Ko govorimo o tem, kar se je zgodilo okrog leta 1968,
enostavno moramo spregovoriti o nekem pomembnem in temeljnem izrazu, ki pa je »revolucija«.
Ko obravnavamo miselni, kulturni, družbeni, verski in še kakšen ustroj, imamo
za neko delovanje v povezavi z njimi, ki te ustroje skuša spremeniti, ali pa
jih dejansko spremeni, zlasti dva izraza, to pa sta »reforma« (od koder izhaja
tudi izraz »reformacija«), pa seveda »revolucija«. Prva ima navadno, čeprav ima
vsaka takšna zadeva tudi svoje negativne plati, navadno pozitivni prizvok,
druga pa naj bi imela negativnega, čeprav je spet odvisno, katera stran, kateri
miselni, ideološki, politični sistem izraz »revolucija« uporablja, saj ima
recimo za komunizem izraz pozitivno noto. Kjer ima negativno noto, se je treba
procesu zoperstaviti s »protirevolucijo«. Prav »Revolucija in protirevolucija« je naslov delu brazilskega katoliškega misleca, novinarja in aktivista Plinia Corrêa de Oliveire (1908-1995). To delo je pravzaprav katoliška protirevolucionarna teza 20. stoletja, njegova prva izdaja pa se je zgodila leta 1959, potem pa je avtor seveda še kaj dodajal, pač glede na razvoj dogodkov po tem letu, je pa že ta izvirna izdaja dovolj zanimiva in zgovorna. Avtor pravi, da je na Zahodu, ki seveda vključuje v tem pomenu tudi precej dežel t. i. Vzhodnega bloka, tja do Poljske in baltskih dežel, obstajala krščanska civilizacija. Slednjo je ohranjala katoliška Cerkev, civilizacija pa se je rodila iz inkulturacije vere prav na Zahodu.
Že dolgo se pa dogaja proces uničenja te civilizacije, revolucija, ki pa se odvija, po razmišljanju de Oliveire, v štirih fazah: prva je verska revolucija, ki jo lepo predstavlja protestantska reformacija, ki bi jo bilo bolje imenovati revolucija, pred katero je že bila neka prva kulturna revolucija, ki je temelj protestantske, obenem pa jo tudi spremlja. To kulturno revolucijo predstavljata humanizem in renesansa. Druga revolucija je politična, to je francoska revolucija. Tretja je družbena ali socialna, to je komunistična revolucija, potem pa je še zadnja kulturna ali seksualna revolucija, ki se je začela prav okrog leta 1968 – nekje prej, nekje pozneje, v glavnem je vzeto to leto zaradi odmevnih francoskih dogodkov. Mi se bomo posvetili tej zadnji revoluciji, kot je mogoče že logično sklepati. Med drugim smo se z ostalimi tremi tudi že marsikdaj ukvarjali tako ali drugače, pa se seveda še bomo. Bolj podrobno bomo torej o četrti revoluciji spregovorili prihodnjič.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar