Pot sreče

Zagotovo bi lagali sami sebi, če bi dejali, da naša največja življenjska želja ni v tem, da bi bili srečni – to si v globoko v sebi, v samem svojem bistvu, želi vsak izmed nas. Današnji človek je seveda nagnjen k temu, da bi vse rad dobil takoj, torej bi tudi srečen rad bil v trenutku, morda z enim tleskom.

Sreča je tudi ključna beseda t.i. »blagrov«. »Novi Mojzes« - Jezus – se povzpne na goro, kakor se je v Stari zavezi prvi Mojzes povzpel na Sinaj. Kakor je s prvim Mojzesom dobilo izraelsko ljudstvo Postavo, deset zapovedi, tako sedaj novi Izrael, ki se oblikuje, krščanska skupnost, dobiva dopolnjeno Postavo. Tako v Stari kot v Novi zavezi pa ne gre za navaden zakonik, ampak gre za pot, lahko ji rečemo »pot človekove sreče«. Sreča, ki jo Bog želi za človeka pa ni samo tista zemeljska – v blagrih jasno vidimo, kako je življenje pravzaprav večinoma nekaj zelo težkega in je srečnih trenutkov bolj malo – ampak je blaženost, večna sreča torej. V tem Jezus dopolni Postavo.

Naša pot sreče ima torej cilj – blaženost. Se pa moramo vrniti k poti. Jezus bi kaj lahko napisal nek zakonik in bi rekel, naj se vsega skupaj lepo držimo, in bomo srečni. Pa ni tega napravil. Mi namreč ne potrebujemo novih zakonov, ampak več kot samo zakone, potrebujemo pot. Po definiciji rimskega prava namreč vemo, da je zakon moralni minimum (lat. Lex est minimum morale), mi pa se ne moremo zadovoljiti s tem, ampak moramo stremeti k popolnosti. Že res, da je popoln samo Bog, toda mi smo vendarle narejeni po njegovi podobi, najbolj pa smo mu podobni, kadar znamo ljubiti.

In kdaj ljubimo? Kadar je naše srce odprto, »ubogo« – ubogi v duhu niso tisti, ki spadajo v umobolnico, ampak so tisti, ki so v svoji notranjosti pravični, blagi, ponižni, zvesti. Kadar se znamo veseliti z veselimi in jokati z jokajočimi (Rim 12,15). Kadar znamo voljno potrpeti, če nam kdo stori krivico, če nas preganja - in ga v mislih celo blagoslovimo (Rim 12,14). Kadar si prizadevamo, da se tudi na zemlji uresničuje Božje kraljestvo in Božja volja, torej si prizadevamo za Božjo pravičnost. Kadar znamo biti usmiljeni in se trudimo odpuščati. Kadar smo odkriti, resnicoljubni in ne hinavski (Rim 12,9.16). Kadar se trudimo ljudem prinašati Kristusov mir.

Blagrov torej ne upoštevamo, jih ne izpolnjujemo, kakor to počnemo z zakoni, ampak se jih trudimo živeti. Življenje pa je ena sama pot, a vodi k sreči, tisti večni – blaženosti. Mnogokrat nam bo težko in se bomo našli v katerem izmed blagrov, ker bomo žalostni, lačni in žejni pravičnosti, zaradi iste pravičnosti in zvestobe preganjani. Toda takrat se spomnimo, da zadnja beseda ni trpljenje in smrt, ampak vstajenje in vnebohod. Če bomo znali v težkih trenutkih spustiti v svoje srce žarek upanja, tedaj blagor nam.

Vzgoja in družba

Drugi odgovor na vprašanje se navezuje na prvega, ker je nekaj stvari bilo treba še doreči. Brez komentarja Aljoše Vodopivca bi gotovo ne bil isti, zato se mu iskreno zahvaljujem. Tudi Marku Rijavcu se zahvaljujem za mnenje in pogovor, čeprav kratek, o tej temi in o drugih, s katerimi se ukvarjamo. Dobro je, da se o tako pomembnih stvareh sprašujemo in pogovarjamo.

Kako je torej z vprašanjem vzgoje v družini in družbi? Kako to vpliva na (ne)odločitve mladih?

Opažamo, da praktično ni enega »opinion-leaderja« (dobesedni prevod je kar v redu: »mnenjskega voditelja«), pa naj bo katoliški ali ne, ki bi ne ves čas ponavljal, kako je treba vprašanju vzgoje mladih nameniti več vsega – razmišljanja, moči, sredstev, in še bi lahko naštevali. Ne nazadnje v Italiji že vsaj dve leti opozarjajo na »emergenza educativa« (izredno stanje v vzgoji) – največ moči naj bi po mnenju CEI (italijanske škofovske konference) v naslednjih desetih letih (do 2020) namenili prav temu vprašanju. Vsi bodo seveda temu prikimavali, se s tem strinjali, ploskali z ušesi, jaz pa se ne morem strinjati povsem s tem. Je nujno res, da je mnenje večine tudi v stiku z resničnostjo? So pogledali na stvar z vseh strani? Ali ni to samo še ena obtožba staršev, da niso nudili otrokom dovolj dobre vzgoje?

To obešanje samo na vzgojo po mojem mnenju nikomur ne koristi, še najmanj pa staršem. Pa ne, da vzgoja ni pomembna – je zelo pomembna, a spet ne tako zelo, kot bi nas vsi radi prepričali. Zagotovo to ne drži za tisto množično vzgojo – v 20. Stoletju so vanjo vložili ogromne napore (samo poglejmo vse tri totalitarizme), pa ni kaj dosti ostalo od vsega. Domača vzgoja, ki je nihče ne more nadomestiti in ki ji v »cerkvenem« jeziku rečemo daljna priprava na zakon, je pomembna, ampak moramo upoštevati to, kar smo razmišljali zadnjič – razmere so se korenito spremenile. Sodobna družba se otepa formalizmov in inštitucij, kar družina in Cerkev gotovo sta. Ne mara in ne spodbuja "vezave" in nečesa, kar je trajnega. Izdelki niso več za nekaj desetletij ali celo generacij, ampak so namenjeni samo potrošnji. Pokvarjenih stvari se ne splača več popravljati, ker lahko dobimo nove, ki so boljše in cenejše. Tudi naši odnosi so postali predmet potrošnje in niso več trajni. Da bi se obdržali celo življenje? Kje pa. Tehnologija je vse naprednejša, a se je morala ukloniti ekonomski logiki – tej se vse bolj uklanjata tudi vzgoja in družina.

Kaj lahko tu ponudita družina in Cerkev? Ponudita lahko tisto, kar sodobna družba ne more ponuditi. Ta ne upošteva človeške osebe v celoti, ki je sestavljena, prosto po Svetem pismu, iz telesa, duše in duha. Poudarek je na telesu, na zunanjosti, ki ji je vse podrejeno. Vse se dela na tem, da človek pozabi na svojo notranjo razsežnost, ker se potem z njim da manipulirati. Če torej kot zadnjič vzamemo avtomobilski jezik, je naloga družine in Cerkve ta, da ne poskrbita le za karoserijo, temveč za avtomobil v celoti. Starši morajo poskrbeti tudi za otrokov motor – oni se morajo odločiti, na katero gorivo bo šel ta motor. Otroka morajo tudi naučiti, kje se to gorivo dobi. Če želijo torej, da bo ta motor krščanski in bo njegovo gorivo Bog, se morajo že od samega začetka odločiti, da bodo na tem delali – najprej pri sebi. Najprej morajo sami ugotoviti, kaj jim pomeni Bog, krščanstvo in Cerkev, poglobiti morajo svoj odnos z vstalim Kristusom. Vera je namreč odnos z Njim. Otroci bodo srkali od tod in tudi sami zoreli. Poleg tega je zelo pomembno, da otroke učijo spraševati se o temeljnih zadevah, kritično opazovati svet okrog sebe in misliti s svojo glavo. Dati jim morajo zgled vztrajnosti in zvestobe. Zelo pomembna je tudi vloga očeta, ki je tisti, ki nudi varnost, trdnost, oporo. Starši, predvsem očetje, so tisti, ki morajo narediti »trdno hrbtenico« svojim otrokom. Pa moška in ženska vloga sta zelo pomembni – danes gre vse v smer, ko to več ne drži, ko je vse »unisex«. Učimo jih reda in odgovorne svobode, da ima vsaka odločitev, vsako naše dejanje, tudi svoje posledice, ki jih moramo sprejeti nase.

Zakaj to govorim? Ker se otroci potem srečujejo z drugimi svetovi, ki jih ne starši ne drugi vzgojitelji ne kontroliramo. Nekaj primerov so gotovo zvezdniki vseh vrst, katerih dejanja in besede so mnogim mladim življenjskega pomena. Identifikacija z drugo osebo pripelje do tega, da jo oponašamo tudi v svojem življenju, jo ponotranjimo in prenesemo v svoj svet. Glasbene zvrsti ustvarjajo subkulture in alternativne scene, ki privlačijo mnoge mlade, da se tam bolj ali manj "uresničijo". Vedeti moramo tudi, da so v ozadju reklam, izdelkov, postavitev po trgovinah ipd. razni psihologi množic, sociologi, komunikologi idr., ki z nami manipulirajo.

Inštitucije so še vedno pomembne, ker nudijo močno zavest skupnosti, vendar mora ta skupnost črpati iz  studenca žive vode, iz Boga. Za vero in druge eksistencialne zadeve je treba žrtvovati največ in o njih se je treba, zlasti v družini, veliko pogovarjati. Je to zahtevno? Gotovo, ker je krščansko. Jezus je vedno pravil, da v odrešenje vodi ozka, strma in ovinkasta pot. Toda z Božjo pomočjo bo šlo. Če seveda vanjo verujemo!

Bog, ki trka in čaka

Naj bo v pomoč pri premišljevanju nedeljske Božje besede.

V prvem berilu današnje nedelje nam prerok Izaija pravi: »V preteklih časih je ponižal Zábulonovo deželo in Neftálijevo deželo, v prihodnjih časih pa bo povzdignil pot ob morju, Transjordanijo, pogansko Galilejo. Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč« (Iz 8,23-9,1). Nekoliko spremenjeno, tudi Matej podaja to Izaijevo besedilo v evangeljskem odlomku te 3. navadne nedelje, zatem pa nam poda poročilo o poklicu prvih učencev: »Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: 'Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.' Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (Mt 4,18-20). Oba govorita o Galileji, deželi Jezusovega izvora, vendar pa je Sveto pismo knjiga življenja in gre vedno preko samo zgodovinskih okoliščin, v katerih je besedilo nastalo. Ko tokrat slišimo besedo 'Galileja', si moramo predstavljati, da nekdo govori nam, da je torej mišljena Slovenija oz. še natančneje – Primorska. Mišljen je vsak od nas. Vsakemu od nas prihaja žarek nove luči. Luč je kot simbol uporabljena v vseh verstvih, da bi nam spregovorila o božanstvu, o božjem. Označuje Božjo pobudo, ki prekine temo, ki prekine molk, in se obrne neposredno na posameznega človeka in ga pokliče v svojo luč, v svoje, torej Božje, življenje.

Božja pobuda je torej močno poudarjena – na začetku je Beseda, ki prekine molk. Na začetku vsakega izmed nas je Bog, ki se spušča na naše poti, ki prihaja v naše domove, kakor lepo pravi knjiga Razodetja: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Preden bi torej Sveto pismo nas same povabilo, naj se zanimamo za Boga nam pravi, da je Bog prvi, ki se zanima za nas, da je prvi, ki nas ljubi. Mi živimo in umremo v Bogu, v naročju njegove neizmerne dobrote in ljubezni.

To je poudarjeno tudi v Matejevem odlomku, ki opisuje poklic prvih učencev. Jezus namreč obrne na glavo razmerje med učiteljem in učencem, kakor so ga pojmovali Judje. Tam si je namreč učenec sam izbral svojega rabija-učitelja, potem ko ga je slišal govoriti na kakem trgu ali v shodnici. V našem primeru pa si Jezus sam, ko hodi po obali Galilejskega jezera, izbere učence, tako da izreče znani ukaz: »Hodita za menoj!« In ob tem nepričakovanem vdoru Boga v njihovo življenje, v njihovo osebno zgodovino, apostoli (Petru in Andreju se namreč pridružita še Jakob in Janez) spustijo mrežo iz svojih rok in gredo v neko skrivnostno pustolovščino, ki je nekaj povsem drugega od življenja, ki so ga bili vajeni doslej. To jezero je sicer znano po svoji muhavosti, ko iz nič lahko naenkrat na njem nastane vihar, pa vendar v njem še danes kar mrgoli rib. Za vsakega od nas velja, da je v življenju treba sprejemati podobne odločitve, ki niso lahke, saj zahtevajo neko ločitev, pogosto zelo korenito, od starih navad, ustaljenega ritma, sivega vsakdana in nekih gotovosti.

V vsaki človeški veliki odločitvi, v vsakem človeškem poklicu, pa je na začetku neka milost, neka ljubezen. V pismu Rimljanom apostol Pavel podaja drzno Izaijevo besedilo: »Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni« (Rim 10,20). Človek je lahko tudi raztresen, lahko celo, kakor Jona, beži na drugi konec sveta, ker misli, da Boga tam ni, lahko se celo zgodi, da pade v brezno obupa in v temo greha. In vendar: »tudi tema ne bo pretemna za Gospoda, noč bo svetila kakor dan« (Ps 139,12), ker nas bo povsod poiskal in našel. Pomembna odločitev je torej ta, da se pustimo omrežiti, da ne celo življenje bežimo in si zatiskamo oči pred vsemi znamenji, ki nam jih Bog pošilja. Že res, da so pogosto tako čudna in nepričakovana, toda ne smemo pustiti, da bi Bog v prazno potrkal na vrata naše hiše, kakor je dejal sv. Avguštin, ki je dolgo bežal pred Bogom, a se mu je nazadnje popolnoma predal in postal celo svetnik in cerkveni učitelj.

Za Carla Gustava Junga, enega od očetov psihoanalize je znano, da je na vrata svojega doma v Küsnachtu v Švici postavil napis: »Če si poklican ali ne, bo Bog vedno navzoč« (»Vocatus atque non vocatus, Deus aderit«). Te besede so zelo pomenljive tudi za nas. Tudi če Boga ne iščemo, morda ga celo preklinjamo ali zavračamo, se od nas ne oddalji, ampak je vedno potrpežljivo ob nas in čaka, da se nam bo razodel in nas objel, kakor svojega sina: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).

-          Povzeto po: Gianfranco Ravasi, Secondo le scritture, Anno A, Piemme, Milano 1992, str. 144-147.

Biti duhovnik ni lahko 11

»Najbrž je kar malo stereotip ali usoda človeka, da se prepozno zave pomena zdravja, skrbnosti in ljubezni staršev, ljubezni žene ali moža, mnogih stvari, ki bi nam jih mati želela povedati, če bi jo le želeli kdaj poslušati, ko smo še imeli priložnost. Mnogim se zgodi, da odkrijejo dragocene stvari, vključno z ljubeznijo, ko jih ni več.«

»Ko sva z materjo končno imela možnost in čas, da bi si povedala vse o najinih tako različnih življenjih, o najinih strahovih, o najinih malih zadoščenjih, najinih načrtih, o najinih porazih in razočaranjih, ona ni govorila več (Ko je namreč potres porušil rojstno hišo pre Tonija, je šla mama v dom. Od vsega popotresnega šoka in izgube svojega naravnega okolja, do smrti ni več veliko govorila, razen nekaj skopih osnovnih stavkov, op. prev.). Povedala bi si lahko vsak svojo celotno življenjsko zgodbo, pa z najinih ust ni prišla ena sama beseda. Prav v tistih neskončnih tihih obiskih pri materi v domu za starejše, sem prišel do tega spoznanja: največje, najlepše, resnične in pomembne stvari je težko povedati, kakor je tudi težko vedno najti čas in način, da bi jih povedali. Ostanejo znotraj nas, postanejo neizrečene besede, naredimo nekakšen besedni splav. Če bi tudi kdo hotel povedati »neko veliko stvar«, bi se kmalu zavedel, da je velika, dokler ostane v skrinji srca. Ko nekaj takega posredujemo drugemu, bodisi iz sramu bodisi iz drugih razlogov, izgubi večji del svoje vrednosti in obstaja celo nevarnost, da ostane brez neke prave vrednosti. Je kot tisti, ki se javno poljubljajo. Tisti poljub ni intimen, oseben, vznemirljiv. Iz intimnega čutenja lahko postane karikatura le-tega. Če isto stvar, namesto na nekem skrivnem kraju, naredimo vsem na očeh, izgubi na svetosti in resn(ičn)osti. Takšna je skrivnost človeka – je kakor vrtnica, zaprta v popek. Dokler je vrtnica zaprta v popek, je lepa in skrivnostna, ko se odpre, postane nekaj običajnega, vsakdanjega, izgubi svojo lepoto. Človek je kakor zaprta vrtnica ali zaprta ostriga – ko jo odpreš, bi najraje vzdihnil: »To je vse?«

Vsak od nas nosi neko svojo skrivnost, tisto, čemur sam pravim skrivni predalček. Je nekaj osebnega, lepega, velikega, izredno dragocenega ali tudi neprijetnega. Je pa ta predalček zaprt. Kadar želim drugim posredovati nekaj njegove vsebine, jim lahko povem le en odstotek tistega, kar se v njem skriva, drugi pa bo razumel samo eno tisočinko tistega, kar mu povem. Govorjenje je zelo potratno!

Od vsega, kar sem v petinšestdesetih letih življenja izkusil, ti morda lahko povem deset minut ali pol ure, ti pa razumeš, kar razumeš. Ne morem ti povedati vsega, kar sem pretrpel, čutil, kar sem se naučil, kar sem užil, to pa pomeni, da vsakdo nosi s sabo svojo skrivnost. Ta gre z njim v grob. Niti mož in žena si ne moreta povedati vsega, kakor tudi ne oče in sin. Iz tega sledi, da je največje bogastvo vsakega od nas zamolčano, neizgovorjeno, ne posredovano. Stisnjeno je v naš najbolj intimni jaz in bodo končale pod zemljo. »Neizgovorjene besede« (Belinejeva knjiga – Lis peraulis tasudis, op. prev.) čaka isti konec kakor liste, ki odpadejo z vej dreves v tistih dolgočasnih jesenskih dneh. Odpadejo in mrzel veter jih odnese ter postanejo listje in stelja, dokler jih dež ali sneg ne povsem uničita. So ti listi izgubljeni? Mislim, da ne, saj se s tem, ko grejo pod zemljo in zgnijejo, pognojijo zemljo in so po koreninah spet vključeni v življenjski krog. Neizrečene besede bodo torej tudi nekega dne prišle na plano. Gotovo se bo tako zgodilo tudi z besedami, ki mi jih moja mama ni uspela reči.«      

Zakaj se tudi kristjani ne odločajo za zakon

Pri Novem Glasu se začenja nova rubrika, kjer bom skušal odgovarjati na določena verska in življenjska vprašanja in težave. Za prvo vprašanje moram reči, da ni bilo "mačji kašelj". Zlasti ne zato, ker je sestavljeno iz več podvprašanj, ki bi jih morda kazalo obravnavati posamezno... Morda nisem odgovoril neposredno, ampak sem skušal odpreti določene dimenzije, da bi lahko potem ob tem razmišljali. Kar je podano je seveda osebno mnenje mladega duhovnika, ki je podkrepljeno še z drugimi mnenji in ni nekaj dokončnega ali zveličavnega. Vsekakor to ni uradno mnenje Cerkve, da ne bo pomote, se pa znotraj besedila najde sledi cerkvenega nauka o določenih vprašanjih. Naj vam služi. Naj nazadnje izkoristim to mesto še zato, da se zahvalim vsem, ki ste se ukvarjali s poslanim vprašanjem - res ste se potrudili in mi zelo pomagali.

Nam lahko razložite, zakaj je vse več otrok iz verskih družin, ki so prejeli doma dobro versko vzgojo, so opravili vse zakramente in so zgledno živeli, ki so odločajo za skupno življenje s partnerjem, ne da bi se cerkveno poročili? Kako naj se ravnajo starši? Zakaj nimajo ti otroci nobenega odnosa do zakramenta poroke?

Ker zakonske zveze, kakršno predlaga krščanstvo, ne morejo vzeti za svojo. Če hoče nekdo iti v to, mora imeti močno vero. Zakon je nekaj zahtevnega in ni nekaj človeškega, ampak Božjega – kar pa Bog »zveže«, človek ne more »razvezati«. Potrebno je gledati z očmi vere in imeti t.i. »večnostni pogled«, ki zna »videti čez«.

Morda bi se bilo pametno stvari lotiti z druge strani in se vprašati, kaj se je pravzaprav medtem spremenilo v pojmovanju družine. Model družine, kot ga poznamo in se nam zdi »normalen«, je pravzaprav precej nov, saj prihaja iz meščanske družbe 19. stoletja. Tak model nam lepo opiše knjiga Srce (Cuore), ki jo je napisal Edmondo De Amicis: Natanko dva otroka, fant in deklica, ki ju starši obsipajo z vsemi pozornostmi in ju spodbujajo k študiju, saj si morata ustvariti »kariero; oče je poklicni strokovnjak, mahnjen na »visoko« kulturo in na mode svojega časa – takrat patriotizem in državljanske vrline, danes bi najbrž sem spadale ekologija, človekove pravice in pacifizem ter toleranca; mama je nek »angel ob štedilniku«, ki edina lahko omeni Boga, pa še tu gre za neko abstraktno nadnaravno bitje, v smislu »nekaj je nad nami«. Družina je seveda zaprta v svoje meščansko stanovanje, ki mora biti oblikovano po zadnji modi. Vrata so večinoma zaprta, če pa se že odprejo, je to samo ob dnevih in urah, ki so namenjeni za »obiske«. Takšen model je potem bil vsiljen celotni družbi, ostali pa so šli v pozabo. Seveda, da ne pozabimo odnosov v zgoraj opisani družini: kar čutijo drug do drugega, so predvsem »čustva«. To vse je pravo nasprotje tradicionalne krščanske družine, ki smo jo poznali še ne tako dolgo nazaj. V njej je vedno vladal nek realizem, tako da so se še kako dobro zavedali, da je življenje trdo in ni nikakršen rajski vrt. Otrok je bilo veliko in veliko jih je tudi umrlo, ampak po rojstvu in ne pred njim, kakor se danes dogaja. Da bi šli zakonci narazen, je bilo nekaj nezaslišanega, pa ne samo zaradi drugačnih ekonomskih in družbenih razmer, kolikor bolj zaradi drugačnega pojmovanja »ljubezni«.  Mi smo posvojili tisto pojmovanje sekulariziranega meščanstva (ki je torej postalo posvetno in nima nič skupnega z verskim, op. pis.), kjer to, da se moški in ženska (ali tudi ne) »ljubita« pomeni, da »sta si všeč«, da »nekaj čutita«, zlasti čustveno ali spolno nagnjenje drug do drugega. Med »ljubeznijo« in »čustvom« tako lahko postavimo enačaj – kadar torej čustvo preneha, ko »nič več ne čutimo«, preneha tudi ljubezen. V takšnem gledanju na ljubezen je nekaj povsem logičnega, da si hitro najdemo koga drugega, s katerim lahko obnovimo tisto čustvo, brez katerega se nam zdi, da ljubezni ne more biti. Ločitev seveda mora biti v zakoniku - če namreč »zakonska ljubezen« pomeni »medsebojno privlačnost«, je možnost, da se znebimo žene ali moža nekaj nujnega, kadar nič več drug do drugega ne »čutita«. Zgodila se je torej revolucija v tej smeri in neumno bi bilo to zanikati in tega ne upoštevati.

 Krščanska sklenitev zakona je nekaj povsem drugega. »Skleniti zakon« se namreč v latinščini reče coniugare, torej »skupaj se vpreči v jarem«. Podoba moškega in ženske, ki sprejmeta nase jarem, da bi skupaj vlekla težki družinski voz po luknjasti in strmi poti življenja, je danes za nas nekaj nezaslišanega. Poleg tega imata oba še nek, za današnjega človeka nenavaden, končni in zares pomemben cilj: večnost. Na to isto večnost so mislili tudi, ko so »na svet postavljali« otroke – vsak otrok je bil nekaj nadvse dragocenega, saj je to pomenilo, da eno bitje več lahko vstopi v »Nebeško kraljestvo«. Seveda je bila tudi najpomembnejša »karierna pot«, ki jo je otrok lahko dosegel tista, ki je vodila v »srečni dom nad zvezdami, kjer bivajo vsi blaženi«. Če je otrok še majhen umrl, je to za starše seveda predstavljalo vir bolečine, ne pa obupa, saj so verjeli, da so šli v nebesa, od tam pa bili za vso družino varuhi in priprošnjiki.

Je bilo v takšnih družinah manj ljubezni? Zagotovo je bilo manj »čustvenosti«. Ta vsaj ni predstavljalo nujnega pogoja, da bi neka družina ostala skupaj. Drži tudi to, da se je ta ljubezen, čeprav ni bila čustvena, razširila tudi na druge: včasih namreč ni bilo nobenih »domov za ostarele«.

Otroci morajo torej videti, kaj je v resnici ljubezen, da je to mnogo več kot samo čustvo, da človeka pravzaprav presega, saj »nikoli ne mine«. Važna je predvsem vsebina in zgled. Zdi se mi, da se o bistvenih življenjskih vprašanjih doma premalo pogovarjamo, kolikor se sploh pogovarjamo. Potem pa otroke »pošiljamo« k verouku, zakramente »opravimo« kot neko nujno zlo, k maši gremo zato, ker so nas tja napodili starši… Kadar Bog in vera nista več, če si sposodimo avtomobilski jezik, motor in gorivo avtomobila življenja in zakona ter družine (torej bistvena), ampak predstavljata samo dodatno opremo, takrat tudi cerkvena poroka ni več potrebna.