Cerkveni in družbeni antislovar (31a)
Tokratna tema sicer ni bila prva izbira pod črko E, vendar se je preveč časa valjala po moji glavi, da je ne bi zdaj obravnaval v rubriki. Zlasti je pomembno, da o evolucionizmu svobodno diskutiramo in se lahko tudi ne strinjamo, kot naj bi veljalo za marsikatero temo v naši družbi. Kakor pravi angleški konservativni filozof Roger Scruton, namreč ni zdrave demokratične družbe, če v njej ni glasu disidentov, torej tistih, ki se ne strinjajo oz. govorijo tudi drugače od večine, so kritični do določenih zadev in smeri ter izbir.
S terminom “evolucionizem” mislimo na hipotezo, ki razlaga pojavitev živih bitij na zemlji v različnih
 |
| Angleški filozof Roger Scruton |
časih. To pojavitev kažejo fosili, znanstveno razlago teh dejstev pa ponujajo teorija britanskega naturalista in geologa Charlesa Darwina (1809-1882) in njene kasnejše različice oz. tudi modifikacije.
Zagovorniki ponujajo naslednje ugovore, ki se bodo zdeli morda tudi potencirani, a prav takšne slišimo, ker je treba biti v tej polemiki do nasprotnikov tudi žaljiv in posmehljiv:
- teorija, ki jo je podal Darwin, je znanstveno dokazana, tako da nestrinjanje z njo pomeni zavračati znanost;
- edine kritike, ki jih lahko podamo, so religioznega tipa, zlasti prihajajo iz dobesedne interpretacije Prve Mojzesove knjige, Geneze;
- kdor ne verjame v Darwinovo teorijo, zavrača celo obstoj dinozavrov;
- Darwinova teorija dokazuje, kako je med človekom in drugimi primati (opicami) le razvojno-stopenjska in ne bistvena razlika;
- globoka podobnost med človekom in opico je dokazana z dejstvom, da je razlika med obema DNK zapisom le 1 odstotek;
- Darwinova teorija je v nasprotju z obstojem Stvarnika …
Kot vidimo, je to samo nekaj ugovorov, nekateri med njimi so le tisti, ki so najbolj splošno razširjeni. Odgovore, ki jih bomo podali, je strnil biolog in farmacevt Enzo Pennetta, docent naravnih znanosti. Prav je, da vsaj razmišljamo in ne vzamemo vsega, kar nam je ponujeno, kot suho zlato, ker se velikokrat izkaže, da ni ravno tako.
Najprej imamo precejšnjo zmedo glede izrazov, saj se neprestano meša izraza “evolucija” in “darvinistična teorija”, zaradi tega se velikokrat ne razume, o kateri temi se pravzaprav govori, to pa tudi gre v smeri tega, da se ne bi odprlo resne razprave glede težav, vezanih na “evolucijsko teorijo”. Kot “evolucijo” je namreč razumeti dejstvo, ki ga potrjujeo fosili, da so se v zgodovini zemlje zvrstile različne vrste živih bitij. Kot “darvinistično teorijo” pa je treba razumeti poskus, ki ga je napravil Darwin leta 1859, ko je objavil svoje delo “Izvor vrst”, da bi tisto dejstvo razložil. Ta poskus pa se je, ker se ni poslužil znanstvenega preverjanja po pravilih znanstvene metode, ohranil le na ravni hipoteze in nikdar ni napredoval do ravni jasne teorije. Na isto raven spadajo tudi vse teorije, ki so se iz te prve razvile in jih poznamo pod splošnim imenom “neodarvinizem”.
Naj povemo, da prva pomembna teorija o mehanizmih evolucije pripada Francozu Jeanu Baptisteu Lamarcku (1744-1829), ki je že leta 1809 našel v prirojeni nagnjenosti k razvoju in prenašanju doseženih lastnosti tisto silo, ki lahko spremeni živeče vrste živih bitij. Zelo znan je primer žiraf, ki naj bi se s svojim trudom po dosegi hrane in iztezanjem vratu prišle do svoje oblike, ki naj bi se potem prenašala naprej na potomce, da so na svet že prihajali z dolgim vratom. Darwinova hipoteza temelji raje na naravni selekciji, ki deluje podobno kot recimo rejci delajo nove pasme pri domačih živalih in spreminja lastnosti neke živalske vrste. Zakaj smo navedli Lamarcka v zvezi z Darwinom in še mnoge druge reči pa bomo izvedeli naslednjič.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar