Po t.i. “evolucionističnem mrku” (1890-1940) je prišel evolucionizem spet na plano med letoma 1930 in 1947, kar pomeni, da vseeno zadnjih deset let “mrka” vseeno ni bilo tako mračnih. Poskusili so narediti tisto, česar prej niso, da bi namreč skupaj spravili “Mendlove zakone” in evolucijo na način naravne selekcije. Ta postopek, ki je skušal združiti ideje, ki so bile od začetka nezdružljive, so tako prešle v neko hipotezo, imenovano “moderna sinteza evolucije”, ki pravi, da v novih vrstah nove lastnosti nastanejo zaradi naključnih genetskih sprememb. To pomeni, da naj bi prišlo do nekih “napak v zapisu”, ki bi privedle do novih lastnosti, na katere naj bi potem delovala naravna selekcija. V resnici so razni primeri, ki so jih dajali za zgled, kot recimo poskusi Richarda Lenskija na bakteriji Escherichia coli, ki traja že vse od leta 1988, praktično vedno pokažejo več neugodnosti kot pa prednosti, ali pa privedejo do zloma prejšnjega mehanizma, kar pa privede do slabšega delovanja. Vsekakor niso nikdar, za razliko od tistega, kar so mnogi trdili, znanstveno spremljali nobene pojavitve nove živeče vrste po neodarvinističnih načelih. Tudi, če bi matematično izračunali verjetnost, da je za evolucijo živečih vrst kriv mehanizem slučajnih mutacij, pridemo do zaključka, da starost univerzuma v zelo veliki meri ne bi zadoščala, da bi se to lahko zgodilo, saj bi zadeva trajala precej dlje.
Od prvih let 21. stoletja pa priznavajo neprimernost “moderne sinteze”, pa pride do “razširjene sinteze”. S tem izrazom želijo povedati, da je treba preko mehanizma evolucije, ki deluje po slučaju in selekciji, hkrati pa se poslužijo določenih aspektov izvirnega darvinizma, ki so jih do sedaj imeli za ne tako pomembne. V praksi pa še vedno, kljub novim dejavnikom, ostaja težava izvora novih lastnosti, saj jih še vedno pripisujejo mutacijam DNK, ki niso verjetne. Kaj je težava evolucije, ki temelji na slučajnih mutacijah? Manjkata ji dva glavna rekvizita, da bi to bila znanstvena teorija: 1) nikdar še niso znanstveno spremljali rojstva novega organa ali nove funkcije po poti slučajnih mutacij DNK, torej prek mehanizma, ki ga podaja hipoteza; 2) ne obstaja nobeno dokazljivo dejstvo, ki bi pripeljalo do ovrženja darvinizma. Britanski znanstveni filozof Karl Popper (1902-1994) je namreč postavil kriterij “možnosti potvorbe” kot temeljni kriterij znanstvene teorije. Če namreč nič ne more dokazati zmotljivosti teorije, slednja dobi vrednost dogme oz. verske resnice. Tu pa že preidemo na to, zakaj je ta teorija problematična tudi v teološkem in duhovnem smislu.
Termina “darvinizem” in “evolucionizem” se uporablja namreč zato, ker zadeva ni ostala le na znanstvenem področju, temveč je prešla tudi na druga področja, saj je to postal tudi način mišljenja na družbeno-ekonomskem področju, pa tudi seveda ideja, ki nasprotuje krščanskemu pogledu na svet in obstoječa živa bitja, zlasti na človeka, kjer je marsikaj povezano z darvinističnim “bojem za obstanek”. Zanimivo, da ne obstajajo druge znanstvene teorije, ki bi bile opremljene s končnico -izem - nimamo npr. galileizma, newtonizma, einsteinizma… V še enem nadaljevanju si bomo zato pogledali še ideološki vidik darvinizma, ki je, kot smo dejali, problematičen tudi v duhovno-teološkem smislu.
Objavljeno v časniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar