Sodelovanje z milostjo

Dogodek Jezusovega krsta je povezan še z dvema drugima, kot nas učijo cerkveni očetje, namreč še z obiskom modrih z Vzhoda in s prvim Gospodovim čudežem v Kani Galilejski, kjer je voda postala vino. Pri krstu še Bog sam Jezusa razglasi in razodene za njegovega ljubljenega Sina, imamo pa tudi nad reko Jordan podobo Sv. Trojice. 

S svatbo v Kani Galilejski je povezava že pred samim dogodkom krsta, ko se ljudje sprašujejo, ali ni morda Janez Krstnik tisti Mesija ali Odrešenik, kar ta izraz pomeni, ki ga je izraelsko ljudstvo tako dolgo čakalo. Kot se namreč rado dogaja, so tudi oni pričakovali odrešenika čisto v človeškem smislu in so zato pričakovali nekega družbeno-političnega osvoboditelja, a zgolj Izraelcev. Že dogodek obiska modrih nam je pokazal, da je Bog imel čisto drugačne načrte, saj je dal odrešenika vsem ljudem. Kaj pa ljudem sploh koristi neki družbeno-politični ali celo vojaški vodja v svetu, kjer se politična slika sproti spreminja? Ljudje pričakujemo neko družbeno pravičnost, a ta se praktično vselej spremeni v svoje nasprotje, torej v krivičnost. Janez Krstnik torej zase pravi, da je pravzaprav voda, če naobrnemo to, da krščuje le z vodo. Prav takšni so tudi vsi človeški poskusi osvoboditve, odprave krivic in podobne reči. Janez Krstnik je torej le voda, ki po pregovoru naj ne bi bila "še za v čevelj dobra". Tako pravimo, ko nam je ponujena pijača, pa seveda želimo raje kozarec dobrega vina, ne pa vodo - seveda čast izjemam, kot je slovanski rek. Prav tako nam svatba v Kani pove, kako Božja milost človeško naravo dvigne iz njenega padlega stanja, tako da človek ponovno zažari v svoji "bogopodobnosti" in sličnosti. 

Človek je sicer res bil ustvarjen kot odlična Božja stvaritev ("prav dobro" namreč pomeni odlično), vendar je temu sledil usodni padec v greh. Kako pomenljive so tako tradicionalne mašnikove besede, ki jih izreče pri pomešanje vina in vode: "O Bog, ki si dostojanstvo človeške narave čudovito ustvaril in še čudoviteje prenovil, daj da bomo po tej skrivnosti vode in vina deležni Božje narave tistega, ki se je blagovolil nase prevzeti našo človeško naravo, Jezusa Kristusa, tvojega Sina, našega Gospoda, ki s teboj živi in kraljuje, v edinosti Svetega Duha, Bog na vse veke vekov. Amen." Ta ženitna svatba tako kaže na to, kako je po Jezusu Kristusu človek rešen greha in smrti, pravzaprav pa darovi modrih nakazujejo, da se to zgodi po smrti na križu - tam je namreč Gospod Jezus pravi Kralj, Duhovnik in Žrtev, kar označujejo darovi zlata, kadila in mire. V nas je torej ne samo naravno življenje, temveč smo po Jezusu Kristusu lahko deležni nadnaravnega, Božjega, življenja. To je tisto, kar prejmemo pri svetem krstu, kjer se ne samo na zunaj umijemo, kar bi nakazovalo to zunanje polivanje z vodo, temveč nas Bog tudi znotraj očisti in prenovi ter dvigne k pravemu našemu dostojanstvu, ki je dostojanstvo Božjih otrok. Isto se dogaja potem vsakič pri "drugem krstu", kakor Očetje imenujejo zakrament svete pokore, spovedi.

Prav je tako, da si ob vstopu v novo koledarsko leto voščimo zdravja, vendar sem skoraj stoodstotno prepričan, da povprečni človek današnjega časa tu misli le na telesno zdravje, torej na odsotnost bolezni in poškodb. Nekako torej počnemo neke vrste vraževernost, da nas ne bi kaj takšnega doletelo. Kaj bi se zgodilo, če bi nas?  Očitno bi bila to prava katastrofa. Toda, kaj pa če je človek sicer, glede na seznam svetovne zdravstvene organizacije, zdrav, pa še vedno ni izpolnjen, srečen, zadovoljen... Navadno potem človeku pridajajo neko psihično bolezen, vendar vprašanje, če je temu res tako. Kaj če manjkata pravi smisel in cilj v življenju? Če potem izgubimo tisto telesno zdravje, izgubimo še tisto zadnjo stvar, na katero smo se tako zanašali. Kakšna praznina zazija v ljudeh, ni težko videti, ko obiskujemo bolnice ali domove ostarelih. Današnji človek torej izgubi vse to zemeljsko, na koncu to predstavlja naše telesno zdravje ali naše medčloveške odnose, pa res ne ve več, kaj bi sploh počel na tem svetu. Zato ta voda sama po sebi ni dovolj, priti mora še nekdo drug, ki lahko to navadno in naravno stvar dvigne na višjo raven. 

To kaže na našo navezanost na to, da ostanemo pri zgolj naravnem, tudi kar zadeva naše mišljenje, ne bi se pa iz tega dvignili na višjo raven, ki je nadnaravna, ki je Božja. Kakor bi v okvirje tedanjih ljudi vendarle lepo spadal Janez Krstnik, ko so ugotavljali, kdo bi bil ta Mesija, tako tudi danes v naše okvirje spada marsikdo in marsikaj, kar ne zahteva neke odpovedi, nekega odrekanja tem našim človeškim pričakovanjem, tej naši človeški logiki. Ne moremo reči več, da je to mišljenje kakorkoli naravno, ker smo se, pod vplivom sveta, že zdavnaj odrekli naravnim zakonom, da o nadnaravnih potemtakem niti ne govorimo. Nasprotno pa smo poklicani, da po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa tudi mi naredimo vse, kar lahko, da se bo še nad nami "odprlo nebo" in bomo spet v dostojanstvu Božjih otrok. Nebo se je namreč odprlo, potem ko je molil. Po Svetem Duhu že res k nam prihajajo, potem ko smo prejeli določene zakramente, darovi Svetega Duha, vendar se morajo iz njih še, kot nas lepo uči sv. Pavel, razviti duhovni sadovi. Odločitev za nadnaravno življenje je odločitev za krščansko življenje, ki je življenje po Božjih zapovedih, pravem katoliškem nauku, pa seveda molitveno in zakramentalno življenje. Če se človek odloči le za naravno življenje, potem je prepuščen le samemu sebi, pa mu, kakor nas prav tako uči sv. Pavel, uspevajo le "dela mesa", ki označujejo vse izrojeno človekovo početje. V priliki o trti in mladikah nas namreč Gospod Jezus lepo opozarja, da brez njega ne moremo narediti nič dobrega.

Barve našega življenja

Predstavitev zanimive knjige

Potem, ko so imeli dijaki v Vipavi predstavitev knjige, sem se odločil, da objavim tale zapis o njej iz prehoda med letoma 2011 in 2012 v naši prilogi. Knjiga je še vedno aktualna, morda res zlasti za najstnike, tudi zato, ker z lahkotnim in njim razumljivim jezikom prednje postavi kar težke, a nujne teme.  

Čeprav je od mojih šestnajstih let minilo že kar nekaj časa (za šestnajstletnike sem tako že star,

čeprav se sam še ne uvrščam v to kategorijo), me je prvenec italijanskega profesorja književnosti Alessandra D'Avenie  "Bela kot mleko, rdeča kot kri" (Družina, 263 strani, 16,20€) pritegnil k branju, tudi zato, ker ga je prevedel moj nekdanji "cimer" v semenišču, Janko Jožef Pirc. Prevajalca velja pohvaliti za pogum in voljo – najbrž je želel tudi slovenskim mladim posredovati čudovito knjigo, ki ga je nagovorila, ko jo je bral v italijanščini. Tisti, ki vam je blizu italijanski jezik, vas bo mestoma prevod tudi zmotil, a moramo vseeno prevajalcu priznati, da mu je uspelo lepo posredovati samo vsebino in sporočilo dela, kar je tudi najbolj pomembno.  

Romanov ali sploh del, ki bi posredovali takšno vsebino, je namreč malo. Del, ki bi uporabljali takšno govorico, ki je mladim blizu, ki se trudi biti njihova, pa sploh še nisem zasledil. Pa ne gre tu za nobeno čudno "skropucalo", kakršna je bila "čefurščina" Vojnovičevega pseudo-romana, katerega ime je vsem dobro znano in ga zato ne bom navedel. Najdemo določene izraze, ki jih mladostniki uporabljajo (čeprav so prevajalcu naročili, naj umakne razne "grde besede", ki seveda so v izvirnem besedilu), kar delu da svoj čar, vendar pa jezik ostaja bogat. Ko zdaj prebiram še drugi roman italijanskega avtorja, "Stvari, ki jih nihče ne ve" (Cose che nessuno sa) – v italijanščini, ker še ni preveden v slovenščino -, prav uživam v sočnem in bogatem jeziku ter prefinjenem slogu D'Avenie (Medtem je bilo prevedeno tudi še to in še kako drugo delo avtorja!).

Glavni junak romana "Bela kot mleko, rdeča kot kri" je šestnajstletni Leo – ki bi lahko bil katerikoli šestnajstletnik na Zahodu, saj je prav takšen kot ostali – zanimajo ga podobne reči, je zaljubljen, svoj prosti čas preživlja na spletu, igra igrice, je strasten nogometaš oz. malonogometaš, ki se s prijatelji ne podi le za žogo in dekleti, ampak tudi pogosto zavije v McDonalds. Naokrog se vozi z mopedom z uničenimi zavorami, v ušesih ima iPod. Profesorje in šolo doživlja tako, kakor jih doživljajo domala vsi srednješolci, le da mi je ta primerjava D'Avenie res všeč: »Čudno: dopoldne v šoli ne moreš zdržati, popoldne pa tu srečaš vse. Razlika je v tem, da ni vampirjev, to je prfoksov: pijavk krvi, ki se vrnejo domov in se zaprejo v svoje sarkofage, čakajoč na nove žrtve. Tudi če, za razliko od vampirjev, profesorji delujejo podnevi«.

Leo se noro zaljubi v leto starejšo rdečelasko Beatrice (ime se ne zgolj slučajno nanaša na Dantejevo muzo), za katero je pripravljen iti na konec sveta, premagati vse ovire in omejitve – vsaj v teoriji. Beatrice namreč zboli za levkemijo, kar bi lahko pomenilo konec vseh Leovih sanj, vendar pa je Leo pogumen fant, kot tak pa se spopade tudi s to visoko oviro, v tem spopadu pa pride do globokih življenjskih spoznanj, ki so povezana s temeljnimi življenjskimi vprašanji. Leo odkriva pravi pomen ljubezni, se spopada z vprašanjem trpljenja in smrti.

Pri njegovem iskanju lahko vedno računa na zveste prijatelje, kjer ima posebno vlogo Silvija, pomembno vlogo pa imajo tudi nekateri profesorji oz. dva profesorja – Sanjač in Gandalf. Prvi je profesor zgodovine in filozofije, drugi duhovnik in profesor verouka. Ob Leovih starših in obeh profesorjih, pa tudi pri drugih, odkrivamo, kako pomembna je v življenju mladostnika družina, kako pomembno je gojiti pogovor in kako pomembno je pustiti sanjati – profesorjev vzdevek je zato še kako na mestu.

Iz teh in še drugih razlogov zato delo priporočam v branje tudi staršem mladostnikov, vzgojiteljem, katehistom, duhovnikom… Knjiga je namreč koristna tudi pri razumevanju mladostnikov, kakor je tudi dober vzgojni pripomoček. Bere se zares lepo – sam sem jo prebral v eni noči, za kar pa mi ni žal – zato bo morda po njej segel tudi kdo, ki mu branje ne diši prav preveč. Vidi se, kako želi avtor ljudem, zlasti mladim, približati svet književnosti, saj je v njem skritih mnogo zakladov, ki pa jih je treba najti in odkopati.

Z Leom se bralec poistoveti in skupaj z njim išče odgovore na svoja življenjska vprašanja, ki so pravzaprav vedno ena in ista, za mlade in za odrasle. Če ste se o določenih stvareh, iz različnih razlogov, že nehali spraševati, se boste ob tej knjigi skoraj zagotovo spet začeli. Največja katastrofa življenja namreč ni iskati in ne najti, temveč sploh ne iskati.

Objavljeno že dolgo nazaj v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

Modrost v budnosti

Pustimo drugim racionalizem, po katerem niso bili niti sveti niti trije niti kralji in si pomagajmo s staro zgodbo o njih.

Po izročilu je nekoč vse zemeljsko znanje bilo v lasti sedmih mož, sedmih modrecev, ki so jih ljudje imeli za kralje, četudi to niso bili, zaradi njihove modrosti. Ugotovili so, študirajoč svoje vire, da naj bi se v tistem letu, ki so ga nato označili kot začetno, saj se je rodil Gospod Jezus, prikazala čudovita zvezda, ki bi jih potem vodila h Kralju vseh kraljev. Za Sveto pismo je pravi in resnični kralj samo Bog, vsaka oblast ali avtoriteta pa prihaja od njega, zato nas kliče ta praznik tudi k temu, da se zavedamo svoje omejenosti in tega, da moramo služiti le Kristusu. Slednji mora vladati tudi celotni družbi, sicer je le-ta krivična. No, naši sedmeri kralji so vsak dan zrli v nebo, da bi uzrli zvezdo, hkrati pa so se tudi pripravljali za na pot. Prikazala se je neverjetno svetla zvezda. Videl sem vzhodno-krščansko ikono, kjer je kot zvezda upodobljen zelo svetal Gospodov angel, v katerega sije žarek Božje milosti, ki pripelje tri modre k hlevu. Skratka, vse, kar bi morali narediti naši kralji, je bilo to, da ne bi nikdar izgubili izpred oči te zvezde, ki jim je kazala pot. Tako bi morali sedmeri priti do Gore zmage, kjer bi naredili eno samo karavano. Vendar se je zgodilo takole. 

Olaf, ki je bil modrec iz Skandinavije, je iz svoje ledene dežele prišel v lepo zeleno dolino, kjer so bila drevesa polna sočnih sadežev, podnebje pa milo in pomirjujoče, zato se je odločil tam postaviti grad, kaj hitro pa je pozabil na zvezdo. Tako je z vsemi, ki postavijo kot glavni smisel življenja udobje in torej »poženejo korenine«.

Igor, modri kralj iz Dežele rek, je bil zelo močan, pogumen in požrtvovalen bojevnik, ki se je, ko je šel skozi deželo zlobnega kralja Rdečega, odločil, da bo tam spet vzpostavil mir in pravičnost. Postal je zaščitnik ubogih in zatiranih in ni več iskal zvezde. Tako je s tistimi, ki jih imenujemo »družbeni pravičniki«, po angleškem social justice warrior (SJW), ki so prepričani, da bodo rešili vse krivice tega sveta s svojimi silami in napori, navadno pa niso spravili v red niti sebe samih. Kristus nam pravi, da bodo ubogi vedno med nami, pa naj delamo, kar hočemo.

Jen Hui je bil modrec kitajskega cesarstva in je bil znanstvenik, filozof ter ljubitelj namiznih iger, kakršne še dandanes igrajo Kitajci. Prišel je v čudovito mesto, kjer je neki učenjak imel predavanje glede začetkov sveta. Yen Hui ga je najprej pozval k javni razpravi, kjer sta se spopadla na vseh področjih znanja, potem pa še pričela z nepozabno partijo šaha, kakor bomo to zadevo mi poimenovali, ki je trajala cel teden. Ko se je vendarle spet spomnil na zvezdo, je bilo že prepozno, saj je ni več našel. Tako je s tistimi, ki dajejo na prvo mesto svoje talente in svoj posel, pozabijo pa na bistvo vsakega človeškega življenja. Kje so prioritete? Koliko zavoženih življenj je že bilo zaradi ambicioznosti in karierizma.

Lionel je bil modri kralj, ki je bil poet in glasbenik iz zahodnih dežel, pirenejskega polotoka. Na pot je šel z glasbenimi inštrumenti in se ustavil, da bi prenočil, pri bogatem gospodu v mirni vasi. Med pojedino, ki mu jo je gospodar priredil, je kralju plesala tudi ljubka gospodarjeva hči, Lionel pa se je vanjo zaljubil. Mislil je le še nanjo, zvezda pa se je na nebu počasi izgubila. Tako se izgubijo tisti, ki za cilj vzamejo užitke tega sveta, le da, slednji trajajo nekaj časa, nato pa so prazni, razočarani in v trpljenju ter celo obupu.  

Samo Melhior ali Miha, perzijski modri kralj, Baltazar ali Boltežar, arabski modri kralj, in Gašper, indijski modri kralj, ki so bili vajeni trudov, naporov in požrtvovalnosti, svojim očem niso dovolili počitka, da ne bi morda izgubili izpred oči zvezdo vodnico. Prepričani so namreč bili, da jih bo pripeljala prav h Kralju miru in ljubezni. Vsi trije so tako prišli točno na Goro zmage, od koder so skupaj nadaljevali pot, zvezda pa je bila še svetlejša kot prej. Samo ti trije Kralji niso zamudili ključnega srečanja njihovega življenja.   

Vsak kristjan mora zato biti kakor stražnik pri preroku Izaiju, ki se zaveda, da bo prišla luč, četudi je trenutno tema, zato je buden in pazljiv. Vemo, koga označujemo tudi kot Zvezdo, zato naj nam nebeška Mati razsvetljuje našo življenjsko pot in nas pripelje k svojemu Sinu. Slednjega tudi mi vdano počastimo, potem ko smo padli predenj, kakor so naredili sv. Trije Kralji. Pravi ljudje smo le takrat, kadar smo častilci našega Boga in Gospoda, ki je tudi danes majhen in nebogljen, le da v sveti hostiji.

Po pravi poti za učiteljem

40-letnica izvolitve slovanskega papeža

V letu 2018 obhajamo številne obletnice, na nekatere od njih pa smo se že ozrli v našem tedniku Novi glas. Poleg obletnice prelomnega leta1968, v smislu seksualne revolucije, je isto leto bilo pomembno tudi v Cerkvi, saj je izšla okrožnica »Humanae vitae«, deset let kasneje pa je bil ustoličen na Petrov sedež prvi slovanski papež, Poljak Karol Wojtyła, z imenom Janez Pavel II. Slednji je, po dokaj hitrem postopku, postal blaženi, nato pa sveti. Od izvolitve in ustoličenja, 16. in 22. oktobra 1978, je tako minilo že 40 let.

Kakor je naslov njegove prve okrožnice, je bil ves čas zazrt v Odrešenika ljudi, tistega, ki je nase

prevzel človeško naravo, da bi jo potem na križu odrešil. Čeprav je od njegove smri minilo le 13 let in 8 mesecev, pa se zdi, da so njegovi nauki že pozabljeni. Živimo posledice pogubnih odločitev, na katere je sveti papež opozarjal, ko so ljudje vero v Boga zamenjali s tehnično-znanstveno prakso ali praktičnostjo oz. uporabnostjo. Tehnični napredek je zameglil veliki večini ljudi pogled in srca ljudi, tako da se njihovo obzorje konča pri tem, kar se lahko izmeri, stehta in čuti. V takšni miselnosti ni težko peščici voditi množic po lastnih potrebah, saj smo se spremenili v porabniške zombije.

Zanimivo je, da se je ta tehnicistična miselnost zasidrala tudi znotraj Cerkve same, saj se tu tudi s teologijo in filozofijo ravna tako, kot da bi šlo za te uporabne vede ali znanosti. Tako je vse podrejeno temu, kar se imenuje »pastoralna praksa«, kjer je seveda bolj kot pridevnik »pastoralna«, ki se ga lahko nadene kamorkoli in bo tam stal prav izvrstno, vlada osebek praksa. Da, prav ste prebrali, praksa, ki je nekaj tehničnega in predmetnega, je postala osebek, medtem ko je Logos, ki je postal meso, podrejen temu novemu osebku, pa je tako postal predmet. Kristus je tako iz Osebe postal ena izmed možnosti, hipotez ali eno izmed mnenj. Danes namreč pogosto slišimo govoriti o Jezusu, a samo o Jezusu, nič več tudi o Gospodu in o Kristusu, vedno pa je to subjektivna predstava tistega, ki o tem »osebnem« Jezusu Govori.

Poljski profesor Stanisław Grygiel pripoveduje, kako je v letih 1966-67 poslušal nekaj predavanj profesorjev filozofije in teologije na katoliški univerzi v Leuvnu, kjer ga je presenetilo to, da je pri mnogih profesorjih naletel na marksistični princip, po katerem je praksa pred resnico in o slednji tudi odloča. Pravi, da mnogi latinskoameriški študenti niso hoteli verjeti v pogubne posledice te metafizične in antropološke zmote, ki jih je pa sam živel na Poljskem. Svoje strahove je zaupal kardinalu Wojtyłi, ki je dejal samo: »To bodo drago plačali, mi pa bomo, žal, plačali z njimi«. Te besede bodočega papeža so se popolnoma uresničile, saj je to postala miselnost zahodnega človeka, ne samo intelektualcev, žal pa tudi v miselnost mnogih cerkvenih mož. To potem vodi do tega, da ta praksa spreminja nauk, ki je za Cerkev nestvorjen, temveč razodet. Lahko rečemo, da se spreminja samo Kristusovo osebo.

Ko je kardinal Wojtyła pridigal duhovne vaje papežu Pavlu VI., je dejal, da je nastala zmeda ena od največjih nevarnosti za Cerkev. Janez Pavel II. je nekoč odgovoril na vprašanje, kateri stavek bi ohranil, če bi bilo uničeno Sveto pismo: »Resnica vas bo osvobodila!« (Jn 8,32). Vest namreč pravi človeku, kadar ne ve, kaj bi: »Če ne moreš povedati resnice, ne smeš lagati!« Kadar je torej potrebno, pričujemo z molkom, kakor naš Gospod, sicer pa vedno povedati resnico in nikdar molčati. Ob obletnici izvolitve sv. Janeza Pavla II. za papeža, se od njega učimo jasnosti in poguma in seveda tega, da smo zvesti resnici, ki je pred prakso.

Objavljeno v božični prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

Z kot ZABAVA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (51c)

Kako naj torej ubežimo sodobnim prodajalcem nihilizma? Roberto Marchesini nam pravi, da se moramo najprej zavedati, da je življenje narejeno za to, da ga živimo za nekaj, kar je višje od življenja samega, če tu govorimo le o zemeljskem življenju. Evangelij namreč, ko govori o življenju, razen v kakem redkem primeru, vselej govori o celostnem življenju, ki ni le naše zemeljsko bivanje, torej biološki obstoj. Vsekakor nam v tej smeri tudi katoliški psihoterapevt pravi, da je prava sreča, pač kolikor je je možno doseči na tem svetu, v tem, da sami sebe darujemo. Do te paradoksalne sreče pa pridemo tako, da gojimo vrline, kot recimo pogum, previdnost, zmernost in pravičnost. 

 

Pogosto slišimo, kako se je treba uresničiti, se izpolniti, a ravno tu je treba paziti, saj to ni statična zadeva, kot bi mnogi mislili, temveč proces, ki pa zahteva podvig, kar pomeni grški izraz askeza. Človek se uresniči tako, da se spremeni iz moškega v moža in iz ženske v ženo, kot nam pravi Sveto pismo in kot so dejali v antiki. Vrlina se imenuje v latinščini »virtus«, kar lahko prevedemo kot »možatost«, zato dela moškega možatega, podobno pa seveda velja tudi za žensko, da jo vrline delajo »ženstveno«. Skratka, tu ne gre le za biološko dejstvo (četudi se tudi to dandanes hoče postavljati pod vprašaj!). Ko se nekdo rodi kot moški ali ženska, ima to, da postane moža ali žena v možnosti, mora pa seveda stvar še udejanjiti. Podobno velja tudi, ko se rodi otrok, saj imajo njegovi »roditelji« tudi dolžnost vzgojiti tega otroka. Zato je primarni cilj zakona roditev in vzgoja otrok, kjer je roditev podrejena vzgoji. 

 

Vrlina je kot obleka (»habitus« ne pomeni le navada, temveč tudi obleka), ki jo je pa treba nositi, se zanjo truditi, jo živeti. Aristotel je dejal, da postanemo pogumni, če se pogumno obnašamo. Tudi v katoliški veri poznamo vrline ali kreposti, in sicer najprej tri božanske: vero, upanje in ljubezen; nato pa tudi še štiri srčne: pogum (ali moč), previdnost, zmernost in pravičnost. Vendar sveta Cerkev uči, da do tega pridemo kot do sadov, če uporabljamo duhovne darove, darove Svetega Duha, saj kot »habitus« označuje prav slednje. Uči nas torej, da če človek nosi obleko človeških kreposti, na vrh pa dene duhovno obleko, potem zares lahko živi v polnosti.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas