Duhovnik in družba

V dnevniku italijanske škofovske konference so celo leto ob sredah izhajala razmišljanja o figuri duhovnika, z naslovom »I preti e noi«, izpod peresa psihoterapevta Vittorina Andreolija. Ta je sicer neveren, a hkrati zelo spoštljiv do Cerkve in ga je figura duhovnika očarala. Razmišljanja so bila zaobsežena v petdesetih nadaljevanjih in so se nanašala na vse bistvene teme duhovništva, pa tudi družbe, v kateri duhovnik živi. Očara ga tudi podoba Kristusa. Ob koncu »potovanja« (kakor ga je Andreoli poimenoval), je bil z avtorjem opravljen intervju, ki lepo pokaže bistvo obravnavane tematike in njegov pogled na vse skupaj. Objavljam nekakšen povzetek odgovorov in se nadejam, da bo vse skupaj kmalu izšlo tudi v knjižni obliki. Bilo bi dobrodošlo tudi za slovenskega bralca.

Andreolijevo prepričanje je najprej to, da je duhovnik ena od najbolj pomembnih in zanimivih osebnosti naše družbe in najbrž edini, ki si je izbral pogled proti nebu, proti Bogu, ter tako obrnil človeško logiko, ki je usmerjena predvsem k tuzemskim izbiram in odločitvam. Duhovnik želi in tudi mora predstavljati nekoga Drugega in ne sebe, to pa je vsekakor edinstveno.

Duhovnik je povsem izvirna osebnost, pravi »unicum«, saj ima pogum zanikati, da je njegov pravi smisel le na zemlji, s tem ko je poslušen Bogu. Kakorkoli ga že želimo presojati, je njegova navzočnost tudi stvarna navzočnost Boga.

Duhovnik je danes edina osebnost te družbe, ki, namesto da bi se ošabno košatil, odprto priznava svojo grešnost. Občutek je ta, da bi se marsikdaj o duhovniku rado predstavilo neko podobo nerealistične popolnosti, kakor da bi se v njem moralo zbrati vse najboljše. Družba sama nazadnje pride do tega, da od duhovnika zahteva neko popolnost, ki je on, mož služenja, grešnik, ponižen do točke, da za pomoč prosi vsakogar, ne more dati. Duhovnik ni direktor podjetja: glede na to, da njegovo življenje poteka ob stalnem soočenju z Bogom, je on od vseh najrevnejši. Zato je zelo lepa podoba duhovnika, ki moli, z držo tistega, ki priznava svojo šibkost do te mere, da se izroči v Božje roke.

V tej tako »nepopolni« družbi se pogosto najde kdo, ki goji nestrpnost do prisotnosti duhovniške figure v njej, in celo išče njegove napake. To se dogaja iz preprostega razloga, da je duhovnik nadležno ogledalo, vest družbe, in sicer tudi za ateiste, ki se zadnje čase robato razburjajo. Aroganca le-teh je neznosna, toda celo za tistega, ki razglaša svoj ateizem, duhovnikova navzočnost govori na provokativen način. To je dokaz, da je to zanje moteče.

Ko duhovnik spreminja kruh in vino v samo Božjo navzočnost, omogoča srečanje s Kristusom. To bogati pomen duhovnikove navzočnosti: ni le vest družbe, ampak mož, ki deluje v Božjem imenu.

Kdor se za to odloči, mora biti duhovnik do konca, mož molitve, ki ljudem govori o Bogu, in ne o sociologiji. Biti mora resničen človek, torej tudi ranljiv, vendar mora prinašati véliki načrt odrešenja. Ta se za današnjega človeka imenuje 'smisel'.

Nekateri duhovniki, ki so prisotni na družbeni sceni, izražajo neke vrste protagonizem, ki jih vodi do tega, da Boga izrabljajo, da bi izpadli pomembnejši. Kot neveren je Andreoli alergičen na duhovnika, ki, namesto da bi predstavljal Boga, igra neko drugo vlogo. Res je sicer, da mora živeti znotraj družbe, vendar pa taista družba potrebuje Boga, ne nekaj drugega. Duhovnik mora zato znati poklekniti pred vsemi (v smislu, da se ne boji pokazati, kdo je v javnosti, da javno izpoveduje Boga op.p.). Jasno mora pokazati, da je popolnoma Božji človek. Andreoli pravi, da tudi zaradi tega dobro razume dobro razume cerkveno zahtevo po celibatu.

Izgleda, da je današnja družba povsem izgubila smisel življenja in stvari. V družbi pa obstaja figura, in sicer duhovnik, ki mu je pri srcu prav vprašanje smisla. Duhovnik danes že s samo svojo prisotnostjo zastavlja vznemirljiva vprašanja in daje neke odgovore, ki gredo v smeri iskanja izgubljenega smisla v nekem času, v katerem se je v prah zdrobilo tudi zlato tele, po imenu denar.

Mladi se za duhovništvo ne odločajo, ker jih je strah, tudi zato, ker zgleda, kot da morajo duhovniki biti nadčloveški, popolni, hiperaktivni. To zagotovo v veliki meri jemlje pogum. In vendar vemo, kako so se véliki duhovniki-svetniki čutili nevredni svoje službe, in so se pogosto posluževali spovedi. Moramo paziti, da bi ne zavrnili podobe duhovnika na podlagi kriterija nezmotljivosti in učinkovitosti. Največji duhovnik ni modrec, ampak se počuti 'razbitina'. Da se razumemo: mlademu človeku, ki bi rad postal režiser, ne smemo reči, da bo moral biti Steven Spielberg (Andreoli sicer uporabi vélikega italijanskega režiserja Lucchina Viscontija, vendar mislim, da ga slovenska javnost skorajda ne pozna, zato sem raje dal režiserja, ki je vsem znan op.p.). Nekomu, ki si želi postati duhovnik bi morda morali reči nekaj v tem smislu: »Poskusi, Gospod ti bo zagotovo pomagal«. Mnogi od tistih, ki so postali duhovniki, niso bili neki veliki intelektualci. Mladim moramo pomagati, da med mnogimi klici lahko zaslišijo tistega, ki jih kliče: če je resnično Bog tisti, ki kliče, potem jih ne more klicati prav malo.

Še potrebujemo avtoriteto?

Besede nedeljskega evangelija nam jasno spregovorijo o Kristusovi avtoriteti, kar se tudi sklada s sobotnim godom sv. Janeza Bosca. Kristus je ljudi učil ne kakor drugi, ampak z besedami avtoritete. Te besede torej niso plehke, niso del neke lepe zgodbice, ampak imajo v ozadju neko zahtevo, nekaj, kar poslušalca ne more pustiti ravnodušnega. Besede lahko sprejme ali jih zavrne, ne more pa ostati isti kot prej, nekaj mora storiti.

Ali danes še potrebujemo avtoriteto? Dobro vprašanje, ki pa je povezano še z drugim: ali danes še potrebujemo vzgojo? Za vzgojo je avtoriteta namreč nujno potrebna, sicer je pogostokrat trud vzgojiteljev zaman. Vendar pa so se s tema vprašanjema spopadali že pred okrog dvestotridesetimi leti.

Na mestu je tu omemba Rousseauja, ki je v delu L'Emille (Emil) pisal o dečku Emilu, ki ga niso pokvarili z vzgojo. Ta deček je potem bil dober, ne da bi za to potreboval vzgojo, saj ga je narava naredila kot dobrega. Vsak človek je po njegovem mnenju namreč rojen kot dober, če rečemo z besedami Johna Locka, je vsakdo 'tabula rasa', nepopisan list, in ga vsako kasnejše ukvarjanje z njim umaže (seveda je to Rousseaujevo pojmovanje, Locke namreč pravi, da list popišemo z izkustvi, želel sem le uporabiti besedno zvezo, ki lepo opiše 'brezgrešnost'), ga pokvari. Seveda se je kasneje v praksi izkazalo drugače. Rousseau je namreč imel dva sina, ki ju je skušal ne vzgajati, ta dva pa sta se povsem izpridila.

Za človeka pride tu na dan tista temeljna resnica, da pač noben človek ni brez greha, ampak je vse od začetka zaznamovan s tistim temeljnim nagnjenjem, da greši. Ker pa je takšen, potrebuje nekoga, da ga naravnava na tisto pravo pot v življenju, neko avtoriteto. Če pa smo prav pošteni, vidimo tudi pri živalih, kako morajo starši svoje mladiče naučiti v življenju marsičesa, na primer letenja, iskanja hrane, skrivanja pred plenilci...

Logično torej sledi, da potrebujemo avtoriteto, da preživimo. Je pa res, da mora biti ta avtoriteta tista prava. Kakšna je prava, nas uči Jezus sam. Najprej ima tiste, ki jim govori in jih vzgaja, rad. Brez temelja ljubezni, ne bi njegova avtoriteta nič veljala. Njegova ljubezen pa je taka, da je pripravljen za ljudi dati življenje. Prav tak temelj morajo imeti tudi vsi vzgojitelji, s starši na čelu. Če naši varovanci, pa naj gre za lastne otroke, za učence, za veroučence, tudi prijatelje, začutijo, da je v ozadju naših besed ljubezen, da jim hočemo dobro, potem nam bodo prisluhnili in nas kdaj tudi poslušali.

Druga stvar pa je Kristusov zgled. Njegove besede niso take, da veljajo samo za poslušalce, ampak jih najprej izpolnjuje sam. Najprej s svojo pokorščino Očetu, potem pa tudi s svojo udeležbo v naših stiskah, trpljenju in smrti, ki jih da skozi tudi sam. Ob vzgoji svojih, se tudi sam vzgaja in gre proti svojemu cilju na zemlji - smrti na križu, a tudi vstajenju.

Če je torej naši avtoriteti zgled Kristus, potem bo tista prava. Vsak od nas potrebuje neko pot, da raste, na tej poti pa mu pri tej rasti pomagajo tudi avtoritete. Te ga vzgajajo z ljubeznijo, modrostjo in, ne nazadnje, z lastnim zgledom.

Primorska in slovenske pokrajine: nekoliko zgodovine

Za to publikacijo sem se odločil, ker že kar nekaj časa spremljam številne razprave glede pokrajin. Te se gibljejo od števila do imena, zraven bi morda dodali obseg, vsaj kar se zgodovine tiče. Gospodarske in druge sodobne dejavnike bi pustil ob strani, saj o njih nimam pojma. O teh naj zato raje pišejo tisti, ki se zanimajo za te stvari. Sam sem nekoliko pregledal zgodovinsko ozadje, posebej Primorske in Goriške, ko se trudim z diplomsko nalogo.

Ko govorimo o pokrajinah, se Primorci ne moremo izogniti nekaterim vprašanjem. Prvo je: ali ena pokrajina ali dve? Primorska kot jo poznamo danes kot geografski pojem, izhaja iz preteklega geografskega pojma, v rabi v Avstrijskem cesarstvu, in sicer je to Avstrijsko Primorje (Österreichisches Künstenland). To je bila kronska dežela (Kronland), ustanovljena leta 1813, s sedežem v Trstu, pod okrilje katere so spadali tri dežele (länder): mesto Trst z okolico, Istra in poknežena grofija Goriško-Gradiška, do leta 1822 (takrat je to ozemlje prešlo pod Kraljevino Ogrsko, 1849 pa pod novoustanovljeno Kraljevino Hrvaško) pa tudi Reka z okolico in t.i. Civilna Hrvaška (ozemlje do vključno Karlovca). Vsaka dežela je imela svojo avtonomijo (sedeža v Pazinu in Gorici), vendar pa so bili tudi podrejeni cesarskemu guvernerju v Trstu. Od leta 1816 je bilo ozemlje del Kraljevine Ilirije, s sedežem v Ljubljani. To kraljestvo je bilo razdeljeno na dva gubernija: Trst in Ljubljano. Okorog leta 1825 je prišlo do reorganizacije Avstrijskega Primorja (skoraj istočasno tudi do cerkvene reorganizacije), z razdelitvijo na le dva dela: Istro s prestolnico v Pazinu in Goriško, s sedežem v Gorici, Trst z okolico pa je bil podrejen neposredno cesarju, čeprav je v mestu bival tudi guverner.

Leta 1849 je bila Kraljevina Ilirija razpuščena, Avstrijsko Primorje pa samostojno kronsko ozemlje (Kronland), na čelu katere je ostal guverner v Trstu. 'Pokrajine' so tako bile tri: Istra, Goriško-Gradiška in Trst z okolico, ki ni bil več pod direktnim cesarskim nadzorom. 1861 sta Istra in Goriško-Gradiška postali administrativno samostojni (sta ustanovili svoj deželni svet z deželnim glavarjem), 1867 pa tudi Trst. Vloga guvernerja je tako postala bolj prestižnega pomena. Leta 1918 je bilo ozemlje pripojeno Italiji pod imenom Julijska Benečija (Venezia Giulia), danes pa kot pojem še živi pod imenom Primorska, ta kot vemo obsega večji del ozemlja, pač vse, kar spada k Republiki Sloveniji.

Ti zgodovinski podatki torej govorijo po eni strani v prid ene pokrajine, po drugi strani v prid dvema pokrajinama. V prid ene pokrajine zagotovo govori osredinjenost na Trst kot prestolnico in najpomembnejše trgovsko, kulturno in politično mesto, pa tudi občutek pripadnosti prebivalcev. V prid druge trditve pa je več stvari. Najprej zemljepisna razčlenjenost, drugič umanjkanje tržaške prestolnice (čeprav nimamo več niti Gorice, središče slovenske Istre pa je (p)ostal Koper), tretjič tudi nekdanja cerkvena razdelitev, ki je bila bolj prilagojena zemljepisni razčlenjenosti.

Sam sem za pokrajinsko enotnost. Za to imam več razlogov. Najprej sem Primorec, če me kdo vpraša, kam v Sloveniji spadam. Pod tem imenom se bo zlahka znašel tudi Kraševec ali Istran, pa še kdo (od Italijanske okupacije našega ozemlja dalje se sem štejejo tudi Idrijci in Pivčani). Mesto Trsta kot Pristanišča in pomembnega središča je prevzel Koper, in sicer precej naravno, za razliko od Nove Gorice, ki pač umetno ne more prevzeti primata Gorici. Smo tudi v eni škofiji. To enotnost zagovarjajo tudi naši zamejski rojaki v Italiji, ker pri dialogu večji pač tudi več pomeni – pokrajina Primorska bi tako bila ekvivalentna avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini. Administrativno se da vse rešiti, to po mojem ni noben velik problem. Nihče ni rekel, da mora, razen pokrajinskega sveta, vse biti v Kopru.

Kaj pa, kar se tiče vseh pokrajin? Zgodovinsko gledano bi morale pri nas obstajati naslednje pokrajine: Primorska, Kranjska, Štajerska in Prekmurje, Ljubljana pa bi bila avtonomno okrožje, a hkrati tudi sedež Kranjske. Del Koroške, ki ga imamo, je tako majhen, da nima smisla, da bi bil samostojna pokrajina. Prekmurje kot nekdanji del Ogrske je sicer majhno ozemlje, vendar kulturno zelo različno od Štajerske, s svojo zgodovino in tradicijo. Splošno gledano, imamo v Sloveniji tri prestolnice: Ljubljano, Maribor in Koper, pogojno še Mursko Soboto, vendar le zaradi neskladnosti s Štajersko. Ostala mesta, ki jih dajejo ob bok tem, imajo le lokalni pomen. Pri Slovencih pa je pač tako, da smo toliko bolj veseli in zadovoljni, kolikor bolj smo razdeljeni in razparcelirani na prafaktorje. Če bi denimo Italija imela podobno razmišljanje, bi imela kakih sto pokrajin.

Imeti čas za prijatelje

To stvar sem se že dolgo časa spravljal pisati, pa mi nekako ni uspelo, bodisi zaradi pomanjkanja poguma bodisi zato, ker sem se bal, da ne bom imel kaj povedati o temi, ki se me zelo tiče in verjamem, da se še marsikoga.

V življenju je pač tako, da imamo ljudje določene vrednote, če jih imamo, ena od njih pa so prijatelji. Prijatelje, pravijo nekateri, si izbiramo sami, jaz pa nisem tega mnenja in jih vidim kot dar. Kot velik in neprecenljiv dar. Naj bo naše pojmovanje tako in drugačno, smo si najbrž dokaj enotnega mnenja, da prijatelje potrebujemo.

Andrej Šifrer poje, kako si je treba za prijatelje vzeti čas. Morda niste o tej trditvi nikdar veliko razmišljali, ali pa ste in se tako pridružujete mojemu mnenju, da gre za modro trditev. Moja izkušnja je taka, da nisem še nikdar obžaloval, ko sem se odpovedal kaki svoji zadevi, ki bi naj bila v danem trenutku najpomembnejša, in se odpravil na srečanje s prijateljem ali prijateljico, največkrat ob kavi. To je bil vedno milostni čas, torej, kot smo ugotavljali v eni od prejšnjih objav, kairós. Vedno sem se sprostil (in se še), povedal svoje težave in prijatelj ali prijateljica mi je povedala svoje ali pa ne, to niti ni važno, pa tudi kakšna resna debata se je vnela.

Če pa je to vedno bil milostni čas, potem to pomeni, da ima tu prste vmes tudi Bog. Zame je namreč prijatelj velik Božji dar, velika milost, ki mi je bila dana, čeprav si tega morda ne bi zaslužil. Če pa je temu tako, potem se je treba za prijatelje zahvaljevati, se kdaj nanje spolniti, posebej v molitvi. No, kdaj pa kdaj jim je treba nakloniti tudi kakšno pozornost, vsaj po mojem mnenju.

Najprej sem se veliko obremenjeval s tem, da se tisti, ki sem jih imel za prijatelje velikokrat na moja povabila na kavo in na moje pozornosti niso kaj prida odzivali. Potem sem se s tem nehal obremenjevati, ker sem svoj človeški egoizem, ki zahteva plačilo za vsako stvar, zamenjal z mislijo, da je vse to treba delati drugače, da mora torej biti zastonj. Potem sem postal pozoren na druge stvari, ki sem jih včasih morda prezrl. Čeprav bi si želel, da bi kdaj dobil nazaj vsaj tisti 'hvala', kar je s človeškega vidika razumljivo. No, majhne stvari, majhni odzivi so potrjevali, da so ljudje pravzaprav hvaležni za vsako misel (lahko razumete tudi ne dobesedno kot modri izrek ali podobno), ki so je bili deležni z moje strani.

Ker pa si človek glede na svoje kratko življenje in svojo šibkost ter krhkost ne more privoščiti, da bi se vsem posvečal z isto količino časa, energije, ljubezni, potrpežljivosti... si ljudje potem res moramo izbrati, kateri so bolj prijatelji od drugih. Tu pa naletimo na prvo težavo. Ko se na kateri koli ravni v naši družbi zgodi nek izbor, se tistim, ki niso bili izbrani, to tudi jasno pove. Pomeni, da je potrebna neka neposrednost. Te po mojem mnenju danes manjka v naših odnosih. Preveč je nekega slepomišenja. Če ti nekdo ni všeč ali di ni kaj preveč do njega, mu je treba to jasno povedati, da nima tisti nekih praznih upov. Seveda to boli in marsikdaj se ne da izogniti določenim čustvenim izbruhom, a na koncu vsi preživimo.

Druga stvar, ki tudi ne sme manjkati v nobenem odnosu, je iskrenost. Je tudi povezana z neposrednostjo, a ne nujno. To pomeni, da smo pred prijateljem taki, kakršni smo, brez nekih mask in igranja, sicer se tako prijateljstvo kmalu konča. No, vsaj močno se okrni. To ne pomeni, da pred prijateljem nimamo skrivnosti, te imamo, ker ni naša žena ali mož, pred komer ne smemo imeti skrivnosti, morajo pa biti zreducirane na minimum. Imamo jih torej toliko, kolikor je nujno potrebno, a še vedno ostajamo mi, brez maske in igranja.

Za prijatelje nam potemtakem ne sme biti težko, vzeti si čas. Tudi nobenih neumnih izgovorov ne sme biti za to, še posebej ta, da nimamo časa. Čas imamo! Morda ne takoj, ampak čez kakšno uro, morda ne danes, temveč jutri, a čas imamo. Da ne bomo podobni tistemu, ki je rekel, da ne more na svatbo, ker mora iti pogledat njivo, ki jo je bil kupil. No, nek egitovski puščavnik je rekel, da zaradi tega ne verjame več v resničnost evangelijev, saj moraš stvar vendar videti, preden jo kupiš. Brez neumnih izgovorov torej!

Velika nemška filmska igralka Marlene Dietrich je nekoč rekla, da je pravi prijatelj tisti, ki ga lahko pokličeš tudi ob štirih zjutraj. Vzemite si torej čas za prijatelje in imeli boste plačilo v nebesih! (Najbrž pa že prej)

Ali vedo, kaj delajo?

Ta teden smo na Primorski študentski skupini gostili dva bivša člana te skupine, ki sta se pred nekaj več kot dvema letoma poročila. Njuna izkušnja in njuno pričevanje sta bila zelo pristna in lepa za nas, saj sta pokazala, da zakon in družina še nista nekaj preživetega, kakor tudi niso preživete krščanske vrednote, ki spadajo zraven, pa tudi zahteve in načela ne. V italijanskem katoliškem tedniku 'Famiglia cristiana' sem tako zasledil zanimiv odgovor duhovnika paru, ki je že dolgo poročen in ki vodi priprave na zakon v svoji župniji. Njuno vprašanje je bilo predvsem, če ne bi bil že čas, da povemo, v čem se razlikuje krščanski zakon od izkušenj, ki jih mediji postavljajo na isto raven. Naj odgovor don Antonia služi kot lepo izhodišče za nas.

Na kaj mislita dva mlada, ki obhajata poroko? Vidimo ju pred oltarjem, ob njiju pa so priče, sorodniki, starši in prijatelji, v ozadju so rože in glasba. Toda, ali vesta, kaj počneta? Odgovor se zdi logičen: »Se poročata«. Ali, če povemo bolj poetično: »Uresničujeta svoje ljubezenske sanje«. Vstopita v obred in pod vodstvom duhovnika napravita vse, kar se zahteva po bogoslužnih predpisih ter si obljubita ljubezen za vedno. Toda, kaj je v resnici za to obljubo in temi dejanji? Kaj zanju pomeni »poročiti se«? To vprašanje ni nekaj odvečnega. Morda je tako bilo nekoč. Danes se več ne ve, kaj se razume pod besedo poroka. Posebej ne, kaj pomeni krščansko živeta poroka.

Ali je to mogoče? Kaj pomeni poročiti se kot kristjani? Danes se vse poroke zdijo enake: v cerkvi, na občini, v dvorcu, vili… Drugi je le kraj (v Italiji cerkvena poroka velja tudi pred državo op.p.), podlaga pa je vedno ista – torej lep okvir, kjer si dva izrečeta obljubo, da se bosta imela rada celo življenje, a s pridržkom, da si, če stvari ne bodo šle po načrtu, vsakdo lahko spet vzame nazaj svojo svobodo. Žal danes preveč mladih poroko razume tako. Nismo pesimisti, ampak realisti. Če bi imeli toliko potrpljenja, da bi skušali razbrati, kaj je v resnici v ozadju želje po poroki v cerkvi, bi morda našli pojmovanje, ki je daleč od zakramentalnega (da je torej poroka zakrament in, kaj to pomeni).

Ko je bil sedanji papež še prefekt Kongregacije za nauk vere, je zapisal: »Treba bi bilo razjasniti, če je vsaka poroka med dvema krščenima res ipso facto (z dejanjem samim) zakramentalna poroka«. Mnogi mladi se ne zavedajo obveze (s tem tudi teže odgovornosti op.p.), ki si jo naložijo, ko se poročijo v cerkvi. Pri zakramentu svetega zakona ne gre le za ljubezen za celo življenje, v spoštovanju in zvestobi. To velja tudi za civilni zakon. Gre za veliko več.

Pri civilni poroki sta navzoči le dve osebi, moški in ženska, ki se odločita svoji življenji združiti v ljubezenski odnos, ki naj bi trajal vse življenje. Pri poroki dveh kristjanov pa vstopi še neka tretja oseba – Bog. Stvari se tako globoko spremenijo, ker je navzočnost Boga drugačna od navzočnosti drugih povabljencev. Ne prihaja, da bi prisostvoval nekemu slavju, ampak da bi mladoporočencema dal ponudbo.

Obljublja, da bo njun odnos uspel, česar ne more obljubiti nobena ustvarjena oseba, niti mladoporočenca, vendar pod pogojem, da se bo njuna ljubezen zgledovala po njegovi, da se bosta torej ljubila s popolno, zvesto in usmiljeno ljubeznijo. Obljublja predvsem, da bo njuni ljubezni nekaj dodal, da se bosta lahko ljubila kakor ljubi On. V tem je velika razlika.

Gre za izviren in zahteven zakon, ki zahteva tudi resno pripravo. Model tega zakona ni ljubezen iz telenovel in ljubezenskih romanov, ampak Kristusova ljubezen, ki zastavi svoje življenje za odrešenje ljubljene osebe. Samo na ta način se moški in ženska lahko izročita drug drugemu, življenje v dvoje pa postane tedaj lepo in zaželeno.

Človeške moči niso sposobne zagotoviti take ljubezni, ki se za drugega zavzame na popoln način. Predvsem pa niso sposobne ljubljeni osebi podariti Boga, edinega, ki lahko poteši neskončpno hrepenenje, ki razvnema človekovo srce. Odnos med moškim in žensko lahko postane kraj sumničavosti, razočaranja, praznine, praznega pričakovanja, stalnega prizadevanja, da bi drugemu vsilili svoje lastne želje in izbire. Postane lahko neprestano merjenje moči, ki izčrpava in dela življenje grenko. Tako živeta poroka ne privlači nikogar, je grob ljubezni, kraj izgubljenih sanj. Zato ljudje bežijo v druge odnose (tudi s steklenico, igralnim avtomatom… op.p.).

Brez Boga resnična ljubezen ni mogoča, ker je Bog ljubezen, je vir vsake ljubezni. Niso besede ali reklame tiste, ki zagotavljajo preživetje poroke kot si jo je zamislil in jo ponudil Bog. Samo kdor svojo ljubezen živi z Božjo podporo, lahko z dejanji dokaže, da je krščansko živet zakon lep in osrečuje zakonce in njihove otroke.