Prilika o pšenici

Ste bili kaj pozorni na naslov te objave? Nekaj v naslovu manjka. Tisto, kar manjka naslovu, manjka tudi v naših pogovorih, razmišljanjih... celo v življenju s tem ne računamo. Temu se reče greh. Če greha ni, potem ni niti odrešenja. Potem ni niti ljulke v naši priliki. Apostol Pavel pravi, da se je tam, kjer se je pomnožil greh, prav tako pomnožila milost. Če torej ni greha, kje je potem milost? Danes se duhovnikom velikokrat zgodi, da mu pri spovedi kdo reče, da nima grehov. Uboga torej žena, najdena v prešuštvovanju - zdaj vsaj vem, kje so našli kamenje za napis "Naš Tito" na Sabotinu :). Treba je torej računati z grehom. Prilika nas namreč uči, da na njivi našega življenja ni vsejano le seme dobrega, seme Božje besede, njegovih del, temveč je tam zasejano tudi seme hudobnega, ki se vtihotapi v naše življenje kakor tat. Od kdaj je tako? Ste že kdaj slišali za izvirni greh? No, od takrat je tako. V našem življenju tako uspeva tako dobro, kakor tudi zlo. Ko pa že govorimo o dobrem in zlu, moramo spregovoriti še o eni stvari - o svobodi. Kakor je Bog najlepšemu angelu pustil, da se je nekoč svobodno odločil proti njemu, tako tudi nam dopušča možnost svobodne odločitve. Vsak od nas tako svobodno izbira, če bo živel v dobrem ali v zlu. Ker pa je Bog tako dober, da ve, da se, čeprav si želimo dobro, mnogokrat odločimo za zlo, nam daje možnost vrnitve na pravo pot. Prav zato imamo zakrament svete spovedi, ki danes ni več v modi. V svoji dobroti nam pri njem Bog izbriše naša hudobna dejanja, vendar pod določenimi pogoji. Najprej moramo priznati, da smo grešni, se za naša dejanja skesati in se zanje spokoriti. To pa pomeni, da moramo priznati, da smo mali, ubogi grešniki, obsojeni na propad brez Božje pomoči. Bog pa nam prihaja na pomoč preko zakramentov, kakor smo že dejali. Eden od pomembnih pogojev, da se z njim srečamo pa je tudi ta, da priznamo, da ljulka obstaja, in, da se zavežemo, da se bomo proti sovražniku, ki jo seje borili, a ne sami, temveč z Božjo pomočjo.

O semenu

Nekoliko sem razmišljal o priliki te nedelje, ki nam govori o sejalcu in semenu. Moja misel se je naobrnila na življenje. Tudi to je seveda Božji dar, pravzaprav ga Bog vseje, potem pa zraste. Ni se mi toliko vrtel v glavi začetek našega življenja kot pa odrasla doba - čas odločitve. Kaj torej takrat napraviti s tem semenom, s tem življenjem, s tem Božjim darom? Možnosti je več. Lahko sedimo križem rok, se ne odločimo, ne tvegamo, se ne potrudimo, nočemo napora - in seme pade na kamnita tla, kar pomeni, da tudi iz našega življenja ni nič. Lahko pade med trnje - to so vse pasti tega sveta, ki prežijo na mlade ljudi. Tam se naše življenje lahko zaduši. Seveda to ni definitivno, lahko še pravočasno spoznamo in enkrat seme vendarle pade na rodovitna tla. Kot tretja možnost se ponuja ta, da seme vendarle pade na rodovitna tla, da namreč iz svojega življenja nekaj naredimo. To pomeni, da se zavedamo, da je življenje Božji dar, da smo mi Božji dar, da smo edinstveni. Kot takim nam je Bog dal številne talente, ki nam lahko pomagajo, da obrodimo sad. Važno je, da obrodimo sad, kolikšnega niti ni tako pomembno. Seveda lahko rečete, da moje razmišljanje nima povezave z evangelijem, vendar sam mislim, da jo ima. Če namreč Božja beseda ne pade na rodovitna tla, potem tudi naše življenje ne more obroditi sadu. Seveda lahko seme celo življenje pada na kamnita tla in med trnje, vendar pa je Bog neutruden sejalec, ki seje vsak dan znova. Lahko se zgodi, da seme na rodovitna tla pade zadnji dan, zadnjo uro našega življenja - važno je, da pade na rodovitna tla.

Tabu smrti

Že leto dni po slovenskih knjigarnah iščem knjižico francoskega avtorja Erica-Emmanuela Schmitta Oskar in gospa v rožnatem. To, česar nisem našel v slovenščini (takoj jo namreč razgrabijo), sem našel v italijanščini. In kaj je zanimivega v njej? V nekaj straneh velik pisatelj obravnava in, na nek način, pride do dna prepletanju ljubezni in smrti. Smrt je danes postala tabu tema, zato je knjižica v stilu Malega princa na to temo zelo, zelo dobrodošla. Tabu tema je tudi trpljenje in, nenazadnje, Bog - vse to najde svoj prostor v tej knjižici. Oskar ima namreč le deset let, vendar pa je njegovo življenje pri kraju, saj ga ubija levkemija - in on to ve. Ve, vendar pa o tem z nikomer ne more (sme) govoriti, saj se odrasli iz strahu delajo kot da tega ne vedo. Le starejša gospa, ki otroka vsak dan obiskuje, zazna njegovo lakoto po odgovorih na temeljna življenjska vprašanja. Predlaga mu zanimivo igro: predstavlja naj si, da v enem dnevu živi deset let, na koncu vsakega dne pa naj Bogu piše pismo, da bi mu povedal o svojem življenju. Oskar je sprva skeptičen, saj mu neverni starši o Bogu niso nikdar govorili, vendar pa ga gospa nazadnje prepriča. Tako si predstavlja, da živi pri dvajsetih, štiridesetih, devetdesetih letih - vse do svoje smrti pri sto desetih letih oz. deset dni od začetka igre. Temeljne življenjske resnice so v pretresljivem, na trenutke celo šaljivem, slogu nanizane v teh pismih Bogu. Hrepenenenje po združitvi z Bogom raste hkrati z napredovanjem dečkove bolezni. To vse pomaga tudi stari gospe, da obnovi svoj odnos do Boga in, da dobi pogled otroka, ki lahko vidi stvari, ki jih odrasli niso sposobni videti. Pravzaprav jih niti nočejo videti. Postavlja si tudi vprašanja, ki si jih odrasli nočejo oz. so prehitro zadovoljni s površnimi odgovori. Na koncu starši sprejmejo Oskarja takšnega, kakršen je. Na začetku ga namreč na smrt bolnega niso želeli. To Oskar lepo primerja z Medvedkom Bernardom, ki ga on še vedno ima za svojega, čeprav je brez oči, brez polovice pliša... starši pa so mu kupili novega medvedka, misleč, da je le estetsko brezhiben medvedek vreden otrokove pozornosti. Ali nismo tudi mi ponavadi takšni do ljudi?

Oskar se na koncu pobota s starši in jim omogoči, da ga sprejmejo takšnega, kakršen je, da ga ljubijo takšnega, kakršen je. Ob svoji smrti pusti deček na nočni omarici listek, na katerem piše: "Samo Bog ima pravico, da me zbudi".

Čudovita knjižica, ki vam jo toplo priporočam v branje. V njej je smisel našega življenja in trpljenja, pa tudi smrti. Videli boste tudi, da Bog ni enak božičku.

Pogum preprostih besed

V italijanskem katoliškem dnevniku Avvenire sem prebral zanimivo kolumno novinarke Marine Corradi, ki govori o nestrinjanju italijanskega reprezentančnega nogometaša Gennara Ivana Gattusa s poroko homoseksualcev, ki jo je leta 2005 uzakonila španska vlada s premierjem Zapaterom na čelu. Moje razmišlajnje najdete že vmes, potem pa še na koncu.

Nogometaševe besede so naslednje: "Ne strinjam se s homoseksualnimi porokami.Sam verjamem v družino. Če pa verjameš v družino in v svojo religijo, potem se s tem ne moreš strinjati. Smo pa v letu 2008 in vsakdo dela kakor želi." "Tako je odgovoril borbeni igralec Milana pred tekmo med Italijo in Španijo, kjer so si novinarji nekoliko privoščili južnjaka, doma iz Kalabrije, ki je samo podal preprost odgovor na zastavljeno vprašanje, da je poroka zanj namreč med moškim in žensko. V današnjem času pa je treba veliko poguma za preproste besede. Seveda je predsednik zveze "Arcigay" takoj izjavil, da bo na tekmi držal pesti za Španijo." Že tu se lahko nekoliko zaustavimo - v svetu, ki se ima za demokratičnega, in, kjer naj bi vladala svoboda govora, nekdo ne sme izraziti svojega mnenja, če je le-to tradicionalno naravnano in se sklicuje na neke krščanske vrednote, če se to mnenje ne sklada s tistim, kar pravi današnja "intelligentia". Enostavno morali bi se strinjati z mnenjem samozvane inteligence, drugače smo takoj izpostavljeni zgražanju in celo medijskemu linču. Da je Gattusov greh tudi to, da je južnjak pa nazorno kaže odziv italijanskega dnevnika "La Repubblica". Kolumnist Michele Serra je kratko in ironično posvaril nogometaša: "Denar ni dovolj, da bi emancipiral (osvobodil op. A.V.) duha, zato Gattusovo mnenje ostaja v okviru večne ljudske omejenosti« Svoj prispevek nato zaključi: "Če bi le hotel, bi si z vsem denarjem, ki ga Gattuso zasluži, lahko kupil kak časopis in celo kako knjigo, ki bi mu lahko bolje razložila, kako je v resnici s temi zadevami." "Ta ignorantski nogometaš naj si torej prebere kako knjigo, kakšen časopis, najbolje "La Repubblica". V teh nekaj vrsticah je povedano vse o določenih intelektualcih. Na zastavljeno vprašanje človek civilizirano odgovori, da je, glede na njegovo zgodovino in religijo, poroka med moškim in žensko. Dopusti tudi možnost nestrinjanja. Da pa nekdo replicira z "preberi si kako knjigo" in "pouči se, kako je s temi stvarmi", se to očitno sklicuje na neko objektivno resničnost, na neko dogmo. S temi stvarmi pač je kakor je in Gattuso, okužen z "večno ljudsko omejenostjo", tega ne ve. Za Serrovo ošabnostjo v slogu profesorja izza katedra se skriva oster ton politično korektnega "duhovnika", ki popravlja tiste, ki zaidejo od predpisanega splošnega čuta. V resnici bi anketa med Italijani pokazala, da se mnogi, tudi s spoštovanjem do homoseksualcev, poistovetijo s preprostimi besedami, ki jih je izrekel nogometni reprezentant: "Zame je poroka med moškim in žensko". Vseeno pa v medijih govori tisti razred novinarjev in izobražencev, ki ne izhaja iz te ljudske kulture, oziroma jo je zapustil, tudi zato, ker je veter pihal v drugo smer." Kolumnistka nadaljuje: "Situacija v Italiji je podobna kakor v ZDA: gre za kulturno, religiozno in tudi ekonomsko razliko med Medijskim sistemom in prebivalstvom, zaradi katere se pogosto dogaja, da resničnost, ki jo predstavljajo mediji, ni enaka ljudski. In tako si nogometaš iz Corigliana v Kalabriji, ki je s pomočjo svojih nog (in svoje glave) ušel usodi večine svojih ljudi, če še vedno razmišlja tako, kakor se misli v njegovih krajih, hitro nakoplje ukor politično korektnega kateheta."

Res zanimiva kolumna in prav lepo se da najti v vsem tem tudi stanje duha na Slovenskem, kjer bi bil vsakdo, ki bi si drznil biti tradicionalno ljudski in imeti krščanski pogled, takoj napaden s strani medijev kot zadrt klerikalec z zastarelim načinom razmišljanja. Vsakdo, ki si upa kaj reči proti "drugačnim" je nestrpen, rasist... Človek naj bi znal razmišljati le, če razmišlja kakor ta "high class", v nasprotnem primeru pa je ignorant, saj drugačnega mnenja kot je tisto v medijih sploh ni. Dragi bralci, upam, da ste razmišljujoči, hkrati pa tudi upam, da ste še vedno vsaj malo tradicionalni in vam družina kot zveza med moškim in žensko še vedno veliko pomeni, vam je vrednota. Žal so se tudi po naših ulicah znašli plakati z "drugačnimi" družinami, vendar neke peticije proti temu ne koristijo. Kristjani moramo biti glasni na drugačen način. Morda v Sloveniji tega načina še nis(m)o našli.

Ne bojte se

Pri svojem razmišljanju sem si pomagal s komentarjem Božje besede: G. Ravasi. Secondo le scritture, Anno A, Edizioni Piemme, Casale Monferrato 1992.

Božja beseda 12. navadne nedelje je prepletanje preganjanja in zaupanja, miru in razdajanja. Že sv. Avguštin je v svojem delu Božja država (De Civitate Dei) rekel, da učenec "mora nadaljevati svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga". Že res, da je na svetu veliko negativnih stvari, da vsak dan doživljamo trpljenje, vendar pa se moramo tudi zavedati, da smo po drugi strani v Božjih očeh nekaj edinstvenega, da smo veliko vredni. Bog je zelo pozoren, četudi se nam ne zdi tako - Jeremija ga čuti ob sebi kot junaka, ki ga ščiti pred nasprotnikom, pa tudi Jezusov govor nam pravi, kako niti vrabec ne pade na zemljo brez Božje vednosti, potem pa pravi, da so nam celo lasje na glavi prešteti (pri meni ima sicer nekoliko manj dela). Bog je torej pozoren na majhne in krhke resničnosti, toliko bolj pa je pozoren na veliko in dragoceno resničnost svojega sodelavca. Gospoda moramo torej priznati pred vsemi, brez strahu, saj nam v perspektivi večnosti sodniki sveta nič ne morejo. Bolj kot to bi nam morale v ušesih odmevati besede, da nas bo tudi Gospod priznal, če bomo mi njega, in obratno, da nas ne bo priznal, če mi njega ne bomo.

Težke so te besede za tiste, ki v večno življenje ne verujejo, vendar pa so polne tolažbe za vse nas kristjane, če le upamo in zaupamo, da je naš dom v nebesih, da se naše potovanje na zemlji konča šele tam. Svet je res poln krivic, še posebej za male in nepomembne, in zdi se, da nas življenje vseskozi le tepe, sreče in tolažbe pa ne nudi, vendar pa nam evangelij pravi ravno to, da Bog vidi ves naš trud, vse naše trpljenje, padce, neuspehe in nam bo za vse dal ustrezno plačilo, zato je strah odveč. Preganjanje je za kristjana danes ponovno zelo aktualna tematika, čeprav je njegova oblika danes drugačna, bolj prefinjena. Naša naloga pa ni prav nič spremenjena - oznanjati moramo evangelij, svetu brez Boga moramo tega prinašati. Pravi kristjan mora vseskozi izražati radikalno vero v Boga Očeta in istočasno solidarnost z usodo križanega Jezusa Kristusa. Iz tega dvojega izhaja učenčeva svoboda v odnosu do človeških strahov in izsiljevanj, hkrati pa tudi vnema v oznanjevanju evangelija. Ta svet nas potrebuje, ker potrebuje Boga. Pa tudi Bog nas potrebuje za svoje orodje. Naj nas torej ne bo strah, saj za nas skrbi Bog.