Vsake toliko časa spet pride na površje vprašanje očenaša oz. prevoda Gospodove molitve, zadnje čase sicer bolj glede izbire besede "skušnjava" ali "preizkušnja", vendar pa je julija leta 2022 celjski škof Matjaž odgovarjal tudi na različico, uvedeno v Italiji, ki jo tu obravnavamo, povzeto po strani Il cammino dei tre sentieri. Kakor smo že imeli priložnost reči glede skušnjave, je beseda seveda ustrezna, ker najbolje odslikava dvojni pomen izvirne besede - gre tako za preizkušnjo, kot tudi za skušnjavo. Druga zadeva pa je popolnoma zgrešena, pa bomo sedaj videli, zakaj.
2.Pravzaprav ima v aramejščini "vpeljati" permisivno vrednost, zato je pomen, da ne dovoli, da bi padli v skušnjavi. Božja neskončna modrost namreč dopušča skušnjave, da bi se z njimi lahko očistili in po njih dosegli zasluge, če jih premagamo in v njih, ko pridejo, ne pademo - ne naredimo greha, torej.
3.Vendar preidimo k spremembi. Eno bi bilo torej reči ne dovoli, da pademo v skušnjavi, povsem drugo pa ne zapusti nas v skušnjavi. Ta izraz predstavlja resno težavo, saj nas Bog ne more zapustiti v skušnjavi. Človek lahko zapusti Boga, Bog pa nikdar ne more zapustiti človeka.
4.Pravzaprav ta izjava, to je treba povedati, diši po luteranizmu. Luter namreč predlaga voluntaristično in nominalistično pojmovanje Boga. Po njegovem mnenju je filozofija nekakšna "satanova prostitutka", po kateri je Boga mogoče priznati le z vero (fideizem). Od tod izhaja nezmožnost pojmovanja Boga kot Logosa, temveč le kot bitja, ki je onkraj dobrega in zla; od tod tudi možnost, da lahko Bog nekaterim pomaga, druge pa celo zapusti.
To pojmovanje recimo najdemo v Bergmanovem filmu 'Zimska svetloba', ko na koncu zakristan pastorju razlaga Kristusovo zapuščenost in pravilno pove, da so vsi učenci Gospoda zapustili, potem pa gre v luteransko pojmovanje: "Najhuje pa je šele imelo priti. Ko je bil Kristus pribit na križ in je tam v bolečini visel, je zaklical: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" Zaklical je glasno, kolikor je mogel. Mislil je, da ga je njegov nebeški Oče zapustil. Verjel je, da je bilo vse, kar je učil, laž. V trenutkih, preden je umrl, so Kristusa razjedali dvomi. Zagotovo je to moralo biti zanj njatežje? Božja tišina." Kar je potem dvomeči pastor potrdil. Če stvari razlagamo po človeško in samo čustveno, zlahka pademo v nevarnost zmote, zato je treba vselej temeljiti na pravih prevodih in pravih razlagah. Tako tudi vemo, da je Kristus bil prepuščen skušnjavam, ki pa jih je vselej premagal, na križu pa je s prvo vrstico psalma mišljen celoten psalm, kakor je judovska navada, kjer pa potem najdemo zaupanje v Boga. Kot vedno - težava ni v prevodu, ki bi bil napačen, ampak je težava v tem, da je treba ljudi katehizirati, jim stvari razlagati, kakor je prav. To pomeni tako, kakor je Cerkev vedno, povsod in vsem razlagala in učila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar