Ponižnost je mati vseh kreposti

Misel za 22. nedeljo med letom
(Sir 3,17-18.20.28-29; Ps 68; Heb 12,18-19.22-24; Lk 14,1.7-14)

Vrlina ponižnosti je ključna beseda branja te nedelje, tudi sicer pa je to vstopna točka v duhovnem življenju. Zelo hitro lahko ugotovimo, zakaj je temu tako, če pogledamo v t.i. modrostne knjige, saj imamo tam na eni strani tiste, ki to vrlino, poleg drugih, imajo, po drugi strani pa imamo kar “brezbožne”. Sirah recimo pravi: “Stori dobro ponižnemu, ne dajaj pa brezbožnemu” (12,5). Gre namreč za to, da če je nekdo poln samega sebe, potem v njem ni prostora za Boga, posledično pa seveda niti za bližnjega.

Kakor lahko razberemo v 1. berilu, je to prvi korak, če želimo napredovati, da namreč postanemo

poslušni. V današnjem času je, med drugimi, tudi krza avtoritete. Ni res, da sploh ni več nobene avtoritete, temveč, da je samo vsak samemu sebi avtoriteta, ker je v središče postavil sebe, od tam pa je že davno odstranil Boga. Tu je korenina vsega, saj pravi rek, da če je Bog na prvem mestu, da je vse na pravem mestu. Potem se namreč spoštuje tudi vse oblastnike, ki nam jih je postavil, začenši z našimi starši, da bi potem pravilno spoštovali, upoštevali in bili poslušni še drugim avtoritetam, ki so nam v življenju dane.

Tako ni nobene težave v razlagi zakonov in določil, saj se v luči nadnaravnega zakona ni težko držati tudi naravnih zakonov, v luči prvih dveh pa potem človeška družba dela prave in dobre človeške zakone. Dandanes bi se vsi radi pritoževali nad oblastniki, vendar pa nas Sveto pismo uči, zlasti, če pogledamo Staro zavezo, da imamo takšne oblastnike, kakršne si zaslužimo, na družbenem in cerkvenem področju. Če premoremo dovolj ponižnosti, potem lahko ugotovimo, da je potrebno najprej izboljšati sebe, da bi se potem lahko izboljšali tudi drugi. 

Gospod Jezus uči najprej prvaka med farizeji, potem pa še ostale, da bi ga posnemali v ponižnem in hvalevrednem življenju, ne pa da sledijo častihlepju (sv. Ciril Aleksandrijski). Narobe bi bilo misliti, da tega ne govori tudi nam samo zato, ker ne bi bili radi farizeji, vendar smo pravzaprav vsi tudi vsaj malo farizeji, če drži, da postavljamo svojo miselnost in zakone pred Božje, cerkvene in naravne. Bolj kot se trudimo slediti Božji volji, ki jo imamo v Svetem pismu in Svetem izročilu, slednje pa je strnjeno v nespremenljivem katoliškem nauku, tem bolj bomo napredovali. 

Kakor nam pravi sv. Benedikt, je naše življenje kakor Jakobova lestev, po kateri se lahko bodisi vzpenjamo bodisi spuščamo, a to ni naše delo, temveč je Bog tisti, ki nas povišuje ali ponižuje. Treba se je vselej truditi za napredovanje v dobrem, v vrlinah in v duhovnem življenju (poglabljanje v nauk naše vere, molitveno in zakramentalno življenje). Kdor ne napreduje, ne obstane na mestu, temveč nazaduje. V sebi delamo prostor za Boga, če je naš Gospodov dan (v evangeliju je to še vedno sobota) duhovna daritev sebe in svojega življenja na Božji oltar, ki pa se potem ves teden nadaljuje v vsakdanjem življenju. Kdor zna Bogu darovati življenje, ga zna tudi bližnjemu, kdor ima v srcu prostor za Boga, ga ima tudi za bližnjega.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pod budnim nadzorom

Ob 70-letnici romana 1984

Pred sedemdesetimi leti, natančneje junija 1949, je britanski kulturni svet presenetil neki novi roman, čigar naslov je navaden datum – 1984. To številko dobimo, če obrnemo zadnji dve številki letnice 1948, ko je izpod peresa Georgea Orwella, psevdonima Erica Arthura Blaira, omenjeni roman nastajal. V tistih časih je zadeva seveda kazala na prihodnji svet, ki pa dandanes ni nič kaj prihodnji, temveč v marsičem takšen, kakor ga opisuje britanski pisatelj. Najbolj se posveča ta anti-utopični roman temu, kako v tej namišljeni družbi, ki pa ni več tako namišljena, delujejo preko jezika. In sicer gre za levičarsko obarvano družbo.

Roger Scruton nam v knjigi, ki je pred kratkim izšla v slovenščini, 'Zablode, prevare, hujskaštva. Misleci nove levice', pove: »V resnici je bila glavna dediščina levice preobrazba političnega jezika … levica se je jezika polastila … že s francosko revolucijo in njenimi gesli. … Zato so bile že od začetka potrebne oznake, ki bi stigmatizirale notranje sovražnike in upravičile njihov izgon«. Orwellu dolgujemo, poleg ostalih, izraz »novorek« (»newspeak«). »Novorek nastane, če se glavni pomen jezika – to je opisovanje resničnosti – zamenja z nasprotnim namenom prevzema oblasti nad resničnostjo«. Če tako vzamemo, potem so korenine vsega tega še precej globlje, temeljijo namreč v gnostičnem krivoverstvu, pravzaprav vse revolucije, ki smo jim bili priča, pa so upravičeno označene kot gnostične revolucijo, začenši s tisto, ki se ji, neupravičeno, reče »reformacija«, potem pa imamo, če vzamemo Plinia Correo de Oliveiro, še vsaj tri revolucije – francosko, komunistično (če vzamemo vse dežele, kjer se je slednja zgodila, jih je seveda več) in t.i. seksualno revolucijo iz 60-ih let 20. stoletja, ki nekoliko spremenjena še vedno poteka.

Ta novorek je diktatura politične korektnosti nad resničnostjo. »Prikazujejo zmagoslavje besed nad stvarmi, jalovost racionalnega argumentiranja pa tudi nevarnost upiranja«. Imamo novo skladnjo jezika, ki se »izogiba vsakemu stiku z resničnostjo ali izpostavljanju logiki racionalnega argumentiranja«. Kakor pravi Françoise Thom, ki jo Scruton navaja, je namen tega novoreka »varovati ideologijo pred zlobnimi napadi resničnih stvari«. Orwell nam v svojem romanu lepo napove, da se ne bo smelo več uporabljati določenih besed, da se bo sprevrglo določene pomene, da bo, skratka, šla rakom žvižgat svoboda govora in izražanja. Končni cilj oblastnikov, tistih torej, ki držijo niti družbe, v kateri živimo, je doseči popoln nadzor nad mišljenjem in vestjo ljudi. Treba je priti do enotnega mišljenja vseh, ki pa je tisto, kakršnega želijo tisti v sobi z gumbi. Kdor se ne obnaša »korektno«, torej v skladu z edino dovoljeno miselnostjo, napravi psihološki zločin, za katerega so predvidene sankcije.

Tako nas ne sme čuditi, če znani spletni portal, ki se ukvarja z mednarodno prodajo knjig, iz prodaje izloči knjige pred kratkim preminulega ameriškega kliničnega psihologa Josepha Nicolosija, ker se je ukvarjal ne samo s tabu temo, temveč tudi s prepovedanim zdravljenjem. Najbolj znano družbeno omrežje je pred kakim tednom skrilo nekemu duhovniku in vsem, ki so ga delili, citat sv. Avguština, ker naj bi bilo šlo za sovražni govor, a že površno branje omenjenega citata pokaže, da v njem ni bilo niti trohice sovraštva, nasprotno. Ne sme se torej misliti z lastno glavo, ne sme se misliti s krščansko ali, natančneje, s katoliško glavo (čeprav imajo tudi pravoslavni podobne težave), treba se je prilagoditi splošnemu mišljenju, da bi prišlo potem do temu primernega obnašanja v družbi. Guareschi je v svojem humorizmu dejal, da to pomeni »nesti možgane na odpad«. Iz enega od gesel Orwellove partije dobimo tudi rešitev: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost, kdor pa nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost«. Ena od rešitev je torej spomin, zgodovinski spomin, proti pozabljenju, ki je pa eno od orodij ali orožij Velikega Brata. Vidimo, kako je po sedemdesetih letih ta tako znani roman še kako aktualen, zato bi ga morda kazalo še to poletje vnovič prebrati.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Modrost, ki je postala meso

Prav misliti, da bi prav delali

Že začetek Svetega pisma nam pove, da je v začetku predvsem Bog, torej ne »nekaj«, temveč »nekdo«. On je tisti, ki je potem »ustvaril nebo in zemljo«. Še bolj natančen je uvod v Janezov evangelij, ki nam pove, da je v začetku pravzaprav bila Božja modrost, kar lahko prevedemo "Logos", ne samo »Beseda«. V začetku je torej neki vrhunski »Um«, ki je onkraj človeškega, na podlagi slednjega pa je potem »nastalo« vse skupaj, še bolje, bilo je ustvarjeno. Iz zgodovine filozofije nam je znano, kako so ljudje vedno iskali tisti začetek vsega, ne podlagi tega, kar je po njihovem bilo »v začetku«, pa so potem presojali vse drugo, gledali so na svet, na človeka, na življenje. Poznamo tovrstno iskanje v grškem svetu, v ta svet pa je potem prišlo Božje razodetje po tej učlovečeni Modrosti, Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, drugi Božji Osebi. Človek sam je lahko s svojim razumom, s svojim modrovanjem, prišel do določene točke, preko katere pa ni mogel, moralo je priti do Božjega razodetja. S krščanstvom je tako prišlo do združitve vere in razuma. Izrednega pomena je zato, kakšna in katera miselnost ali filozofija je pri nas »v začetku«, kakšna je usmeritev našega življenja. Seveda bomo na to gledali v luči duhovnega življenja. Dandanes imamo več stranpoti, ki potem današnjega človeka odvračajo od pravega pogleda na svet, življenje in človeka. Poglejmo si te možnosti.

Materializem

Ta filozofija predpostavlja, da ni nič onkraj materialnega, če pa je, tega ne moremo vedeti 

(agnosticizem = nezmožnost spoznanja). Ta filozofija je privedla do zanikanja prvenstva iskanja duhovnega, glede na to, da nematerialna duša ne obstaja. Ta filozofija je tudi vedno zanikala to, da bi človek imel nadnaravni cilj, h kateremu ga je usmeril Bog. Rezultat te filozofije je, da glede na to, da ni nič višjega od človeka, h čemur bi slednji bil poklican, postaneta najvišji znanosti filozofija človeka (humanizem) in znotraj slednje psihologija. Res je sicer, da mora nekdo biti umsko zdrav, da bi lahko duhovno napredoval, a vendar ne more biti umsko zdravje poslednji cilj, saj je še kaj onkraj njega, poleg tega pa psihologija, vsaj moderna, dokončno ne more pripeljati do umskega zdravja, vsaj sama po sebi ne, saj ne gre za nekaj empiričnega. Uspešnost te znanosti je nekje 10%, malo večji s pomočjo zdravil, kar pa ima spet svoje stranske učinke. Ni zastonj Freud pacientov imenoval »zlate ribice«, saj so terapevtu zagotavljali lep zaslužek. Obširneje bi sicer potrebovali poseben članek.

Sentimentalizem

Z materializmom je povezano mišljenje, da je duhovnost v čustvih. To zlasti izhaja iz trditev Friedricha Schleiermacherja, ki je trdil, da je pobožnost čustvo, ne pa sinovska ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ker je slednji narejen po Božji podobi. Pobožnost je postala nekaj tuzemskega oz. je človek z njo usmerjen zlasti v samega sebe, raje kot na Boga, to pa je pravzaprav rezultat materialističnega pristopa do človeka, sveta in življenja. Tako je treba vedno gledati na čustva ljudi, ki imajo prvo mesto, na podlagi čustvenega pa se potem usmerja vse drugo. Sv. Janez od Križa je lepo učil, da je napredovanje v duhovnem življenju pogojeno s tem, da je naše življenje utemeljeno v Bogu, ne pa v nas samih oz. v ljudeh, v stvareh ali v tolažbi, ki jo nudijo. Treba je torej preseči svoja čustva, da bi iskali nadnaravni cilj, h kateremu smo v osnovi namenjeni. Naš končni cilj je nebeška blaženost, ki nam je v določeni meri lahko zagotovljena tudi že tu, v polni meri pa potem v nebesih.

Racionalizem

Naslednja nevarna filozofija je racionalizem, ki načeloma pravi, da nam je spoznanje reči prirojeno, torej je v nas samih. Tudi to je privedlo do neke vrste imanentizma (tostranskosti), kjer so ljudje pravzaprav ujeti v sami sebe. To pojmovanje se zasledi tudi v vzgoji, kjer se predpostavlja, da ima otrok, mladenič ali človek že vse, kar potrebuje. Vsakdo mora le samega sebe izraziti. V tej smeri lahko rečemo, da je človek nepopisan list ali tabula rasa (ne pa, kakor so učili Rousseau in podobni, da je človek po naravi dober, da ni grešen), v smislu, da nima še določenih znanj in spoznanj ter veščin, zato pa se mora tega naučiti tako, da gleda izven samega sebe, da mu torej to drugi dajo. To privede do tega, da se ljudem pravi, naj »sledijo svoji vesti« ali da delajo »kakor čutijo« (tu je povezava s sentimentalizmom), četudi bi delali narobe, ker ne bi sledili nadnaravnim in naravnim zakonom (teh se tako ali tako ne priznava).

Racionalizem in materializem 

Vsaj zadnjih sto let se je na življenjskem področju jemalo racionalizem in materializem skupaj, vse to pa potem apliciralo na moralni zakon, torej na to, kako naj človek živi. Glede na to, da materializem pravi, da ni nič onkraj materialnega, potem človeka pripelje do prepričanja, da človek nima odgovornosti pred Bogom, kakor tudi, da nima svobodne volje, saj je oboje nematerialno. Človek je samo materialen, zato je proizvod fizičnih zakonov. Racionalizem po drugi strani spodbuja negativni odnos do telesa. Telo je samo dano, kot neke vrste orodje ali instrument, človek pa lahko z njim razpolaga, kakor se mu zdi prav. Neodgovornost, ki jo je pripeljal materializem, in napačni pogled na telo, sta pripeljala do vseh pogubnih posledic, ki smo jim priča, od kontracepcijske miselnosti, pa do recimo "gender" ideologije, ko lahko nekdo trdi, da je recimo »ženska v moškem telesu«, saj to, kdo nekdo je, naj ne bi bilo povezano z njegovim telesom. Naravno pravo seveda tudi tu povsem izgine.

Naturalizem

Naturalizem je zmota, ki pravi, da je človek po naravi dober in da zlo ni plod zunanjih vplivov. Če torej človeka prepustimo samemu sebi, bo naravno usmerjen k temu, kar je prav. To, da je človek po naravi dober, sicer drži, vendar pa je človeška narava ranjena, tudi filozofi pa so znali, če so hoteli, opaziti, da je s človekom nekaj narobe. Ugotovili so torej, da človek včasih ve, kaj je prav, pa vseeno stori, kar je zgrešeno – vedeli so, da je človekova popolnost v vrlinah, pa vendarle je slednji nagnjen k pregrehi. Nauk o izvirnem grehu je tako nekaj ne obhodnega, kar ni jasno raznim »družbenim pravičnikom«. Človek, ki je prepuščen samemu sebi ali le človeškemu vodstvu, bo pogosto prišel do tega, čemur se reče »heterogeneza ciljev«, to pa je, da imamo sicer neke dobre namene, ki pa se spremenijo v svoje popolno nasprotje, da se dobri nameni izrodijo v slabe ali celo katastrofalne rezultate.

Historicizem

Zadnja napačna filozofija, ki jo bomo obravnavali, je historicizem, ki ga prvenstveno najdemo pri Heglu. Ta filozof je v osnovi mislil, da so stvari neprestano spreminjajo, da so v nekem toku, pa ne morejo, da ne bi neprestano tekle in se spreminjale. Nikdar torej ni nič obstojno, enako, isto, temveč se spreminja, menja. Kar torej pri ljudeh nekdo reče ali uči, je le plod zgodovinskih okoliščin, v katerih to pravi ali uči. Seveda iz resničnosti vemo, da temu ni tako, ampak se bistva nikdar ne spremenijo, torej se niti človek v svojem bistvu ne spremeni in se ne more spremeniti. Kristus je dejal, da njegov nauk, ki ga bodo učili njegovi apostoli in učenci, torej Cerkev, ne bo prešel, se ne bo spremenil, hkrati pa tudi opozoril, da se bodo učile stvari v nasprotju z njegovim naukom. Zakaj? Ker pride do historicizma tudi v tem pogledu. Treba je namreč pogledati, kakšne so bile razmere in okoliščine, v katerih je Jezus, vedno in samo le Jezus, neke zadeve učil oz. je vprašanje, kako so njegovi učenci te reči slišali in sprejeli. Nič od tega ni gotovega, ker, kot je dejal neki visoki cerkveni dostojanstvenik, Jezus ni imel snemalnega traku. Poleg tega pa se časi tako ali tako menjajo in spreminjajo, kar naj bi bistveno vplivalo tudi na človeka in na njegovo naravo. Kot da Jezus ne bi bil Kristus, Božji Sin, torej Bog, ki je gospodar tega našega časa, je nad njim, zato pa je podal nauk, ki je večen. Vsi ljudje vseh časov in generacij so sposobni sprejeti nauk Cerkve, ki je seveda Kristusov nauk, in živeti po njem. Res je sicer, da se okoliščine spreminjajo, pa moramo tudi slednje upoštevati, pa vendar je končni cilj vsake generacije vedno en in isti – rešitev duš tiste generacije. Ker se človeško bistvo ne spreminja, se pregrehe, vrline in popolnosti nikdar ne spremenijo. Vse, kar se spremeni, so zunanji vplivi sveta in okolja na človeka, ki pa nikdar ne menjajo bistva.

Narava in milost

Vsi vemo, da se milost opira na naravo, kar pomeni, da moramo, če želimo povečati milost, najprej poznati človekovo naravo. Če imamo napačno razumevanje človeške narave, bo to seveda slabo vplivalo na naše posvečevanje, torej na naše izboljšanje. Človek ima svojo naravo in postavljen je bil znotraj nekega sistema, ki se imenuje naravni zakon. Imamo tri načine, da spoznamo človekovo naravo: 1. po razodetju; 2. po naravnem pravu in 3. po naših lastnih izkušnjah samih sebe in drugih. Nauk o človeku je v nauku Cerkve, naše presoje pa so pogosto izpostavljene zunanjim vplivom, dandanes jih močno pogojujejo elektronska sredstva, poleg že omenjenih zgrešenih pogledov, ki smo jih pogledali, ki pa nas jih po večini povsod učijo in jih propagirajo. Kot zadnje nam preostane še pravilno pojmovanje naravnega zakona. To nam je podal sv. Janez Pavel II. v svoji okrožnici Veritatis splendor.

Naravni zakon

Ker moramo slediti naravnim zakonom, da bi bili rešeni, je zelo pomembno, kako gledamo na človekovo naravo, saj to pogojuje naše mišljenje in našo življenjsko filozofijo, torej konec koncev vodi to, kako živimo. Usmerjeni smo proti določenim dobrinam, ki so v svojem bistvu presežne, a se odslikavajo v naravi, v polni meri pa so le-te v Bogu samem oz. to Bog je. Te presežnosti so: eno, resnično in dobro/lepo. V končni meri smo zato poklicani k iskanju Boga samega in k temu, da vršimo njegovo voljo. Ker je Božji obstoj mogoče spoznati že z razumom, je mogoče prav tako spoznati, da obstaja neki naravni zakon, ki ima nadnaravni izvor. V naravi so tako določene nespremenlljive resnice in resničnosti, določeni zakoni, ki se ne menjajo in spremenijo, zato pa ljudje prav živijo le, če se jih držijo. Ko gre človeštvo proti naravnim zakonom, ki so nadnaravnega izvora, dela proti samemu sebi, si žaga vejo, na kateri je zrastlo. 

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

Različna merila

Skozi drugačno prizmo (15)

Na sobotni dan, ko sva z našim urednikom praznovala rojstni dan (27. julija), so določene ženske predstavnice sprožile akcijo, h kateri so pozvale čim več predstavnic po Italiji. Pri akciji naj ne bi nosile modrčka, tisto, kar je zanimivo, pa je, da so bili k akciji pozvani tudi moški – načeloma tega kosa oblačil moški ne nosimo, ampak dobro. Te ženske so želele biti solidarne z ženskim kapitanom (mi se jezikovnega feminizma pač ne gremo!) Carolo Rackete, ki se je na sojenju pojavila brez modrčka, kar bi moralo, vsaj po prepričanju določenih, miniti brez vsake težave, a ni bilo tako. Provokacija je obrodila (želene?) sadove in maskilistični svet se je ponovno izkazal v vsem svojem krivičnem sijaju. V glavnem, če se na sojenje samo niti ne oziramo, pa je jasno, da se je Nemka pojavila na sodišču oblečena tako, kot je želela, nihče pa ji ni delal težav. 

V Trstu je bila zgodba za nekega moškega drugačna, ko se je pojavil na sodišču v kratkih hlačah in japonkah – poslali so ga domov, ker ni bil primerno oblečen. Sodnik je lepo dejal: “Naj pride v sodno dvorano v spoštljivi obleki”. Odvetniki naj bi moškega opozorili, naj se za sodno razpravo primerno obleče, a da naj jih ne bi hotel poslušati. Tako so zagotovili sodniku, ko se je pritožil glede obleke moža. O svojem dejanju je sodnik dejal: “Četudi ni podrobnih navodil o tem, kar se sme ali ne sme imeti oblečeno, pa pravilnik postopanja sodniku podeljuje nalogo, da zagotovi spoštovanje in spoštljivost med javno razpravo”. Moški se je čez eno uro spet pojavil v primerni obleki, tako da so lahko uspešno izvedli sodno razpravo. V primeru nemškega kapitana sodnik ni ukrepal, morda tudi zato, da ne bi še dodatno dvigoval prahu v že tako razgretih okoliščinah, tega ne vemo. 

Vsekakor pa lahko opazimo, kako v zadevi oblačenja vlada velika nespoštljivost in nezrelost, s katero se merimo tudi po naših cerkvah. Tudi tam vladajo dvojna merila. Na eni strani smo tisti, ki smo podobni tržaškemu sodniku, na drugi so tisti, ki jih obleka, v veliko primerih tudi liturgična, sploh ne zanima, tako da se lahko vsakdo, vključno z mašnikom, obleče, kot pač želi. Vse v smeri vsesplošne svobode, ko naj bi se lahko povsod, tako v družbi kot čedalje bolj tudi v Cerkvi in v cerkvi, ljudje obnašali, začenši z mašnikom, tako, kot pač želijo. Ali tako, kot sami mislijo, da je prav. Izgovori so različni, važno pa je, da se vsi in povsod zabavamo in se imamo “fajn”, vse ostalo ni pomembno.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Je današnja družba povsem tekoča?

Skozi drugačno prizmo (14)

Zanimivo je bilo prebirati članek Marcella Venezianija glede tekoče družbe, ki je po Zygmuntu Baumanu postala praktično že neke vrste »dogma«. Vprašanje je namreč, če nismo te označbe v našem času že presegli, pa bi zato morda kazalo podati ugovore tej utekočinjenosti naše družbe, ki jih naš novinar strne v tri. 

Prvi je kemijske narave, kjer imamo najprej trdno, nato tekoče stanje, nazadnje pa še plinsko stanje.

Morda je torej napočil čas, da naznanimo, kako je tekoče stanje že preseženo v korist plinskega, ki se bolj sklada »s prevlado etra in neotipljivimi elektromagnetnimi valovi«. Zanimiva se mi zdi zlasti prva primera, saj je dandanes resnično marsikaj izredno hlapljivo, prav kakor kak eter, in sicer v časovno zelo kratkem intervalu, pa nima nekega pravega obstanka. Po drugi strani pa ta dandanašnja prevlada samih čustev tudi ustreza »neotipljivim« elektromagnetnim valovom, ko ni nič zares oprijemljivega in konkretnega. 

Drugi ugovor, ki ga podaja Veneziani, je ta, da »utekočinjenost ne sovpada s popolno pozabo in zanikanjem vsakršne oblike, saj obstaja, kakor nam razlaga molekularna biologija, tudi vodni spomin, ki vzdržuje sled snovi, s katerimi je prišla v stik«. Nato uporabi nekaj mitoloških podob: »Imamo Leto (Lethe), vodo pozabe, vendar imamo tudi vodo spomina, reko, ki so ji v antiki rekli Evnoja in ki teče blizu Lete«. Potem nadaljuje, da imamo kot nekakšno butanje valov, ki ponazarja določeno vračanje ali povratke, poleg tega pa imamo še nekaj, kar navadno označujemo kot negativno, ki se utekočinjenosti upira: »To je npr. plastika v naših morjih, ki ni niti biološko razgradljiva niti se ne more stopiti v vodah«. Ta drugi ugovor je biološko-ekološki in mitološki, pa vidimo, kako »verska resnica« tekočinskosti ne drži povsem. 

Imamo pa še tretje vrste ugovor, ki bi ga lahko označili kar kot naravni, ki nam pravi, da četudi so naši odnosi plavajoči, tekoči in plinski, še vedno ostaja tudi nekaj trdnega, kar je pa vse tisto od nekdaj veljavno, kar pa smo dandanes nekako na novo odkrili, prav kakor kako poplavljeno območje, ki je ponovno pokukalo na dan izpod voda. »Onkraj narave pa obstaja neka moč, neki veter, ki veje in ki so ga v antiki imenovali duh, obstaja duša, ki je življenjski dih. Mi pa smo narejeni iz vode, mesa, kosti, pa iz razuma, duha in spomina. Precej našega izgine, precej našega se spremeni, nekaj našega obstane. Izpod Baumanovih voda vzniknejo Heideggrova tla. Končno pa tudi tekoča družba potrebuje posode za skladiščenje, ki bi preprečile razlivanje in razsipanje le-te. Bolj ko je neka družba ali neko življenje tekoče, bolj potrebuje posode ali kanale, torej čut omejenosti«. 

Skratka, da je naša družba tekoča, velja, a le do določene meje, v določeni meri, ne velja absolutno in povsem. Vedno ostaja še nekaj trdnega, veljavnega, neko seme, neko upanje, da bo nekoč spet kaj vzcvetelo in obrodilo sad.

Objavljeno v tedniku Novi glas