L kot LEPOTA 4

Cerkveni in družbeni antislovar (39č)

Umetnost je torej postala stvar elite, medtem ko je njena lastnost nekoč vselej bila njena navzočnost med ljudmi. Bila je torej v njihovi službi, dosegljiva vsem in vsem na uporabo, o čemer nam lahko pričajo čudovita italijanska mesta, ki jih vsi radi obiskujemo, prav zaradi njihove »lepote«. Ali torej ne privabljajo ljudi z vsega sveta prav zaradi njihove »objektivne« lepote? Seveda bo takoj kdo oporekal, da sedanji okusi niso takšni, kakršni so bili srednjeveški ali baročni ali tudi viktorijanski. O tem seveda ni dvoma, a se seveda, kot smo dejali, duša hrani s tistim, kar vidi in sliši, če pa je okoli nje le grdo, bo seveda na ta račun trpel tudi njen smisel za presojo. 

 

Če se razširi prepričanje, da je umetnost v tem, da gremo izven okvirjev in shem za vsako ceno, potem se bo množično odklanjalo vse tisto, kar je preteklo in kar smo podedovali. Na ta način se prekine stik z vsem tistim, kar je bilo pred nami. Kar je torej umetnost pripeljalo v krizo, se je odvilo in se še odvija predvsem na neki ideološki ravni, ki se seveda opira na ta spremenjeni občutek za presojo, ki smo ga omenili. Tisto, kar se tako na področju umetnosti dela in interpretira, sedaj ni več stvar srca, temveč možganov, saj je umetnost v veliki meri postala predvsem intelektualistični napor, isto pa velja tudi za tiste, ki jo morajo razbrati in interpretirati, pa obupno iščejo neki smisel. 

 

»Pomislite na srečo, ki jo lahko začutite, ko imate v naročju prijateljevega otroka. Z njim ne želite narediti nič – nočete ga pojesti, ga kakorkoli uporabiti, še najmanj v znanstvene namene. Želite ga samo gledati in občutiti veliko veselje, ki vas prevzema, ko se osredotočite na tega otroka, ne pa na vas same. To je tisto, kar je Kant definiral kot nezainteresirano obnašanje, kar je tisto obnašanje, ki je značilno za našo izkušnjo lepega.« To je po angleškem filozofu Rogerju Scrutonu mistična izkušnja, ki jo občutimo pred nečim lepim, gre namreč le za zrenje, ki ne vključuje nobenega drugega dejanja ali napora, kot le to, da se prepustimo lepoti, da nas prevzame. V prid temu, o čemer govorimo, vam predlagamo ogled filma »Dove vai in vacanza?«, vsaj tistega dela, kjer Alberto Sordi kot rimski branjevec z ženo obišče Beneški bienale, pa ugotovi, da je popolni analfabet v sodobni umetnosti. Hudomušni način nam pove točno to, kar nam je hotela povedati že pravljica »Cesarjeva nova oblačila«, kjer le nedolžni otrok, ki nima plašnic družbe, lahko vidi – da je namreč cesar gol, medtem ko vsi drugi občudujejo njegova nova oblačila.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

E kot EVOLUCIONIZEM (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (31a)

Tokratna tema sicer ni bila prva izbira pod črko E, vendar se je preveč časa valjala po moji glavi, da je ne bi zdaj obravnaval v rubriki. Zlasti je pomembno, da o evolucionizmu svobodno diskutiramo in se lahko tudi ne strinjamo, kot naj bi veljalo za marsikatero temo v naši družbi. Kakor pravi angleški konservativni filozof Roger Scruton, namreč ni zdrave demokratične družbe, če v njej ni glasu disidentov, torej tistih, ki se ne strinjajo oz. govorijo tudi drugače od večine, so kritični do določenih zadev in smeri ter izbir. 

S terminom “evolucionizem” mislimo na hipotezo, ki razlaga pojavitev živih bitij na zemlji v različnih

Angleški filozof Roger Scruton

časih. To pojavitev kažejo fosili, znanstveno razlago teh dejstev pa ponujajo teorija britanskega naturalista in geologa Charlesa Darwina (1809-1882) in njene kasnejše različice oz. tudi modifikacije. 

Zagovorniki ponujajo naslednje ugovore, ki se bodo zdeli morda tudi potencirani, a prav takšne slišimo, ker je treba biti v tej polemiki do nasprotnikov tudi žaljiv in posmehljiv:

• teorija, ki jo je podal Darwin, je znanstveno dokazana, tako da nestrinjanje z njo pomeni zavračati znanost; 
• edine kritike, ki jih lahko podamo, so religioznega tipa, zlasti prihajajo iz dobesedne interpretacije Prve Mojzesove knjige, Geneze; 
• kdor ne verjame v Darwinovo teorijo, zavrača celo obstoj dinozavrov; 
• Darwinova teorija dokazuje, kako je med človekom in drugimi primati (opicami) le razvojno-stopenjska in ne bistvena razlika; 
• globoka podobnost med človekom in opico je dokazana z dejstvom, da je razlika med obema DNK zapisom le 1 odstotek; 
• Darwinova teorija je v nasprotju z obstojem Stvarnika … 

Kot vidimo, je to samo nekaj ugovorov, nekateri med njimi so le tisti, ki so najbolj splošno razširjeni. Odgovore, ki jih bomo podali, je strnil biolog in farmacevt Enzo Pennetta, docent naravnih znanosti. Prav je, da vsaj razmišljamo in ne vzamemo vsega, kar nam je ponujeno, kot suho zlato, ker se velikokrat izkaže, da ni ravno tako. 

Najprej imamo precejšnjo zmedo glede izrazov, saj se neprestano meša izraza “evolucija” in “darvinistična teorija”, zaradi tega se velikokrat ne razume, o kateri temi se pravzaprav govori, to pa tudi gre v smeri tega, da se ne bi odprlo resne razprave glede težav, vezanih na “evolucijsko teorijo”. Kot “evolucijo” je namreč razumeti dejstvo, ki ga potrjujeo fosili, da so se v zgodovini zemlje zvrstile različne vrste živih bitij. Kot “darvinistično teorijo” pa je treba razumeti poskus, ki ga je napravil Darwin leta 1859, ko je objavil svoje delo “Izvor vrst”, da bi tisto dejstvo razložil. Ta poskus pa se je, ker se ni poslužil znanstvenega preverjanja po pravilih znanstvene metode, ohranil le na ravni hipoteze in nikdar ni napredoval do ravni jasne teorije. Na isto raven spadajo tudi vse teorije, ki so se iz te prve razvile in jih poznamo pod splošnim imenom “neodarvinizem”. 

Naj povemo, da prva pomembna teorija o mehanizmih evolucije pripada Francozu Jeanu Baptisteu Lamarcku (1744-1829), ki je že leta 1809 našel v prirojeni nagnjenosti k razvoju in prenašanju doseženih lastnosti tisto silo, ki lahko spremeni živeče vrste živih bitij. Zelo znan je primer žiraf, ki naj bi se s svojim trudom po dosegi hrane in iztezanjem vratu prišle do svoje oblike, ki naj bi se potem prenašala naprej na potomce, da so na svet že prihajali z dolgim vratom. Darwinova hipoteza temelji raje na naravni selekciji, ki deluje podobno kot recimo rejci delajo nove pasme pri domačih živalih in spreminja lastnosti neke živalske vrste. Zakaj smo navedli Lamarcka v zvezi z Darwinom in še mnoge druge reči pa bomo izvedeli naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas