marsikoga podredili svojim ciljem, ki so bili športni dosežki. 

Človek ima pač v sebi željo po ohranitvi, naravni in nadnaravni, zato pa je tudi prvotni cilj zakona roditev in vzgoja otrok. No, primer italijanskega skakalca v višino, Gianmarca Tamberija, je zgovorna. Da bi ponovil uspeh zlate kolajne izpred treh let, se je odpovedal prvotnemu cilju zakona in z ženo ta tri leta nista imela otroka, poleg tega pa tudi, da se ni dovolj posvetil ženi, torej ni bil pomemben niti drugotni cilj zakona, ki je v medsebojnem izpopolnjevanju oz. po krščansko – v medsebojni pomoči za rast v svetosti. Prvi cilj Tamberija je tako bil športni cilj, ne pa roditev in vzgoja otrok. Tu ne bomo delali velikih razprav, niti se obešali na karkoli, ampak samo podajamo tisto, kar je Tamberi povedal sam – da mu je žal, ker namreč ni izbral pravega cilja. Med drugim se mu je zaradi težav z ledvičnimi kamni izmuznila tudi dobra uvrstitev na olimpijskih igrah. Ponavljamo – pred tremi leti je zlato medaljo že dosegel. Hočemo reči, da tudi mi zlahka pozabimo na najpomembnejše cilje in na najpomembnejši cilj, pa potem zasledujemo manj pomembne ali celo postranske cilje. 

Dejstvo je, da smo na tem svetu le kratek čas v primerjavi z večnostjo, naše zemeljsko življenje pa se odslikava v večnost. Naša nebeška Mati nas uči, kako se ravno v tem vsakdanjem zemeljskem življenju posvečujemo in pripravljamo za vse tisto, kar pride, še posebej ob koncu našega zemeljskega življenja. Tako pa svoj pogled odvrnemo od neba in od zgleda naše Matere Marije, pa pozabljamo na svoje krščanske in stanovske dolžnosti, ki so naša primarna življenjska skrb, da bi raje zasledovali in skrbeli za drugo. Tako se v tem zanimamo za vse, kar se dogaja v soseščini, v državi, v Evropi in po svetu, vse to izrablja naš čas, naše misli, naše moči, pozabljamo pa na to, da je odločilno, kako bomo tudi mi prešli s tega sveta v večnost in kakšna bo ta večnost – dobra ali slaba. Ne samo svojega duha, ampak tudi svoje čute, misli, besede in dejanja smo torej poklicani dvigati k nebu. Zato papež Pij XII., ki je slovesno razglasil to versko resnico, takole moli k Vnebovzeti: »O Mati Boga in ljudi, rotimo te, da očistiš naše čute, da bi se že vse od tu doli naučili uživati Boga, Boga samega, v zamaknjenju ustvarjenih bitij.« Naj nam vnebovzeta Marija resnično pomaga k temu očiščenju na vseh ravneh.

nedelja, 11. avgust 2024

Odgovor žrtve

Evangeljski odlomek 12. nedelje po binkoštih začne z blagrovanjem Gospoda Jezusa učencev: Blagor vam, ker vidite in slišite! Človek lahko marsikaj vidi in sliši, pa v svojem  napuhu in ponosu to vseeno ignorira. Vidi in sliši, da ni prav, kakor misli, govori in dela, a ni pripravljen vsega tega spremeniti. Kristusov nauk in njegova dela, ki nam jih daje sveta Cerkev, so lahko popolnoma nasprotni z našimi mislimi, besedami in dejanji, a bi bilo preveč, prevelika žrtev, da bi se sebi odpovedali. Tako vstane učitelj postave, ki je slišal in videl, a ostal v svojih (ideoloških) prepričanjih. To so bila prepričanja tedanjega njegovega sveta, ki pa je zavračal Kristusa, tako pa je tudi danes, že kar nekaj časa v svetu, ki prav tako zavrača Kristusa, pa seveda tudi njegovo Cerkev. Poglejmo na eno zanimivost. Katoliška vera temelji na resničnosti, realnosti – ob zadnjem vesoljnem koncilu se je zato poudarjalo znamenja časa, ki jih je potrebno prepoznavati, kar se je dalo tudi v misli o tem, kaj bi naj bila sinoda. Rekli so, da na podlagi razodetja, torej Sv. pisma in izročila prepoznavamo, kaj Sv. Duh govori Cerkvi, kar je podobno jeziku sv. Janeza v Razodetju – kaj Duh govori cerkvam, torej posamezni krajevni Cerkvi, kakor to vidimo. Toda, ali se to zares dela? 

Poslušati, kaj Sv. Duh govori Cerkvi po Božji besedi – Sv. pismu in ustnem izročilu, kar je stalni naukCerkve, je ključno, temeljno. Cerkev je videla in slišala, kar je delal Gospod Jezus ter videla in slišala, kakšno je človeštvo. Na podlagi tega je torej treba odgovarjati na potrebe človeka, ki se seveda v svojem bistvu ni nikdar spremenil, spremenijo se vselej le okoliščine. Z bolj učenim jezikom bi rekli, da se spreminja tisto, kar je »kontingentno«, kar označuje tiste zgodovinske zunanje okoliščine. Ko pa recimo škofje govorijo o izkušnjah – kdo ima boljše, lepše in globlje izkušnje, kot pa ravno sveta mati Cerkev v svoji skoraj dva tisočletni zgodovini? Ste slišali morda za agendo 2030? No, ta letnica za kristjane pomeni ravno 2000 let začetka Gospodovega javnega delovanja, zato pa tudi 2000-letnico začetka izkušnje Cerkve. V tej zgodovini z zelo dolgo brado, imamo oblast pastirjev varovanja in izročanja, kakor nam je v pismu prejšnjo nedeljo zase govoril sv. Pavel. Kako je torej s človekom in kako z njegovim odnosom do Boga in do sočloveka? Vse ostaja v svojem bistvu enako in se ne spreminja.  

Ravno Sveto pismo nam v priliki o usmiljenem Samarijanu podaja Gospodove besede o naši ljubezni do Bližnjega (z veliko začetnico), torej do Boga, in do bližnjega z malo začetnico, torej do sočloveka, skozi to ljubezen pa moremo in moramo brati tako opevana znamenja časa. Na podlagi izročila nam Cerkev razlaga, da je ta človek, ki je padel med razbojnike, padlo človeštvo, za katerega je naš Gospod Jezus plačal ceno odkupa, z njo pa človeštvu v Cerkvi dal sredstva za ozdravljenje, ki bi jih lahko skupaj označili kot olje in vino ter kruh – prvo dvoje je usmiljeni Samarijan zlil na rane človeka, tretje pa lahko prepoznamo v krčmi, kjer je seveda dana temu človeku tudi hrana. Seveda pa je iz pripovedi jasno, da je padli človek Izraelec, ker pa je novi Izrael Cerkev, lahko rečemo, da gre za padlega kristjana, za kristjana, ki se je oddaljil od Cerkve in ostal napol mrtev – je torej duševno umrl. O teh govori v Razodetju sv. Janez, da imajo ime, da živijo, a so mrtvi (Raz 3,1). Ali ni lahko vsak od nas med temi? 

Koliko je res teh padlih kristjanov, ki potrebujejo pomoč vina kot resnice, torej pravega nauka, ne pa tistega, ki bi se spreminjal tako, kakor piha veter trenutnega časa, in ki potrebuje olje ozdravljenja, moči in dostojanstva. Vemo, da imamo bolniško olje, krstno olje in sveto krizmo. Krstno olje je olje moči za boj proti grehu in hudemu duhu, za boj, kakor pravi Apostol, proti »svetu, mesu in hudiču«. Res, da se moramo tudi sami boriti, vendar pa brez Cerkve in njenih sredstev, ki ji jih je Gospod dal, ne bi mogli prav nič. Atleti in vojaki so se nekoč v znamenje moči, fizične moči in človeške moči volje, mazilili z oljem – tudi mi danes se moramo posluževati vseh sredstev za nadnaravno moč, za moč milosti, torej sredstev Božje milosti, ki jih imamo na voljo. Ob molitvi in zakramentalnem življenju ne smemo pozabiti na poglabljanje verskega znanja z branjem in premišljevanjem verskih resnic, z duhovnim branjem spisov svetnikov ter njihovih življenjepisov. V pravilu sv. Benedikta je tovrstno delo, ob prepisovanju, prav tako štelo k molitvi, ne k delu, saj je kot tisto zares mišljeno fizično delo. Današnji človek, sploh mnogi tisti, ki so po imenu sicer kristjani, še kaj dajo na to fizično delo kot tako, tudi na nedelje in praznike, pozabijo pa na vse tisto, kar spada molitvenemu in nefizičnemu delu, ki je še kako velik boj in ne nekaj prijetnega. Koliko ljudi pravi, da molijo, da bi se počutili bolje. Ne, da to ni pomembno, je tudi pomembno, ampak to je lahko naklonjeno za povrh, sama molitev pa je še kako hud boj – sveti Pavel celo to označuje kot agonijo, ki jo je potrebno bojevati, torej smrtni boj. 

Podobno velja tudi za čas in moč, ki ju namenimo za svoje bližnje. Katekizem nam pove, da je bližnji vsak človek, naj bo prijatelj ali sovražnik, v nasprotju z učitelji postave in pismouki, ki so pojmovali le prijatelje za bližnje. Kako težko je moliti in se darovati za žalivce, preganjalce in tako imenovane sovražnike. Tudi, če se ozremo na »red ljubezni«, kakor ga imenuje sv. Tomaž Akvinski, je mnogim še kako težko moliti in se darovati, se žrtvovati, za tiste, ki so nam morda po krvi najbližji, pa do nas niso dobri, ali pa na splošno niso dobri. Red ljubezni namreč pomeni v ljubezni do bližnjega začeti recimo pri ženi, možu, očetu, materi, bratu, sestri, otrocih… potem se gre na kristjane v svojem okolju, ki jih velja poiskati, četudi bi to bili le po imenu, potem gre ta zadeva naprej. Kako težko je marsikdaj darovati žrtev volje, molitve, prenašanja, zatajevanja in še bi lahko naštevali, začenši že doma? Da ne govorimo naprej. Naš Gospod je sam plačal ceno in dejal, naj mi delamo prav tako. Za pritoževanje smo vselej dobri in pripravljeni, na žrtev le malokdaj. Pred dnevi smo obhajali god sv. Janeza Vianeja, ki je nekoč poslušal pritoževanje svojega sosednjega župnika, kako ne doseže nič v župniji. Pa ga je vprašal: »Ste se morda poskušali bičati?« Dandanes to seveda zveni čudno za naša moderna ušesa, vendar v svojem bistvu govori o žrtvi, ki jo je potrebno narediti in delati za te bližnje – za žrtev volje, molitve, samozatajevanja in tako naprej. Da bi bili tega sposobni, imamo vselej na voljo sredstva Božje milosti, saj bi sicer bila ta pot za nas pretežka, kakor je dejal Bog preroku, ko ga je pripravil na pot boja pred njim.

Če zaključimo, pomembno je, ko vidimo nekoga, ki potrebuje pomoč, temu človeku pomagati s telesnimi deli bratske ljubezni, ampak obenem nikdar ne smemo pozabiti na duhovna dela. Ko pa preidemo na ta duhovna dela bratske ljubezni ali usmiljenja, pa bi se marsikdaj radi zaustavili pri prvih treh delih: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati. Pri teh delih se ni težko »sami sebe opravičiti«, kakor je veljalo za učitelja postave, se pa zaplete že pri »žalostne tolažiti«. Se pri tolažbi da zanašati le na svoje znanje in moči? Posebej pa potem pri »krivico voljno trpeti« in »žaljivcem iz srca odpustiti«. Tu postanejo zadeve nemogoče. Kristus pravi apostolom, naj jim bodo tisti, ki jih ne poslušajo, kakor pogani in cestninarji – no, on je za pogane in cestninarje umrl na križu. Torej za vse tiste ljudi, ki so naši bližnji, marsikdaj prav neposredno, še posebej velja ta žrtev, o kateri smo govorili in jo razčlenili. Seveda velja, da zanje Boga prosimo, kakor velja tudi za mrtve, vendar kako bo ta prošnja učinkovita, brez voljnega prenašanja, trpljenja in odpuščanja? Pred Kristusovim javnim nastopom je Janez Krstnik oznanjal pokoro in spreobrnjenje – brez tega nismo sposobni v polnosti prejeti in sprejeti Božje milosti, ki nam jo Kristus prinaša.

nedelja, 4. avgust 2024

Božji dotik

Enajsta nedelja po binkoštih nam ponuja Pavlovo berilo 1 Kor 15,1-10 in Markovo poročilo o Jezusovi ozdravitvi gluhonemega. Pavel pravi, da se je treba držati evangelija, kakor ga je on oznanil, on pa je oznanil oz. izročil le tisto, kar je tudi sam prejel - tradidi, quod et accepi. Evangelij je torej predajanje apostolskega izročila, kakor ga imenuje sv. Irenej, naprej. Gre za podajanje Božjega razodetja, torej tistega, kar je Bog po svojem Sinu, Jezusu Kristusu, dal apostolom - del tega je bil zapisan, še večji del pa ni bil in je bil izročen kot ustno izročilo naprej v sveti Cerkvi. Tako se kaže kot glavna naloga pastirjev Cerkve ohranjanje in podajanje naprej tistega, kar so tudi sami prejeli. Jedro je Kristusovo odrešenjsko delo na zemlji, ki svoj vrhunec doživi v njegovi smrti na križu za naše grehe, potem iz tega sledi največji čudež - njegovo vstajenje, zatem pa še pričevanje o vsem tem, kar se je v velikonočnem tridnevju resnično zgodilo v Jeruzalemu in okolici - Kristusovo trpljenje, smrt, pokop, vstajenje in prikazovanje. 

Če nato pogledamo še evangelij, potem imamo tesno povezavo z zakramentom krsta, kjer je kandidat na duhovni način, vendar resnično, s Kristusom pokopan v smrt, kakor nam drugod pravi Apostol, da bi z njim potem vstal in živel. Gre za polnost življenja, ki je možno le v Svetem Duhu, ki je tudi tukaj, kakor najdemo še v evangeliju, označen kot Božji prst - Kristus se konkretno dotakne človeka, da ga duhovno ozdravi, ga torej osvobodi jarma greha in hudobnega duha. Pri krstnem obredu imamo zato to ponazoritev, kako se Kristus konkretno dotika človeka, ki se mu je posvetil, pa naj bo to dojenček, otrok, mladostnik ali odrasel, pri obredu "Efetá" oz. "Odpri se". Slina, ki je pri Hebrejcih veljala za zdravilno, se dotakne ušes in jezika - pri krstu ušes in nosnic, pa je potem človek ozdravljen. Zakaj pri krstu ušes in nosnic - vera je iz poslušanja ali poslušnosti, nos pa je, kot reče duhovnik, "za prijeten vonj". Če je torej nekdo v veri poslušen, iz tega sledi tudi Kristusov prijeten vonj - tega se sicer pri krstu zazna še pri mazilu svete krizme, ki je spet olje Sv. Duha, s katerim nekdo postane zapečatena podoba Kristusa - Duhovnika, Preroka in Kralja. Kristus se torej svojih vernih konkretno dotika in jim tako daje darove Sv. Duha s tem Božjim prstom, kakor nam pravi sv. Gregor Veliki, in sicer to danes dela po svojih posvečenih služabnikih. Kakšna škoda, da se je in se še v zadnjih desetletjih ta obred "Efetá" opuščalo oz. se opušča. 

Iz Kristusove prebodene strani so prišla sredstva našega zveličanja, to so zakramenti Cerkve. Vsi zakramenti so na tak ali drugačen način zelo konkretni, stvarni, začenši s svetim krstom, pa potem vidimo, kako konkretna znamenja so tako pri evharistiji, birmi, zakramentu sv. reda v vseh stopnjah, svetem zakonu in bolniškem maziljenju, nič manj pa se Kristus ne dotakne vernika niti pri zakramentu pokore, spovedi, ki jo cerkveni očetje, kot ponavljamo večkrat, imenujejo drugi krst. Snov tega zakramenta so naši grehi, ki so resnični in konkretni, čeprav so v našem srcu, pa jih ne vidimo, jih pa še kako občutimo, če smo ustrezno razpoloženi in ne otopeli. Ti grehi so bili še kako resnično storjeni v naših mislih, besedah in dejanjih (kamor spadajo tudi naše malomarnosti in opustitve). Tu duhovnik stegne roko nad spovedanca oz. proti njemu, da je očiščen. Prav kakor je bil očiščen gobavec, ko je naš Gospod stegnil nadenj roko, rekoč: "Hočem, bodi očiščen!" Ta nalezljiva gobavost greha torej prav tako potrebuje Kristusovega očiščenja po iztegnjeni roki, in sicer posvečeni in maziljeni roki Božjega služabnika, škofa ali mašnika. 
 
Kristus je stvarno in konkretno umrl za naše grehe, katere je v času življenja s konkretnimi znamenji in dotiki že odpuščal. Božje odrešenje je torej prinašal po konkretnih znamenjih, kar po posvečenih služabnikih, ki so nasledniki apostolov, še danes dela pri svetih zakramentih. Pri maši je resnična Kalvarija, zato je naše mesto tam, pod križem. Pri spovedi nam resnično odpušča grehe po Sv. Duhu, zato moramo mi za ta dar resnično biti tam - umreti moramo sebi, da bi živeli Bogu. Da ne bi bili tudi mi med tistimi "pravičnimi, ki ne potrebujejo odrešenja".

nedelja, 26. maj 2024

Biti v Bogu

Na praznik Svete Trojice beremo zaključek Matejevega evangelija, kjer dobijo apostoli navodilo, naj iz vseh narodov sveta naredijo Gospodove učence, če vzamemo dobesedno, in sicer tako, da jih krstijo. Prevajamo, naj jih krstijo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, v izvirniku pa piše, naj jih krstijo v ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Krst namreč pomeni dobesedno "potopitev", torej potopitev v Sv. Trojico. Ko se sprašujemo o tako veliki skrivnosti, kakršna je Sv. Trojice, nas prikazen dečka Jezusa sv. Avguštinu opozarja, da nikdar ne bomo prišli tej skrivnosti do dna. O njej vemo, kar nam je Bog, zlasti po Sinu, razodel, nekaj pa potem s teološko metodo in razumom tudi dosežemo, vendar je še pomembneje to, da smo v Bogu, da se vanj potopimo, da v tej skrivnosti "živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17,28). Za to potrebujemo sveti krst, ki pa je začetek poti, zato nato potrebujemo vedno znova še drugi krst, ki pa je spoved, zakrament pokore.

Za človeka je, da bi imel polnost življenja krst nekaj nujnega. Ne gre torej le za to, da bi bil človekzveličan ob koncu življenja, temveč tudi za to, da bi že v času tega zemeljskega življenja živel v polnosti oz., če uporabimo današnji razširjeni izraz, da bi »živel na polno«. Opozorilo, ki nam ga je na Binkošti podal sv. Pavel že to vsebuje: »Po duhu živite…« (Gal 5, 16). Če ni tega duhovnega življenja, je človek pač, kot vidimo v tem berilu (Gal 5), sposoben le »del mesa«, ne pa vsega vzvišenega, kar pa človek doseže z Božjo milostjo in nič drugače. Polnost našega življenja, kakor vidimo v evangeliju, izvira iz življenja Svete Trojice. 

Že splošno je tako, kakor nas je opozoril sv. Tomaž Akvinski, da vsako dobro izhaja od tam, da je dar Svetega Duha in sv. Klara nas opozarja, kako je vse milost. Ni kar tako, ali smo kristjani ali ne, ali smo krščeni ali ne, saj po zakramentih prejmemo ne samo tisto dejansko ali pomagajočo milost, ki je tista splošna moč, da delamo dobro, temveč prejmemo celo samo Božje življenje, ko prejmemo posvečujočo milost. Imamo namreč zakrament »drugega krsta«, ki je po svetih očetih spoved, pa vidimo, da šele po tem zakramentu dejansko »živimo iz krsta«, kakor je tista stalno ponavljajoča se fraza, ki jo slišimo v cerkvenih krogih. Do posvečujoče milosti in zveličanja ni mogoče brez Kristusa, njegovi postanemo in njegovo ime prejmemo pri svetem krstu. 

To je redna pot. Izredna pot je seveda lahko tudi drugačna, vendar izredna pot ni naša stvar, temveč Božja. Mi vemo za redno pot in po tej moramo peljati ljudi. Nekateri za to pot vejo, pa so z nje skrenili, nekatere je potrebno sploh še usmeriti nanjo. Gre za prizadevanje vsakega kristjana. In ne, ni dovolj reči samo, da je nekaj nad nami, ali da verujemo v nekega ne točno določenega Boga. Verovati je treba v Sv. Trojico, še več, verovati je treba iz Sv. Trojice. Vse, kar mi dobrega smo, imamo in prejmemo, je že v Bogu, torej v Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Tam je resnična Ljubezen, ne samo ljubezen, ker je popolno dajanje in popolno sprejemanje, brez kakršnegakoli zadrževanja zase. Res tista ljubezen, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5). Prav je zato sv. Pavel v Atenah povedal, da četudi se ne zavedamo, v Troedinem Bogu »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28), kakor smo povedali.

ponedeljek, 22. april 2024

Samo še stari in kmalu niti oni ne...

Dobro se je še enkrat ozreti na pisanje sociologa Diotallevija, tokrat skozi oči staroste italijanskih vatikanistov, Sandra Magistra. Začne z mučenci iz Severne Afrike, iz Abitene, ki so dejali, da ne morejo brez nedeljskega bogoslužja. Če so bili oni v manjšini, to velja tudi danes v sekulariziranem svetu za katoličane. Vendar so eni bliskovito rasli, danes pa se število vse bolj manjša.

Zakaj je Diotallevi analiziral ravno obsik svete maše?  "Nedeljska maša je najbolj naraven sociološki pokazatelj udeležbe v življenju Cerkve. Tudi za Italijo ni nobene "izjeme". Udeležba pri maši neprekinjeno upada v celotnem časovnem obdobju, ki ga je preučil Diotallevi na podlagi letnih raziskav nacionalnega statističnega urada ISTAT: od leta 1993 do leta 2019, pri čemer se je upad od leta 2005 dalje pospešil, v letih 2020 in 2021 pa se še zmanjša." Vendar je hotel Diotallevi analizirati obdobje brez drastičnih vplivov, da bi prikazal, kako je ta trend nekaj resničnega in uveljavljenega, kakor je razložil v intervjuju za kanal "Cooperatores veritatis". 

"Če ta splošni podatek nato primerjamo glede na spol in starost, je upad še bolj očiten. Ženske, ki so se nedeljske maše vedno udeleževale veliko bolj množično kot moški, jo zapuščajo še hitreje, tako da v mladosti in zgodnji odrasli dobi med obema spoloma ni več nobene številčne razlike. Kar zadeva starost obiskovalcev maše, je bilo v preteklosti največ udeležencev v otroštvu in mladostništvu, v mladosti in odrasli dobi pa se je število udeležencev zmanjšalo, v starejših letih pa so se v cerkev spet vrnili. Vendar danes ni več tako. Začetni upad postaja vse hitrejši in zgodnejši, tako pri moških kot pri ženskah, tudi poznejši negativni vrh postaja vse zgodnejši, globlji in predvsem dolgotrajnejši, saj je poznejša ponovna udeležba pri maši za rojene po letu 1950 že šibka, če ne celo nična."

"Posledica tega je, da so danes starejši, predvsem ženske, še vedno vidno in opazno navzoči pri nedeljskih mašah, v bližnji prihodnosti pa temu ne bo več tako. Ko bodo ti starejši zapustili prizorišče, jih bo veliko manj, ki jih bodo nadomestili. Tako zelo, da Diotallevi napoveduje, da se bo v Italiji kmalu udeležba pri nedeljski maši "zmanjšala na skoraj 10 odstotkov prebivalstva, kar bi na mnogih območjih države pomenilo enomestno število".

Kakor smo zadnjič povedali, smo v Sloveniji to že dosegli, saj, če upoštevamo sociološko pravilo, ki ga omenja Diotallevi, da so ocene vedno nekoliko pretirano visoke, potem je v Sloveniji že sedaj povprečje nekje okrog 10%, v marsikaterih delih pa tudi že precej manj. Starostna in druga struktura pa je točno taka, kakršno opaža Diotallevi v Italiji. 

Bi pa opozoril na to, na kar opozarja tudi naš sociolog, ki je sicer popolnoma na liniji 2. vatikanskega koncila in dokumentov, ker sem ga poslušal na omenjenem kanalu. Namreč, da spremlja številčno upadanje tudi spreminjanje obredov, ki so namenjeni vernikom. Diotallevi jih imenuje "obredi, osredotočeni na predstavo", in piše, da je "za katoliške liturgije spodbudo v to smer morda pomenila postopna spektakularizacija vatikanskih liturgij, do katere je prišlo v zadnjih treh pontifikatih, bistvena deregulacija vedno večjih sektorjev liturgične ponudbe, pa tudi številne rešitve, ki jih je duhovščina sprejela med 'zaporami', ki so se pojavile kot odgovor na sindrom Covida". Opozarja, da se povsod zmotno tgre tisto pot, ki so jo marsikje že prehodili, od ZDA pa do Nemčije in podobnih dežel in da, četudi bi blagodejni vpliv bil, gre za kratkotrajni vpliv.

"Diotallevi meni, da je to del evolucije italijanskega katolicizma v smeri "nizko intenzivne oblike religije", brez izven religioznega pomena na političnem, gospodarskem, znanstvenem in akademskem področju, razen predanosti prostovoljnim dobrodelnim dejavnostim nekaterih sedanjih obiskovalcev nedeljskih maš." Prevedeno to pomeni, da vera ali religioznost nima praktično nobenega vpliva na nobenem od ne verskih področij. Nekdo je torej samo navzoč, iz kakršnihkoli razlogov že, ampak na njegovo življenje izven cerkvenih zidov to bistveno ne vpliva, četudi bi morda bil kaj dejaven bodisi v dobrodelnosti ali kjerkoli, tudi v povezavi s Cerkvijo, ali pa ne. Tu velja reči, kako mnogim maša ali kaj podobnega pomeni predvsem druženje in srečanje z vrstniki in starimi prijatelji. Tako recimo hodijo pevci in podobni, pa bolj kot Bogu v čast, iščejo drugo.   

Diotallevi pravi, da gre vse bolj za "rahljanje skupnostnih vezi cerkvenega tipa v prid kongregacionističnemu gibanju in 'demokratizaciji religije'". Poleg druženja torej še vse demokracijske "vrednote", kjer je na prvem mestu aktualnost in podobno. Gre pa tudi za vztrajanje na čustvih, opozarja sociolog, ki pa je tudi kratkotrajno kot rešitev. Tu se mu je v oddaji pridružil maestro Aurelio Porfiri, ki je predstavil problem glasbe po cerkvah po zadnjem koncilu.

Diotallevi trdi tudi, da v Italiji opustitev teritorialne strukture župnij v korist množenja drugih vrst verske ponudbe, kot so cerkvena gibanja, ki pogosto tekmujejo med seboj, v nekakšnem množenju 'katolicizmov', ni bila zdravilo, ampak prav eden od vzrokov za upad obiska maše. Gotovo to ne velja le za Italijo.