So otroci res rak našega planeta?

Skozi drugačno prizmo (23)

Zasledili smo zanimivo razmišljanje dr. Giorgie Brambilla, docentke moralne teologije na Papeški univerzi »Regina Apostolorum« (toliko o tem, kako Cerkev zatira ženske). Profesorica je sicer poročena in mati treh otrok. V roke ji je prišel letak občine Cremona (mesto izdelovalcev violin!), kjer je pisalo, da je treba biti do okolja zelo odgovorni pri nakupovanju, med dejanji, ki pa jih posameznik lahko v tej smeri stori, da bi ublažili klimatske spremembe, pa naj bi bil tudi ta, da se dela manj otrok, kar je bilo napisano v mastnem tisku in z velikimi črkami. Profesorica pravi, da ti za to bravurozno dejanje podelijo nekakšno medaljo za pogum, ki nosi naziv »Reševanje planeta«. 

Pravi, da se v doseganju cilja združujejo trije pogledi na svet in človeka – maltuzijanski (po Thomasu

Malthusu), feministični in evgenetski. Vsi trije se namreč borijo proti roditvi in vzgoji otrok, ker se borijo proti pravemu starševstvu. Anglikanski pastor Thomas Robert Malthus je v svojem delu 'Esej o načelu prebivalstva' ('An Essay on the Principle of Population') povezal prebivalstvo z razpoložljivimi sredstvi, seveda materialnimi,  iz tega pa izpeljal zakon, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »naravni«, po katerem ne gresta skupaj demografska rast in »sredstva za preživljanje«. Veliko Britanijo je v 18. stoletju pretresala velika revščina, Malthus pa ni bil prepričan, da so politični prijemi državne pomoči neučinkoviti, temveč celo nepotrebni, ker naj bi podpirali tisti družbeni sloj, ki je bil najbolj neuravnovešen tako v etičnem, kot tudi v demografskem smislu. Poleg tega, da je verjel, da večanje prebivalstva izčrpava sredstva, je bil Malthus prepričan tudi, da demografska rast ni enaka za vse sloje prebivalstva. 

Tedaj je to morda še veljalo, danes pa, kot vidimo, temu ni več tako. Poleg gledanja na materialna sredstva, zaradi katerega ta protestantski pastor še vedno velja za ekonomista, kar pa je ena od skrivnosti moderne vere, kako je lahko temu tako, pa je znan tudi po svojem pojmovanju človeka kot »raka planeta«, ta pogled pa uporablja tudi današnji ekologistični pogled na svet in človeka.V svojem omenjenem delu je Malthus trdil, da sta lakota in šibkost dva elementa, ki nekako uravnavata rast. Lakota, epidemije in vojne so tako bile tiste, ki so nadzorovale prebivalstvo. Tudi Charles Darwin se je, eksplicitno in ne med vrsticami, skliceval na angleškega pastorja pri ideji tekmovanja za omejena sredstva s strani preveč številčnega prebivalstva, to načelo pa je osnova za njegovo naravno selekcijo. Seveda pa v to smer ni šel samo Darwin, ki mu seveda ne odrekamo, da je bil tudi velik znanstvenik in intelektualno pošten, v to smer je šel tudi njegov bratranec Francis Galton, oče evgenetike, ki je spodbujal razmnoževanje samo najboljših. Splošno prepričanje je namreč bilo, da ne sme biti enake svobode razmnoževanja za vse družbene razrede, ampak je treba določeni sloj močno omejevati pri tem, kak drug sloj pa močno spodbujati, ne glede na sredstva, ki se jih uporabi za dosego tovrstnega cilja. 

Ni torej čudno, da so delavski razred poimenovali z latinsko tujko “prole-tariat”, vzet iz rimske dobe (uveljavil se je v času republike), kjer je bil najrevnejši sloj sicer tisti, ki je imel najmanjše premoženje, njegov prispevek pa je bil zlasti v zarodu. Na drugi strani je obstajal, še bolj kot aristokratski, meščanski sloj, ki je predstavljal tisto elito, ki lahko vodi družbo. Težavi kvantitete prebivalstva se začne ob bok postavljati vprašanje kvalitete prebivalstva. Vpliv misli Thomasa Malthusa je bil tako velik, da prevladujoča ideologija tudi danes navaja kot vzrok lakote, pomanjkanja sredstev, revščine in uničevanja narave predvsem rast prebivalstva. Da bi torej težavo rešili, naj bi se uporabilo »kontrolo rojstev«, katero imenujemo, če jo pojmujemo kot edino rešitev, »maltuzijanstvo«. Profesorica Brambilla to imenuje ideologija zato, ker ni nobenega znanstvenega dokaza, da je rast prebivalstva povezana z onesnaževanjem, četudi se vsake toliko časa pojavijo »znanstveniki« in »strokovnjaki«, ki neprestano poudarjajo, da je potrebno delati čim manj otrok.

Objavljeno v tedniku Novi glas

E kot EVOLUCIONIZEM (3)

 Cerkveni in družbeni antislovar (31c)

Zadnjič smo napravili pregled tega, kako sta se evolucionizem in darvinizem ponovno uveljavila po določenem obdobju mrka, v zadnjih letih se osredotoča tudi na vidike, ki so bili morda prej puščeni ob strani. Tam je sicer bilo puščeno tudi Darwinovo prepričanje, enako Lamarckovemu, da se osvojene lastnosti prenašajo naprej, kar je seveda temna stran njegovega nauka. Če bi se ozrl na sodobnika Mendla, bi takoj ugotovil, da stvar ne drži, upoštevajoč zakone avguštinskega opata, ki pa so nastali na podlagi empiričnih dokazov.

Tisto, kar nas zdaj najbolj zanima, pa je ideološka stran darvinizma, še zlasti t. i. “socialni

darvinizem”. Osnova zanj v bistvu sploh ni darvinistična hipoteza, saj je tisto, čemur bodo kasneje nadeli omenjeno ime, podal britanski filozof Herbert Spencer (1820-1903), in sicer kakih deset let pred izidom temeljnega Darwinovega dela Izvor vrst, kar je na svoj način paradoksalno. Zakaj to govorimo, ker Darwinova hipoteza ni tista, ki bi navdihovala tekmovalni in materialistični pogled na družbo, temveč je omenjena teorija prej rezultat tovrstnega gledanja. Angleški naturalist je namreč videl v naravi projekcijo družbenih razlik, tako značilnih za Združeno kraljestvo v viktorijanski dobi, pa je te socialne razlike na neki način “znanstveno” utemeljil kot naravno selekcijo. Zanimivo je pogledati, kako je sam Karl Marx (1818-1883), nemški utemeljitelj komunizma, spočetka imel precejšnje zanimanje za Darwinovo hipotezo, a se je kasneje od nje precej oddaljil, ker ga njena utemeljitev družbenih razlik ni prepričala. Po njegovem je namreč Darwinova hipoteza bila le prenapihovanje okoliščin, ni pa šla v samo srž problema.

Dokazi, da je darvinistična hipoteza izšla iz britanskega družbenega sistema tistega časa najdemo v trditvah samega Darwina, ki je dejal, kako se je navdihoval pri idejah anglikanskega duhovnika, demografa in ekonomista Thomasa Roberta Malthusa (1766-1834), ki je v začetku 19. stoletja podal ekonomsko hipotezo, ki jo poznamo kot “maltuzijanstvo”. Za Malthusa je bil vzrok revščine preveliko število rojenih otrok v najrevnejših slojih, ki so zaradi pomanjkanja virov obsojeni na propad. Tako je predlagal, da bi ukinili socialno pomoč revežem, kakor tudi politiko omejevanja rojstev. Slednje bomo podrobneje morda obravnavali drugod, empirično pa se je izkazalo, da se na ta način revščina le poveča.

Da se je katoliška Cerkev uprla Darwinovi hipotezi, ne bo držalo. Njegovo temeljno delo namreč nikdar ni pristalo na indeksu prepovedanih knjig, nasprotno pa raje drži, da se mu je močno uprla anglikanska skupnost. Tisto, kar vsekakor drži, je to, da so hipotezo izkoristili protiverski krogi, t.i. “svobodni misleci”, ki so bili prepričani, da je za dosego svobode treba uničiti versko prepričanje ljudi. Narobe je iskati v Darwinovi hipotezi zanikanje obstoja Stvarnika, glede na to, da se znanost ne ukvarja z zadnjim ciljem resničnosti, temveč le s svetom, kjer se stvari dogajajo - navzočnost ali odsotnost nekega finalizma ali načrta v naravi niso zadeve, ki bi jih lahko dokazala znanost.

Iz darvinističnega pogleda na človeka in svet so izšli številni fenomeni, kot je recimo “evgenetika”, ki je znanost izboljševanja vrst. Slednjo je osnoval Darwinov bratranec, britanski antropolog Francis Galton (1822-1911). Poleg tega je darvinizem tudi osnova, da se je razbohotil rasizem. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

E kot EVOLUCIONIZEM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (31b)

Po t.i. “evolucionističnem mrku” (1890-1940) je prišel evolucionizem spet na plano med letoma 1930 in 1947, kar pomeni, da vseeno zadnjih deset let “mrka” vseeno ni bilo tako mračnih. Poskusili so narediti tisto, česar prej niso, da bi namreč skupaj spravili “Mendlove zakone” in evolucijo na način naravne selekcije. Ta postopek, ki je skušal združiti ideje, ki so bile od začetka nezdružljive, so tako prešle v neko hipotezo, imenovano “moderna sinteza evolucije”, ki pravi, da v novih vrstah nove lastnosti nastanejo zaradi naključnih genetskih sprememb. To pomeni, da naj bi prišlo do nekih “napak v zapisu”, ki bi privedle do novih lastnosti, na katere naj bi potem delovala naravna selekcija. V resnici so razni primeri, ki so jih dajali za zgled, kot recimo poskusi Richarda Lenskija na bakteriji Escherichia coli, ki traja že vse od leta 1988, praktično vedno pokažejo več neugodnosti kot pa prednosti, ali pa privedejo do zloma prejšnjega mehanizma, kar pa privede do slabšega delovanja. Vsekakor niso nikdar, za razliko od tistega, kar so mnogi trdili, znanstveno spremljali nobene pojavitve nove živeče vrste po neodarvinističnih načelih. Tudi, če bi matematično izračunali verjetnost, da je za evolucijo živečih vrst kriv mehanizem slučajnih mutacij, pridemo do zaključka, da starost univerzuma v zelo veliki meri ne bi zadoščala, da bi se to lahko zgodilo, saj bi zadeva trajala precej dlje. 

Od prvih let 21. stoletja pa priznavajo neprimernost “moderne sinteze”, pa pride do “razširjene sinteze”. S tem izrazom želijo povedati, da je treba preko mehanizma evolucije, ki deluje po slučaju in selekciji, hkrati pa se poslužijo določenih aspektov izvirnega darvinizma, ki so jih do sedaj imeli za ne tako pomembne. V praksi pa še vedno, kljub novim dejavnikom, ostaja težava izvora novih lastnosti, saj jih še vedno pripisujejo mutacijam DNK, ki niso verjetne. Kaj je težava evolucije, ki temelji na slučajnih mutacijah? Manjkata ji dva glavna rekvizita, da bi to bila znanstvena teorija: 1) nikdar še niso znanstveno spremljali rojstva novega organa ali nove funkcije po poti slučajnih mutacij DNK, torej prek mehanizma, ki ga podaja hipoteza; 2) ne obstaja nobeno dokazljivo dejstvo, ki bi pripeljalo do ovrženja darvinizma. Britanski znanstveni filozof Karl Popper (1902-1994) je namreč postavil kriterij “možnosti potvorbe” kot temeljni kriterij znanstvene teorije. Če namreč nič ne more dokazati zmotljivosti teorije, slednja dobi vrednost dogme oz. verske resnice. Tu pa že preidemo na to, zakaj je ta teorija problematična tudi v teološkem in duhovnem smislu. 

Termina “darvinizem” in “evolucionizem” se uporablja namreč zato, ker zadeva ni ostala le na znanstvenem področju, temveč je prešla tudi na druga področja, saj je to postal tudi način mišljenja na družbeno-ekonomskem področju, pa tudi seveda ideja, ki nasprotuje krščanskemu pogledu na svet in obstoječa živa bitja, zlasti na človeka, kjer je marsikaj povezano z darvinističnim “bojem za obstanek”. Zanimivo, da ne obstajajo druge znanstvene teorije, ki bi bile opremljene s končnico -izem - nimamo npr. galileizma, newtonizma, einsteinizma… V še enem nadaljevanju si bomo zato pogledali še ideološki vidik darvinizma, ki je, kot smo dejali, problematičen tudi v duhovno-teološkem smislu.

Objavljeno v časniku Novi glas

E kot EVOLUCIONIZEM (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (31a)

Tokratna tema sicer ni bila prva izbira pod črko E, vendar se je preveč časa valjala po moji glavi, da je ne bi zdaj obravnaval v rubriki. Zlasti je pomembno, da o evolucionizmu svobodno diskutiramo in se lahko tudi ne strinjamo, kot naj bi veljalo za marsikatero temo v naši družbi. Kakor pravi angleški konservativni filozof Roger Scruton, namreč ni zdrave demokratične družbe, če v njej ni glasu disidentov, torej tistih, ki se ne strinjajo oz. govorijo tudi drugače od večine, so kritični do določenih zadev in smeri ter izbir. 

S terminom “evolucionizem” mislimo na hipotezo, ki razlaga pojavitev živih bitij na zemlji v različnih

Angleški filozof Roger Scruton

časih. To pojavitev kažejo fosili, znanstveno razlago teh dejstev pa ponujajo teorija britanskega naturalista in geologa Charlesa Darwina (1809-1882) in njene kasnejše različice oz. tudi modifikacije. 

Zagovorniki ponujajo naslednje ugovore, ki se bodo zdeli morda tudi potencirani, a prav takšne slišimo, ker je treba biti v tej polemiki do nasprotnikov tudi žaljiv in posmehljiv:

• teorija, ki jo je podal Darwin, je znanstveno dokazana, tako da nestrinjanje z njo pomeni zavračati znanost; 
• edine kritike, ki jih lahko podamo, so religioznega tipa, zlasti prihajajo iz dobesedne interpretacije Prve Mojzesove knjige, Geneze; 
• kdor ne verjame v Darwinovo teorijo, zavrača celo obstoj dinozavrov; 
• Darwinova teorija dokazuje, kako je med človekom in drugimi primati (opicami) le razvojno-stopenjska in ne bistvena razlika; 
• globoka podobnost med človekom in opico je dokazana z dejstvom, da je razlika med obema DNK zapisom le 1 odstotek; 
• Darwinova teorija je v nasprotju z obstojem Stvarnika … 

Kot vidimo, je to samo nekaj ugovorov, nekateri med njimi so le tisti, ki so najbolj splošno razširjeni. Odgovore, ki jih bomo podali, je strnil biolog in farmacevt Enzo Pennetta, docent naravnih znanosti. Prav je, da vsaj razmišljamo in ne vzamemo vsega, kar nam je ponujeno, kot suho zlato, ker se velikokrat izkaže, da ni ravno tako. 

Najprej imamo precejšnjo zmedo glede izrazov, saj se neprestano meša izraza “evolucija” in “darvinistična teorija”, zaradi tega se velikokrat ne razume, o kateri temi se pravzaprav govori, to pa tudi gre v smeri tega, da se ne bi odprlo resne razprave glede težav, vezanih na “evolucijsko teorijo”. Kot “evolucijo” je namreč razumeti dejstvo, ki ga potrjujeo fosili, da so se v zgodovini zemlje zvrstile različne vrste živih bitij. Kot “darvinistično teorijo” pa je treba razumeti poskus, ki ga je napravil Darwin leta 1859, ko je objavil svoje delo “Izvor vrst”, da bi tisto dejstvo razložil. Ta poskus pa se je, ker se ni poslužil znanstvenega preverjanja po pravilih znanstvene metode, ohranil le na ravni hipoteze in nikdar ni napredoval do ravni jasne teorije. Na isto raven spadajo tudi vse teorije, ki so se iz te prve razvile in jih poznamo pod splošnim imenom “neodarvinizem”. 

Naj povemo, da prva pomembna teorija o mehanizmih evolucije pripada Francozu Jeanu Baptisteu Lamarcku (1744-1829), ki je že leta 1809 našel v prirojeni nagnjenosti k razvoju in prenašanju doseženih lastnosti tisto silo, ki lahko spremeni živeče vrste živih bitij. Zelo znan je primer žiraf, ki naj bi se s svojim trudom po dosegi hrane in iztezanjem vratu prišle do svoje oblike, ki naj bi se potem prenašala naprej na potomce, da so na svet že prihajali z dolgim vratom. Darwinova hipoteza temelji raje na naravni selekciji, ki deluje podobno kot recimo rejci delajo nove pasme pri domačih živalih in spreminja lastnosti neke živalske vrste. Zakaj smo navedli Lamarcka v zvezi z Darwinom in še mnoge druge reči pa bomo izvedeli naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas