Po italijanskem filozofu Machiavelliju naj bi cilj posvečeval sredstva. To je lahko nekaj dobrega ali slabega, pač odvisno od cilja, h kateremu v življenju težimo. Evangelij nas nazadnje postavi pred eno samo izbiro ciljev: Božje kraljestvo ali kraljestvo boga denarja.
Kadar duhovnik govori o denarju, se seveda marsikomu kar sam ponudi binom denar-Cerkev. Morda bo tudi tu kdo dejal, da imamo posvečeni možje dvojno moralo - eno učimo, drugo pa delamo. Lahko bi seveda rzpravljali o tem v nedogled, a bi na ta način bili pristranski, evangeljsko sporočilo pa je univerzalno. Ne samo nekateri, ampak vsi smo v nenehnem boju med zgoraj omenjenima kraljestvoma in praktično vsak dan moramo na osebni ravni narediti izbiro in se odločiti, kateremu kralju bomo služili.
Z denarjem imamo vsi opravka - je neka resničnost, brez katere svet pač ne gre naprej in bi bili neumni, če bi obsojali samo posedovanje denarja. Tudi Jezusu ne gre za to, koliko denarja ima nekdo, temveč za to, kakšna je naša naravnanost - zanima ga samo to, kaj nam v življenju predstavlja cilj in kaj sredstva za dosego tega cilja.
Pa si pomagajmo z evangeljskim besedilom: "Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom." Lahko bi končali tu, vendar bi lahko to pomenilo, da si iščimo prijatelje, ki imajo veliko denarja, evangeljsko sporočilo pa je razumljivo, če dodamo še nadaljevanje tega izreka: "da vas sprejmejo v večna bivališča." Hitro vidimo, da je ta krivični mamon čudovito sredstvo, s katerim lahko dosežemo veliko več.
Evangelij nam odpira oči - gledamo s pogledom večnosti. Pravi, da to življenje je pomembno, vendar ni naš cilj. Podobno je denar pomemben, pa ni naš cilj v tem, da si ga nakopičimo čim več. Oboje preide, mine, mi pa si moramo prizadevati za dosego tistega, kar ne mine. Iščemo in si prizadevamo za večno življenje.
Tega pa nihče ne doseže sam, zato je nadvse pomembno, da imamo čuteče srce in odprte oči za ljudi v stiski. Moramo videti, kje manjka ljubezni, sprejetosti, nežnosti... Moramo videti, po čem hrepenijo ljudje okrog nas. Če je naš cilj nebeško kraljestvo, bo naše srce naravnano na ta cilj oz. se bo nanj narvnavalo, v njem pa bo počasi prevladoval Bog. On bo naše srce naravnaval po svojem, ki je čuteče in ljubeče do vsakega človeka, pa tudi naše oči bo upodobil po svojih, da bodo videle človeško stisko.
Ko smo začeli leto dobrodelnosti oz. dejavne ljubezni, se moramo prav tako vprašati, kaj je v tem letu cilj in kaj sredstvo. Dobrodelnost sama na sebi namreč ne more biti cilj, lahko pa je ponovno čudovito sredstvo za dosego našega cilja, ki smo ga prej omenili. Nevarno je namreč, da v dobrodelnosti iščemo hvalo in potrditev samih sebe in lahko postanemo podobni krivičnemu oskrbniku, ki je temu, da bi izpadel dober, podredil tudi odpis dolga gospodarjevim upnikom.
Naš cilj mora biti vedno in povsod božje kraljestvo, ki naj se uresniči že na tem svetu. Za to moramo narediti vse, kar je v naših močeh - želimo, kakor molimo v Gospodovi molitvi (Oče naš), da bo na zemlji kakor v nebesih, da bodo vladali ljubezen, pravičnost in mir. Ko si prizadevamo za to, pa res drži, da cilj posvečuje srdstva, saj lahko tudi denar postane nekaj posvečenega, nekaj dobrega, če seveda naredimo pravo naložbo.
2 komentarja:
Tudi sam sem se najprej spomnil na Macchiavellija in sem šel brat o njem, pa naletel na članek, ki bi ga moral vsak, ki uči filozofijo oz. zgodovino po šolah:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Vladar_(Machiavelli)
Boljše, da ne prebere... Posebej tam, kjer namesto 'cilj' prevede 'konec' :)
Torej, sam sem že marsikaj prebral in tudi vem, da ne gre posploševati tega, da cilj posvečuje sredstva, zato pa sem dal 'naj bi'. Iz izbranega navedka pa je razvidno prav to, da če je cilj pravi, niso važna ali pa niso toliko važna uporabljena sredstva - seveda, z vsemi potrebnimi omejitvami, ki jih navaja Machivelli. Država je najvišje dobro, vladar je služabnik države... Morda pa napišem na unem blogu kaj o njem.
Omenjeni članek je tudi sporen glede drugih zadev, med drugim zaradi stereotipnega obravnavanja 'leyende negre' (črne legende) o Latinski Ameriki...
Vsekakor ni njegov tisti izrek, da cilj posvečuje sredstva, (najbolj podoben je: «si habbi nelle cose a vedere il fine e non il mezzo», ki ga je zapisal M. v Ghiribizzi scripti in Raugia), v članku navedeni pa je še najbolj podoben po smislu (Nelle azioni di tutti li uomini, e massime de' principi, dove non è iudizio da reclamare, si guarda al fine. (Il Principe, XVIII)).
Po M. je predvsem važen cilj! Ta pa mora biti tudi nam pred očmi!
Objavite komentar