Najstarejše krščansko znamenje je tisto, ki označuje današnji evangelij, čeprav je res, da je simbolov še kar nekaj, kot recimo čoln in "morje" (uporablja se isto besedo za jezero in morje). Križ je začel kristjane označevati pravzaprav šele v 4. stoletju, od cesarja Konstantina naprej, ki je prepovedal to okrutno morilno orodje, prej pa je bil njihov simbol riba. Res simbol, ki pomeni nekaj dati ali zbrati skupaj, saj so skupaj zbrane prve črke - v grščini, seveda - tistega, kar je vsebina naše vere: Jezus Kristus, Božji Sin in Odrešenik (Ichthýs - Iesoùs Christòs Theoù Hiòs Sotèr). To je torej tisto, kar najgloblje označuje kristjana - globoko, intimno prijateljstvo z Jezusom, Božjim sinom in Odrešenikom. Kdor se odloči za tega Gospoda, se ne zanaša več samo na lastne moči, ampak se izroča njemu - z njegovo pomočjo je mogoče vse. Pa ne govorimo o tem, da premagamo s to pomočjo le tiste življenjske ovire - tudi to. A je še bolj pomembno tisto "več", kar nam je obljubljeno - premaganje zla, greha in zlasti smrti, ki ji nihče ne uide. Vendar pa riba kaže še na nekaj izredno pomembnega.
Riba kaže na evharistijo, na sveto mašo. Če pogledamo nekoliko bolj pobliže evangeljski odlomek, potem vidimo, da je pravzaprav zgrajen po mašnem obredu, ko nas Jezus najprej hrani s svojo besedo, potem pa tudi s svojim mesom. In smo omenili zgoraj čoln, ki simbolizira skupnost - torej ne samo apostoli, ampak smo tu mišljeni vsi kristjani, celotna Cerkev. Evangelisti vedno mislijo širše, mi smo pa nasprotno tisti, ki gledamo precej ozko. Evangelist bi lahko videl samo tistih par ribičev in bi ne "gledal preko", prav tako pa mi navadno pri maši preveč gledamo izredno ozko - cerkveno občestvo bi naj bili samo tisti, ki so se udeležili tiste svete maše. Pa ni tako, kakor je lepo dejal nek srbski pravoslvani duhovnik, ki je slovesno maševal, čeprav je bila cerkev skoraj prazna: "Ovde je čitav Kozmos". Tako je, pri maši je vselej na nek način prisotno vse stvarstvo, vidno in nevidno. Ko govorimo o Cerkvi, je prisotna v celoti, v svojem vidnem in nevidnem elementu. Pri strani vidite ikono, ki jo je ob moji novi maši napisala (ikone se namreč piše, ne slika ali riše) Albina Nastran. Ikone vedno kažejo tudi na tisto, kar se ne vidi, so okno v presežno, v drugi svet. Jezus sicer stopa v moje in tvoje življenje, a istočasno v celotno svojo Cerkev. To se zgodi pri vsaki sveti maši - Jezus pride v moje življenje, pa tudi v svojo Cerkev nasploh - nebo in zemlja se združita.
Res je, naše mreže so prazne, a ravno to je tisto, kar hoče Jezus od nas - izročiti mu moramo svoje življenje, tudi z neuspehi in zablodami, ko smo se preveč zanašali le na svoje lastne moči. Riba vedno kaže na čudež pomnožitve. Iz skromnega, praktično ničnega našega daru, lahko Jezus naredi neizmerno veliko, več kot si mi sploh lahko predstavljamo. In to dela pri vsaki sveti maši, kjer je naša reakcija, naš odziv, če smo zares pri stvari, Petrov odziv: "Pojdi od mene, ker sem grešen človek!" In vendar Jezus ne gre stran, saj bi brez njega ta grešni človek ne mogel in ne zmogel nič. Drža je pri tem izrednega pomena, to pa je drža klečanja. Pred tako veliko in skrivnostno ter čudovito silo lahko samo pokleknemo in častimo. Tej drži rečemo z latinsko tujko "adoracija". Ta čudež je tako velik in skrivnosten, da nas sili na kolena. Da smo se tako zlahka klečanju odpovedali, češ da je človeka nevredno, je nezaslišano in nesmiselno. Kakor je namreč vselej veljalo, ni obhajila, torej prejema daru, če ni prej adoracije. Tako pa smo danes prišli celo tako daleč, da mislimo, kako smo do maše in svetega obhajila upravičeni, da je torej to naša pravica. Pa temu ni tako, ampak je vse to vselej milost, kakor je milost tudi odpuščanje grehov. To so vendarle takšne vrste darovi, ki si jih nihče od nas ljudi ne more "zrihtati" sam, ampak jih lahko prejme samo po Jezusu Kristusu in samo v okviru zakramentov.
Tako je torej vse nasše krščansko življenje v znamenju ribe, ki kaže na pomnožitev darov, ki jih prinašamo Jezusu, kakor tudi znamenje, kako milostno deluje po zakramentih svoje Cerkve, kjer nam deli svoje usmiljenje in številne milosti. Nazadnje je riba tudi simbol pričevanjske in oznanjevalne Cerkve, saj vsak kristjan, nadaljuje s sveto daritvijo tudi v svojem vsakdanu, kjer oznnanja Kristusa z besedo in zgledom. To se kaže tudi v tem, kako prenaša vsakdanje težke trenutke, kakor tudi bolezni in trpljenje - svoje in bližnjih.
6 komentarjev:
Oh, drago klečanje...kako smešno je kdaj v cerkvi, ko si edini s par starimi ženicami, ki še vedno klečiš med Darovanjem in ostaneš kdaj edini, ki kleči do očenaša. A hvala Bogu, se povsod še najdejo taki. :)
Da pa ne bi bilo več klečanja so moderni duhovniki kaj hitro zamenjali, kjer so lahko, klopi s stoli brez klečalnikov in stole dali tako blizu, da kdor želi vseeno na tleh klečati nos vtika direkt v rit tistega, ki pri sprednjem stolu stoji. Da niti ne govorimo, da torej celega darovanja ne more spremljati. :)
V glavnem danes moramo precej taktizirati, ko se udeležujemo maš v okolju, ki nam je neznano.
To so škofje tudi vse lepo zapisali v enem od pastirskih pisem.
8. Med evharistično molitvijo stojimo ali klečimo do vzklika »skrivnost vere«. Klečijo tisti, ki so v klopeh. Po »skrivnost vere« do »očenaša« tisti, ki so v klopeh, klečijo ali sedijo; tisti, ki imajo stole, sedijo.
To naj bi bil tudi edini čas, ki naj bi ga preklečali. Pa še tukaj naj bi si izborili primerno mesto v klopi, kot da se ne da na tleh klečati. :) Redki so tudi tisti, klečijo po obhajilu.
Pri tridentinski maši je bilo in je precej drugače...
kleči se na začetku pri molitvah pred oltarjem, pri kanonu, pri molitvah v pripravi na sveto obhajilo, pri obhajilu, po obhajilu, pri končnem blagoslovu in nato še pri molitvah pred oltarjem po sveti maši.
Ja, je res, kakor praviš. To so vsekakor udarili mimo - nikakor ne moremo sedeti pri evharistični molitvi, je pa težava tisti vzklik, ki je bil prej zaobsežen v posvetilne besede nad kelihom, saj enotni kanon razdeli na dva dela. Ženice seveda še vedno klečijo, pa ne le one - čedalje več kristjanov spet obuja to držo in se zaveda, kako pomembna je. Na naši soupravi je še vedno precej klečanja, recimo tudi pri neposredni pripravi na obhajilo (od lomljenja kruha naprej...), tako da je to lepo. Mislim, da bomo sčasoma tudi v redno obliko bogoslužja sprejeli še več elemntov izredne oblike - eden od takšnih je gotovo tudi priprava pri podnožju oltarja, ki jo opravi duhovnik.
Ni priprava pri podnožju oltarja samo za duhovnika. To je dobra priprava tudi za vernike! Tam se vernik umiri, tudi če ni imel časa priti nekaj minut pred mašo v cerkev. Duhovnik naj bi seveda že pred temi molitvami molil pri svojem oblačenju in se z molitvijo pripravil na sveto mašo.
Vsekakor je svetlobna leta razdalje začeti sveto mašo z 42im psalmom ali novodobnim uvodom v mašo, ki se ga prebere na začetku maše. Še vedno mi ni jasno kdo te uvode sesavlja a velikokrat gre za moraliziranje, ustvarjanje občutka krivde. Priokus govora na sindikalnem izletu pri poslušanju ni daleč. Meni se to zdi včasih prva pridiga, teženje, kdaj se mi pa zdi celo dobro sestavljeno.
Ukinjanje klečanja je pa logično v želji pri približevanju protestantom, ker je to klečanje jasen znak vere v Najsvetejši oltarni Zakrament.
Lep pozdrav
TISTI, KI KLEČI PRED BOGOM LAHKO STOJI PRED VSAKOMUR.
Pred Bogom klečim in se v tišini srečam z Njim. To je moj odgovor na Božjo pobudo, na Božjo ljubezen in naklonjenost. Ob tem zavedanju ni težko poklekniti. Do zavedanja v srcu pa mora priti človek vsak sam ... jaz sem ob tem spoznanju podrla svoj mit ... vendar brez Božje milosti to ne bi zmogla. Bogu hvala.
... "norost križane Ljubezni", ta me vabi na kolena, z Njegovim zagotovilom: vse zaradi Ljubezni. Mir in vse dobro!
Objavite komentar