Prevelik poudarek besedi vodi v marketing

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (2)

Če je prevelik poudarek na besedah, se pozornost, kakor smo zadnjič dejali, premakne. Nista več pomembna evangelij in Božja beseda, temveč središčnega pomena postane osebnost in prepričevalne sposobnosti pridigarja samega. Vse tako kroži le okrog figur, ki so sposobne s svojimi besedami oz. še bolj, s svojimi govorniškimi sposobnostmi in svojim nastopom osvojiti poslušalce, ki so, kot smo dejali, tudi gledalci. V ZDA so zelo znani t.i. “televizijski evangelizatorji”, najbolj tisti, ki delujejo na kanalu TBN – Trinity Broadcasting Network, a ne gre le za to, da se nekdo pojavi na televiziji, temveč je težava precej širša, opozarja pa nas na obstoj nevarnosti tega, da tudi versko področje postane tržišče, če je pomembno predvsem to, da nekoga prepričamo. 

Če pa gre le za to, da moramo mi nekoga prepričati, ga zainteresirati, to povleče za seboj marsikaj. Že

res, da pri nas praktično ni tega, da bi nove verske skupnosti, tako kot v ZDA, rasle kakor gobe po dežju, vendar je moč tudi pri nas zaslediti tisto željo po tem, da bi kot oznanjevalci bili slišni in vidni, kar samo po sebi niti ni narobe, lahko pa privede do tega, da ne vemo več, kdo je v središču. Posledično tudi sredstva za dosego želenega cilja lahko niso več pod vprašajem. Evangelij naj vendarle ne bi predstavljal orodja ali orožja za doseganje lastnih ciljev, ki si jih je nekdo zastavil, pa naj bodo še tako plemeniti, saj je v končni fazi res, da za nas oznanilo ni nekaj, ker nismo verstvo knjige, temveč predvsem nekdo – oseba Jezusa Kristusa. Če v središču ni več oseba Jezusa Kristusa, ampak jaz sam s svojimi cilji, se rado zgodi, da pride do tistega pravila, ki ga je razvil neapeljski filozof Gian Battista Vico. To pravilo pa se imenuje “heterogeneza ciljev”. Kaj to pomeni? Človek si zastavi neke cilje, ki bi jih rad dosegel, naredi tudi vse, da bi te cilje dosegel, na koncu pa doseže ravno nasprotno od želenega. 

Zato me zelo skrbi, ko se za doseganje vidnosti in slišnosti med ljudmi gremo tudi zelo marketinških prijemov. Treba je imeti vse najsodobnejše tehnologije, treba je napraviti najsodobnejše raziskave, slediti najsodobnejšim trendom, ker je versko področje pač tudi postalo tržišče. Je to pravilen pogled in pristop? Komu na ta način zaupamo in na kom ali na čem tako gradimo temelje za naše oznanjevanje krščanskega nauka, pardon, za “novo evangelizacijo”, če naj uporabim cerkveni jezik? Kako to deluje v ZDA? Najprej je treba definirati, kakšna je misija, potem je treba imeti zelo homogen in izurjen tim, informacija ne sme biti dvoumna, temveč zelo jasna – vse to, da bi bila verska skupnost vidna in razpoznavna, ponudba pa vabljiva. 

Zato pa kot gobe po dežju ne rastejo samo novo verske skupnosti, temveč tudi marketinška podjetja, ki se ukvarjajo samo z verskim področjem, kakor je denimo “Center for Church Communication”. Takšne družbe se poslužujejo najsodobnejših sredstev, da bi pomagale pri spoznavanju in orientaciji na verskem tržišču, kjer se je treba odzivati nadvse hitro in učinkovito. Seveda je tu izjemnega pomena tudi tehnologija, saj, kakor nam pove stran “Tech Arts Network”: “Vsak teden morajo strokovnjaki za zvok, luči, grafiko in sceno družno delati, da bi verska ponudba izpadla kot nepozabno in edinstveno doživetje”. Tudi pri nas se zelo velik poudarek daje na tehnologijo, na to, da bi bilo naše oznanilo “in”, na to, da bi zagotovili nepozabno izkustvo itd. Kot rečeno, je tu nevarnost, da potem oznanjamo sebe namesto Jezusa Kristusa. Mislim, da teh vidikov ne smemo podcenjevati, ker vodijo na mnoga stranpota, kakor bomo videli še prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Pravični Bog nas kliče k odgovornosti

Samo evangelist Luka ima v svoji pripovedi o Kristusu to priliko, ki nam je sicer dobro znana. Ta evangelist, ki ga tradicionalno štejemo za tretjega, ima poseben čut za uboge in zatirane, vendar bi se motil, kdor misli, da se zadeva konča tu, pri teh ljudeh, da so oni sami cilj. Niso oni sami cilj, temveč lahko rečemo, da so sicer zelo pomembni, ker Bog na poseben način gleda prav na te ljudi, po drugi strani pa so bolj znamenje, kažipot tega, kakšen je naš Gospod, kakšen je Bog. Če pa drži tista zadeva, da smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, ni vseeno, kako tudi mi gledamo na svojega bližnjega.

Prilika je namenjena farizejem, na katere pogosto radi gledamo zviška, vendar pa je to, kot bi danes Jezus govoril vsem zvestim kristjanom, ki se ob nedeljah zbiramo pri maši, ki molimo… Farizeji so bili namreč najbolj duhovna in lahko rečemo tudi pobožna veja judovstva, ne pa kdorkoli. Zato Jezus pravi meni in tebi: “Gledaš na svojega bližnjega kot na nekega nebodigatreba, ali pa je zate ta bližnji priložnost?” Večkrat smo namreč že ponovili, kako se nihče ne more rešiti sam, evangelij pa nam pravi, da nam bližni predstavlja “Vrata k Bogu”, kakor se posrečeno imenuje tudi otroški molitvenik. Prilika nam pokaže, kako je odnos do bližnjega pokazatelj tega, če je naš odnos z Bogom kolikor toliko pravi.

Blaženi papež Janez Pavel II. nam v okrožnici “Evangelij življenja” ponuja lepo razmišljanje, ko sicer razmišlja o zgodbi o Kajnu in Abelu: “Spontano nam pridejo na misel vsi današnji poskusi ljudi, da bi se otresli odgovornosti do svojega bližnjega. V resnici je vsak človek “varuh svojega brata”, ker Bog zaupa človeka človeku.”

Bližnji torej prihaja k naši mizi in prav vsak ima na njej nekaj, kar lahko s to osebo ali s temi osebami deli, ni nujno, da gre za materialno bogastvo. Kdor pride k moji mizi, me kliče k tisti odgovornosti, ki jo imam do njega in mi tej osebi moramo odgovoriti, tako ali drugače. Če odgovarjam samo samemu sebi, če se ukvarjam samo sam s sabo, potem seveda ni več tiste odgovornosti do bližnjega, ker sem, če uporabim tisti pojem, ki ga rad uporablja papež Frančišek, “avtoreferenčen”. Je pa treba obenem s tem reči, da potem tudi odnosa ni. Tu bi pa rekel, da povedano drži tako v odnosu do ljudi, kakor tudi v odnosu do Boga, ker me lahko tudi Bog ne zanima in živim, kakor bi sploh ne obstajal. Vidimo tako, da tisti, ki zavrača svojo odgovornost do Boga in do bližnjega zanika tudi tisto dejstvo, da je človeška oseba bitje odnosa. Zanika torej samo človeško naravo.

Vsak od nas ima tako v sebi neki “čut za odgovornost”, ki pa ne sme biti nekaj praznega, temveč morajo preiti v dejanja, tako kar zadeva soljudi, kakor tudi, kar zadeva Boga. Odgovoren je namreč tisti, ki ima velik čut za dolžnost do bližnjega – še enkrat, ne gres amo za ljudi, temveč tudi za Boga. V tej smeri je zato neumno govoriti, kako s tem, ko nekomu narediš nekaj dobrega, narediš to zaradi sebe. Tudi je narobe, da greš k maši in moliš zaradi sebe. Ne, delati dobro bližnjemu, v materialnem in duhovnem smislu, kakor tudi moliti in hoditi k maši ter prejemati zakramente, vse to je naša krščanska dolžnost. To vse delam zastonj, ne pričakujem ničesar za to. Dobro, ki se mi zgodi v življenju, je zastonjski dar, ki ga nisem vreden. Še bolj velja to za večno veselje v nebesih – to je zastonjski dar.

V to večno blaženost pa smemo upati predvsem zaradi tega, to pa nam evangelij jasno pove, ker je naš Bog neskončno pravičen. Na Božjo pravičnost radi pozabljamo v današnjih časih. Veliko govorimo o Božji ljubezni, dobroti in usmiljenju, vendar pa tega ni brez pravičnosti. Kakor je nekoč lepo zapisal kardinal Ravasi, je pravičnost pokazatelj resničnosti ljubezni. Če je torej neki odnos pravi, potem je v njem tudi pravičnost. Kdor namreč ima pravi čut za odgovornost, bo vedel, kako je odgovornost tudi zavest o tem, da je treba odgovarjati za posledice svojih dejanj, izbir in tudi tistega, čemur smo se zavezali. Če pa kdo ne odgovarja v zemeljskem življenju, bo toliko bolj odgovarjal v večnosti.  

Gospod, danes ste odlično pridigali!

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (1)

Morda dajemo danes premajhen poudarek eni izredno pomembni in revolucionarni zadevi, to pa je iznajdba tiska. S kanadskim komunikologom McLuhanom jo lahko poimenujemo Gutenbergova revolucija – s tiskom je sčasoma vsak posameznik postal tudi bralec, seveda govorimo o pismenem posamezniku. Vendar pa velja tudi, kakor je lepo poudaril kanadski strokovnjak, da je svet tiska tudi vizualni svet, naše oči pa nikakor niso nevtralne, temveč zadeve vselej fragmentirajo, vsakogar silijo v to, da se osredotoči na en vidik in se slednjega tudi držijo. Knjiga torej spodbuja umik v notranjost, obrat vase, neke vrste egocentričnost. 

Ko je 2. vatikanski cerkveni zbor poudaril pomembnost branja in študija Svetega pisma, Božje besede,

je slednjo vendarle slednjo zasidral v določen skupni, enotni teren – poglabljanje v Sveto pismo mora vselej gledati na celoto in ne sme nikdar izključevati živega Izročila celotne Cerkve, kakor naroča v 12. točki dogmatična konstitucija o Božjem razodetju “Dei Verbum”. Nobenega spodbujanja fragmentarnosti ni tu, zato se ne smemo nikdar ustavljati le pri nekaterih vidikih svetih spisov, kakor se je treba tudi vselej soočati z Izročilom, ki je tisto, ki zagotavlja vselej živi in neprekinjeni dialog Gospoda s svojim ljudstvom. 

Izročilo je vselej pred zapisanim, kar nam je zelo hitro jasno, če recimo pogledamo prve spise v Svetem pismu, ki niso bili zapisani najprej, ampak so bili zapisani za nekaterimi drugimi spisi, pred tem pa bili stvar ustnega izročila. Pa ne samo to, saj zapisane besede slonijo na dogodku Besede, ki se je učlovečila – s Kristusom zapisane besede postanejo meso, zaživijo. Kardinal De Lubac je zapisal, da se Božja beseda utelesi v razlomljenem kruhu, ki je v Kristusovih rokah. 

Pomeni, da so te tri zadeve med sabo nerazdružljive in hodijo z roko v roki. Ko rečemo v katoliški Cerkvi Božja beseda, mislimo hkrati tudi na sveto Izročilo in na učlovečeno Besedo. Žal pa je tudi v katoliških krogih postalo tako, da se stavi poudarek samo na Božjo besedo – kar je nevarno, saj se prevedeno sliši kot “sola Scriptura”, ki pa je Lutrovo, torej protestantsko, načelo. Zgodi se celo, da Besedo z veliko začetnico zamenja poplava besed z malo začetnico, kjer je osrednjega pomena le še izkustveni vidik verovanja, ostalo pa ne najde mesta, ki bi ga moralo imeti. 

Kaj se zgodi, če torej ta poudarek na “besedi” ni dovolj zasidran v še drugih ključnih elementih krščanske vere? Pogledati je treba protestantski svet, ki se je znebil izročila in evharistije, da bi dal poudarek besedi in torej pravzaprav vizualnemu vidiku. V številnih ameriških filmih vidimo, kako ob koncu protestantskega bogoslužja verniki čestitajo pastorju za pridigo, kar je ena od prvih posledic načela “sola scriptura”. Zato, da je nedeljsko bogoslužje zares dobro in kvalitetno, je treba imeti odličnega govornika. Kar je tudi razumljivo, saj je nekaj vreden, če je poudarek le na besedah, samo tisti, ki zna govoriti. Oznanjevanje tako postane stvar profesionalcev, postane neke vrste “meštir”, kot so rekli stari. Takšen pridigar pa potem lahko takole parafrazira Arhimeda: “Dajte mi oporni mikrofon in premaknil bom svet!”

Objavljeno v goriškem tedniku Novi glas.

Srce, usmerjeno v kraljestvo luči

Evangelij nam predstavi zgodbo o nekem ne preveč poštenem oskrbniku. Obstaja nevarnost, da bi človek pomislil, kako nam Jezus pravi, naj se zgledujemo po človeku, ki lahkomiselno in goljufivo ravna s tujim premoženjem. Da pa bi pravilno razumeli smisel te Jezusove prilike, ga moramo gledati v okviru sobesedila ali konteksta, kakor rečemo. 16. poglavje Lukovega evangelija namreč govori o našem odnosu do imetja, do bogastva, na neki način pa je to smiselno nadaljevanje pripovedi 15. poglavja, kjer vidimo, kaj nastane, če ima človek napačen pogled na bogastvo. Ni težava v samih materialnih dobrinah, temveč je težava v srcu tistega, ki te dobrine uporablja, saj piše Matejev evangelij: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce" (Mt 6,21). Osrednje vprašanje, ki mi ga tako zastavlja evangelij nekako že od prejšnje nedelje je, kje je moje srce? Za kaj me zares skrbi v življenju?

V tem kontekstu nam torej Jezus spregovori o oskrbniku zelo velikega premoženja, katerega gospodarju zatožijo, da ravna nepošteno, da pravzaprav gospodarja goljufa v korist samega sebe. Gospodar se tako odloči, da tega oskrbnika po hitrem postopku odstrani iz službe - pusti mu le še toliko časa, da mu oskrbnik lahko prinese poročilo svojega poslovanja. Pride do nenavadnega razpleta, saj oskrbniku teče voda v grlo, ko vidi ne ravno rožnate alternative, kaj ga čaka, če ne bo hitro našel pametne rešitve: beračenje ali prekopavanje zemlje. Oboje mu je odvratno, zato še enkrat prevara in ogoljufa svojega gospodarja. Gre naokrog in podkupi dolžnike svojega gospodarja tako, da jim odpiše precejšen del dolga, da bi mu ti ljudje pomagali, ko bo enkrat ostal brez službe pri bogatem gospodarju. Roka roko umije, torej. Imamo tako pred sabo moža, ki nima niti najmanjšega pomisleka pri vsvojem nepoštenem ravnanju, zato je evangeljski zaključek še toliko bolj presenetljiv: "In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je ravnal razumno" (Lk 16,8).

Pa si reče človek: "Kako, da gospodar hvali tistega, ki ga je že večkrat okradel?" Gospodar seveda ni zadovoljen in se ne strinja s to krajo, ga pa preseneča iznajdljivost oskrbnika, da se zna potegniti iz nastalega zelo težkega položaja zanj. Saj smo včasih tudi pri nas za koga dejali, kako da se je znašel, ko je znal iz težke situacije potegniti vodo na svoj mlin in priti do lastne koristi, pa čeprav je za to marsikoga pretental. Tudi Jezus tu nikakor ne hvali nepoštenosti in ne pravi svojim učencem, naj prebrisano kradejo, da bi si na ta podli način pridobili prijateljev. Če bi temu bilo tako, potem krivičnega oskrbnika ne bi postavil med "otroke tega sveta". Prilika je jasna analogija. Krivični oskrbnik naredi namreč vse, kar je v njegovi moči, da bi se rešil. Jezus želi takšno iznajdljivost, kakršno ljudje znamo imeti v zadevah tega sveta, prenesti na naše duhovno področje.

Kako odlično bi bilo, če bi naredili zares vse, kar je v naši moči, da bi same sebe rešili v nekem drugaem smislu. Če naj bi mi bili "otroci luči", naj bi si tudi prizadevali za "kraljestvo luči", ki se načeloma tepe s "kraljestvom tega sveta", vendar pa je logika, kako priti do tega "kraljestva luči", torej do nebes, do blaženosti, podobna. Kot da bi Jezus poslušalce vprašal: "Kako se je tisti oskrbnik rešil in se izognil težaškemu delu ter beračenju?" Odgovor je: "Tako, da je bil velikodušen do dolžnikov." 

Nihče se torej ne more rešiti sam, ampak si mora pridobiti prijatelje. Vendar je treba biti pozorni na to, da si prijateljev nihče ne more pridobiti s podkupovanjem ali, kakor mu rečemo s tujko, s korupcijo, temveč z velikodušnostjo. Treba je imeti odprto in velikodušno srce. Tu gre torej za tisto, kar molimo pogosto h Gospodu Jezusu: "Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem Srcu." Če se bomo trudili vsak dan za to, da bi svoje srce upodabljali po Jezusovem in Marijinem Srcu, si bomo pridobili številne prijatelje, ki morda ne bodo imeli nikakršnega vpliva in moči na tem svetu, nam pa bodo pomagali pridobiti svoj prostorček v nebesih.     

Ne moremo brez Gospoda

Pred nas je 15. Poglavje Lukovega evangelija tokrat postavljeno v celoti, pred pol leta smo namreč slišali le del tega poglavja. Lahko rečemo, da je pravi “mini-evangelij Božjega usmiljenja” to poglavje, vendar vse prevečkrat tvegamo, da bi ga zožili na samo eno lepo zgodbo, kar pove že ime, ki smo ga nadeli osrednji priliki tega dela Lukovega evangelija, imenujemo jo: “Prilika o izgubljenem sinu”. Vendar, kot rečeno, na ta način tvegamo, da zgrešimo središčno osebo, saj tu ni najpomembnejši tisti “izgubljeni sin”, če mu sploh lahko tako rečemo, ker evangelij predstavi dejstvo, da tisti sin ni več izgubljen, ker se je vrnil. Tudi ni toliko pomemben drugi, starejši sin, ki ga vse prevečkrat mečemo v koš, pa čeprav je pravzaprav enak svojemu mlajšemu bratu. V središču je seveda usmiljeni oče. Po pravici so zato številni komentatorji, začenši s cerkvenimi očeti, poimenovali to zgodbo: “Prilika o usmiljenem očetu”. Nekateri svetopisemski strokovnjaki so šli celo tako daleč – lahko rečemo, da upravičeno -, da so zgodbo poimenovali celo kot: “Priliko o očetu, izgubljenem v usmiljenju”. 

Jezus se skozi celotno poglavje neizmerno trudi, da bi osredotočenost s človeka premaknil na Boga. Ne

gre toliko za to, kakšni smo ljudje, ker smo takšni in drugačni, vsekakor pa ne samo takšni ali samo drugačni. Pomeni, da nihče od nas ni podoben samo tistemu izgubljenemu sinu, kakor po drugi strani tudi nihče izmed nas ni podoben samo starejšemu sinu. Vsak od nas je nekoliko mlajši in nekoliko starejši sin, nekateri se nagibamo bolj na eno, nekateri bolj na drugo stran, a to ni toliko važno. Morda smo preveč okuženi s tisto miselnostjo iz ameriških filmov, kjer so zadeve strogo ločene, in so na eni strani dobri (“good guys”), na drugi pa slabi ali zlobni (“bad guys”). Vendar pa to ne drži za nobenega človeka, v nobeni družbi in nikjer na svetu. Še tako dober človek je tudi v določeni meri slab, kakor po drugi strani tudi drži, da je še tako slab in zavožen človek v določeni meri tudi dober in ima možnost, da se vrne vse do zadnjega. Dejstvo pa je, da vsi ljudje, tisti boljši in tisti slabši potrebujemo odrešenje, da potrebujemo usmiljenega Boga, do katerega pa pridemo le po eni poti – po Jezusu Kristusu. 

Vsak dan mora vsak od nas priti do preproste ugotovitve, ki je ta, da je zaznamovan z grehom, da je torej grešnik. Vsak grešnik pa potrebuje odpuščanje. Vendar pa ne potrebujemo tistega človeškega odpuščanja. Je sicer lepo, če si med seboj znamo odpuščati, če si za to v naših odnosih prizadevamo, a v končni fazi lahko človek preživi tudi brez tega človeškega odpuščanja. Lahko me tudi ves svet zaničuje, me sovraži, mi ne odpusti. Lahko me tudi vsi ljudje, ki se zberejo v nedeljo k maši, gledajo po strani. To ni toliko važno. Pravzaprav je tako, da nisem nič drugačen od drugih, če me zanima samo, kaj si o meni mislijo drugi ljudje. To me ne sme preveč zanimati, ker je predvsem važno, kakšen sem jaz pred Bogom. 

Mi smo pogosto tako zazrti samo v ta naš mali svet, v nek delček, da iz zavesti izgubimo celotno stvarnost. Tako za nas kristjane pogosto drži, da zelo omejeno in omejujoče pojmujemo Cerkev. Kako pogosto jo res pojmujemo kot skupnost pravičnih in svetih, ki se zbira skupaj, pozabimo pa na veliko večino, ki sicer sestavlja Cerkev. Če pogledamo najprej na to, koliko se nas ob nedeljah zbere pri sveti maši, je že na dlani ugotovitev, da je več tistih kristjanov, ki jih ob nedeljah ni pri sveti maši v domači cerkvi. Tudi oni so Cerkev in ne samo “mi, tukaj zbrani”. Pa tudi, če bi prišlo vse mesto k nedeljski maši, to ne bi bila vsa Cerkev, ker jo sestavljajo še vsi drugi bratje in sestre po veri, ki so razkropljeni po vsem svetu, vendar pa tudi to še ni celotna Cerkev, ampak le manjši del. To, o čemer smo do sedaj govorili, je le vidni del Cerkve, obstaja pa še nevidni del. Sestavljen je po eni strani iz “očiščujoče se Cerkve”, ki jo predstavljajo verne duše v vicah, po drugi strani pa tudi iz “zmagoslavne Cerkve”, ki jo predstavljajo vsi tisti, ki so v nebesih – angeli in svetniki. Prav s slednjimi se je v življenju zelo dobro primerjati, koliko jih kaj dosegamo, saj s posnemanjem svetnikov lahko pridemo tja, kjer oni že so – v nebesa. 

Če je naš pogled napačen, nismo nič kaj drugačni od obeh bratov iz prilike, ki sta bila, vsaj pred spreobrnjenjem (hočemo verjeti, da se je kasneje našel in spreobrnil tudi starejši sin), usmerjena predvsem v njun mali svet. To je tudi naša nevarnost. Potem se pa zgodi tisto, kar vidimo tudi v evangeliju – v ospredju sem samo jaz, jaz in spet jaz. V ospredju pa mora biti Gospod. Samo tako lahko imam pravi pogled na življenje in samo tako bo moj pogled zelo širok. Posledica bo to, da se bom znal veseliti tudi drugih ljudi, če se bodo vrnili nazaj, pred tem pa mi seveda ne bo vseeno, če so zablodili in se izgubili, kakor mi tudi ne bo vseeno, če bodo v kakršnikoli stiski.