Kdo nam bo odvalil kamen?

Žene se odpravljajo h grobu, da bi napravile neko dobro delo, neko delo usmiljenja. Z dišavami so želele maziliti mrtvo Jezusovo telo. Ozračje, ki nam ga pred oči najprej pričara evangelist Marko, je turobno, polno tesnobe. Zgodba tega galilejskega učitelja se je tragično končala. Pred temi ženami ni nič. Nobenega upanja nimajo. Kako pogosto slišimo ob tem, ko kdo umre, ljudi govoriti, kako se bomo tako ali tako ponovno srečali s tistim, ki je umrl. Žal so te besede le nek človeški poskus, da bi nekomu pomagali, saj: »Nekaj je pač treba reči.« Velikokrat tako zapravimo priložnost, da bi ostali ob tej veliki skrivnosti, kar smrt zagotovo je, tiho.

Ob smrti se vsak od nas znajde pred neko veliko oviro, kakor so se znašle pred oviro žene: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Mi se podobno sprašujemo, ker smo popolnoma zmedeni in ne vemo, kako naprej. Kaj je težava? Sprašujemo se po smislu smrti. Sprašujemo se tudi po vsebini te skrivnosti. Spet smo v šahu, ker je tudi smrt nekaj, kar bi ji – podobno, kot smo oni dan dejali za ljubezen – radi prišli do dna. Toda, kako naj mi ljudje pridemo tej zadevi do dna, če še o skrivnosti življenja – bodimo do sebe pošteni! – vemo tako zelo malo? S svojimi omejenimi čuti in sposobnostmi želimo odgovoriti na zadeve, ki nas presegajo. Dobro je, če se tega vsaj zavedamo in se sprašujemo, kdo bo rešil to zagato. Tako vsaj vemo, da je mi ne moremo rešiti. Spet mi pridejo na misel tiste Pasclove besede, kako je najvišja točka človeškega razuma ugotovitev, da je nešteto stvari, ki ga presegajo.

Smrt je gotovo ena od teh skrivnosti, pa še veliko drugih je. To so tista ključna življenjska vprašanja, na katera si sicer ne bomo nikdar dokončno odgovorili, vendar je vseeno ključnega pomena, da iščemo prepričljive odgovore nanja. Sedaj seveda ne bom prav nič pameten, če bom rekel, da nas vsaka smrt bližnjega človeka preseneti in nas vrže iz tira, ker to ve vsakdo, ki je to zadevo izkusil, zlasti tisti, ki vas je to doletelo še ne dolgo nazaj. Dejstvo pa je, da imamo vsako leto o Véliki noči priložnost o teh ključnih bivanjskih vprašanjih temeljito razmišljati – žal se ji mnogi preveč na lahek način odpovedo, kadar prag cerkve prestopijo le zato, da prinesejo k blagoslovu velikonočne jedi, ker je pač to tako lepa tradicija. Podobno pač, kot je Božič za mnoge le še družinski praznik – a o tem smo govorili pred slabimi štirimi meseci. Zdi se, da v velikonočnih dneh tisti pregovor, da človek je, kar jé, drži kot pribit – pač, odvisno od tega, kateri jedi da večji poudarek.

Dobro, pojdimo naprej – še vedno nas zaposljuje misel o tisti gromozanski skalnati oviri. Ko žene pridejo h grobu, te ovire, ki se jim je še pred nekaj trenutki zdela nepremostljiva, ni več. Težava se je rešila sama po sebi. Grob, ki je po svoji naravi nekaj zaprtega, nekaj mrtvega, iz katerega ni nobene rešitve, je odprt. Ni več tisto, kar je bil dotlej, saj ne predstavlja več končnega cilja, temveč je sedaj za človeka izhodišče. To je tisto sporočilo odrešenja. Zgodilo se je nekaj, kar je človeško nemogoče – odvaljeni kamen predstavlja rešitev problema smrti. Tega ni storil noben človeški silak, ampak je to dar.

»Kdo nam bo odvalil kamen?« Kdo bo torej človeka rešil njegovega obupa, občutka minljivosti, umrljivosti? Kamen je odvaljen – Marko ne slučajno uporabi trpnika ali pasiva tukaj, ker je to delo, ki ga je naredil nekdo drug, nekdo, ki ni človek. To delo je napravil nekdo, ki je zelo velik, večji od tiste skale, ki teži vsakega človeka, ki ga loči od tega, da bi v polnosti zaživel.

Žene vstopijo v grob. Tudi mi se znajdemo pred praznino, ko nekdo umre. Umre, da, se ne poslovi. Nekoga pač ni več, in pika. Spet smo pri Pascalu – staviti je treba na eno ali drugo možnost. Vsakdo mora to storiti, brez razlike: Bog ali nič. Kaj boš izbral ali izbrala ti? Če izbereš prvo možnost, velja tudi zate, da pojdeš v Galilejo, na začetek. Boga najdeš na začetku, v svojem krstu. Če želiš, če imaš iskreno željo po tem, da znova zaživiš svoj odnos z Gospodom, zaživi iz svojega krsta. Obljube, ki so bile dane takrat, bodisi so jih v tvojem imenu izrekli tvoji starši, bodisi si jih sam ali sama, sedaj z vso resnostjo in zavestno še enkrat izpovej.

Kako ljubiti?

Na veliki četrtek se z apostoli ob mizi zadnje večerje pomudimo tudi mi, pa tu ne mislim le na večerjo, na obed, ampak tudi na vse drugo, kar se dogaja ob mizi. Jezus nam daje zgled ljubezni. Pa si rečemo: »Kako fajn je ljubezen… Dalo bi se ure in ure govoriti o njej... O njej ni nikdar preveč besed…« 

Jaz pa bi rekel, da je o njej, nasprotno, danes preveč besed. Vse je treba povedati, vsemu je treba priti do dna, vse je treba razložiti – tudi ljubezen. In ker se za vsako stvar najdejo strokovnjaki (nekdo je pred časom doktoriral celo iz bureka :) ), obstajajo seveda tudi za ljubezen. O njej govorijo, predavajo in pišejo debele knjige. Ljubezen skušajo definirati, opredeliti… Ne vem, kaj si o tem mislite vi, meni se zdi le neko dejanje iz obupa. Pa vendar se tudi v tem najde neko žalostno, a resnično dejstvo - da danes pravzaprav ne vemo, kaj pomeni zares ljubiti. Govorimo sicer o tem, a konkretno ne vemo ne kod, ne kam.

Jezus ni napisal nobene knjige, da bi povedal ali razložil, kako je treba ljubiti. Tudi za vse druge zadeve v življenju ni pisal nobenih zakonikov s pravili ali navodil za uporabo... Pravzaprav mu, če bi kaj takega napravil, niti ne bi bilo treba priti na ta naš svet, saj bi enostavno vrgel neko knjigo s pravili, ki bi se jih morali čim bolj natančno držati, pa bi bila zadeva rešena. Bi bila res? Mi pozabljamo, da nam ubogljivost in pokorščina ne gresta ravno dobro od rok, saj smo zaznamovani z grehom. Če bi se potem, govorim čisto hipotetično, teh navodil držali tako, kakor se držimo denimo cestno-prometnih predpisov... Ne vem, kaj bi bilo - skušajte si sami na to odgovoriti.

Jezus je vedel, da z besedami kaj veliko ne bo dosegel, saj so le-te leteče, kakor pravi tisti latinski rek. Kako je treba ljubiti, nam je pokazal... Ja, vem, da je tudi rekel, kako se moramo med seboj ljubiti, kakor nas je on ljubil, a tega, kako takšna ljubezen zgleda, ni mogel razložiti, temveč je to lahko le pokazal. Tega, kar je pokazal, pa se ne da definirati ali določiti. Tega se ne da nikomur ukazati. Nikogar ni mogoče v to prisiliti, kakor tudi nikogar ni mogoče prisiliti v to, da bi na ta ljubezenski klic odgovoril. 

No, mi delamo ravno to. Nekoga bi radi na nek način prisilili v to, da bi nas ljubil, pa ne gre. Tudi Jezus bi Juda lahko prisilil, pa ga ni, ker upošteva človekovo svobodno voljo. To, kar vam sedaj govorim, sem bral pri mistikinji, bl. Ani Katarini Emmerick, katere videnja Jezusovih zadnjih dni so služila Gibsonu za film Kristusov pasijon. Apostoli niso vedeli, kdo med njimi je izdajalec, saj jim Jezus tega ni želel pokazati, čeprav je vedel. Nasprotno, do Judeža je bil še bolj ljubezniv in nežen. Na njegovo zavrnitev je odgovarjal s še večjo ljubeznijo. Mi bi ga najbrž spodili z dvema brcama v zadnjo plat... 

Jezus je tudi bil izredno potrpežljiv in je vse do zadnjega gojil upanje, pa četudi je Iškarijot bil tako trdovraten. Naša vztrajnost se navadno precej hitro iztroši. 

Če zaključim sedaj to nizanje misli... Jezus nam je zgled ljubezni. To pomeni, da nam ni zapustil standardnega recepta za to, kako je treba ljubiti. Vsakdo od nas mora to podobo ljubezni na najboljši možen način vkomponirati v svoje življenje, v svojo situacijo. Kaj torej pomeni umiti noge, darovati svoje telo, biti pribit na križ, umreti v mojem življenju, v mojem stanu. Vi boste skušali Gospoda posnemati v svojih družinah, na svojih delovnih mestih, kjer pač ste, jaz pa v svojem duhovništvu. Posnemanje tega zgleda ljubezni pa ni nekaj kratkotrajnega, ampak traja celo življenje.

Gospodu slava – a samo v cerkvi, prosim!

Ozrimo se nekoliko na véliki teden, zlasti na cvetno nedeljo. Ustavimo se pri slovesnem vstopu v Jeruzalem in tem, kaj pomeni za nas. Kakor nam lepo pove Benedikt XVI. v 2. knjigi Jezus iz Nazareta, so tisti, ki vzklikajo Jezusu: »Blagoslovljen, ki prihaja!« in »Hozana Davidovemu sinu!« njegovi spremljevalci. Niso torej oni tisti, ki potem kričijo: »Križaj ga!« 

Kaj je torej, če se navežemo, tisto, kar kristjanu danes sprašuje vest? 

Pri nas danes navadno ne gre toliko za to, da Jezusa kategorično zavrnemo, da enostavno obrnemo ploščo in trdimo nasprotno od tistega, za kar bi še včeraj dali roko v ogenj. Pri današnjem kristjanu utegne biti problem drugod. Tisti, ki so ob vstopu v prestolnico Jezusu vzklikali, so se kasneje, razen zelo redkih izjem, razbežali, ker jih je bilo strah. Pomeni, da jih ni bilo strah izražati svojega prepričanja, dokler so bili v družbi sebi enakih, tistih, ki so Gospoda pospremili do judovskega verskega in političnega središča, ko bi pa morali te iste besede izustiti med razjarjeno množico pred sodno palačo, jih ni bilo nikjer več. 

Ali ne podobno velja tudi za današnjega kristjana? 

Tudi nam je še preveč lahko peti slavospeve našemu Odrešeniku v zavetju štirih cerkvenih ali farovških zidov, drugače pa je potem v družbi. Pa ne gre le za to, da se potuhnemo zgolj pred sodobnimi 'sodnimi palačami', torej tam, kjer letijo takšne in drugačne obtožbe na Boga, Kristusa in Cerkev. Ne, gre za naš običajni vsakdanjik, kjer si ne upamo pokazati, da smo Kristusovi učenci. Zakaj? Ker nas je strah. Strah, kakor učence na jezeru, katerih vero je odpihnil vihar. Jezus jim je tedaj dejal tisto, kar pravi tudi nam: »Kaj se bojite, maloverni!« (Mt 8,26). 

Težava je torej v naši veri. Le-ta je lahko vse, razen tisto, kar bi naj prava vera v resnici bila - zaupljivi odnos z Gospodom. S tem v zvezi pa bi lahko že enkrat nehali s tistim naprezanjem, kaj bi lahko še naredili, česar nismo za ta odnos, ker nima smisla. Pravilno vprašanje je: »Kaj lahko Gospod naredi v mojem življenju?« Torej ga bo treba spustiti v svoje življenje – v svetle in temne trenutke. Kakor se odvije tisti celofan, ki je okrog čokoladnega pirha, tako naredimo tudi s tistim celofanom okrog našega srca, da nas bo s svojo rešilno roko Kristus poiskal in povlekel iz naših grobov v novo življenje.

Uvodnik v župnijsko glasilo

Pogled prek križa

Slišali smo del pogovora med Jezusom in Nikodémom, kjer nas Jezus popelje v puščavo, ko je Mojzes po Božjem naročilu napravil nekaj zelo zanimivega - na drog je obesil bronasto kačo, na katero naj bi se Izraelci ozrli, na katero naj bi dvignili svoj pogled, da bi bili rešeni pred piki strupenih kač. Precej čudna zadeva. Težava, ki je v globini tega besedila iz 4. Mojzesove knjige, je pomanjkanje zaupanja v Boga. V njegovo ljubezen. Izraelci na nek način mislijo, da je Bog tam v puščavi svojemu ljudstvu nastavil pasti. V tej povezavi želi Jezus učitelju Postave, ki je ta osnovna besedila hebrejske vere (petero Mojzesovih knjig) odlično poznal, povedati, da za njun čas velja enako, da je prav tako pomembno verjeti v Božjo ljubezen do človeka. Prav ista stvar je pomembna tudi za nas danes in tudi mi le stežka verujemo v to Božjo ljubezen.

In vendar je: "Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje." (Jn 3,16). In svojega Sina je na križu povzdignil samo iz te ljubezni, ker si želi rešitve človeka, vsakega človeka. Vse, kar mora človek storiti je to, da svoj notranji pogled usmeri na to znamenje Božje ljubezni.

Pa ni lahko. Tudi mi imamo, podobno kot Izraelci v puščavi, zastrt pogled. Živimo tukaj in sedaj. Vse se mora zgoditi takoj. Nič ne sme biti boleče, ampak je nekaj osrečujoče samo, če nudi tudi užitek. Tudi mi Bogu očitamo, da nam je vendar obljubil, kako bomo srečni, pa nismo. Vsak od nas na nek način govori: "Bog, ti si rekel, da bom srečen, pa me poglej, kako sem nesrečen! Vse mi gre narobe!" 

Kaj pa je tisto, kar nam gre narobe? Primerjamo se z drugimi ljudmi, zlasti s tistimi, ki sedijo na položajih in imajo več pod palcem, pa se nam zdi, da tisti, ki živijo razuzdano in brezskrbno, niso tako nesrečni kot mi sami. V ospredju je vselej 'jaz' in 'oni'. Pa tisti 'oni' je samo privesek, ker je v takšnem pogledu predvsem v ozpredju 'jaz'. Jaz sem tisti, ki mu gre bolje ali slabše od drugih. Jaz sem boljši od soseda. Moj sin ni tako pokvarjen kot tisti od sodelavca.

Na ta način smo med seboj zgolj in samo tekmeci. Vsakdo gleda le nase in na lastno korist. 

V takšnem pogledu pa tudi Bog postane naš nasprotnik, ker se nam godijo same krivice. In si pravimo: "Cerkev stalno ponavlja, kako nas Bog ljubi, vendar pa nas ne ljubi. Bog se z mano igra, ker mi vseskozi nastavlja neke zanke, da bi se vanje ujel, ob tem pa se naslaja. Bog mi noče dobro, zato je bolje, da živim po svoje, ker bom tako srečnejši..."

In smo tudi mi ujeti v tisto igro iz edenskega vrta, ko je skušnjavec prvega človeka prepričeval v to, kako ga Bog ne mara, ker ga omejuje, ker mu ne dovoli vsega. 

Nasprotniku seveda ne smemo kazati svojih šibkosti, ampak se je pred njim treba zapreti v oklep. Oklep pa človeka ne osvobaja, ampak ga tišči, ga moti, ga zavira. Ta oklep, s katerim smo se ogradili pred Bogom in svetom, nas je na nek način sicer res zavaroval, a nas tudi izoliral. Počasi nas duši in v njem nismo srečni.

Bog pa ni naš nasprotnik ali celo naš sovražnik. Bog je naš prijatelj. In ni ga sram pokazati svojih slabosti, da bi mu tudi mi razkrili svoje, kakor delata med sabo le najtesnejša prijatelja ali kakor delata med seboj mož in žena. Božja slabost? Ta, da nas neskončno ljubi, pa naj bomo še tako veliki grešniki. V svoji ljubezni je šel do konca, do smrti na križu. Kot dokazuje z razbojnikom, je tam pribit, da odpušča, ne obsoja.

Človek, dvigni svoj pogled, usmeri svoje srce na križ. Tam je razodeta Božja ljubezen. Samo s Križanim se moraš primerjati, ne z drugimi ljudmi. Ko so Jezusu delali krivice, ga tepli, sramotili, mučili, pribili na križ, se ni oziral nase, temveč na druge, na nas ljudi. Za nas se je daroval. Zate. Njegovo zadnje dejanje je bilo , kot smo dejali (razbojnik) dejanje ljubezni do bližnjega, odpuščanje. Tudi tebi želi odpustiti. Vabi te, da se odslej primerjaš samo z njim in mu poveš, kdaj se ti je zgodilo isto kot njemu, da pa tudi pogledaš, kdaj si uspel svojo ljubezen uravnati vsaj malo po njegovi. Videl boš stvari v drugačni luči. Težave se bodo spremenile v etape na poti do končne zmage. 

On pa je govoril o templju svojega telesa...

Pred nami je na 3. postno nedeljo odlomek, za katerega si moramo iskreno priznati, da nam ne diši kaj preveč. Zakaj? Ker Jezus, ki izganja trgovce in menjalce iz tempeljskega kompleksa, ne 'paše' v naše sheme, ki smo si jih naredili o njem. Jezusa smo - že kar nekaj časa nazaj - naredili za potujočega modreca, ki je imel rad vse ljudi, k temu pa naj bi jih tudi spodbujal. Govoril naj bi: "Imejmo se radi. Bodimo strpni drug do drugega." in še druge podbne besede smo položili v njegova usta. V odlomku te nedelje pa se evangeljska beseda pokaže v vsej svoji ostrini, kakor tudi drži, da Jezusa prikaže kot nekoga, ki ni strpen. Kdo bi celo rekel, da Jezus teh ljudi na tempeljski ploščadi ne mara, toda potem ni do konca poslušal ali prebral odlomka, ki na koncu pravi: "Sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,25). 

Rembrandt - Kristus izganja menjalce  denarja iz templja

Globoka ljubezen do človeka je namreč tista, ki Jezusa vodi pri njegovih dejanjih, ki so kar nekajkrat malo 'čudna', skregana z našo logiko. Ne nazadnje je tudi Jezusovo poslednje dejanje v zemeljskem življenju, trpljenje in smrt na križu, hudo skregano z našo logiko, ni pa skregano z logiko Božje ljubezni. Tudi mi moramo naš pogled usmeriti globlje, da bi lahko vsaj malo razumeli, kaj nam želi Jezus povedati s tem svojim 'nerazumnim' dejanjem, pa tudi zato, da bi si odgovorili, kaj ta odlomek sploh dela tam sredi postnega časa - se ni morda Cerkev zmotila, ko ga je postavila ravno tja?

Mi smo danes precej podobni Judom iz Jezusovega časa, v smislu, da se ustavimo na površju, pri zunajosti. Naše krščanstvo je precej 'zunanje', ker se zlasti sprašujemo: "Kaj bodo drugi rekli o meni?" Tako mora predvsem biti vidno, kakšni kristjani smo. Pravimo, ne le verniki, tudi duhovniki, nekako takole: "Poglejte, koliko sem naredil za (C)cerkev." Ja, enkrat mislimo z malo, drugič z véliko začetnico. "Zaradi mene je naša cerkev sedaj zgledno obnovljena ... Postavil sem nov oltar, ker je bil prejšnji premajhen ... Za ogrevanje in obnovo notranjosti sem daroval kar nekaj tisočakov evrov..." Ali pa za tisto Cerkev z véliko začetnico, kar se kaže v kakih dobrodelnih dejanjih ali pa v tistih pastoralnih obveznostih, ki jih opravljamo. 

Iščemo potrditve, iščemo tega, da nas bo kdo za to pohvalil. Vendar pa vsega tega ne delamo oz. ne bi smeli delati zase, temveč, če vzamem jezuitsko geslo: "V večjo Božjo slavo," in v blagor ljudi. Ne delam nekaj "zaradi svojega imena", ker na ta način lahko dela samo Bog.

Vendar pa je to le zelo površna ali celo površinska razlaga tega, kar sporoča Jezus na tempeljski ploščadi. Rečeno je namreč tudi, da je govoril o "templju svojega telesa". Torej gre, če pokličemo na pomoč apostola Pavla, tu lahko tudi za tisto 'skrivnostno Kristusovo telo', za Cerkev, ki je, kot pravi še apostol Peter iz 'živih kamnov'. 

Jezus govori o tržnici, ki se odvija v tej živi Cerkvi. Vem, mnogim misel takoj uide na razne napake, ki so jih naredili določeni cerkveni ljudje. Ne rečem, tudi to je res. Vendar bi te tržnice v t.i. 'cerkvenih krogih' ne bilo, če se ne bi najprej odvila na nekem drugem prizorišču, v človeškem srcu. 

Vsak od nas je namreč Božji tempelj, Božje svetišče. Vsakdo od nas je 'tempelj Svetega Duha', kot nam sporoča apostol Pavel. 

Tu pa ni važno, kakšne kupčije sklepajo drugi, temveč, kakšne kupčije v sebi sklepam sam. Ne smem biti kot tisti farizej, ki se je v templju postavljal pred Bogom in se primerjal z drugimi, temveč kot cestninar iz iste prilike v Lukovem evangeliju (Lk 18,9-14), ki se je primerjal samo z Bogom. Kakšen sem torej jaz pred Bogom? Imam čisto vest, da se v meni dan za dnem ne odvijajo kake majhne kupčije, ki zasedajo tisti prostor, ki je v mojem srcu namenjen samo Bogu? 

Zato je ta evangeljski odlomek pravilno postavljen sredi našega postnega časa, da nas Gospod Jezus opozori, kako je treba iz naše notranjosti odpraviti tiste bogove, ki so zavzeli mesto živemu Bogu. Odpraviti moramo vse tiste zadeve, ki nas oddaljujejo, od Boga, od bližnjega in od nas samih. Jezus nas pozna do obisti in nas ljubi. Zato želi, da bi bili celi, od zunaj in od znotraj, Božji. Da bi bili naša zunanjost in naša notranjost v sozvočju. Da bi bili urejeni zunaj in znotraj.

Ostrina je včasih potrebna, da se sploh kaj premakne. Trdnih sklepov namreč v svojem življenju napravimo zelo veliko, škripa potem pri dejanjih. Kadar gre za napačno, grešno, pogubno smer življenja, ni mesta za strpnost, temveč je treba zelo odločno, celo korenito, ukrepati. V določenih primerih človek nekaj pri sebi naredi šele tedaj, ko je postavljen pred dejstvo, pred kruto resničnost.