Zakaj benediktinskega „ora et labora“ ni mogoče preprosto prevesti z „moli in delaj“?

„Lenoba je sovražnik duše; zato morajo bratje v določenih urah opravljati ročno delo, v drugih, prav tako natančno določenih urah, pa se posvečati študiju Božjih stvari.“ Tako pravi sveti Benedikt iz Nursije v svoji Reguli, redovnem poravilu benediktincev (XLIII, 1). Po drugi strani pa je ta svetnik znan po znamenitem ora et labora, ki se preprosto prevaja kot moli in delaj.

Vendar je to prevod, ki sicer prevaja (oprostite besedno igro), vendar pa ne prenaša dejanskega pomena, ki ga je imel sv. Benedikt v mislih, predvsem pa ogromnega inovativnega pomena te izjave. Moliti in delati se zdi samoumevno. Kdo se lahko čudi, da svetnik svoje menihe in, širše, kristjane na splošno, poziva k molitvi in delu? Vendar je ta izjava povsem nova za tiste čase, kar je razvidno iz latinske besede labor. Čeprav nismo na zgodovinskem blogu, pa se vselej moramo dotakniti tudi zgodovinskih dejstev. Gre za popolno nasprotje, saj labor, za Latince ni bil preprosto delo, ki so ga običajno opredeljevali kot negotium iz nec-otium, torej ne-brezdelje, ampak določeno vrsto dela, ročnega, fizičnega dela; da se razumemo: tisto, kar te spoti.

V antičnem svetu je bil ta labor, torej fizično delo, namenjeno le sužnjem, ker je bilo nečastno. Sveti Benedikt pa ne le pravi, da mora menih delati, to je delati ročno, ampak gre še dlje in pravi, da mora to fizično delo spremljati molitev in da s tem, ko to delo spremlja molitev, na neki način tudi ono samo postane molitev. Zato je sveti Benedikt oče zahodne civilizacije.

Povedali smo, da je bilo v antičnem svetu ročno delo nečastno. Dejansko je bila kulturna »duša« tega sveta gnostična, prevladovalo je prepričanje, da imajo vrednost le duhovne in intelektualne resničnosti, pa nič drugega. Človek sam (pomislimo na platonizem) je bil obravnavan kot duh, telo pa kot nekakšen »rezervni del«, nekaj degradiranega, česar se je treba čim prej znebiti.

Krščanska antropologija popolnoma spremeni to perspektivo in trdi, da je človek oseba v duhu in telesu, da ga je tako hotel in ustvaril Bog in da je duša organska oblika telesa. Če mora telo umreti, to ni zato, ker bi tako določil Bog, ampak zaradi izvirnega greha. Telo je tako sestavni del človeške osebe, da bo ob vstajenju teles vrnjeno duši.

Zato se mora človek v krščanstvu posvečevati z dušo, a tudi s telesom. Zato pa ročno delo ne sme biti le spremljevalec molitve (v katero sodi tudi intelektualna dejavnost, tj. študij), ampak postane samo sredstvo posvečevanja in poveličevanja Boga, tj. postane molitev. Bog bi naj imel tako opraviti s celotnim kristjanovim življenjem in s sv. Benediktom brez težav govorimo o življenju kot v celoti bogoslužnem ali liturgičnem. Iz samih obredov, kjer ni samo sveta maša, čeprav je seveda najvažnejša, ampak tudi vse molitveno bogoslužje in zakramenti ter zakramentali, se vse lepo izteka v vse ostalo delo. K molitveni dejavnosti spada tudi branje in intelektualni napor, potem pa mora biti še prav ročno delo. Benedikt seveda ni iznašel nečesa povsem novega, saj je bilo že v meništvu pred njim močno poudarjena tudi razsežnost ročnega dela. Je pa vse skupaj kodificiral in vsemu postavil tudi potrebno osnovo.

Gre torej za samo kristjanovo duhovno življenje, ki mora biti molitveno v zelo širokem smislu, pravzaprav gre za liturgično življenje, k čemur kliče poziv na koncu maše: "Ite, missa est!" Ta poziv se seveda s prevodom povsem izgubi.

Brez trpljenja in žalosti ne more biti veselja

 Na 3. Nedeljo po veliki noči smo počasi že usmerjeni proti vnebohodu, čeprav je naš Gospod te besede učencem povedal še pred vsem dogajanjem v Jeruzalemu. Tam je namreč prvič za tri dni izginil izpred njihovih oči, potem pa so ga učenci ponovno videli. Učencem se je Gospod prikazal po vstajenju petkrat, zato nam sv. Tomaž razlaga, da se duhovnik obrne pri maši k ljudem prav tako petkrat – če izvzamemo obhajilo, ki samo posebej ni del maše. Potem seveda učenci spet niso videli Gospoda, vendar slednji ni zapustil učencev sirot, saj je poslal apostolom Sv. Duha, da bi se izpolnila njegova obljuba stalne navzočnosti v svoji Cerkvi vse do konca sveta. Od takrat seveda Gospoda ne vidimo več z zemeljskimi očmi, saj je skrit pod podobami kruha in vina, vidimo pa ga z duhovnimi očmi, saj vemo, da je tisto on sam. Prav tako ga vidimo z duhovnimi očmi, kako deluje po svojih posvečenih služabnikih, od katerih je prvi naslednik sv. Petra, ki je rimski papež.

Ravno v dneh duhovnih vaj smo dobili novega papeža, Leona XIV. To ime si je nadel ameriški kardinal Robert Francis Prevost, po rodu iz Chicaga. Čeprav pa se zavedamo, da se za nas pod okriljem Bratovščine sv. Pija X. bistveno pravzaprav nič ne spremeni, pa smo na začetku dobili tudi kar nekaj pozitivnih in spodbudnih znakov, ki nas lahko navdajo z nekim opreznim in zadržanim optimizmom. Hkrati ohranjamo realni pogled, kakor sem dejal, tudi zato, ker smo dobili samo prve znake in vtise. Skupaj s p. Markom vabiva, da se čim bolj ogibamo neki  internetni vedoželjnosti, po kateri tako verniki kot posvečeni izgubljamo ogromno časa in energije z iskanjem in prebiranjem ter poslušanjem in gledanjem zlasti po družbenih omrežjih. Dovolj informacij dobimo na uradnih straneh Bratovščine, kakor tudi na njenih družbenih kanalih, posebej tu mislimo na Youtube kanal. Poleg lenobe in zapravljenega časa, je tu nevarnost tudi v tem, da se prepuščamo nekim negativnim čustvom in sentimentalizmu. Težava je tudi v tem, da presojajo stvari verniki, ki nimajo pravih orodij za to. Zagotovo bomo dobili več kot dovolj dobrih , objektivnih in treznih presoj od duhovnikov naše Bratovščine, ki oblikujejo članke in zapise na naših straneh.

Glede tega pi podal sporočilo p. Regeleja, našega okrožnega predstojnika, ki nas vabi zlasti k molitvi, pozitivni in konstruktivni naravnanosti ter izkoristku morebitnih ugodnih okoliščin okoli novega svetega očeta, da svetu oznanimo vero. Takole pravi naš okrožni predstojnik: » Prvi dnevi po papeški izvolitvi so dnevi intenzivne molitve za Kristusovega namestnika, Petrovega naslednika. Z vsemi katoličani v mestu Rim in po vsem svetu se na poseben način združujemo v molitvi zanj, za papeža Leona XIV. Z vsem srcem in dušo se oklepamo katoliškega Rima. V teh dneh na novo razmislimo o posebni ljubezni našega ustanovitelja, nadškofa Marcela Lefebvra, do večnega mesta Rima in Petrovega naslednika. Naj bo predanost Bogu z molitvijo, resničnim nadnaravnim pogledom, drža katoličana v teh dneh. Seveda je v teh dneh v medijih mogoče prebrati marsikaj. Lahko se vzdržimo predsodkov in prezgodnjih pohval. Vedno imejmo v mislih, da se morajo papeži v svoji vzvišeni službi posvečevati, da se lahko kot papeži po Božji milosti razvijejo v svetnike. Papež Pij IX. je na primer pred izvolitvijo veljal za liberalnega kardinala in je bil izvoljen samo zaradi tega. Tudi tokrat naj nas ne vodi politična geografija, temveč nadnaravna geografija, še bolj pa resnica in ljubezen. Delujmo modro in premišljeno, v resnično katoliškem duhu, ki je vedno tudi apostolski in misijonarski. Predvsem pa imamo zdaj v svojem osebnem apostolatu toliko čudovitih priložnosti, da na pozitiven, upanja poln način spregovorimo o veri, o Cerkvi, o papeštvu. Izkoristimo to čudovito priložnost, da ljudi pripeljemo h Kristusu, da jih pripeljemo v Cerkev. To je naša resnična naloga; to potrebujejo ljudje okoli nas!«

Glede svoje katoliške vere, ki je seveda tradicionalna vera, tista, ki so jo vedno, povsod in vsi pravi katoličani verovali, nismo pravzaprav niso naredili še nič, bi pa pogosto radi, da se kar samo od sebe spremeni, ne da bi morali kaj preveč narediti, še posebej pa ne želimo, da bi za to morali ne samo kaj trpeti in žalovati, ampak ne želimo niti kaj dosti potrpeti in prenašati nekega trpljenja in določene žalosti. Iti skozi celotno velikonočno skrivnost je za nas kristjane nuja. Resničnost je dolina solz. Brez tega ne more priti do vstajenja in torej zmage. Krščanskega življenja ni brez vsakodnevnega težkega bojevanja. To bojevanje je, tradicionalno, proti svetu, mesu in hudiču. Najprej se borimo proti posvetnosti, kar je v osnovi brezbrižnost do ali nasprotovanje Božjemu načrtu oz. stremljenje za praznimi in minljivimi dobrinami. Boriti se je treba proti mesenosti, torej proti vsakršni telesni nezmernosti in proti mesenim strastem, ki so, poleg nečistosti, tudi sentimentalizem in negativna čustva, kot recimo jeza. Boriti pa se je seveda treba tudi proti hudiču in njegovim padlim angelom. Pri tem zadnjem moramo paziti zlasti to, da smo na hudičevi strani vselej, kadar nismo na Božji strani, ker bi sicer sebe opravičevali za grehe in slaba nagnjenja, češ da je kriv hudič in njegovi. Samo tako se torej naša žalost lahko spremeni v veselje, a gre za trd boj, v katerem je potrebno veliko potrpljenja, vere, upanja in ljubezni.   

Frančišek - simboli so nepomembni... ali?

Papeža Frančiška so danes pokopali, zanj smo molili in darovali maše, pa še bomo, zdaj pa je zlasti nastopil čas, da molimo in darujemo maše za dobro izbiro novega papeža, saj pravijo lepo Italijani, da ko je enkrat umrl en papež, se "naredi" drugega ("Morto un Papa, se ne fa un altro."), kar pomeni, da na mesto Petrovega naslednika pride drug. To je lepo poudaril kardinal Müller, s katerim nismo ravno enotnih misli, da bodo namreč izbirali naslednika sv. Petra, ne papeža Frančiška, kar je še kako res. Papež pa ima še mnogo drugih nazivov, ki niso samo tam našteti, ampak osvetljujejo papeško figuro. Kakor je poudaril Roberto Bonaventura, so sicer na veliko kričali, kako zunanja znamenja v krščanstvu nič ne pomenijo, da je važen le duh, ne simboli. Le, da so potem vsi hvalili črne čevlje in druge simbole ter znamenja. Pravi Bonaventura, da bi morali biti iskreni in povedati, da jih ne zanimajo tista znamenja in simboli, ki veljajo tradicionalno in pravilno razumljeni za papeštvo, torej za papeško službo. "Za vas nič ne veljajo, oziroma se vam celo kar malo gabijo." Svet na splošno in večinske medije, tudi t. i. katoliške pa še kako zanimajo znamenja in simboli, ki nimajo s papeštvom in papeštvom prav nič skupnega - "takrat ste vsi ganjeni vse do fanatizma," zaključuje prijatelj Roberto od portala Informazione Cattolica. Prav s temi simboli se je v svojem razmišljanju ukvarjal tudi katoliški zgodovinar Roberto De Mattei, a o tem malo kasneje.

Pri papežu Frančišku se je veliko govorilo o ponižnosti, kakor tudi o uboštvu, ki naj bi ju kazal in izražal. Nekaj pa je kazati in delati določene izbire, drugo pa je navadno resničnost, ki ni medijska in mainstream. Tu bi bilo precej materiala, a se omejimo na to, kar spet pravi Bonaventura: prava ponižnost je v sprejetju simbolov papeštva, četudi utesnjujejo, namesto se delati "posebne" zato, da iščemo konsenz pri serijskih zaničevalcih katoliške vere, ki bodo to domnevno ponižnost izrabili za obračunavanje s cerkveno institucijo in papeškimi predhodniki. Frančišek Saleški je učil, da pravi ponižnež skriva svoje vrline, začenši prav s krepostjo ponižnosti. O tem smo mi sicer govorili, kako so nekateri papeži lepo prikrivali svoje uboštvo in ponižnost, pa se je šele kasneje ugotovilo, kako so v resnici živeli. Sv. Pij X. je prodal dragulje svojega naprsnega križa in denar dal ubogim, namesto njih pa si dal v križ stklene kopije - samo en od mnogi h primerov. Pij XII. si je dal popravljati samo konce rokavov svojih nekaj srajc, drugače je imel ves čas ene in iste zlizane srajce. V papeškem stanovanju pa je spal na slamnatem ležalniku v znamenje spokornosti. Šele po smrti so te reči ugotovili. Oba ta dva papeža bi seveda raje videla, da se te reči ne bi nikdar razvedele, a so se. Na zunaj nista kazala ničesar, kakor še kak drugi papež ne. Saj vemo - Bog, ki vidi na skrivnem...  

Kot pravi De Mattei, je pokojni papež žal papeški simbolizem zamenjal z medijskim, pa ne le s čevlji, katrco in podobnim, s tem pa ni samo počlovečil papeštva, temveč ga je zbanaliziral in naredil za posvetno. Drži kot pribito, da je bil otrok svojega koncilskega časa. Moramo reči, da je bil prav odlični učenec pokoncilskega cerkvenega aparata. Vendar Frančišek v nobeni od teh "drugačnih" zadev ni bil prvi. V nekaterih malih stvareh je začel že Janez XXIII., prav zares pa je bil začetnik Pavel VI., ki je vzel z glave papeško trojno krono, pa je noben naslednik več ni nadel, ki je odpravil papeška nosila in še druge podobne simbole, ki seveda niso bili le okraski, temveč vidna znamenja vidnega kraljestva na zemlji Kristusa Kralja, pa čeprav vemo, da je na zemlji vidno le "gorčično zrno" vse nebeške veličine. Pri Frančišku torej ni šlo za noben prelom, temveč za nadaljevanje in dopolnitev koncilske pastoralne linije, ki se je Benedikt XVI. ni držal v le manjši meri, v resnici je tudi on predstavljal kontinuiteto, le da je tek prestavil morda v nižjo prestavo, a voz je vseeno peljal naprej. Lahko bi naštevali vse mogoče, a je skupek vsega tisti, ki je menjal dojemanje papeža in papeštva ter Petrovega prvenstva - kaj je v resnici od vsega tega ostalo pri ljudeh? 

Zakaj bi se potemtakem jezili in hudovali nad mediji, posvečenimi in verniki ter ljudmi na sploh, ki so tej liniji papeža Frančiška sledili? Nekateri prav vse do konca, spet drugi so vmes spregledali in sestopili z voza. 

Zaključuje se torej neka dobe in se odpira nova, pa se sprašujemo, vsaj malo, kakšna bo. Kakor pravi De Mattei, bo prihodnji papež lahko bolj naprednjaški ali konservativen od papeža Bergoglia, vendar ne bo Bergogljevec, ker bergoljevstvo ni bila neka ideološka linija, temveč stil ali način vladanja. Vladanje je bilo pragmatično, avtoritarno in pogosto polno improvizacije, prišlo je do močnih nasprotovanj in polarizacij, kar bi lahko predstavljalo že v času konklava eksplozivno zmes. 

Kot pri vsakem, je bilo tudi nekaj dobrih in pozitivnih stvari, tudi glede nekaterih tradicionalnih pobožnosti, med drugim je razglasil tudi Jožefovo sveto leto v 2021. Glede Božje Matere je bil nekoliko poseben, vendar pa ji je bil vseeno vdan, na koncu še bolj kot sicer, pa je tudi pokopan v njeni baziliki. V njene roke torej izročamo tako papeža Frančiška, kot tudi izbiro naslednika in naslednika samega. Zato bomo sedaj predvsem molili, se postili, mrtvičili in žrtvovali, kakor tudi darovali svete maše. Pripravimo se duhovno z dobro spovedjo in naredimo vse, kar je v duhovnem smislu mogoče. Mi v Bratovščini s ponedeljkom začenjamo z devetdnevnico za izbiro novega papeža.     

Blagi in ponižni kralj

Druga nedelja trpljenja ali cvetna nedelja, ki pozna tudi oznako oljčna (kakor je grško poimenovanje) je liturgično izredno bogata. Potem, ko se je naš Gospod ob prejšnjih priložnostih vselej izognil kraljevskim častem oz. temu, da bi ga postavili za kralja, je tokrat drugače, vendar pa je tudi tokrat to kralj, ki kaže drugačne lastnosti od posvetnih vladarjev. Vemo, da je, kakor je sam dejal, v srcu krotak in ponižen, prav takšen pa tudi prihaja kot kralj v Jeruzalem, prav takšnega so napovedali preroki. Ponižnost se kaže v jezdenju na oslici. Palme in oljke so tudi pomenljive, saj prve pomenijo zmago, druge pa mir. Ob njegovem rojstvu je Božji mir prišel na zemljo, ob njegovi zmagi, ki pa je zmaga na križu, se ta mir spet vrne k Bogu, da bi bil potem spet podarjen ljudem po apostolih, torej po Cerkvi. 

Povezava med kraljevanjem in trpljenjem ter smrtjo je nerazdružljiva. Kraljevanje je na križu in s to svojo krotkostjo je Kristus vse pritegnil k sebi. Zemeljski veljaki in vladarji ne pritegujejo k sebi na krotak način, temveč z gospodovanjem, podrejanjem. Ni moči argumentov, temveč argument moči, oblasti. Jarem tega sveta je težak, Kristusov jarem je lahak. Moramo se zavedati, da je teža zla in naših grehov v velikanski meri na njegovih plečih, le majhen in pravšnji del je tudi na naših. Kakor smo premišljevali na tiho nedeljo, ki je prva nedelja Gospodovega trpljenja, s svetim papežem Leonom Velikim, ni dovolj le premišljevanje Jezusovega trpljenja, ampak se ga moramo prav udeležiti, moramo se združiti z njim. V tem nam je zgled Mati Marija, Žalostna Mati Božja, ki smo jo v petek praznovali. Še kako resnično se je združila z Jezusovim trpljenjem, a seveda v srcu, kar pomeni, da je to naredila na duhovni način. Gre za tisto najpomembnejšo žrtev, ki je žrtev volje. Slednja je bila najpomembnejša tudi pri samem našem Gospodu, kakor poslušamo njegovem trpljenju. Kako težko je ljudem darovati, žrtvovati svojo voljo. Ko pa to že naredimo, navadno stvar ni povsem prostovoljna in v tišini, temveč se raje pritožujemo in godrnjamo. Skratka - ne gre brez besed. Po tej žrtvi, po tem križu, pa človek pride do prave in resnične svobode. Sliši se paradoksalno, vendar se potem izkaže, da je res tako. 

Lepa priča te zunanje omejenosti, hkrati pa notranje svobode, je Giovannino Guareschi, ki nam je zapustil Don Camilla in Pepponeja. Najprej je treba povedati, kako se je svobodno odločil, da gre v taborišče, saj se ni hotel boriti na strani Nemcev, vendar pa je Italija po kapitulaciji postala Nemčiji sovražna. V mislih se tako v svojem zaporniškem dnevniku pogovarja s to Nemčijo, ki ga je zaprla. Takole pravi: "Gospa Nemčija, ti si me postavila za te ograde in stražiš, da bi ne šel ven. To nima smisla, gospa Nemčija - jaz ne grem ven, vstopi pa k meni, kdor hoče. Vstopijo moja najdražja čustva in moji spomini." Z njim je tako ves čas bila njegova družina, ki je bila v duhovnem smislu še kako resnično tam, pa čeprav je bila tako daleč pri Parmi v Italiji. Guareschi je voljno sprejel to svoje trpljenje in ta svoj križ, svojo voljo je voljno položil v Božje roke, a bil zaradi tega v duhovnem smislu še kako živ. In  zato je bil njegov vzklik, da ne umre, četudi bi ga ubili. Resnično se je udeležil Kristusovega trpljenja, ga naredil za svojega, kakor številni drugi. Ni zanikal težke resničnosti, ampak jo je vkomponiral v širšo sliko, da zlo in smrt nimata zadnje besede, vendar le pod pogojem, da gre to preko Kristusa, preko njegovega trpljenja in križa. Vstajenje je bilo posledica tega, tako pa je tudi za človeka. Žrtev volje prinaša vstajenje, a moramo resnično do konca pokopati to svojo voljo, da bi se zgodila Božja volja. Kakor pa je lepo dejal en vernik, je pravzaprav to žrtev volje najtežje delati v teh malih in vsakdanjih žrtvam in odpovedim, h katerim smo v svojem stanu poklicani. 

Mati čudovita

V berilu današnjega praznika prerok Izaija govori zlobnemu kralju, ki ni hotel sprejeti čudežnega dokaza o Božjem usmiljenem varstvu nad Jeruzalemom, in to izkoristi za to, da Judom oznani veliko napoved, ki jo praznujemo danes: Devica bo spočela in rodila Sina. Vemo, kako moteča je bila beseda "devica" vsem sovražnikom Božjega učlovečenja, pa so jo nadomeščali z mladenko ali mladim dekletom. Stvar v resnici ne spremeni dejstva, saj je tudi tovrstno dekle v judovskem svetu vselej bilo devica. Božja moč je v telesnem smislu pustila Devico Marijo povsem nedotaknjeno, kar se je nato zgodilo tudi še pri porodu, saj v sebi ni imela sledi niti najmanjšega greha Bog pa je izpolnil prerokbo v dobi, ko se je zdelo, da je človeštvo doseglo najvišjo stopnjo hudobije, ko sta po vsem svetu vladala malikovanje in nemoralnost.

Danes je položaj podoben, vendar ljudje obupujejo, namesto da bi zaupali v Božjo modrost in previdnost ter v delovanje njegove odrešenjske milosti, ki prinaša srčni mir vsem, ki živijo v njej. To je dan, ko se je skrivnost izpolnila; občudujmo Božjo moč in zvestobo, s katero izpolnjuje svoje obljube. Avtor naravnih zakonov jih začasno razveljavi, deluje neodvisno od njih: devištvo in materinstvo sta združena v enem in istem bitju, saj je otrok, ki se bo rodil, Bog. Devica ni mogla roditi drugega kot Boga samega: Marijin Sin se zato imenuje Emanuel, to je Bog z nami.

Občudujmo tega Boga, Stvarnika vsega vidnega in nevidnega, ki se tako ponižuje. Vsak jezik bo priznal ne le njegovo božanskost, ampak tudi njegovo človeško naravo, ki jo je prevzel, da bi nas odrešil, prav na današnji dan. Od tega dne naprej je resnično Sin človekov, ki je v sebi uresničil popolno človeškost, ne da bi izgubil karkoli od svoje Božje narave - je Novi človek, ki je prišel iz nebes. Novi Adam, ki nase jemlje greh starega, da bi njegove potomce odrešil grehov.

V gradualu (stopniškem spevu) se Cerkev združuje z Davidom v hvaljenju Emanuelove lepote, njegovega kraljestva in njegove moči; prihaja namreč v ponižnosti, da bi lahko vstal v slavi; prihaja, da bi dal skozi svojo bitko, da bi lahko zmagal in slavil. Kmalu bomo obhajali to bitko, ki ni nič drugega kot njegovo zveličavno trpljenje, njegova smrt in pokop, a bomo potem slavili tudi njegovo vstajenje, njegov odhod v nebo, kjer je sedaj v slavi.

Cerkev nato v vrstici pred evangelijem preide na petje slave Devici Mariji. Sveti Duh jo ljubi zaradi njene neprimerljive lepote; na ta dan jo obsenči in ona spočne Besedo. Kje je podobna slava, kakršna je Marijina, ki je predmet občudovanja treh Oseb Trojice? Bog ni mogel ustvariti ničesar bolj vzvišenega od Božje Matere. Svet drvi za minljivo lepoto, vsi mislijo in si domišljajo, da je lepota žena in deklet v zunanjosti. Zob časa pa jih najeda zaradi greha, zato bi logika povedala, naj se borijo proti njemu in naj bodo najprej všeč Bogu, pa jih bodo občudovali tudi ljudje. Nasprotno - mnoge ne želijo ugajati Bogu, ampak celo menijo, da jih ni napravil dovolj lepih, pa se morajo same delati s težkim ličenjem ali tako imenovanimi "lepotnimi" operacijami. Za dvomljivo zunanjo lepoto in popolnost so mnoge ženske pripravljene dati vse, tudi svojo dušo. Marija je najlepša, ker je milosti polna. David je napovedal, kako naj bi ta njegova hči, prejemala poklon vseh velikašev na zemlji in kako naj bi jo obkrožale svete Device, ki bi ji sledile kot svoji Kraljici in vzornici. Resnično se je tako zgodilo in najlepše Marijine rože so vse mučenke in device ter svete žene, ki so ji sledile. Za mnoge v naših narodih niti ne vemo, a verujemo in upamo, da so sedaj v njeni nebeški družbi, ker so jo častile in slavile ter ji sledile. Ta dan je tudi dan zmagoslavja njenega devištva, saj je povzdignjeno v dostojanstvo Božjega materinstva! Njeno zmagoslavje osvobodi njen spol iz suženjstva in mu omogoči vse, kar je častno in veliko. Nasprotno pa se že kar nekaj časa misli, da se je treba za to osvoboditev osvoboditi vsega ženskega in prevzeti vse moško, kakor zmotno uči zabloda feminizma. Svet praznuje dan "emancipiranih" žensk, Cerkev praznuje dan mater, mater po vzoru nebeške Matere. Svobodne in srečne ter izpolnjene so žene in dekleta v svojem ponižnem materinskem in gospodinjskem poklicu, četudi je dandanes mnogokrat potrebno delati še kaj drugega zraven, ker svet prezira družino, materinstvo in vse, kar spada zraven. Svet torej zvrača in prezira tudi Mater Marijo, po večini sicer posredno, a vse bolj vidimo tudi neposredne krike preklinjevanja Božje Matere, ki je pod križem prevzela še nebeško materinstvo nad nami vsemi, nad vsem človeštvom vseh časov.

Nadškof Lefebvre je umrl pred štiriintridesetimi leti prav na današnji praznik. Sebe in svojo Bratovščino je zaupal Božji Materi, še posebej Materi bolečin, ki je spremljala svojega Sina na križevem potu in v umiranju na križu, ki ga je mrtvega pestovala in položila v grob. Tudi sedaj je na križevem potu Sinove Cerkve, za katero pa ve, da bo na koncu vstala in zasijala. Naj še naprej lepo vodi čolnič vseh tistih, ki hočemo pluti v njeni smeri, v Božji smeri in proti nebeški domovini. Zatekajmo se v njeno varstvo, pomoč in priprošnjo, da premagamo vse težave in da se bomo nekoč veselili v njeni družbi.