Sprevrženost načel in vrednot

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (2)

Kot opažamo, bo odvračanje pozornosti in pometanje pod preprogo tokrat verjetno nekaj izredno težkega, če že ne bo nemogoče. Ko nekdanji protestant Shane Schaetzel, ki je sedaj že 20 let katoličan in kot katehet poučuje, pravi ostalim, protestantom in ne, takole: »Najprej morate razumeti, da katoličani absolutno sovražimo to, kar se trenutno dogaja v katoliški Cerkvi. Dejansko nihče tega ne bolj sovraži od nas. Kakršnokoli jezo, frustracijo in zmedo ne-katoličani sedaj morda čutite, vam obljubljam, da je desetkrat slabše med katoličani. … Besede ne morejo opisati šoka in groze, ko smo slišali za takšne novice, in sicer ne le enkrat, temveč dvakrat v manj kot dveh desetletjih. … Kar pa žrtve potrebujejo, je pravica, to pa si obupno želimo tudi mi videti, da bi dosegli – čim prej, tem bolje!« Zato smo pa zadnjič dejali, da so že stare težave, za katere tudi Schaetzel pravi, da so se »pred našim nosom dogajale desetletja«. 

Seveda je ob tem najboljša obramba napad, zato se kaj lahko prične z obtožbami homofobije, ali tudi, da ne maramo Cerkve, papeža in podobno, nikakor ne gre za to! Gre za to, da smo v svoji veri prepričani, da Cerkev ni in ne sme biti to, pa da to niso tista načela in vrednote, za katere se zavzema in nam jih želi podati. Zadnjič omenjeni Pietro C. glede tega pravi: »Kjer je nekoč bila Cerkev tista, ki je spreminjala ljudi, imamo danes določene ljudi, ki spreminjajo Cerkev (ali to skušajo narediti), tako da neprestano znižujejo evangeljske zahteve, ali pa jih spreminjajo v sociološka in psihološka vprašanja, ki nimajo nič opraviti s srcem evangeljskega sporočila.« Kakor pravi, danes prihajajo na dan vse težave, ki so se nabrale v desetletjih »vesele tolerance in celo nič hudega slutečega dopuščanja«, tako da si nekateri dovolijo marsikaj, tudi zato, ker imajo za sabo oporo najvišjih avtoritet zunanjega sveta, ker slednjim to seveda pride prav. Glede sprejemanja pravi: »Že res, da Cerkev sprejema in mora sprejemati vse, vendar ne zato, da jih pusti v njihovem predhodnem stanju ali še slabše, da jih ukorenini v njihovih posvetnih prepričanjih. 

Tako za Cerkev ni prava težava v tem, da je nekdo »gej«, temveč da svojo spolnost udejanja do te mere, da opravičuje svoje svobodnjaštvo, ne da bi imel kakršnokoli zavoro, obenem pa se ima še za kristjana. To je problematično, ker ne zadeva le nekega moralnega vprašanja, temveč življenjski slog!« Življenjski slog teh ljudi je diametralno nasproten evangeljskemu slogu, ki bi moral biti cilj vsakega kristjana, posebej posvečenega. Zato je Daniel C. Mattson, avtor knjige »Zakaj se ne definiram kot gej« (»Ecco perché non mi definisco gay«), napisal članek o tem, da homoseksualni možje, kakor je on, ne bi smeli postati duhovniki. Mattson se že več let trudi živeti, po navodilih Cerkve, v popolni čistosti, k življenju v milosti pa želi pomagati tudi drugim, ki bi to hoteli. 

Navaja znani dokument iz leta 2005, kjer je rečeno: »Cerkev, kljub temu, da globoko spoštuje osebe, o katerih je govora, ne more sprejeti v semenišče ali v svete redove tiste, ki prakticirajo homoseksualnost, kažejo globoko ukoreninjena homoseskualna nagnjenja ali podpirajo t. i. »gejevsko kulturo««. Pri tem pravi, da ni to navodilo nič novega, saj je že leta 1961 izšlo jasno navodilo, da se ne sme posvetiti mož s homoseksualnimi nagnjenji, pa tudi, da je treba bogoslovce, ki bi se »hudo pregrešili zoper šesto Božjo zapoved z osebo enakega ali nasprotnega spola … nemudoma izključiti«. Mattson pravi, da ni zaradi teh navodil prav nič prizadet, temveč, da bi se, če bi jih upoštevali, izognili temu, kar imamo. »To, kar združuje te škandale, je homoseksualnost po naših semeniščih in med duhovniki, to pa zato, ker je Cerkev spregledala svoje lastna jasna navodila«. 

Po njegovem je torej prav, da se resno loti škandalov, vendar pa: »Mora nehati posvečevati može z globoko ukoreninjenimi homoseksualnimi nagnjenji. Prvi škandal »stric Ted«, je bil v tem, da so dovolili, da je »stric Ted« postal duhovnik«. Mattson sicer pravi, da je gotovo večina homoseksualnih duhovnikov dobrih in svetih, da je torej, kot vedno, manjšina med njimi, z Luco Di Tolvejem in ostalimi bi rekli, da so to tisti, ki niso homoseksualci, temveč prav »geji«, ki pa živi v nasprotju z evangelijem in cerkvenim naukom. Naš Daniel pa kljub vsemu pravi: »Toda priznati odločilno vlogo, ki jo je homoseksualnost odigrala v večini naših preteklih in sedanjih škandalov ni nikakršno iskanje grešnega kozla, temveč je to Cerkev, ki se sooča z resnico«. Ko je dokument iz leta 2005 komentiral nadškof Charles Chaput, je zapisal: »Medtem ko trajna homoseksualna nagnjenja nikdar ne zapirajo poti k svetosti – homoseksualni in heteroseksualni imajo enako krščansko poklicanost k čistosti, glede na njihov življenjski stan -, pa slednja močno otežujejo poklicanost k učinkovitemu duhovniškemu služenju«. Mattson iz osebnih izkušenj vse to potrjuje. Prihodnjič z našimi razmišljanji na to temo zaključujemo.

Objavljeno v tedmiku Novi glas

Ponoven izbruh znanih težav

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (1)

Kot se pravi v časnikarstvu, je poletje, predvsem avgust in predvsem njegova 2. polovica, čas »kislih kumaric«, ko se torej ne dogaja nič posebnega, tudi zato ne, ker smo ljudje po dopustih, kar je ob koncu meseca avgusta veljalo tudi zame. Javnost sta tako zlasti pretresli dve zadevi, ena je bila nenadna zrušitev mosta v Genovi, druga pa spolni škandali v ZDA. Tisto, kar je v obeh primerih potrebno poudariti, je to, da nikakor ne sme priti do neke kolektivizacije in institucionalizacije krivde in odgovornosti, temveč morajo biti krivci in odgovorni osebe z imenom in priimkom. 

Glede spolnih zlorab moramo dejati, da, žal, ne gre za nič novega. Lahko torej rečemo, da smo priča še enemu valu ene in iste gmote. Da je to res gmota, pa da je zadeva res precej velika, nam potrdijo statistični podatki, ki pa imajo relativno veljavo, saj je še vsaj toliko primerov, kot je razkritih, tudi skritih ali celo prikritih. Zanimiv je namreč skokovit porast primerov zlorab od 60-ih let 20. stoletja naprej, ki pa seveda ni presenetljiv, temveč le potrjuje, da so stvari, o katerih pišemo, morda vendarle resnične, le priznati si to moramo. Dejal sem, da gre za še en val, ker smo o teh stvareh govorili že med mojim študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani, zlasti pri prof. Štuhecu, ko smo tudi brali ameriško delo avtorja Lena Sperryja »Spolnost, duhovništvo in Cerkev«. Ena od zanimivih raziskav, ki je potrdila tudi pomemben vpliv klerikalizma, ki ga je omenil sveti oče Frančišek kot temeljni vzrok, vendar pa je potrdila še eno težavo, ki so jo potrdile še druge raziskave, a se je v sodobnih časih noče omenjati, ker se je ne sme omenjati in ne sme biti težava, če ji rečemo le težava. 

Ta težava se imenuje homoseksualizem in prav nič ne pomaga, da si pred tem zatiskamo oči in ušesa, zlasti slednja, ko pa se je izkazalo, da je pri 80% zlorab v Cerkvi šlo prav za homoseksualne zlorabe. Če smo, ko smo tako pisali o klerikalizmu (tukaj in tukaj), zapisali, da je to rak rana Cerkve, moramo podobno dejati tudi za homoseksualizem – saj vemo, da je lahko v resničnosti rakavih obolenj več vrst, torej bomo, ko uporabimo to podobo, enako zatrdili tudi za bolezni v Cerkvi. Samo mimogrede naj povemo še, da niti komunistična infiltracija ni iz trte izvita, čeprav se na tem mestu ne moremo podrobneje posvetiti temu, bomo pa lahko enkrat to storili v naši rubriki. 

Ko govorimo o kakršnikoli infiltraciji, je treba tudi povedati, da to ni težava le katoliške Cerkve, temveč tudi drugih krščanskih skupnosti, ki imajo prav tako težave s tem, je pa vprašanje, kako se kdo z razno-raznimi infiltracijami spopada. Ko smo pa govorili o gejevski infiltraciji, ne moremo niti mimo tistega še preostalega odstotka zlorab, kjer je bil ugotovljene »le« približno 1,5% (tudi en sam tak primer je preveč!) odstotek pedofilskih zlorab v pravem pomenu besede, potemtakem nam preostane še 18,5 ne-homoseksualnih zlorab. To pove, da nikakor ne smemo govoriti toliko o problemu pedofilije, čeprav seveda tudi slednji je, tega ne moremo zanikati. V največji meri gre namreč še bolj za efebofilijo, ko so zlorabljeni mladoletni najstniki in najstnice. Moramo pa govoriti tudi o pederastiji, to pa je termin, ki označuje erotično istospolno razmerje med odraslo osebo in najstniškim mladeničem, česar tudi ni tako malo. 

Ne gre torej vedno le za zlorabe, temveč imamo tudi takšne vrste popolnoma konsenzualna erotična razmerja, ki jih imajo posvečene osebe v Cerkvi ali krščanski skupnosti z mladeniči. Posvečeni imajo torej takšna in drugačna razmerja, kar se je, tega ne moremo in ne smemo zanikati, močno povečalo zlasti od 60-ih let 20. stoletja naprej. Kot lepo pove Pietro C. Na svojem blogu »Traditio liturgica« (naj še enkrat poudarim, da gre za pravoslavnega blogerja!), gre za »pravo pravcato masovno infiltracijo tujkov v notranjost Cerkve, oz. ljudi, ki se poslužijo Cerkve in jo obrnejo ter uporabijo za svoje cilje (denar, seks in karkoli drugega), ne da bi nujno tudi služili Cerkvi«. Potem nadaljuje: »Takšni tujki, gejevski ali ne, so vselej obstajali, vendar pa je njihovo število tako naraslo, da postavlja v resno nevarnost kredibilnost Cerkve same«. 

Vidimo tako, da je prišlo do več vrst infiltracij v samo vitalno tkivo naše Cerkve, če vzamemo apostolsko podobo Cerkve kot telesa, kjer imamo kar precejšnje število afer. Raje uporabimo to besedo kot pa besedo »škandal«, saj v teološkem jeziku škandal pomeni javni greh, ki vedno, če je njegovo pojmovanje pravo, tudi pohujšuje ljudi. Več kot očitno je, da se je stvar tudi zelo razpasla. Kot pa je dejal lepo že sveti Avguštin, se zlo lahko širi samo v meri, v kateri dobri ne naredijo ničesar, da bi ga zaustavili. Vsekakor ne bomo rešili ničesar samo s tistim, kar se z italijansko besedno igro lepo imenuje »tiro al Bergoglio«, da se bo torej samo streljalo proti papežu in na njega. Nikakor, ker mora vsakdo v Cerkvi narediti tisto, kar je dolžan in se potruditi še za več kot to, ker bo potreben pravi, pravcati podvig. Ni pa niti več čas za preusmerjanje pozornosti drugam in pometanje pod preprogo. Naše razmišljanje nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Chesterton je že vse napovedal!

Leteča krčma, islamizem in družba

V letu, ko se je začela prva svetovna vojna, je Gilbert Keith Chesterton napisal svoj zanimivi antiutopični roman »Leteča krčma« (»The flying inn«). V njem si na predvečer vojne predstavlja, da je Otomanski imperij osvojil britanskega in seveda vsilil šeriatsko pravo. Slika je tako zanimiva, ker je zadeva neverjetno preroška in kliče na čase, v katerih smo. 

Irski pomorščak Dalroy tako ostane brez ljubljenega piva oz. alkohola nasploh, Lord Ivywood pa je tisti državni birokrat, ki se je spečal z novimi oblastniki, po načelu, da če ne moreš proti njim, bodi pa z njimi. Ivywood se tako po novem udinja muslimanskim oblastem samo zato, da bi ohranil svoj stolček, torej svoje pomembno mesto. Muslimani seveda napravijo ukrep, da izkoreninijo alkohol, kar oblasti razložijo po svoje, da namreč koristijo najnižjim slojem prebivalstva, ki bodo tako prihranile. Alkohol je samo Chestertonova pretveza, da bi obračunal s t.i. »naprednjaki«, ki se od izpred dobrih sto let niso nič kaj spremenili, zato ima »kralj paradoksa« lahko preroško delo. Norčuje se iz tega naprednjaštva ali progresizma, če uporabimo današnjo tujko. Progresizem je tisti arogantni, »znanstveni«, hierarhični, pa seveda tudi levičarski pristop, ki je značilen za povojno zahodno družbo, zlasti od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, še bolj zaostren pa je postal prav v 21. stoletju. Chesterton je lepo rekel, da je: »Naloga naprednjakov v tem, da nadaljujejo z delanjem napak«. 

Kdo se (ne) boji strahu?

Kratek pregled stanja družbe

V dobi, ki je čedalje bolj korektna - v družbi politično, v Cerkvi tudi cerkveno, obstajajo tudi neke vrste "mantre", ki se stalno ponavljajo, vsekakor vedno, kadar se kdo s čem ne strinja. Seveda se nekateri ne strinjajo in ne strinjamo s tistim, kar se v anglosaksonskem svetu imenuje "mainstream". Tisto, kar se v takšnih primerih vedno, ampak zares vedno, sliši, pa je, da je take nestrinjajoče se ljudi strah. 

Človek se potem res vpraša, če se vseeno ne bi ti krogi, ki so vedno in povsod za neke novosti, tudi sami raje izmislili kaj novega oz. bili vsaj malo izvirni. Zanimivo je torej v družbi in Cerkvi to, da vsekakor ni mogoče, da bi se določen del ljudi enostavno naveličal nekih zadev, da smo prišli do, kot je lepo dejal papež Benedikt XVI. glede bogoslužja, "meje še znosnega", le da smo to mejo očitno že presegli. Zanimivo je v vsakem primeru, kako se dogaja vedno ena in ista nezrelost, ko se išče nekega "zunanjega sodelavca", če se nekoliko po novinarsko izrazimo, kar pomeni, da je vedno kriv nekdo drug. Tako približno so se zgovarjali med drugo svetovno vojno in po njej nemški vojaki (Wehrmacht), kjer so seveda bili krivi drugi njihovih zločinov, saj so oni "samo ubogali", ker bi naj ne imeli izbire, a dejstva govorijo drugače. To je torej vedno en in isti kliše, ki pa ga zasledimo zlasti pri otrocih, ko je za neumnosti vedno kriv bratec ali sestrica, nikdar mi sami. 

Teh strahov potem nastane ogromno, današnja družba, sploh medijski svet, dejansko deluje na podlagi teh strahov oz. na podlagi ustvarjanja teh strahov, tudi pri tistih, ki slednjih pravzaprav sploh nimajo, temveč le skušajo uporabiti še nekaj zdrave kmečke logike in razuma, glede na to, da živimo tudi v krizi le-tega. V takšnih primerih se sicer ustvari tudi hipokrizija, etimološko gledano, a o tem morda na kakem drugem mestu. Tako je nekaj strahov tistih, da če si tradicionalen, se nujno vračaš nazaj, če npr. zagovarjaš tradicionalno družino, naj bi se vračali v sam mitični "srednji vek" - morda pa bi lahko naredili referendum za vrnitev v slednjega... 

Naslednji strah je v tem, da če ne sprejmemo treh milijonov migrantov, bo Evropa izumrla, verjetno zato, ker bi bilo preveč enostavno preprečiti tri milijone splavov na leto ali tudi spet le zagovarjanje tradicionalne družine, kar bi spet dvignilo rodnost in, kar je tudi zanimivo, porok in krstov bi bilo več, kar je tudi ena takšna zanimivost, v tem primeru cerkvena. 

Tudi je narobe, če se želi, da droga pač ostane ilegalna, ker se v družbi nekateri pač še vedno zavedamo, da tisto, kar predlagajo kot "lahke droge", niso nobene lahke droge, saj sta lahki drogi, seveda v zmernih količinah, zgolj in samo kava in čaj, ostale droge so pa bodisi težke bodisi smrtne. Vsekakor si v teh primerih na strani mafij in preprodajalcev, ki naj bi v vsakem primeru uspevali. Pa smo spet pri neki nezrelosti, ko se noče stvari več imenovati z njihovim imenom, pa se je treba nečemu, če tega že ne moreš premagati, pridružiti. Stvari, ki bi bile zle same po sebi, ni več. Zanimivo, da sedaj tudi v Cerkvi mnogi trdijo tako, čeprav so se še nedolgo nazaj strinjali s sv. Janezom Pavlom II. A ja, pozabil sem - živimo pač v politično-cerkveni korektnosti. Poleg tega pa so, vsaj zaenkrat še, vprašanje pa je, kako dolgo še, tisti, ki so blaženi in sveti, tudi že mrtvi - če pustimo ob strani, da so nemalokrat bili mrtvi v marsičem že tedaj, ko so bili še živi. Za živ (ali mrtvi) primer lahko recimo vzamemo okrožnico bl. Pavla VI. "Humanae vitae"... 

Zanimivo je tudi, da če voliš določenega, se bo gotovo vrnil fašizem, kakor se bodo tudi vrnili, in sicer zagotovo, rasni zakoni, če podpiraš nekoga drugega, ali morda istega. V svoji zanimivi knjigi "Misliti drugače" ("Pensare altrimenti"), mladi filozof Diego Fusaro (ki je "moj letnik") kot zanimivost navaja tudi prav ta antifašizem brez fašizma. 

Vsekakor lahko vidimo, da nas je nekatere v družbi in Cerkvi strah, ker je strah vedno druge. Pred kratkim sem bral neki komentar, ki mi je le še potrdil tisto, kar sem že veliko časa vedel in kar že veliko časa vemo tisti, ki bi naj nas bilo strah (v cerkvenih krogih smo navadno taki zelo evangeljsko označeni!). Dobil sem namreč potrditev, da se določena družba začne bati oz. jo začne biti strah tedaj, ko se odpove svojim koreninam, ko torej nima več trdnih tal pod nogami. Tam je bilo nekoga strah, če rečemo z neko prispodobo, "črnega moža". Spet podoba iz otroštva. V glavnem, strah je druge. Drži kot pribito, ni kaj!

Objavljeno kot uvodnik v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

T kot THIBON 2

Cerkveni in družbeni antislovar (47b)

Gustava Thibona (1903-2001) smo sedaj dolžni še predstaviti skozi katero od njegovih besed. Ker smo rekli, da je bil filozof: »Duh filozofije je v tem, da imamo raje od laži, ki omogočajo živeti, resnice, ki omogočajo umreti. Brez dvoma prav v tem smislu Sokrat trdi, da je filozofija pripravništvo za smrt«.

Zanimive pa so tudi njegove trditve glede tistih zadev, ki so jih pod vprašaj postavili pred petdesetimi

leti, potem pa praktično uničili in izbrisali. Takrat so trdili tudi to, da poslušnost oz. ubogljivost ni nič več vrlina. Thibon pravi: »Poslušnosti se ne uide, razen zato, da zapademo sužnosti. Žalostiš se, ko vidiš, čemu vse so se ljudje usužnjili. Da bi torej imel ključ za razumevanje takšne skrivnosti padca, poišči, komu so se odločili prenehati služiti«. Zanimivo je tudi njegovo mnenje, ko se govori o razmerju med Božjim usmiljenjem in pravičnostjo. Glede tega pravi: »Poslednja žalitev Boga – trepetati pred njegovo pravičnostjo, potem ko se nismo bili zmenili za njegovo ljubezen...«. Sicer pa tako ali tako pravi glede življenja človeka, v nasprotju z živalmi: »Človek je edina žival, ki se zaveda svoje smrti. In je tudi edina, ki dela, kot da ne bi nikdar morala umreti. Njegov duh ga dviga nad sedanje, ne pa tudi iznad časa. Spreobrnjenje je zanj v tem, da se odvrača od neskončnega, da bi spet našel resničnost večnega.«

Če bi spet vzeli enega od sloganov izpred petdeset let, potem je lahko to eden od tistih, da se ne sme ničesar prepovedati, da je vse dovoljeno, da lahko ljudje delajo, kar hočejo. Glede tega pravi naš filozof-kmet: »Žrtve, zakoni itd. Vsaka svoboda začne z neko oviro. Da izvira iz ne«.  Glede vere, Boga, hudiča in podobnih reči, nam lahko zadostuje spet še en njegov aforizem: »Bogu ni mogoče uiti. Imamo le eno alternativo – postajati Bog (prek asketizma ali ljubezni), ali pa igrati se Boga. Hudič in njegove žrtve niso združene z živo vezjo, kakor je to pri svetih, temveč na suženjski in mrtvi način, kakor je prepisovalec vezan na besedilo, ki ga prepisuje, ne da bi ga mogel razumeti... Bogu se ne uide – kdor zavrača, da bi bil njegov otrok, bo večno njegova popačena podoba (izv. »opica«). Zastrašujoča karikatura božjih zakonov povsod v trenutku, ko se Boga več ne spoznava in ljubi, pričuje o tem, bolj kot karkoli, prav takšne neizbežnosti«.

Glede ljudi današnjega časa pa pravi, da »so istočasno napeti in sproščeni – živčno napeti in moralno sproščeni«. Lahko bi navedli marsikaj, kaj drugega itd., vendar smo izbrali le nekaj aforizmov tega zanimivega Francoza. Če bo koga zanimalo, si bo kaj več prebral. Žal nimamo nič v slovenščini, kot še marsikaterega zanimivega avtorja pogrešamo v maternem jeziku. Sicer pa velja, da bomo morali spet postati bolj pozorni, od česar nas tehnologija odvrača, zato se bo treba kaj bolj odvrniti od nje: »Biti nenavezani na vse – prvi pogoj, da nismo do ničesar brezbrižni«.

Objavljeno v tedniku Novi glas