Naravno in nadnaravno

Čudež pomnožitve kruha, ki je osrednja tema tako 1. berila, kot tudi evangelija, nam spregovori o človeški in Božji moči, o Božji previdnosti ter naši zaupljivosti. Gre za duhovno razsežnost, ki ne izključuje stvarne, materialne, temveč jo predpostavlja in izpopolnjuje. 

Apostol Filip predstavlja nas v vsakdanu, ko naletimo na izziv ali težavo. Hitro napravi račun, človeški račun, koliko imajo sredstev in kaj lahko zanje kupijo, da bi nahranili ljudi. Kolikokrat tudi mi sami tako računamo in preračunavamo, zaupamo le na lastne moči, pa naj bodo te fizične, ekonomske ali kake druge, ne gremo pa dalje od tega, ne gremo v globino. Ko z lastnimi močmi ne gre, nemalokrat obupamo in vržemo puško v koruzo. Prav enako je storil apostol Filip.

Apostol Andrej pušča in dopušča še drugačno možnost. Pušča prostor, da se vendarle lahko dogodi nekaj izrednega, nekako pa v sebi tudi čuti, da mora tudi sam nekaj doprinesti, zato pripelje dečka z uborno hrano – ječmenovi hlebi so bili hrana revežev, pečene ribe pa je hrana kraja, glede na to, da so ob jezeru. Ta hrana je izročena v Jezusove roke in se čudežno pomnožuje, da je postane več kot preveč, kakor rečemo. Apostol Andrej tako predstavlja pravo držo verujočega, ki se po eni strani zaveda svoje majhnosti in nebogljenosti, ki pa tudi ve, da lahko premaga vse ovire in zmore več kot je sposoben, če tisto malo, kar ima, izroča v Božje roke. 

Zanimivo je na koncu tudi to, kako zemlja že obrodi sad, a je ta sad omejen, kakor tudi izpostavljen številnim vremenskim in drugim nevšečnostim. Ni pa tako z Jezusovimi rokami, ki so Božje roke – te so neskončno rodovitnejše, kakor tudi veliko radodarnejše kot vse ustvarjeno, kot narava in človek. Seveda pa Bog vedno deluje in obdaruje drugače, kot si človek misli, zato je treba pustiti vedno prostor za Božje posredovanje. Človeški pamet in razum se na določeni točki konča, odpove, samo vera je tista, ki lahko pelje naprej. 

To nam sporoča, kako materialno samo po sebi ne zadostuje, temveč postane učinkovito šele, ko preide v duhovno, ko se s tem preplete. Prav to je ena od bistvenih lastnosti svete maše, evharistije. Evharistija ima tiste štiri razsežnosti – je zahvalna, prosilna, slavilna in spravna daritev. Kar je naravnega in človeškega, se tako oplaja z duhovnim in se tako spreminja. Naravno in človeško prehaja v Božje in pridobiva Božje. Božja moč vse to poveličuje v nekaj dobrega, celo nebeškega. 

Lepo to ponazarja duhovnikova molitev ob pomešanju vina in vode: »… po skrivnosti te vode in vina nam daj, da bomo deležni Božje narave njega, ki je postal deležen naše človeške narave, …«. Kakor se kruh in vino namreč, preprosta naravna darova, po Božjem posredovanju spremenita v Kristusovo poveličano Telo in Kri, tako se spremenijo ter poveličajo tudi vsi naši darovi, ki jih izročimo kot osebni dar na oltar. Zlasti je pomembno prinesti vse naše težave, stiske in ovire, prav kakor naši predniki, da se spremenijo po Božjem posredovanju v blagoslov. Zato je tako pomembna naša priprava na mašo in je to pravzaprav tudi naše najboljše sodelovanje, saj dovolimo Bogu delovati v nas, da bi potem mi lahko kot nove stvari delovali v svetu.

Pastirji in samoten kraj

Božja beseda 16. nedelje med letom je osredotočena na podobo pastirja, ki je nekaj vsakdanjega za družbo, v kateri je živel Jezus s svojimi učenci, ni pa ta podoba več običajna za naš čas. Nekaj, kar je še vedno običajno, tudi v našem času, je to, da živimo skupaj s še drugimi ljudmi, veliko pa nas zanje tudi nosi neko odgovornost in vzgojno poslanstvo. Lahko vzamemo podobo šefa na delovnem mestu, lahko duhovnika, učitelja, trenerja, še bolj pogosta in vsakdanja pa je vloga starša. Morda smo prevečkrat, kadar smo zaslišali besedo "pastir" pomislili na kakega škofa (eden od škofovskih atributov je "pastirska palica"), morda na župnika... kakor nam je pač ta podoba bila nekoč, najbrž v otroštvu, predstavljena. Ne rečem, da ni pravilna - je do ne ke mere pravilna, a pastir ni samo župnik in škof, pastirji so lahko vsi zgoraj našteti, ki opravljajo odgovorno in/ali vzgojno nalogo, še najpomembnejši pastirji pa so starši, zlasti očetje, katerih vlogo, pomen in nalogo smo izrinili povsem na rob družbe. Če torej v tej smeri nadaljujemo, potem je gotovo res, da so škofje, ki so še na poseben način nasledniki apostolov, prvi pastirji, ko govorimo o krščanski veri, po škofih pa smo to tudi duhovniki, vendar pa je stvar, ko zadeva versko vzgojo in oznanjevanje, precej širša. V tej smeri moramo dejati, da so na poseben in njim lasten način, nasledniki apostolov in pastirji starši. Brez njihove, zlasti očetovske pastirske vloge duhovniki opravimo pri verski vzgoji in oblikovanju otrok bore malo.

Pastirska vloga je danes na neki način postala še težja – za vse pastirje: za škofe, duhovnike, starše in vzgojitelje. Veliko je utrujenosti in naveličanosti, da niti ne govorimo o vseh drugih stresnih situacijah, ki smo jih deležni v življenju, za starše in druge vzgojitelje velja zlasti omeniti delovno mesto. Naša težava pa ni telesna, temveč duhovna utrujenost. Zato ni vseeno, kam nas, prek učencev, Jezus pošilja - na samoten kraj.

Zakaj nas pošilja tja? Ker vedno gleda na človeka in ve, vedno ve, česa najbolj potrebujemo. Ker želimo vsi svojo pastirsko službo opravljati dobro, veljajo za nas modre besede sv. Ambroža: "Če želiš dobro opravljati vse svoje zadeve, jih vsake toliko prenehaj opravljati." Pomeni, da moramo vsake toliko časa izpreči in se odpočiti. Da, tudi od starševske vloge se je treba vsake toliko znati odpočiti, pa od vsega tistega, kar nas utruja - na samotnem kraju. Pomeni, da si znamo najti nekaj časa zase, za svojega duha. To je lahko marsikaj, morda se - kot ima navado moj prijatelj - spočijemo ob poslušanju morja, morda napravimo sprehod v naravi, morda se usedemo in zares prisluhnemo glasbi, morda vzamemo v roke dobro knjigo... Še zlasti pa je za nas kristjane kraj počitka v napornem dnevu, če ga preživimo v pogovoru z Jezusom. Najlažje je seveda, če res zamenjamo okolje in gremo v cerkev, še boljše, če se udeležimo svete maše in na oltar položimo tisto, kar nas teži, morda se sprehajamo in molimo rožni venec... Možnosti je veliko.

Vsekakor pa vsak od nas potrebuje ta samoten kraj, da se spočije, a v pravem smislu besede, da poskrbi za duhovno hrano. Dandanes smo predvsem duhovno lačni, to pa nas zelo utruja še na drugih področjih. Tako torej potrebujemo to, da gremo "na samoten kraj in se malo spočijemo," v vseh letnih časih, ker to ne pomeni samo "iti na dopust". Iti nekam na dopust nam kaj lahko prav nič ne koristi, če ponavljamo stare vzorce in si na nek način prinesemo za sabo vse tisto, kar nas je težilo že doma. Iti na samoten kraj pomeni tako, da svoje življenje vsake toliko časa na samem položimo v Božje roke, pa bomo dobri pastirji, dobri vzgojitelji, dobri straši - skupaj z Gospodom. Množice so namreč, v evangeliju beremo, sledile učencem, a se je z njimi ukvarjal Jezus sam, ne učenci - bili so namreč "na dopustu".

Naši mladi stran, tujci pa k nam

Prerazporeditev bogastva pri nas (1)

Ko človeka vročina prisili k branju v hladnem prostoru s klimatsko napravo, lahko prebere kaj zanimivega. Tokrat sem zasledil zapis Milančanke, ki pravi, kako je šla po neke informacije na ameriški konzulat, misleč, da ne bo tam velike gneče, a se je zmotila: “Le nekaj metrov od vhoda na konzulat je bilo zelo urejeno razporejenih kakih sto ljudi, ki so bili tiho in jim je bilo vidno vroče … Ne vidim eksotičnih obrazov – vsi se zdijo Italijani. Skoraj vsi so mladi, skoraj vsi dobro oblečeni. Na pogled se pri vseh zdi, da imajo za sabo dobro stoječe družine in da imajo tudi dobre študijske nazive. Pa kaj delajo tam? Kaj želijo? Morda na počitnice v ZDA? Ne, za tisto je dovolj potni list in Esta (Elektronski sistem potovalnega dovoljenja), za ta dokument pa lahko mirno prosijo in ga hitro dobijo na internetu. Brez dvoma tisti mladi stojijo v vrsti, da bi prišli do tako zaželene “Green card”, dovoljenje za delo v ZDA. Če pa ob 14.00 na vroč julijski dan najdemo toliko ljudi pred ameriškim konzulatom, jih mora biti prav toliko, če ne več tudi druge dni. Medtem ko se oddaljujem od konzulata, kamor se očitno ne splača poskusiti vstopiti, se spomnim, da je pred neko zgradbo nedaleč stran neprestano vrsta enakih razsežnosti. V tej vrsti pa ni Italijanov, vsak dan je pred tisto pisarno kar nekaj deset, včasih nekaj sto tujcev, ki se postavijo v vrsto, da bi dobili dovoljenje za bivanje in delo v Italiji. V nekaj minutah se tako v moji glavi izoblikuje jasna ideja glede bližnje prihodnosti Italije – enostavno Italija ne bo več Italija, namreč ta nacija s to kulturno identiteto, postala bo namesto tega brezoblična zbiralnica enklav na etnični osnovi, te pa bodo v neprestanem konfliktu med sabo. Najboljši Italijani bodo namreč zbežali na tuje, zlasti v ZDA in v Veliko Britanijo, medtem ko bodo v tisto, kar je nekdaj bila Italija, še naprej prihajali ljudje iz tretjega in četrtega sveta”.

Če se sedaj zamislimo malo nad pravkar prebranim, človek, ki živi in deluje v Novi Gorici, žal ne more storiti nič drugega, kot da podpiše, saj je slika pri nas praktično na las podobna opisanemu. Veliko mladih in perspektivnih kadrov gre na tuje, kar nekaj jih poznam, ki so res šli v Veliko Britanijo, pa še drugam, v ZDA tudi nekateri, a bolj od drugod. Stanje je v vseh ozirih na tem koncu močno skrb zbujajoče, in sicer na obeh straneh meje, namreč tudi v Gorici je kaj klavrna podoba. Če ne grejo na tuje, pa gre marsikdo v Ljubljano in okolico, tu je demografsko stanje že alarmantno, a se zdi, da to nikogar preveč ne skrbi. Stanovanjski bloki še vedno ponosno stojijo in jih celo obnavljajo v sprva mišljenih barvah, a kaj, ko Slovenci vse bolj te bloke zapuščajo, vanje pa se že vseljujejo razni tujci. Lahko si predstavljamo, da bo po blokih tujcev čedalje več, mesto pa bo vse bolj izgubljalo svojo že tako ali tako od vselej labilno slovensko identiteto, ki pa je v neki meri vendarle obstajala. Nadaljujmo z razmišljanjem, ki smo ga brali, kjer pa bomo ohranili predvsem tisto, kar označuje tudi slovensko družbo, ne le italijanske. 

Za razliko od nas, je ta poznala tudi določen čas ekonomske blaginje in ekonomskega liberalizma. “Saj se pravzaprav tretjemu svetu že kar nekaj časa približujemo … Upodobljeni po marksističnih učiteljčkih, ki so zasedli vse šole in univerze, smo se uklonili zlatemu teletu socialdemokratske države, ki “prerazporeja bogastvo” (marksisti so socialdemokracijo uporabili kot trojanskega konja za marksizem). Če je Robin Hood jemal bogatim, da bi dajal revnim, oz. je vračal revnim tisto, kar so jim bogati vzeli z davki, pa socialdemokratsko zlato tele prek davkov jemlje delavcem, daje pa brezdelnežem prek javne porabe. To je sedaj “prerazporeditev bogastva” - jemanje bogastva tistim, ki ga proizvajajo s potom lastnega čela (svobodnim obrtnikom, podjetnikom, zaposlenim v zasebnem sektorju), da bi dajali tistim, ki le porabljajo, delajo pa kolikor mogoče čim manj (javni zaposleni v vseh sektorjih, lažni invalidi, mladi upokojenci in vsake vrste priskledniki) ”. Mislim, da ni potrebno preveč daleč gledati, da vidimo, kako vse to drži ne le za Italijo, temveč še toliko bolj za nas, kjer lahko ugotovimo le, kako se je “uspešen” model iz rajnke skupne države le nadaljeval, da smo, kjer smo. Sam seveda nisem nikakršen strokovnjak, vidim pa, da ni vse lepo in prav, pa skušam vsaj kaj prebrati in razmišljati. Upam, da ne bo nič narobe, če se bomo ob tem zaustavili še enkrat.

/ dalje

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Potrebno za pot

Božja beseda današnje 15. nedelje, zlasti berilo iz knjige preroka Amosa in evangeljski odlomek, nam povesta zanimive reči za življenje. Pot je namreč eden od ključnih pojmov evangelista Marka, ponazarja pa naše življenje, našo hojo za Kristusom oz. še bolj Z NJIM, saj je ključno »biti z Njim«.Vprašanje, ki se zastavi, je, kdo in kaj pogojuje moje življenje? Po kom ali čem ga upodabljam? Na kaj se v življenju navezujem in naslanjam?

Kot vidimo, sta za pot, torej za življenje, po poročanju evangelista Marka, potrebni le dve stvari –

palica in obutev, vse drugo pride kasneje in ni tako nujno potrebno, ni tako pomembno. Nasprotno, lahko nas celo ovira. Stvari, ki nas lahko v življenju, če se nanje preveč navežemo, ovirajo, pa so zaobjete v treh rečeh: v kruhu, v torbi in v denarju za pasom. Omenjena je sicer še druga suknja, ki je tudi pomemben simbol, a se bomo mi omejili na tiste omenjene tri, nekako pa se ta druga suknja tudi navezuje na torbo. 

Če želimo tako živeti svobodno, potem ne smemo na te tri reči biti preveč navezani. Najbrž ni tako težko razumeti, da gre pri tem najprej za telesno hrano, kar lahko takoj razumemo, ko je uporabljena beseda »kruh«. Druga stvar je obleka, ki jo človek navadno spravi v torbo, potovalko, kovček ali kaj podobnega – včasih so naredili culo. Tretja zadeva, denar v pasu, seveda ponazarja vse materialne dobrine, pa še oblast zraven, ki jo navadno ekonomska moč prinaša. Ta tretja zadeva pa so tudi vse naša preračunavanja, ki jih prevečkrat počnemo in na katera celo naslanjamo svoje odločitve, bivanje in obstoj.

Pa da ne bo kdo mislil, kako sedaj mi preziramo te reči – ne bo držalo. V življenju potrebujemo tudi te tri vrste reči, nedvomno, a to ne smejo postati cilji, za katere živimo, temveč morajo biti sredstva. Cilji so drugi in tisti nam morajo biti vselej pred očmi in v naši glavi, ker sicer ne pridemo nikamor po poti. Pomembne so najprej druge reči, bistvene reči, potem pridejo tudi materialne. 

Tiste druge reči so ponazorjene s palico in sandali. To sta dve bistveni stvari, ki ju je tedaj popotnik potreboval. Potreboval je torej oporo in orodje, pa seveda primerno pripravljenost, kar ponazarjajo sandali. Na palico se je naslonil, z njo si je pomagal tudi drugače, pa tudi za obrambo pred kako živaljo je pomagala. Pred ostrimi kamni in čermi so ga branili sandali. 

Palica v Svetem pismu takoj prikliče v spomin Mojzesa, ki je vodil ljudstvo s palico skozi puščavo, prav tako kot vodi vernika nekdo skozi življenje – najprej seveda Božja previdnost, a imamo tudi na voljo po Cerkvi sredstva za pot skozi življenje in za zveličanje: Božjo besedo, zakramente in krščanski nauk, učiteljstvo. Božja beseda je sestavljena, kot nam pove tudi 2. vatikanski cerkveni zbor, iz Svetega pisma in Izročila. To so ena vrsta stvari, ki jih potrebuje kristjan na poti in bi jih lahko imenovali kar življenjska orodja, a moramo se ustaviti še pri tistih druge vrste orodjih. 

Imamo še sandale in vsi vemo, kako pomembna je za dobro hojo primerna obutev. Vendar pa sama dobra oprema še nič ne pomaga, če ni človek pripravljen. Pred kakimi štirimi leti sem sprejel skavte iz Italije, ki so bili tehnično odlično opremljeni, primerno oblečeni in obuti, pa vendar se je njihova pot, vsaj kar zadeva hojo, končala v Tolminu, najprej ni več šlo. Ne navajeni hoje, so nekateri med njimi imeli tako veliko žuljev na stopalih, da je dejal zdravnik, kako še cel mesec ne bodo mogli normalno hoditi. Zelo pomembno je torej, da gremo na pot tudi dovolj dobro pripravljeni. Za krščansko življenje tako potrebujemo primerno vsebino in duhovno hrano. Rekli smo namreč, da sandali ščitijo pred ostrimi kamni in čermi. Moramo se torej po eni strani poglabljati v krščanski nauk in vsebino ter o njem razmišljati, ker je treba vsebine poglabljati. Po drugi strani pa moramo seveda uživati duhovno hrano, kar predstavlja najprej molitev v najširšem smislu – najvišja oblika molitve je sveta evharistija –, potem pa še duhovno branje. Tu ni mišljeno le Sveto pismo, temveč tudi spisi svetnikov, cerkvenih očetov, cerkvenih učiteljev ter učiteljic in duhovnih pisateljev. 

Kristjan mora biti tako navezan le na Gospoda in na tiste reči, ki ostanejo, da je podoben preroku Amosu, ki se ni pustil krivo voditi kralju, saj ga ni vezala nobena stvar tega sveta. Nasprotno pa smo mi lahko vodljivi, če nas preveč vežejo telesnost, materialne dobrine, moč in oblast, saj se bo vedno našel kdo, ki ima naštetega več oz. ki te stvari nadzoruje in nas bo zato lahko tako in drugače kupil. Prerok je za Sveto pismo tisti, ki svoje življenje oblikuje po resnici, ki je ena sama, za kristjane pa je to celo oseba, Jezus Kristus sam. Zato pustimo pri miru kruh, torbo in denar v pasu, poslužimo pa se palice in sandalov. Kruh in igre ne obstanejo, obstanejo le večne dobrine, ki so tudi edina prava hrana, ki človeka tudi notranje nahrani ter zadovolji.

Pravi Pastir

Ob slovesnem prazniku sv. bratov Cirila in Metoda se bomo zaustavili zlasti ob besedilu 1. berila, nekaj pa tudi posredno ob znanem evangeljskem odlomku apostola Janeza o »Dobrem pastirju«. 

Na začetku berila pravi Gospod Bog, da bo on sam poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Edini pravi pastir ljudstva je torej sam Bog, torej je jasno, da se Jezus izjavlja za Boga, ko pravi, da je on »Dobri pastir«, pa tudi ponovi isto, da mora poiskati svoje ovce in jih pripeljati v stajo. Ko seveda Sveto pismo govori o ovcah, govori o človeku po analogiji, saj naj bi tudi človek imel nekatere značilne lastnosti, ki jih po ljudskem prepričanju imajo te živali. Vsak od nas naj bi tako bil ponižen, krotak in ubogljiv v odnosu s svojim Gospodom, pa še nekaj je značilno – ovce držijo skupaj in pripadajo svoji staji (kar je veliko boljši prevod kot »hlev«), stremijo k istemu cilju, imajo istega gospodarja, delijo si pašo... Ko reče »Sveto pismo« tako ovca, lepo z eno besedo označi, kako naj bi se nekdo vedel v odnosu do Boga in do bližnjega, je torej tako, kot bi ponovili najpomembnejši zapovedi: ljubiti Boga z vsem srcem, vsem mišljenjem in vso močjo ter ljubiti bližnjega kot samega sebe.

V teh dneh, ko se obhajajo nove maše in razni mašniški jubileji, je še kako aktualna ta Božja beseda svetih bratov, saj je duhovnik v svoji župniji postavljen za pastirja na zemlji, vendar se mora vedno zavedati tistega, kar je lepo dejal furlanski duhovnik Bellina in drži po eni strani vedno, po drugi strani – kot bomo videli – pa ne: »Pravi pastir nekega kraja ni tamkajšnji župnik, temveč Gospod. Če ni župnika, ni konec sveta. Če pa ni Gospoda, svet ne more obstati.« Lepo smo torej spet tam, kjer smo začeli, da je pravi pastir Gospod z veliko začetnico, ne tisti z malo. To je zelo pomembno vedeti, ker smo kot duhovniki poklicani k temu, da vodimo ljudi k Gospodu z veliko začetnico, ne pa k sebi. 

Prav tako se je treba zavedati, da živimo kot pastirji v isti staji s svojimi ovcami, če rečemo preneseno s Svetim pismom, to pa zato, ker smo pred Bogom tudi sami ovce. Vsakdo, ki ima kakršnokoli odgovorno službo ali oblast, bi se moral vselej zavedati Kristusovih besed Pilatu in si jih ponavljati: »Nobene oblasti bi ne imel, če bi ti ne bilo dano od zgoraj!« (Jn 19,11). Vsakdo torej, tudi duhovnik, mora biti pred Bogom ponižen, krotak in ubogljiv. Pa seveda, če je v isti staji z drugimi ovcami, deli z njimi vse, kar je za deliti. Kot smo dejali, mora držati skupaj s svojimi ljudmi in pripadati svoji staji, ne kaki drugi. Stremeti mora z ljudmi k istemu cilju, ima istega gospodarja kot ostali, z ljudmi si deli pašo... To je takrat mislil sveti oče Frančišek, ker je namreč opozarjal pred nevarnostjo klerikalizma, ko pastir, ki je bil tja postavljen od Gospoda, pozabi, da je pred istim Gospodom tudi sam le ovca. Pravi pastir je Gospod, duhovniki smo to le po službi, ki nam je bila poverjena, »dana od zgoraj«.

Vendar pa tista zgornja trditev tudi ne drži, saj ni kar tako, če kraj izgubi svojega župnika. Lahko res ni konec sveta v dobesednem smislu, zagotovo pa pride do konca nekega sveta. Seveda se to zgodi tudi, če duhovnik kot pastir ni navzoč med ljudmi, da ga ne poznajo oni sami, pa tudi da on njih ne pozna. Sveti Janez Vianej je dejal, da če vzamemo ljudem v kraju duhovnika, bodo začeli častiti živali. Pomembna služba torej, ker je vendarle duhovnik tisti, ki prinaša ljudem nebeško hrano, Božje okrepčilo, saj deli zakramente. Ljudi tudi hrani z Božjim in cerkvenim naukom, kar tudi ne more početi ravno vsak. Lepo je rekel prijatelj enkrat, da duhovnik, ki molči v težkih trenutkih nič ne koristi, temveč: »Rabimo Besedo, z veliko začetnico. Rabimo evangelij in krščanski nauk.« Če se tega ne dobi, potem res začnejo ljudje na neki način »častiti živali«, saj postanejo vsi drugi maliki pomembnejši.

Zelo pomembno je zato imeti tudi duhovnika v svojem kraju, vendar pa nima le duhovnik dolžnosti do Boga in ljudi, temveč imajo tudi ljudje dolžnosti ne le do Boga in ljudi, kot vsi drugi, temveč tudi do duhovnika, saj je treba zanj tudi poskrbeti. Ne smemo pojmovati župnišča kot neki naš servis, kar se danes rado dogaja. Če sem del župnije, potem bom nekaj tudi sam dal v župnijo, duhovno in materialno, kakor bom po svojih močeh poskrbel tudi za svojega duhovnika ali svoje duhovnike. Za župnijo in duhovnike je treba najprej moliti, a treba je tudi s svojimi talenti in tudi sicer kaj pomagati, saj se samo nič ne naredi, pa tudi duhovnik sam ne more. Župnija in duhovnik pa sta tudi sicer odvisna od darov vernikov, vsaj pri nas je tako. Danes se ne rado več tega poudarja, a tudi vzdrževanje župnije in duhovnika sta pomembna vidika. Župnijska cerkev in prostori so naš skupni dom, za duhovnika pa tudi velja, da je delavec vreden svojega plačila. Pri tem je še posebej pomembno, da se poskrbi za to, da ima duhovnik dovolj mašnih namenov v neki župniji. 

Tako smo torej videli, kako mora biti vzajemnost med duhovnikom in verniki, ki oboji služimo enemu in istemu Gospodarju. Vladati mora vzajemnost v skrbi za svojo »stajo«, torej za svojo župnijo. Na koncu pa je pomembno tudi, da nagovarjamo še druge ljudi k temu, da bi stopili na pot za Kristusom, Dobrim pastirjem. Tudi na tem področju lahko duhovnik sam le malo naredi – vsakdo mora doprinesti svoje.