Skupna točka današnjega 1. Berila in evangeljskega odlomka je naš pogled. Ljudje mislimo, da je resnično samo tisto, o čemer se prepričamo s človeškimi očmi, prav določeni dogodki pa nas v življenju, če jim dovolimo, naučijo, da je resničnost našega življenja precej globlja.
Ker sleporojeni nima imena, pa tudi ni kriv ne on ne njegovi starši za njegovo stanje, je to jasen namig, da smo vsi ljudje, v primerjavi z Gospodom Jezusom, ki je Božji Sin, sleporojeni. Kakor prerok Samuel iz 1. berila, se tudi mi radi ustavljamo na zunanjosti, na površju reči, lahko bi rekli, na površju življenja, vemo pa, kako Jezus, nasprotno, vidi v človekovo notranjost. Tako je nekaj dobro in vredno le, če zadovolji naše telesne čute in nagone, kakor tudi naša čustva. Za kaj drugačnega ali globljega nimamo ne časa, kakor se nam zdi škoda tudi napora. Zatorej se zadovoljimo s tistim, kar dobimo hitro in na lahek način. Žal pa takšne stvari tudi hitro minejo, se jih brž naveličamo, kakor otrok nove igrače. Ne živimo zastonj v tekoči družbi, kjer so takšni tekoči tudi naši medsebojni odnosi.
Znano je, kako si slepi, zlasti, če se takšni rodijo, ustvarijo neke svoje predstave o svetu, ki jih obdaja. Tudi sleporojenemu iz evangelija se je moralo zdeti vse novo, ko je spregledal. Tudi mi pa si raje ustvarjamo neke svoje predstave, se zatekamo v neke virtualne svetove, namesto, da bi se soočili z resničnostjo. Če je resničnost lepa, tega tako ne opazimo, ker se ji ne posvečamo dovolj, če pa je slednja grda, težka ali temna, pa jo želimo pahniti čim bolj daleč stran od sebe.
Resničnost je to, kar smo in kar imamo, ne tisto, kar bi lahko bili in imeli. Evangeljski odlomek nas lepo uči, da je pa tudi še tako na videz slaba resničnost lahko priložnost, da bi se tudi na nas razodela Božja dela. Vsaka človeška resničnost namreč lahko v Božji luči, torej z Božjo pomočjo, zasveti. Gospod se lahko posluži prav vsakega od nas, da se razodene svetu. V svojem kratkem življenju sem tako spoznal že kar veliko ljudi, ki so recimo invalidi ali kako drugače za svet ne pomenijo nič, pa so bili v resnici pravo bogastvo in zakladnice življenja.
Tudi nam pravi Gospod: "Ne glej na ... videz ... Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Tisto, kar je pomembno, je človekovo bistvo, njegovo središče, ki mu Sveto pismo pravi »srce«. Tam je pa vsak človek plemenit, ker je Božja podoba. Seveda potrebuje Božjo pomoč, da ta podoba zasije. Kdor želi kar sam poveličati samega sebe, brez Boga, mu to ne bo uspelo. Velja tisto pravilo, da človek s samo svojim lastnim naporom doseže nasproni učinek od želenega.
Velja namreč še nekaj – da je v svojem bistvu je vsak od nas tudi ranjen in potrebuje ozdravitve. Vsak človek je namreč, kakor nam lepo pravi psalmist: "Z grehom omadeževan vse od začetka" (Ps 51/50). Četudi hočemo delati dobro, se brez Božje pomoči to ne bo zgodilo, kot nas lepo uči sv. Pavel. To velja za vsakega človeka, brez razlike, le da je treba gledati na življenje in nas same z drugačnimi očmi. Če namreč na našo resničnost gledamo le po človeško, potem je slepih le nekaj odstotkov med nami, kakor je le nekaj odstotkov invalidov, od rojstva prizadetih in tako naprej. Če pa gledamo globlje, pa vidimo, kako smo vsi slepi in potrebujemo ozdravitve. Seveda tisti, ki tega ne vidi, ne potrebuje Boga in odrešenja, saj: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« (Mr 2,17). Navadno takšni ljudje ne potrebujejo niti sočloveka, saj zmorejo vse sami.
Kako pa se lahko zdravimo te svoje sleporojenosti? Navodilo najdemo tudi v samem evangeliju: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati.« (Jn 9,4). Delati je potrebno Božja dela, dokler je to še mogoče. Treba se je torej truditi izpolnjevati Božjo voljo, dokler je to še mogoče. Vsak od nas ima odmerjen čas zemeljskega življenja, to je res.
Je pa tudi res, da če govorimo o tem, da je treba gledati drugače na življenje, da tu govorimo o ne le telesni in duševni, temveč tudi o duhovni razsežnosti našega življenja. Treba je torej opravljati zlasti duhovna dela, dokler je to mogoče. Človek z leti izgublja moči, če gledamo tudi čisto fizično. Podobno velja tudi, da je treba veliko delati v duhovnem smislu, dokler smo telesno krepki in zdravi. Ko bomo bolni ali stari, bo šlo precej težje. Ali mar nimajo starejši ljudje velikih težav z raztresenostjo pri molitvi?
V svoji knjigi »Dar miru« je kard. Bernardin pravil, kako je obžaloval, da se ni bolj posvetil molitvenemu življenju, ko bi to zmogel, saj mu potem bolezen tega ni več dovoljevala, pa čeprav je hotel. Potem je svojim mlajšim sobratom vselej polagal na srce, da naj molijo, dokler lahko. Seveda se nam pa vse druge reči in opravila zdijo precej nujnejša. Vendar vse to, kar se nam zdi nujno in neizogibno, mine skupaj z nami. Vse to je podobno sadju ali zelenjavi, ki zgnije po določenem času. Zato, Božje ljudstvo, hodimo v Gospodovi luči (prim. Iz 2,5), dokler lahko. Tudi zato, da bo v težkih trenutkih, ko torej na naše življenje leže tema, vedno ob nas plamenček vere, upanja in ljubezni, da ne bomo sami.
Znano je, kako si slepi, zlasti, če se takšni rodijo, ustvarijo neke svoje predstave o svetu, ki jih obdaja. Tudi sleporojenemu iz evangelija se je moralo zdeti vse novo, ko je spregledal. Tudi mi pa si raje ustvarjamo neke svoje predstave, se zatekamo v neke virtualne svetove, namesto, da bi se soočili z resničnostjo. Če je resničnost lepa, tega tako ne opazimo, ker se ji ne posvečamo dovolj, če pa je slednja grda, težka ali temna, pa jo želimo pahniti čim bolj daleč stran od sebe.
Resničnost je to, kar smo in kar imamo, ne tisto, kar bi lahko bili in imeli. Evangeljski odlomek nas lepo uči, da je pa tudi še tako na videz slaba resničnost lahko priložnost, da bi se tudi na nas razodela Božja dela. Vsaka človeška resničnost namreč lahko v Božji luči, torej z Božjo pomočjo, zasveti. Gospod se lahko posluži prav vsakega od nas, da se razodene svetu. V svojem kratkem življenju sem tako spoznal že kar veliko ljudi, ki so recimo invalidi ali kako drugače za svet ne pomenijo nič, pa so bili v resnici pravo bogastvo in zakladnice življenja.
Tudi nam pravi Gospod: "Ne glej na ... videz ... Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Tisto, kar je pomembno, je človekovo bistvo, njegovo središče, ki mu Sveto pismo pravi »srce«. Tam je pa vsak človek plemenit, ker je Božja podoba. Seveda potrebuje Božjo pomoč, da ta podoba zasije. Kdor želi kar sam poveličati samega sebe, brez Boga, mu to ne bo uspelo. Velja tisto pravilo, da človek s samo svojim lastnim naporom doseže nasproni učinek od želenega.
Velja namreč še nekaj – da je v svojem bistvu je vsak od nas tudi ranjen in potrebuje ozdravitve. Vsak človek je namreč, kakor nam lepo pravi psalmist: "Z grehom omadeževan vse od začetka" (Ps 51/50). Četudi hočemo delati dobro, se brez Božje pomoči to ne bo zgodilo, kot nas lepo uči sv. Pavel. To velja za vsakega človeka, brez razlike, le da je treba gledati na življenje in nas same z drugačnimi očmi. Če namreč na našo resničnost gledamo le po človeško, potem je slepih le nekaj odstotkov med nami, kakor je le nekaj odstotkov invalidov, od rojstva prizadetih in tako naprej. Če pa gledamo globlje, pa vidimo, kako smo vsi slepi in potrebujemo ozdravitve. Seveda tisti, ki tega ne vidi, ne potrebuje Boga in odrešenja, saj: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« (Mr 2,17). Navadno takšni ljudje ne potrebujejo niti sočloveka, saj zmorejo vse sami.
Kako pa se lahko zdravimo te svoje sleporojenosti? Navodilo najdemo tudi v samem evangeliju: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati.« (Jn 9,4). Delati je potrebno Božja dela, dokler je to še mogoče. Treba se je torej truditi izpolnjevati Božjo voljo, dokler je to še mogoče. Vsak od nas ima odmerjen čas zemeljskega življenja, to je res.
Je pa tudi res, da če govorimo o tem, da je treba gledati drugače na življenje, da tu govorimo o ne le telesni in duševni, temveč tudi o duhovni razsežnosti našega življenja. Treba je torej opravljati zlasti duhovna dela, dokler je to mogoče. Človek z leti izgublja moči, če gledamo tudi čisto fizično. Podobno velja tudi, da je treba veliko delati v duhovnem smislu, dokler smo telesno krepki in zdravi. Ko bomo bolni ali stari, bo šlo precej težje. Ali mar nimajo starejši ljudje velikih težav z raztresenostjo pri molitvi?
V svoji knjigi »Dar miru« je kard. Bernardin pravil, kako je obžaloval, da se ni bolj posvetil molitvenemu življenju, ko bi to zmogel, saj mu potem bolezen tega ni več dovoljevala, pa čeprav je hotel. Potem je svojim mlajšim sobratom vselej polagal na srce, da naj molijo, dokler lahko. Seveda se nam pa vse druge reči in opravila zdijo precej nujnejša. Vendar vse to, kar se nam zdi nujno in neizogibno, mine skupaj z nami. Vse to je podobno sadju ali zelenjavi, ki zgnije po določenem času. Zato, Božje ljudstvo, hodimo v Gospodovi luči (prim. Iz 2,5), dokler lahko. Tudi zato, da bo v težkih trenutkih, ko torej na naše življenje leže tema, vedno ob nas plamenček vere, upanja in ljubezni, da ne bomo sami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar