O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (1)
Kot se pravi v časnikarstvu, je poletje, predvsem avgust in predvsem njegova 2. polovica, čas »kislih kumaric«, ko se torej ne dogaja nič posebnega, tudi zato ne, ker smo ljudje po dopustih, kar je ob koncu meseca avgusta veljalo tudi zame. Javnost sta tako zlasti pretresli dve zadevi, ena je bila nenadna zrušitev mosta v Genovi, druga pa spolni škandali v ZDA. Tisto, kar je v obeh primerih potrebno poudariti, je to, da nikakor ne sme priti do neke kolektivizacije in institucionalizacije krivde in odgovornosti, temveč morajo biti krivci in odgovorni osebe z imenom in priimkom.
Glede spolnih zlorab moramo dejati, da, žal, ne gre za nič novega. Lahko torej rečemo, da smo priča še enemu valu ene in iste gmote. Da je to res gmota, pa da je zadeva res precej velika, nam potrdijo statistični podatki, ki pa imajo relativno veljavo, saj je še vsaj toliko primerov, kot je razkritih, tudi skritih ali celo prikritih. Zanimiv je namreč skokovit porast primerov zlorab od 60-ih let 20. stoletja naprej, ki pa seveda ni presenetljiv, temveč le potrjuje, da so stvari, o katerih pišemo, morda vendarle resnične, le priznati si to moramo. Dejal sem, da gre za še en val, ker smo o teh stvareh govorili že med mojim študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani, zlasti pri prof. Štuhecu, ko smo tudi brali ameriško delo avtorja Lena Sperryja »Spolnost, duhovništvo in Cerkev«. Ena od zanimivih raziskav, ki je potrdila tudi pomemben vpliv klerikalizma, ki ga je omenil sveti oče Frančišek kot temeljni vzrok, vendar pa je potrdila še eno težavo, ki so jo potrdile še druge raziskave, a se je v sodobnih časih noče omenjati, ker se je ne sme omenjati in ne sme biti težava, če ji rečemo le težava.
Ta težava se imenuje homoseksualizem in prav nič ne pomaga, da si pred tem zatiskamo oči in ušesa, zlasti slednja, ko pa se je izkazalo, da je pri 80% zlorab v Cerkvi šlo prav za homoseksualne zlorabe. Če smo, ko smo tako pisali o klerikalizmu (tukaj in tukaj), zapisali, da je to rak rana Cerkve, moramo podobno dejati tudi za homoseksualizem – saj vemo, da je lahko v resničnosti rakavih obolenj več vrst, torej bomo, ko uporabimo to podobo, enako zatrdili tudi za bolezni v Cerkvi. Samo mimogrede naj povemo še, da niti komunistična infiltracija ni iz trte izvita, čeprav se na tem mestu ne moremo podrobneje posvetiti temu, bomo pa lahko enkrat to storili v naši rubriki.
Ko govorimo o kakršnikoli infiltraciji, je treba tudi povedati, da to ni težava le katoliške Cerkve, temveč tudi drugih krščanskih skupnosti, ki imajo prav tako težave s tem, je pa vprašanje, kako se kdo z razno-raznimi infiltracijami spopada. Ko smo pa govorili o gejevski infiltraciji, ne moremo niti mimo tistega še preostalega odstotka zlorab, kjer je bil ugotovljene »le« približno 1,5% (tudi en sam tak primer je preveč!) odstotek pedofilskih zlorab v pravem pomenu besede, potemtakem nam preostane še 18,5 ne-homoseksualnih zlorab. To pove, da nikakor ne smemo govoriti toliko o problemu pedofilije, čeprav seveda tudi slednji je, tega ne moremo zanikati. V največji meri gre namreč še bolj za efebofilijo, ko so zlorabljeni mladoletni najstniki in najstnice. Moramo pa govoriti tudi o pederastiji, to pa je termin, ki označuje erotično istospolno razmerje med odraslo osebo in najstniškim mladeničem, česar tudi ni tako malo.
Ne gre torej vedno le za zlorabe, temveč imamo tudi takšne vrste popolnoma konsenzualna erotična razmerja, ki jih imajo posvečene osebe v Cerkvi ali krščanski skupnosti z mladeniči. Posvečeni imajo torej takšna in drugačna razmerja, kar se je, tega ne moremo in ne smemo zanikati, močno povečalo zlasti od 60-ih let 20. stoletja naprej. Kot lepo pove Pietro C. Na svojem blogu »Traditio liturgica« (naj še enkrat poudarim, da gre za pravoslavnega blogerja!), gre za »pravo pravcato masovno infiltracijo tujkov v notranjost Cerkve, oz. ljudi, ki se poslužijo Cerkve in jo obrnejo ter uporabijo za svoje cilje (denar, seks in karkoli drugega), ne da bi nujno tudi služili Cerkvi«. Potem nadaljuje: »Takšni tujki, gejevski ali ne, so vselej obstajali, vendar pa je njihovo število tako naraslo, da postavlja v resno nevarnost kredibilnost Cerkve same«.
Vidimo tako, da je prišlo do več vrst infiltracij v samo vitalno tkivo naše Cerkve, če vzamemo apostolsko podobo Cerkve kot telesa, kjer imamo kar precejšnje število afer. Raje uporabimo to besedo kot pa besedo »škandal«, saj v teološkem jeziku škandal pomeni javni greh, ki vedno, če je njegovo pojmovanje pravo, tudi pohujšuje ljudi. Več kot očitno je, da se je stvar tudi zelo razpasla. Kot pa je dejal lepo že sveti Avguštin, se zlo lahko širi samo v meri, v kateri dobri ne naredijo ničesar, da bi ga zaustavili. Vsekakor ne bomo rešili ničesar samo s tistim, kar se z italijansko besedno igro lepo imenuje »tiro al Bergoglio«, da se bo torej samo streljalo proti papežu in na njega. Nikakor, ker mora vsakdo v Cerkvi narediti tisto, kar je dolžan in se potruditi še za več kot to, ker bo potreben pravi, pravcati podvig. Ni pa niti več čas za preusmerjanje pozornosti drugam in pometanje pod preprogo. Naše razmišljanje nadaljujemo prihodnjič.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar