Vsi smo sleporojeni

Evangeljska pripoved 4. postne nedelje, ki je tudi nedelja radosti nad dejstvom, da nas Gospod odrešuje, je tista o sleporojenem (celotno Janezovo 9. poglavje). Slednji nima imena, ampak je eden izmed ubogih in izključenih Božjega ljudstva. Za svoje stanje ni kriv ne on sam, kakor niso krivi njegovi starši. Dovolj je torej tu podatkov, da lahko ugotovimo, kako je sleporojeni vsak človek, ne le vsak kristjan, ker je vsak človek "z grehom omadeževan vse od začetka" (Ps 51/50). Tu je nevarnost, da bi tudi sami, tako kot farizeji in drugi, gledali na zadevo le na zunaj, kakor gledamo na marsikaj, zato pa je na mestu opozorilo iz prvega berila: "Ne glej na ... videz ... Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Če bi namreč gledali le po človeško, potem je slepih le nekaj odstotkov med nami, treba je pa gledati globlje, da vidimo, kako smo vsi slepi in potrebujemo ozdravitve. 

Častitljivi Frančišek Libermann (1802-1852), spreobrnjeni francoski Jud in redovni ustanovitelj ter misijonar, jemlje to našo slepoto kot dejstvo, ki pa nas ne sme zmesti ali spraviti v obup, prej nasprotno! Takole pravi: "Glede na to, da si slep, se pusti voditi Njemu, ki je vir vsakršne luči. To te bo stalo veliko, trpinčilo te bo in te vznemirjalo - toliko bolje, saj je prav to najlepše v tej zadevi. Včasih boš v negotovosti glede stanja, v katerem se nahajaš - še toliko bolje - to ni tebi dano vedeti in je veliko sredstvo, da se oddeliš od samega sebe, ter se popolnoma prepustiš Njemu, ki mora biti vse. Bolj ko boš v negotovosti glede tvojega stanja, bolj popolnoma boš odvisen od Boga, kar mora biti podlaga največjega veselja tvojega srca." Naša slepost je torej nekaj naravnega, pred Bogom nisem nič drugega kot le "ubog in nesrečen, ves pokrit z ranami in uljesi, slep, kruljav in zlagan", vendar pa gre, kot smo dejali, tudi za nadnaravno slepoto, saj so bolečina, bolezen, trpljenje, smrt in zlo nasploh, nadnaravne zadeve, ki torej nas ljudi presegajo. Kakorkoli že, smo, kakršni smo, vendar nad tem ne gre obupavati, temveč je to le še večja priložnost, da se "popolnoma prepustimo Njemu, ki mora biti naše vse". 

Sprejeti življenje in ga vzljubiti takšno, kakršno pač je, ker je Božji dar, da bi lahko stopili na pot vere - lepa skrivnost, ki nam jo post pomaga odkrivati. Gotovo, križ je vselej zlo in pohujšanje. Nihče si tega ne želi, nihče po tem ne hrepeni. Vendar pa je, kot nam je povedal sveti mož, lahko to lepa priložnost, da naredimo korak naprej na naši poti vere. Ta pot ni gotova, če gledamo v človeškem oziru. Z razumom vsemu temu nikdar ne bomo prišli do dna, je pa zato lepa priložnost, da človeškim očem, očem razuma, dodamo še duhovne oči, oči vere, ki znajo "videti čez". Pokaže se na ta način plamenček upanja in smisla, kakor je lepo ugotovil sv. Frančišek Asiški, ki je svoje brate opozarjal, naj verujejo v smisel trpljenja. V stanje, v kakršnem smo, vstopa Gospod Jezus in nas ozdravlja. Slina, ki je simbol njegove Božje besede, je pomešana s prahom zemlje, torej z zemeljskim elementom, kar postane učinkovito zdravilo. To so naši zakramenti, ki nas notranje ozdravljajo in prenavljajo. Zemeljske elemente: vodo, olje, kruh in vino, človeka, Kristusova Božja beseda poveliča in naredi v zdravila za našo notranjost. Seveda je za to, da ta zdravila prejmemo, potrebna z naše strani določena notranja naravnanost. Treba je biti dovolj odkriti, preprosti in ponižni, da priznamo, kako ta zdravila potrebujemo, potem pa, da se jih tudi poslužimo - zlasti govorimo tu o sveti spovedi. Če se jih le lahko, se dajmo poslužiti teh svetih zdravil. Če objektivno ne moremo, potem pa se trudimo izročati Božjemu zdravniku Jezusu v molitvi, duhovnem obhajilu, ki predpostavlja to, da se udeležujemo svete maše, in v dobrih delih do bližnjega, v veri in upanju, da bomo kot cestninar, "šli domov opravičeni" (Lk 18,14). Izročanje v usmiljene Božje roke dela čudeže.

Žeja po živi vodi

Neimenovana žena, za katero samo vemo, da je Samarijanka, počne nekaj vsakdanjega, rutinskega, kakor je to, da zajema vodo iz vodnjaka. Sredi tega vsakdanjega opravila pa naredi nekaj nevsakdanjega, ker se zaplete v pogovor z Božjim Sinom Jezusom, kar sicer izve šele postopoma, a jo ta pogovor notranje popolnoma spremeni. Bilo bi zelo lepo, če bi bili tudi mi tej Samarijanki podobni. V njenem vsakdanu smo ji vsekakor podobni, saj tudi mi počenjamo svoje vsakdanje reči, velikokrat pa ji nismo ali ji ne znamo biti podobni v tem, kar je ta žena storila potem. Ta žena je namreč odgovorila na Božji klic in si je za Gospoda vzela čas. Počasi je potem v tem pogovoru prodirala vse globlje, kar je nazadnje privedlo celo do njenega spreobrnjenja. 

Samarijani so bili za Jude tujci, za nas je velikokrat takšen tujec Bog, za nas je velikokrat tujec Božji

Sin Jezus Kristus, pa Devica Marija in svetniki. Govora je o naši krščanski površnosti, površinskosti in mlačnosti. Ta evangelij nas sprašuje, koliko smo mi zares kristjani, koliko se trudimo za svoj odnos z Bogom, Jezusom, Marijo in svetniki, koliko se trudimo ta odnos poglabljati, koliko se potrudimo, da si za ta odnos vzamemo čas. Gre za način našega, za način mojega življenja. Lahko sem kristjan, lahko celo ob nedeljah hodim k maši, pa v resnici ne živim kot kristjan. Lahko je tudi to moje "krščanstvo" postalo ena sama rutina, kakor jih je še kar nekaj v mojem življenju. V tem oziru ni taka težava "biti kristjan", če to delam rutinsko. 

Do neke mere je tudi lepo in prav, da imam neko navado, da recimo hodim ob nedeljah k maši, da grem za praznike k spovedi. Vendar pa to lahko počnem tudi brez vsakršne globine, brez truda in brez ljubezni ter hrepenenja. Navado imamo sicer, da za naše težave krivimo druge, da na druge zvračamo krivdo, tudi, kar zadeva naše odnose, kamor lahko prištevamo tudi odnos vere. V medčloveških odnosih zvračamo krivdo na druge ljudi, v odnosu vere, ki je slab, pa lahko to zvračamo ne le na ljudi, kot so recimo Božji odposlanci, ampak celo na Boga. Podobno kot ljudstvo v puščavi, ki se je jezilo nad Mojzesom in Aronom, potem pa tudi nad Bogom, pa je bilo treba za potešitev žeje storiti tako malo - samo udariti po skali.

Današnji evangelij in celotna Božja beseda nam pravita, da se je treba vsaj nekoliko potruditi in se poglobiti. Da se je treba začeti nekoliko bolj spraševati temeljna življenjska vprašanja in začeti tudi iskati razumne (ne le razumske!) odgovore nanja. Da se je treba nekoliko bolj poglobiti v duhovno življenje. Že pred časom smo govorili, da je prvi zakon, ki obvezuje kristjana prav t.i. "zakon molitve". Zakaj pa ne bi začeli spet moliti? Najprej vsak sam, potem pa bi bilo še kako potrebno, da bi spet poživili skupno, družinsko molitev. 

Začeti dan z Bogom in ga z njim tudi končati, je za kristjana, če naj bo res kristjan, nujno. Zjutraj se Bogu, Gospodu Jezusu, Mariji, angelom in svetnikom priporočimo, jih prosimo za blagoslov dneva in vseh, ki jih bomo srečali. Zvečer pa je čas za umiritev, za premislek vsega, kar je bilo čez dan lepo, dobro, pa tudi grdo, hudo in slabo - tudi, kaj je vsak sam slabega storil. Gre za razgrnitev svojega življenja pred Gospodom, pa ne zato, ker bi to on potreboval, temveč, da sam bolj vstopi v to svoje življenje, ga bolj okuša, in sicer v vseh odtenkih. Za kristjana je, če hoče res biti kristjan, nujno tudi teden začeti in končati z Bogom. Zato je tu nedeljska sveta maša. Zanima pa me, koliko k tej nedeljski maši znamo zares prinesti in položiti na oltar svoje življenje z vsem, kar smo in kar imamo? Za kaj se bomo zahvalili, kar se je čez teden zgodilo? Kaj bomo prosili za teden, ki je pred nami? 

Kar samo po sebi se tu ponuja dejstvo, da se je na sveto mašo potrebno pripraviti, ker ne gre le za to, da smo pri njej fizično navzoči, ampak tudi za to, kaj bo vsak od nas položil na oltar. Če pridemo k maši zadnjo minuto ali celo zamudimo, če pridemo zmedeni in raztreseni, nepripravljeni, potem nimamo česa zahtevati. Na mašo se je treba pripraviti in k njej prinesti, na oltar pa v duhu položiti svoje darove, kakor tudi ljudi, ki so del našega življenja. Na mašo pa se je treba pripraviti tudi tako, da očistimo svoja srca. To naredimo pri sveti spovedi, ki je za nas, če tako pomislimo, le malo globlja večerna molitev, ker pregledamo nekoliko daljše življenjsko obdobje. Dobimo pa pri sveti spovedi vselej "izvir žive vode", popolno odpuščanje, ki si ga ljudje sami nikdar ne moremo zagotoviti sami, ampak ga lahko da le Gospod. Če se le lahko, se dajmo redno posluževati tega čudovitega zakramenta. Za molitev in zakramente pravi Gospod tudi nam kot Samarijanki: "Če bi poznal/a Božji dar in če bi vedel/a, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosil/a in dal bi ti žive vode.".

Abrahamova pot

Na 2. postno nedeljo smo povabljeni k posnemanju očaka Abrahama, pa ne le v veri, ampak tudi v smislu celotnega njegovega življenja. Njegovo življenje in njegova vera sta bila polna odločnosti, zaupljivosti, pa tudi razumnosti. Ni šlo le za neprestano iskanje tolažbe in dobrega počutja, "feelinga", ki tako zaznamuje današnjega človeka. Šlo je za trezno in realno življenje in verovanje. Še kako torej potrebujemo, današnji izgubljeni in zmedeni ljudje, tega realnega in treznega pogleda na življenje, ki čustev sicer ne izključuje, jih pa ne postavlja za središče bivanja, za nekakšen pogoj tega, da smo izpolnjeni in srečni. 

Nevarno bi namreč bilo, da se išče samo ta čustvena izpolnjenost in srečnost, ker lahko postanemo v tem oziru prav zasvojeni, da potem vse presojamo skozi to. Ne smemo se, če nekoliko parafraziramo apostola Petra, "ušotoriti" v tem iskanju čustvenega zadovoljstva in samo lepih trenutkov, zlasti zato ne, ker to ni realen pogled na življenje. Kot namreč iz izkušnje vidimo in vemo, naše življenje po večini ni sestavljeno iz lepih in čudovitih občutkov, temveč je zlasti "križev pot", ne pa "pot luči". Drži namreč  tisti rek, da šele prek križa pridemo do luči (Per crucem ad lucem). Pa ne gre le za to, da pridemo le do neke razumne ugotovitve, da vse tisto, čemur z eno besedo rečemo "križ", predstavlja večinski delež našega bivanja tu na zemlji. V ta večinski življenjski del, ki je sestavljen iz bolečine, trpljenja, žrtvovanja in umiranja, moramo stopiti z vsem svojim bitjem. Samo tako se bomo zares lahko učili živeti in ljubiti. Pesnik Srečko Kosovel nas to lepo spomni: "Kdor hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti križ." 

Ali potem to pomeni, da vera človeka ne osrečuje? Ne, "vera križa", če jo tako poimenujemo, nam pomaga, da pravega veselja, sreče in zadovoljstva ne zamenjujemo z občutki veselja, sreče in zadovoljstva. Ni vse tisto, kar se samo zdi za nas dobro, v resnici dobro. Ni vse tisto, za kar se zdi, da nam bo prineslo srečo, zares osrečujoče. Marsikdaj se je treba temu odreči. Ta odpoved je boleča, zelo boleča, vendar pa je včasih nujna, da pridemo do prave sreče. Le-ta ni nekaj, kar bi si ljudje lahko sami zagotovili, temveč je vselej "dar od zgoraj". 

Boj proti silam zla

Postni čas je dragoceni dar od Boga, ki nam pomaga naše življenje bolje uravnati na naš cilj, ki mu lahko rečemo tudi "svoboda Božjih otrok", kakor je rečeno tudi pri svetem krstu, ko smo vprašani, če se odpovemo grehu, da bi živeli v tej svobodi. Kot pa izvemo v današnji Božji besedi, ta pot do svobode nikakor ni lahka, temveč gre za neprestan boj z zlom, s skušnjavami, kakor tudi z lastnimi predstavami in ponosom. Gre, kakor bomo videli za neprestano poglabljanje, raziskovanje in potrjevanje lastne identitete, torej tistega, kar smo vse od prvega dne življenja, pa tudi tistega, kar smo postali pri krstu. Veliko je namreč takšnih in drugačnih sil, ki bi nas rade prepričale, da tisto, kar smo, ni tisto pravo, ali vsaj ni še tisto pravo. Te sile nam govorijo, da bi lahko bili tudi kaj drugega, da bi lahko dosegli kaj drugega. Te sile nam govorijo, da bomo le tako srečni in izpolnjeni, če ne bomo poslušali zastarelih in oguljenih fraz, ki nam govorijo, kdo da smo, ki nam govorijo, da imamo nad sabo Gospoda, ki nam govorijo tudi, da obstajata zlo in greh, da obstajata hudič in pekel. 

Te sile so skušnjave, ki nam jih hudič tako ali drugače predlaga tudi nam danes, pa ne le kristjanom,

temveč vsakemu človeku, je pa res, da smo kristjani pri krstu dobili močno orožje za boj proti tem skušnjavam, saj smo, kakor nam lepo pove veroizpoved prejeli: "En krst v odpuščanje grehov." Za nas ljudi velja, da so skušnjave dvojne vrste - zunanje in notranje. Kristus, kot pravi Bog seveda ni imel notranjih skušnjav, temveč le zunanje, kakor nam poroča tudi evangelij, saj ni bil grešen. Ljudje smo pa, za razliko od njega, zaznamovani z grehom in smo grešni. Tarejo nas zato tudi notranje skušnjave, ne le zunanje. Boj med dobrim in zlom torej ne poteka samo zunaj nas, temveč tudi v nas, v vsakem od nas. Bog in Satan se ne bojujeta med sabo le za svet, temveč tudi za vsakega človeka posebej, kjer velja opozoriti na to, da je hudič tisti, ki je glasnejši in bolj kričav ter hrupen, Bog pa tisti, ki govori tiše in nežneje. 

Postni čas še bolj poudarja, katera so sredstva, s pomočjo katerih se lahko proti silam zla borimo. To so post, molitev in dobra dela. Ne pomeni, da se izven posta ne poslužujemo teh sredstev, ker je post pravzaprav prispodoba celotnega našega življenjskega boja, kjer si moramo prizadevati za to, da smo bližje Bogu, bližnjemu in sebi. Nikdar tako ne sme zmanjkati odpovedaovanja, odločanja, izbiranja. Nikdar ne sme umanjkati v našem življenju molitev. Nikdar se ne smemo utruditi v prizadevanju za večjo ljubezen do Boga, sebe in bližnjega, slednje se kaže prav naših delih usmiljenja. Pri teh delih usmiljenja ne smemo pozabiti, da to niso le telesna, temveč tudi duhovna dela, na katera tako radi pozabljamo. Naštejmo jih ponovno: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. V postnem času, kakor nam pravi sveti Avguštin, poživimo ta svoja prizadevanja, ker človek kmalu postane malomaren, površen in mlačen v tem, potem pa s podobno vnemo nadaljujemo v vsakdanjem življenju.

Skušnjave, proti katerim se borimo, so nekako trojne vrste. Najprej se borimo proti temu, da bi nam gospodovali samo telesni čuti in čustva. Po eni strani se moramo tu boriti tako, da uporabljamo dar razuma, ki nam je bil milostno naklonjen, po drugi strani s poglobitvijo svojega duhovnega življenja, saj: "Človek ne živi le živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust." Druga skušnjava, proti kateri se je treba boriti je tista, po kateri mislimo, kako smo sami sposobni vse narediti, kako bomo sami za vse poskrbeli, kako sami že vemo in znamo in ne potrebujemo nikogar, ki bi nam govoril, kaj je treba. Bog in vsaka avtoriteta je naš tekmec, vse kar rečejo, nas ovira, nam krati svobodo in naše pravice. Zdravilo je poglabljanje v nauk evangelija, kjer je kot "evangelij" mišljena celotna Nova zaveza, potem pa tudi poglabljanje v nauk Cerkve in trud, da bi ta nauk udejanjili v svojem življenju. Ubogljivost ni le stvar otrok, ampak tudi odraslih. Sicer pa nam Jezus pravi: "Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo" (Mt 18,3). Ubogljivost, ki vsebuje tudi besedo "ubog" - postati ubog in ponižen. V tej smeri se velja truditi. Tretja skušnjava je skušnjava proti prvi Božji zapovedi, ko služimo mnogim lažnim bogovom, ne pa edinemu in pravemu Bogu, misleč, da bomo z močjo, oblastjo, denarjem in podobnimi zadevami dosegli srečo in svobodo. Če se spomnemo, je tu Jezus dejal pred kratkim: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo" (Mt 6,33). Ne živimo le za ta svet, ampak tudi za večnost, večno srečo in pravo svobodo pa nam lahko nakloni le Gospod.

Post

Na začetku postnega časa je dobro pogledati,  kaj je to obdobje, kakor nas bodo zanimale tudi določene vsebine tega obdobja, zlasti tista praksa, katere ime nosi postni čas, torej post. To smo dolžni storiti, če želimo zares izkoristiti ta čas priprave na jeruzalemske dogodke, ki so samo jedro krščanske vere in oznanila. Postni čas je namreč priprava na srečanje s trpečim, na križu umrlim in vstalim Jezusom Kristusom. Slovenci poimenujemo to obdobje priprave, kot smo dejali, s pomembno prakso tega časa - postom, mnogi narodi okrog nas namreč imajo drugačno poimenovanje. Sklicujejo zlasti na štiridesetdnevno obdobje, izhajajoč iz latinskega “quadragesima” (it. Quaresima, šp. cuaresma, fr. carême, hr. korizma). O omenjeni praksi, ki služi za osnovo poimenovanju obdobja priprave na velikonočne praznike, lahko rečemo, da čedalje bolj izginja z obsorja katoliških vernikov, če pa se je vendarle poslužujemo, pa navadno ne gre več za klasično obliko posta, ampak je prej vse drugo, razen to, kar je vedno veljalo, in ne moremo več reči, da je to resen post. Podobno lahko zatrdimo tudi za prakso "zdržka", kjer je predvsem mišljena odpoved mesu na določene dneve ali v določenem času. Mnogi verniki celo pravijo, da delajo raje kaj drugega, kot da se čemu odpovedujejo. Človek, kot vemo iz prakse, rad prizanaša samemu sebi, pa si tudi zadeve malo po svoje razlaga, namesto da bi izkoristil tiste klasične predloge, ki se vsi očitno zdijo preživeti. 

Pa klasični katoliški predlogi niti niso tako zelo strogi, če jih primerjamo recimo s tradicijo puščavskih egiptovskih očetov, ki jo danes najdemo pri "koptih", torej egiptovskih kristjanih. Pred kratkim preminuli koptski voditelj Šenuda III. je napisal knjižico o duhovnosti posta, ki sem si jo kupil v samostanu sv. Antona Puščavnika v Egiptu. Za egiptovske menihe še danes velja, da post ni le spokorna praksa, temveč način življenja. Takole pravi Šenuda: “Post je zdržnost od hrane za določen čas, kateremu sledi uživanje hrane, ki nima živalskih maščob”. Pomeni, da gre za resno zadevo, ne le hec. Koptski post pomeni, da tisti, ki se posti, čez dan ne uživa drugega, razen vode, po sončnem zahodu pa uživa hrano brez živalskih maščob. 

Pri nas, kot rečeno, zahteve nikdar niso bile tako stroge - videli bomo, kaj je veljalo pod definicijo katoliškega posta in kaj pod definicijo zdržka. Tudi za naše prednike pa lahko zatrdimo, da so te reči jemali zelo resno, celo preveč, ko bi bil marsikdo od njh upravičen tudi do izostanka od posta, pa se vendarle naši predniki niso dali zmesti. Tudi za duhovnike je veljal post kot duhovna priprava na zakramente, zlasti na sveto mašo. Kakor pravi kardinal Ravasi, je: “Zdržnost od hrane zaradi bogoslužnih zahtev – smo torej daleč od sodobne prakse diet - konstantni fenomen v vseh religijah”. Tako torej – gre za zelo važen poudarek na tem, da mora praksa posta imeti svoj duhovni namen, sicer nima smisla. 

Za nas danes v postnem času velja seveda tudi spokorni namen, ki ga pozna Sveto pismo, vendar je še bolj važen drugi – prek posta se želimo približati Bogu, želimo poglobiti naš odnos z njim. “Z zdržnostjo od jedi se namreč človek dvigne nad raven telesa in tudi nad materialno raven, kar je tista modrost, ki se skriva za postom”, pravi Šenuda III. “Človek namreč nima absolutne svobode, da si vzame tisto, na čemer se ustavijo njegove oči in karkoli hoče … Človek je že vse od začetka moral nadzorovati svoje telo. Drevo je lahko tudi dobro za jed in mikavno za oči, pa vendar se mu je treba odreči”. 

Ko je enkrat urejena ta osnovna zadeva, smo sposobni imeti tudi boljše molitveno življenje, kakor imamo tudi “oči za druge”, kar je, kot nam pove Ravasi, vidna posledica pravega posta. Ta je zadeva med vernikom in Bogom, drugih ne sme zanimati (Mt 6,17-18), ampak bodo zgolj uživali njegove dobre sadove. 

Poglejmo torej, kakšna je bila postna praksa pred letom 1966, 17. februarja tega leta je namreč papež Pavel VI. izdal dekret Paenitemini, ki je zadeve nekoliko omilil, a ne tako zelo, kot mislijo nekateri. Najprej je tu starost. Postna postava veže pri nas vernike od 18. leta starosti naprej, ker so norme, kot je pokoncilska praksa, prepuščene "lokalnim oblastem". Gotovo Pavel VI. ni imel takšne percepcije polnoletnosti. Ko je rečeno, da veže polnoletne vernike, je mišljena polnoletnost pri 21-ih letih, ki je v Italiji veljala vse do leta 1975. Je modro zahtevati post pred 21. letom? Postava potem veže vse tiste vernike, ki še niso stopili v 60. leto starosti. S tega vidika se torej ni spremenilo nič. Zdržek od mesnih jedi veže sedaj od 14. leta naprej, pred tem pa od 7. leta starosti naprej. Post je v tem, da imamo pravi obrok samo enkrat na dan, čez dan pa še dva majhna obroka - takšnemu obroku po domače rečemo "malica". Zdržek ali abstinenca (lat. abstinentia) je prepovedoval uživanje mesa, mesne juhe ali jušnega ekstrakta, lahko pa se je uživalo jajca, mlečne izdelke, pa tudi živalsko maščobo kot "zabelo". Tu se postava ni spremenila. Nekaj spremembe je v dneh, ki so predpisani za post, zdržek ali oboje hkrati. Za zdržek velja še vedno, da je ob petkih, razen, če je takrat kak slovesni praznik. Dneva, ko je zapovedano oboje, torej post in zdržek od mesnih jedi, sta dandanes le še pepelnična sreda in veliki petek. Pred letom 1966 je to veljalo še za: vse postne petke in sobote; za sredo, petek in soboto v "štirih časih"  - kvatrah (quattuor tempora), ki so bili predpisani - torej za sredo, petek in soboto med 3. in 4. adventno nedeljo (zimski čas - zimske kvatre), iste tri dni med 1. in 2. postno nedeljo (pomladni čas - pomladne kvatre), iste tri dni med Binkoštmi in praznikom Sv. Trojice (poletni čas - poletne kvatre), iste tri dni v tednu po prazniku Povišanja sv. Križa (14. september) - jesenske kvatre; zdržek in post je bilo trea spoštovati tudi na predvečere Božiča, Binkošti, Brezmadežne (torej 7. decembra) in Vseh svetih (31. oktobra). Verniki naj bi se postave zdržka in posta držali tudi en dan pred prejemom zakramentov služenja - posvečenja in poroke. Dnevi, ko je včasih bil zapovedan post brez zdržka, pa so bili vsi delavniki v postu, saj je ob nedeljah post prepovedan vedno. 

Poglejmo še na to, kdo je oproščen (pomeni, da se tem ljudem ni treba ravnati po postavi, razen, če bi sami tako hoteli) od zdržka in posta, saj to velja tudi danes. Od zdržka so oproščeni revni, ki dobijo meso v dar in nimajo kaj drugega jesti. Oproščeni so tudi: bolni; tisti, ki se zdravijo ("(re)konvalescenti"); tisti, ki imajo "slab želodec" (sem spadajo tudi tisti, ki jim je določena hrana predpisana); doječe matere; nosečnice, če so slabotnega zdravja; tisti, ki vsak dan opravljajo težaška dela. V to kategorijo spadajo tudi žene, otroci in služabniki vseh tistih, ki neko službo opravljajo prisilno in ne morejo dobiti drugega dovolj hranljivega živila. Podobno velja tudi glede tistih vernikov, ki so oproščeni od posta, saj je oproščen vsakdo, ki bi mu ta praksa prej škodila kot koristila (spet torej bolni, doječe matere, nosečnice...). Od posta so seveda oproščeni revni, ker so ti v post praktično od življenjskih okoliščin prisiljeni. Od posta so oproščeni vsi tisti, katerih delo je v moralnem ali praktičnem nasprotju z naravo posta (težaški delavci in recimo zaposleni, ki nimajo možnosti, da bi se postili). Oproščeni so tudi tisti, ki opravljajo težko delo v intelektualnem smislu, kamor recimo poleg raziskovalcev uvrstimo tudi študente, ki se pripravljajo na pomemben preizkus znanja. Od posta je oproščen vsakdo, ki mora narediti dolgo in zahtevno pot, ki je namenjena višjemu dobremu ali dobremu delu, če je slednje moralno neskladno s postom (pomoč bolnim in potrebnim - če se recimo nekdo poda v neko deželo pomagat bližnjemu, potem je načeloma oproščen posta).

Vidimo torej, da ni takšne razlike v postni praksi, da bi lahko upravičili popolno opustitev in celo zavračanje te častitljive tisočletne ustanove. Dobro in koristno je tudi navodilo italijanskih škofov, da se zdržimo poleg mesa tudi "tistih živilskih izdelkov (hrane in pijače), ki so, po modri presoji, posebej zaželjeni ali dragi". Moder dodatek, saj je denimo določena morska ali eksotična hrana precej draga, tako da se to pravzaprav ne sklada z naravo postnega časa.

Lažje bo, nazadnje, če se bomo zdržali in se postili z namenom.  Odpovejmo se določeni hrani za nekoga. Lahko je kdo bolan, obupan, ima kake druge težave – postimo se in molimo za to osebo. Veliko korist mu naredimo na tak način. Nekdo mi je dejal: “Včasih je bila ‘mižerija’ in se jim ni bilo težko postiti, danes temu ni tako”. Res je, ravno zato pa lahko prinese danes post nekomu še večjo korist, ker se svojim priboljškom in udobnostim tako težko odpovemo. Naj bo tako letošnji postni čas za vse milostni čas, poln sadov za vas in bližnje.