Glejte, Jagnje Božje

Ob vstopu v t.i. "čas med letom" nas evangelij še enkrat popelje k reki Jordan, da bi nam sporočil, da je treba sicer preklopiti s praznika na vsakdan, da pa je treba vseeno v svoji notranjosti nositi tistega "prazničnega duha". Samo tako namreč v življenju ne bomo videli vse samo črno, temveč bo sijala luč Božjega Sina, ki nam jo je prinesel od Očeta. Evangelist Janez sicer ne podrobno opiše dogodka Jezusovega krsta, poda pa nam eno izredno pomembno podrobnost oz. definicijo, kdo je Jezus: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29). To je vzklik, ki ga vselej slišimo pri maši pred obhajilom in vemo, kako se nanj odzovemo: "Gospod, nisem vreden..."

Izvemo torej, kdo je Jezus, katero je njegovo poslanstvo - tako iz evangelija, kakor tudi iz prvega berila,

ki je iz knjige preroka Izaija. V Svetem pismu je jagnje simbol nedolžnosti in žrtve, postane pa tudi, kot žrtvovano, simbol rešitve in osvoboditve. Stara zaveza govori o jagnjetih, ki so jih dvakrat na dan žrtvovali v jeruzalemskem templju, še bolj pa o pashalnem (velikonočnem) jagnjetu, čigar kri je rešila judovske prvorojence (2 Mz 12,3-28). Ko Janez Krstnik uporabi simbol jagnjeta, želi jasno pokazati, kako Jezus obenem nima greha, je nedolžen kot jagnje, po drugi strani pa nas je prišel greha odrešit. Tudi Izaija napoveduje, kako Bog nalaga "Božjemu služabniku" kakor jagnjetu grehe vseh nas, kakor tudi to, da je prišel na svet, da bi bil luč in rešenje Božjega ljudstva. Novo Božje ljudstvo smo vsi, ki smo bili krščeni v Kristusu, tako da je prav on luč in rešenje vseh nas. 

Jezus je torej prišel na svet: "Da bi nas," kot pravi ena od šesterih verskih resnic, "s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal." O Jezusu se tudi danes veliko govori in se sprašuje, kdo da je. Vendar pa so označbe Jezusove identitete bodisi samo delne in zelo površne bodisi povsem zgrešene. Govori se, kako je govoril in pridigal o medsebojni ljubezni, kako je bil pozoren do ubogih - kjer se misli samo na materialno uboge, seveda -, kako je učil mnoge lepe in dobre stvari in bil zares moder. A je bilo teh modrecev v človeški zgodovini veliko, tako da potem Jezus postane le eden izmed njih. 

Naše krščanstvo tako postaja, kakor se je lepo izrazil sveti oče, "à la carte", torej bi lahko rekli, da je postalo izbirno: od Jezusovega nauka, evangelija, od krščanskega nauka nasploh vzamem samo tisto, kar mi ustreza, ostalo zavržem. Prav včeraj sem lahko izkusil to, ko me je o vprašanju splava povprašal nekdo, ki se očitno ne prepoznava v krščanstvu. Sem mu pač jasno povedal, kakšen je krščanski nauk glede tega in da se jaz tega nauka držim ter ga zagovarjam. Krščanski nauk o splavu pravi, da gre za umor, uči pa še, da to velja tudi po naravnem pravu, ne le cerkvenem. Na neki način sem vesel, da me je ta človek to vprašal, saj pomeni, da to pomembno vprašanje zanj ni še dano "ad acta", temveč je še odprto. Bolj me je zmotilo, da je potem nekdo drug, ki se ima za kristjana dejal, da ni ravno tako kot mislim jaz... Težava je, da ni odvisno od tega, kaj o tem mislim jaz, temveč je to del krščanskega nauka, če pustimo tu ob strani naravno pravo. 

To govorim zato, ker je simptomatično. Pove nam, kako jemljemo našo krščansko vero, kako pojmujemo Cerkev, kakor tudi, kako pojmujemo Jezusa samega. Postavljamo se za gospodarje samih sebe, svojega življenja... Posledično skozi same sebe presojamo tudi moralne in druge zakone, kakor tudi druge ljudi, nazadnje še Jezusa samega. Jaz sem tisti, ki bom povedal sebi, vsemu svetu in Jezusu, kako je treba gledati na stvari, kako je treba gledati na življenje, kako je treba živeti. Jaz sem tisti, ki presojam zase in za druge, kaj je prav in kaj ne. Kaj je dobro in kaj zlo. Jaz sem tisti, ki povem ostalim kristjanom, kateri je pravi nauk Cerkve, ne pa Cerkev meni. Jaz sem tisti, ki povem evangeliju (ko rečemo evangelij, je mišljena celotna Nova zaveza), kaj mora učiti, ne pa evangelij meni, kako moram živeti. Pridemo torej do tega, da je Cerkev tisto, kar mislim in določim jaz. Da je evangelij tisto, kar mislim in določim jaz. Da je krščanski nauk in nauk Cerkve tisto, kar mislim in določim jaz... Na koncu postane celo Jezus Kristus samo neka izmišljena oseba, plod moje domišljije, saj mora biti takšen, kakršen jaz pravim, da je. Tudi Bog tako ni takšen, kakršen nam je bil razodet, temveč takšen, kakršen jaz pravim, da je. 

V evangeliju nas Janez vabi, da se odpovemo tem svojim blodnjam in ponižno prepoznamo Kristusa kot tistega, kar v resnici je, sv. Janez Krstnik pa nam pove, kdo je: je Božji Sin, torej Bog, ki je sam brez greha, je nedolžen, a je nase vzel vse naše grehe in hudobije, ter jih s svojo smrtjo na križu odkupil in nas odrešil ter nam zagotovil večno življenje. Sam se odrešiti in odkupiti ne morem, kakor si tudi ne morem zagotoviti večnega življenja. Tudi sem sam nesposoben zagotoviti pravičnost v svetu, kakor je tega nesposoben vsak človek. Samo Božji Sin je tisti, ki prinaša vse to, s tem, da bo krivica na svetu vladala vse do koncu časov - tu nimamo kaj. Ko sem sposoben z vsem svojim bitjem zatrditi in prepoznati, da je Jezus "Božje Jagnje" ne zatrdim samo, da je Božji sin in Odrešenik, temveč v isti sapi tudi povem, kdo sem jaz. Priznam, da sem le človek, majhen, krhek in umrljiv. Priznam, da potrebujem odrepenja. Da potrebujem Odrešenika. Priznam, da moje življenje potrebuje Gospoda, da bo res življenje. Priznam tudi, da sem tudi sam tisti, ki sem ga mučil in pribil na križ. Pravzaprav to delam vsak dan svojega življenja, ko se oddaljim od življenja po veri. Pa da ne bo kdo rekel, kako se pa sedaj tu povišujem nad kom, ker se ne. Vse to govorim tudi sebi, ker nisem nič boljši. 

Če je naša vest otopela in nam Božja beseda, cerkvene in Božje zapovedi ne naredijo več ne toplo ne hladno, potem je treba z vsem bitjem Gospoda prositi, da nam namesto kamnitega spet ustvari meseno srce, ki bo spet znalo prepoznavati Božje navdihe. Po "Hoji za Kristusom" Bog razveseljuje naše srce, kadar delamo dobro, po drugi strani pa dela, da nas "peče vest", kadar ne delamo prav, kadar grešimo. Bolj ko se bomo bližali Božji luči, bolj bomo spoznali, kje delamo narobe, kje smo grešniki. Moramo se potruditi sami, po drugi strani pa potrebujemo tudi zunanjo pomoč, ki je človeška in Božja. Da bomo pa to zunanjo pomoč sposobni sprejeti, se moramo najprej odpovedati svojemu ponosu in napuhu, sicer ni prostora.

Sami si lahko pomagamo tako, da goreče molimo in prosimo k Bogu (seveda ne bo prav nič narobe, če to delamo s pomočjo Marije in svetnikov), da naše kamnito srce nadomesti s "poslušnim" srcem, ki bo znalo razlikovati med dobrim in zlom, kakor je znal prositi že kralj Salomon. Tako bomo znali slišati in spoznavati glas Boga. Tako bomo znali ceniti tudi razodeti nauk. Ugotovili bomo tudi, da zakramente -  zlasti sveto spoved -, ki smo jih morda pahnili na stran, še kako potrebujemo. Ugotovili bomo, da tega ne potrebujemo samo zato, ker je treba izbrisati zlo, ki se nakopiči v nas, temveč tudi zato, da duhovno rastemo in postajamo čedalje bolj sveti, torej tudi postaja čedalje jasnejša ta Božja podoba, po kateri smo bili ustvarjeni. 

Sv. p. Pij je polagal na srce svojim duhovnim sinovom, naj se pogosto spovedujejo (priporočal je tedensko spoved), kakor je to veljalo še za mnoge druge svetnike in svetnice (sv. p. Leopold Mandić, sv. s. Marija Favstina idr.), sam pa je postal za greh in zlo tako občutljiv, da je potreboval vsakdanjo spoved. Morda se bo to zdelo komu veliko prestrogo, vendar pa so ti svetniki in svetnice zaradi svoje bližine Bogu bili sposobni videti še tako majhen prostopek ali odstopanje. Bl. Ana Katarina Emmerick, po videnjih katere je nastal tudi film "Kristusov pasijon", si je očitala kot odrasla to, da je kot deklica nekoč pomislila, da bi vzela hruško, ki je rasla na sosedovem drevesu - pomislila! Vidimo, kako je pred nami še lep kos poti do tam, da bomo znali kolikor toliko dobro spoznati svoje grehe in se jih obtožiti. Kakor pravi italijanski rek, Bog odpusti človeku, ko se obtoži (Quando un peccatore si accusa, Dio lo scusa).

Očiščujoči krst

Na nedeljo Jezusovega krsta smo kristjani povabljeni, da se spominjamo svojega krsta in smo zanj hvaležni. Res velik dar je ta zakrament, konec koncev ima tudi svoje mesto v veroizpovedi, ki jo ob nedeljah in slovesnih praznikih molimo, ko pravimo: "Verujem v en krst v odpuščanje grehov..." Navadno sicer izpustimo pomemben predlog in se sliši vse skupaj, kot bi bila tam vmes vejica in torej krst ne bi bil povezan z odpuščanjem grehov... Takole namreč velikokrat molimo: "Verujem v en krst, odpuščanje grehov," kar je seveda narobe. Da je narobe bomo hitro ugotovili, če se posvetimo dogodku, ki ga obravnava današnja nedelja, in če krst Janeza Krstnika primerjamo s krstom, ki ga je ustanovil in poveril apostolom Jezus sam. 

Janez Krstnik je bil zadnji starozavezni prerok, ki je pridigal ob reki Jordan in vršil krst pokore. Ker je bil Božji mož, so bile njegove besede seveda učinkovite, tako učinkovite, da se je marsikdo zares spreobrnil in začel živeti bolje ter bolj pobožno. Toda, Janez Krstnik je bil le človek, sicer svet človek, kar mu je bilo kasneje tudi uradno priznano, pa vendarle samo človek. Njegove besede so bile učinkovite, ker ga je Bog navdihoval, njegova dejanja pa samo simbolična. Krst, ki ga je Janez oznanjal in vršil, je bil le simbol, zunanje znamenje tega, da se je nekdo znotraj spokoril. Pobožni Izraelci so množično prihajali k reki Jordan, ker so spoznali, da potrebujejo globokega očiščenja, ki ga pa tisti krst ni mogel dati, čeprav so tudi tam prosili za odpuščanje grehov. Janezov krst je bi le priprava na tisti krst, ki ga je prinesel potem kasneje Jezus Kristus. Ta krst je pa nekaj povsem drugega, kar je priznal tudi Janez sam: "Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju" (Mt 3,11). Pomeni, da Jezusov krst ni samo simbol ali znamenje, temveč v notranjosti tistega, ki ga prejme resnično deluje. Resnično izmije naše grehe, vključno z izvirnim. Resnično postanemo v Jezusu Kristusu Božji otroci in Jezusovi bratje in sestre, kakor tudi postanemo zaradi tega bratje in sestre med seboj v krščanski veri. Sveti krst nam odpre vrata v nebesa, tudi v tem smislu, da dobimo še posebno povezavo z vsemi tistimi, ki so že v nebesih in tam pričakujejo tudi nas. 

Zelo žalostno je tako danes spremljati dejstvo, kako ljudje sveti krst pojmujejo kot nekaj samo simbolnega, kot nekaj ne preveč pomembnega ali učinkovitega samo zato, ker se ustavijo na površju. Krst po tem pojmovanju ni nič bolj učinkovit od navadnega blagoslova, ko stvari malo poškropimo z blagoslovljeno vodo. Kot smo dejali, pa nas krst spremeni v samem našem bistvu in naredi v nas pravo revolucijo. Res je, da sicer ostanemo grešniki, to so pač posledice padca prvega človeka, vendar pa imamo potem možnost, da se svojih grešnih madežev vedno znova znebimo pri sveti spovedi, ki jo je tudi Jezus postavil in zaupal svojim apostolom, ko se jim je prikazal po vstajenju od mrtvih: "Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,23).

Zaradi te naše pozunanjenosti in površinskosti pa je treba povedati tudi naslednje žalostno dejstvo, da veliko ljudi, žal tudi veliko kristjanov, ne verjame več v obstoj greha. Jezus v evangeliju pravi, da morata z Janezom "izpolniti pravičnost". Ko mi danes govorimo o pravičnosti, imamo v mislih človeško pravičnost, medtem ko ima Gospod Jezus v mislih Božjo. Pomeni, da je treba, zadostiti Božji volji. Božji volji vsak od nas zadosti takrat, kadar spozna, kako je sam pred Bogom majhen, nebogljen, krhek in minljiv. Božji volji zadostim, če spoznam, da sem grešnik in potrebujem Božjega odpuščanja, da bi spet lahko stopil na pravo pot in zaživel. Tisti, ki misli, da je že dober tak kot je, da se že zmeni sam s svojim Bogom, zadoščuje samo svoji lastni pravičnosti, ki pa nikakor ni nujno zares pravična tudi do drugega, temveč se pogosto izkaže, kako smo do bližnjega krivični, če smo tako prepričani sami vase in v svoj prav. Morda delamo to tudi nevede, a je dejstvo, da delamo s tem največji greh, kar je možno - smo napuhnjeni. Same sebe postavljamo na prestol, Boga pa od tam izrivamo. 

Kje se pri kristjanih to vidi? Vidi se v njihovem krščanskem življenju oz. udejstvovanju. Gre za tisto prepričanje, da za zveličanje ni potreben eden od tistih treh osnovnih krščanskih zakonov, o katerih smo že govorili - "zakon molitve" (lex orandi). Ni torej treba moliti, ni treba prejemati zakramentov, ni se treba redno spovedovati svojih grehov, ni nujno, da si prav vsako nedeljo in praznik pri sveti maši. Da potem krščansko vero sprejemamo selektivno in od nje vzamemo samo tisto, kar nam ustreza, je samo logična posledica, saj brez zakona molitve ne more biti niti "zakona verovanja" (lex credendi), pride pa še do tega, da potem tudi ne živimo kot kristjani, temveč živimo, kot bi Boga ne bilo. Če me namreč Božji in cerkveni zakoni ne vežejo, potem sem sam svoj zakonodajalec. Po zlu gre torej tudi tretji zakon, ki je "zakon življenja" (lex vivendi).

Nekega dne so nekemu svetniku dejali: "Blažene oči, ki vidijo Gospoda!" S tem so seveda želeli hvaliti dejstvo, da je ta svetnik prejel od Boga velike darove, torej moža samega, ne pa toliko Boga, ki je tiste darove dal. Svetnik seveda ne bi bil svetnik, če ne bi bil podoben Gospodu Jezusu iz današnjega evangelija, ki se je izkazal v svoji ponižnosti, ko se je dal krstiti, čeprav mu to ne bi bilo potrebno. Sveti mož je namreč odgovoril: "Nasprotno! Blažene oči, ki vidijo svoje grehe!" Svetnik je tako želel povedati, kako je največja milost, ki jo lahko vernik ima tista, da je sposoben prepoznati svoje grehe, se jih pokesati in ponižno prositi odpuščanja. Če bi ne imeli te milosti, bi nam prav nič ne pomagalo videti Gospoda na tej zemlji. Zastonj bi torej bilo vsako t.i. versko izkustvo. 

Odpovedati se bomo torej morali svojemu ponosu, svoji domišljavosti in svojemu napuhu. To pomeni živeti iz krsta, da vsak dan pregledamo, kako smo živeli kot Božji otroci - če smo torej zares tisti dan bili pravi Božji otroci, tisti, ki "ljubijo Boga z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in svojega bližnjega kakor samega sebe". Zato se bo tisti, ki bo res živel iz krsta, redno in dovolj pogosto spovedoval svojih grehov.

Spet k začetku

Začelo se je novo koledarsko leto in evngeljski odlomek te druge nedelje po Božiču nas tudi kliče, da gremo na začetek. Ko se potem vprašamo, za kateri ali čigav začetek gre, ugotovimo, da gre tako za moj, kakor tudi za tvoj začetek... Gre pravzaprav za začetek vsega. Na začetku vsega pa ni nekaj, temveč nekdo. Na začetku vsega je Bog, pa ne katerikoli, temveč troedini Bog: Oče, Sin in Sveti Duh. 

Evangelist Janez se po eni strani nasloni na prve vrstice Svetega pisma, le da gre še naprej od dejstva, da je v začetku vsega Bog, saj nam govori o tem, kako se je v Jezusu Kristusu ta Bog razodel. Ta Jezus Kristus pa ni nihče drug kot sam Božji Sin, torej ne le zgodovinska osebnost, temveč še bolj kot to oseba, ki je živa in učinkovita, saj ima iste lastnosti, kakršne ima Oče. Brez tega, da pa je Božji Sin postal človek, mi nikdar ne bi mogli izvedeti, da je naš Bog Oče. Apostol Janez vseskozi vztraja na tem poudarku, da imamo Boga za očeta, do česar pa brez dejstva, da je "Beseda meso postala in se naselila med nami", sami ne bi mogli priti. 

Sami ne moremo priti niti do odrešenja, do dokončne rešitve vseh naših težav, do odgovorov na vsa

življenjska vprašanja, ker je vse to večje od nas ljudi. Res je pa, da si ljudje pogosto domišljamo, da lahko to storimo. Kadar pa se to zgodi, potem tam na začetku ni več tisti, ki bi moral biti. Na mesto tistega, ki bi moral biti v začetku, človek postavlja samega sebe, s tem pa sprevrača tek stvari in na glavo postavlja tudi svoje življenje in svoje bivanje. O tem nam govori evangelij.

Z razumom in vero moramo zato priti do tega, se potruditi z vsemi močmi, da pridemo do tega, da je Jezus Božji Sin. Mnogo je danes takšnih, ki imajo Jezusa za nekakšnega drugega Sokrata, za potujočega modreca, ne pa za Boga. Tudi med kristjani je veliko takšnih, ki tako mislijo. Če bi temu zares bilo tako, potem Jezus ne bi bil drugačen od drugih ustanoviteljev religioznih gibanj, zato bi tudi krščanstvo bilo ena od mnogih religij, ne pa edina prava vera, Jezus pa tudi ne bi mogel biti naš Odrešenik, saj bi bil le neki modri mož in nič več. Človek. Izjemen, a le človek. Janez nam pravi, da je Jezus tudi človek, predvsem pa Bog. Noben človek ne bi mogel drugega človeka rešiti pred grehom, boleznimi, bolečino in smrtjo, kakor tudi ne zagotoviti večnega življenja. Samo Bog lahko to stori. 

Res je, vse to je težko verjeti. Sami tega nikdar ne bi zmogli, zato pa nas apostol Pavel vabi, da vztrajno molimo, "da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega" (Ef 1,17). Brez molitvenega, bogoslužnega in zakramentalnega življenja torej nikdar ne bomo mogli rasti v spoznavanju Boga. To, kar smo omenili, seveda predpostavlja tudi to, da se v veri poučimo, a bi tudi samo poučevanje v veri bilo premalo. Nekateri sicer mislijo, da je dovolj, če se otroke samo vozi k verouku, a temu seveda ni tako. To bi bila samo teorija brez prakse, ki je "kakor voz brez akse" (brez osi, če kdo ni razumel...). 

Potrebno je bogoslužno, molitveno in zakramentalno življenje. Potreben je torej obisk svete maše, redna spoved, ki je predpogoj za to, da vredno in pogosto prejemamo Kristusa pod podobo kruha, potrebno je družinsko in osebno molitveno življenje. To je namreč eden od treh temeljnih zakonov, brez katerega ni ostalih dveh. Prvi zakon se imenuje Lex orandi, ki pomeni prav to, kar smo rekli. Če zame ta prvi zakon drži, potem bo lahko držal tudi "zakon verovanja" ali Lex credendi. Zakon molitve je temelj mojega verovanja. Tretji zakon, ki iz obeh izhaja, pa je "zakon življenja" ali Lex vivendi. Če kot kristjan molim in verujem, potem lahko kot kristjan tudi živim.

Brez teh treh zakonov smo kristjani le na papirju in v bistvu ne verujemo v Jezusa Kristusa, kar pa nas oropa za dostojasntvo, ki smo ga po njem prejeli: "Božji otroci se imenujemo in to tudi smo" (1 Jn 3,1). 

Novo leto nas tako vabi, da v življenju postavimo stvari spet na pravo mesto, pa da ne ostane samo pri dobrih in plemenitih namenih, temveč da resno nekaj naredimo, da bomo kazali s svojim življenjem to veliko dostojanstvo, v katerega smo bili pri krstu poklicani. Kot kristjani moramo moliti, verovati in živeti. Če je do sedaj to škripalo, naj bo v tem letu 2014 bolje. Treba je stremeti k polnosti krščanskega življenja, da bi res prejemali "milost za milostjo".

Povezana družina

Na prvo nedeljo po Božiču premišljujemo ob zgledu sv. Družine o tem, kaj je to družina, posebej pa še o tem, kaj je to krščanska družina. To vprašanje je dane kar precej "na tapetu", kot rečemo, zanima nas identiteta družine - kaj družina je, kaj so naloge njenih članov. Pa ne, da bi dvomili o tem, če je res tako, kot nas učita Božja beseda in nauk Cerkve. Ne dvomimo, da je tako prav, vendar pa je tudi prav, da si te zadeve vsake toliko časa pobliže pogledamo, si razjasnimo pojme in vsebine, se vprašamo, če gremo v po pravi poti, ali pa bo treba kaj spremeniti. Božični prazniki so tudi prazniki družine, ko imajo družine priložnost, da so nekoliko več skupaj, pa četudi v njih ni vse tako kot bi moralo biti. Pa ne le božični prazniki - tudi drugi prazniki morajo biti prazniki družine, zlasti naj bi to držalo za nedelje. Še zlasti ob nedeljah praznujemo pri maši tudi dejstvo, da je "Beseda postala meso". Vendar pa gre to praznovanje, ta prazničnost zelo pogostokrat mimo nas. 

Michelangelo - Tondo Doni

Božič je vselej razpet med jaslimi in križem, kakor drži tudi za naše življenje. Pisano je, v njem so takšni in drugačni trenutki. Novorojeno Božje dete nas vabi, da imamo realen pogled na življenje. V njem so svetli in temni trenutki, veselje in trpljenje, tako pač je. Tu na zemlji idealnega življenja ni, kakor tudi ne idealne družine. K idealnemu življenju in družini stremimo, se za to borimo. Lepo nas na to opozarja apostol Pavel v današnjem drugem berilu. Nekako pravi, naj imamo eno oko na zemlji, v realnosti, drugo pa naj se že ozira proti večnosti. V svoji notranjosti moramo vedeti, proti kateremu cilju gremo - kot posamezniki in kot skupnost, zlasti družinska skupnost. 

Tudi Sirah nam pove, kako družina prinaša takšne in drugačne dobrine. Po eni strani prinaša zdrava družina tudi materialno gotovost, trdnost, pa četudi so v tem oziru težave. Drži tisto, da je skupaj lažje. Družina prinaša tudi potomstvo. Po drugi strani pa so tu tudi duhovne dobrine, saj v družini najdemo mir, ljubezen, trdnost, gotovost, edinost, razumevanje... Vse skupaj je na voljo v družini, a se to pojmuje kot znamenja Božjega blagoslova. Zgoraj smo rekli, da je Božič TUDI družinski praznik, kakor smo prav tako zatrdili za nedeljo, ne pa SAMO. Najprej je namreč tu Bog, ki svoje darove potem po družini naklanja ljudem. Kakšen Božič pa bi to bil, če bi družina slavila samo sebe, namesto tistega, ki prvi praznuje, to pa je Božji Sin Jezus Kristus? Kakšna bi bila nedelja, če bi bilo tako?

On je tisti, ki prinaša Božji blagoslov posameznim ljudem in družinam. Če ga izrinemo, pa ni treba, da se to zgodi neposredno, potem ta blagoslov, ta Božja milost umanjka. Sirah se je dobro zavedal, da je treba biti za to, da prejmemo Božji blagoslov, pokorni. Pomeni, da je treba namesto na naše, najprej misliti na Božje pravice, kar nam kristjanom nalaga dolžnosti, ki jih imamo do Boga. Kot se pa rado izkaže, to niso le dolžnosti do Boga, temveč tudi do sebe. Ko naredimo tisto, kar smo dolžni Bogu, naredimo veliko tudi za skupnost, kateri pripadamo, kakor tudi zase osebno. Kristjani najprej pripadamo Cerkvi, potem človeštvu, potem pa vsak svoji družini, ki je lahko tudi redovna družina ali skupnost duhovnikov, katerih glava je krajevni škof. 

Simbol družinskega življenja je trikotnik, konico katerega predstavlja troedini Bog - Oče, Sin in Sveti Duh. Brez te konice ostane samo še vodoravna črta. Naši družinski odnosi so brez Boga le še zemeljski odnosi, družina je vase zaprta in se ukvarja sama s sabo. Pogosto se v tej zaprtosti vse lepe in svetle reči umaknejo grdim in temnim, kar počasi kaj lahko privede tudi do odtujenosti, ko je vsakdo le še točka zase. Treba bo torej ponovno obnoviti ta trikotnik. To bomo naredili tako, da bo Bog v naših družinah spet dobil svoje mesto. Pomeni, da bosta v družino spet prišla molitev in zakramentalno življenje. Samo to je tisto, kar zagotavlja Božji blagoslov. Poglejmo, kaj pravi o tem bl. Mati Terezija: "Družina, ki moli, ostane trdno povezana. Če spustimo v družino molitev, bo čedalje bolj trdno povezana in njeni člani se bodo med seboj čedalje bolj ljubili. Združite se v molitvi tudi samo za pet minut - od tam boste črpali vašo moč."

Praznično vzdušje

Veliko slišimo v teh dneh, praktično že cel mesec, besedno zvezo praznično vzdušje. Vsako leto je tudi na tem področju že v novembru, da o decembru niti ne govorimo, vedno ena in ista pesem, ko nas ljudi, ki že tako ali tako hitimo in se ne ustavimo niti za trenutek, spet premamijo, da še bolj panično hitimo in nekaj iščemo, za kar še sami dobro ne vemo, kaj bi to bilo. Vsak od nas si v tem vrtiljaku želi ne tistega, kar nam ponuja svet, ker imamo vsega tega že dovolj in preveč tako, da smo že siti in naveličani. Ne, želimo si drugačnih darov. Za te darove se ljudje neizmerno trudimo in si prizadevamo, na takšen in drugačen, na “dovoljen in nedovoljen” način, da bi do njih prišli, da bi si jih zagotovili, pa nam ne uspeva najbolje. Vsakokrat se nam znova in znova izmuznejo.

Govorimo seveda o darovih, ki bi jim lahko rekli, da so notranji darovi. Kateri pa so ti darovi?

Najpogostejši so mir, veselje, ljubezen in sreča. Seveda bi jih lahko še več našteli. Vem, da tudi tu govorimo eno in isto, vsaj enkrat na leto, a je vseeno pomembno, da o teh darovih še govorimo in jih tako ohranjamo v zavesti. Naravnost katastrofalno bi namreč bilo, če bi se vsemu iz obupa odpovedali samo zato, ker so ti darovi tako izmuzljivi, ker tako stežka pridemo do njih. Pravzaprav je tako, da še ko pridemo do njih, jih le malenkost okušamo in se nam takrat zares zdi, da so se nebesa združila z zemljo, kakor rečemo ob božičnih praznikih. Srčno upam, da si teh darov še vedno želimo, da po njih hrepenimo.

Samo tako lahko namreč pridemo do spoznanja, da je vse to večje od nas in si v svoji majhnosti, krhkosti in umrljivosti tega ljudje sami ne moremo zagotoviti.

Gre namreč za to, da smo se ljudje tako obrnili sami vase, da zmotno mislimo, kako bomo za vse sami poskrbeli, kako bomo vse sami rešili in razvozlali. Temu seveda ni tako in nikdar tudi ne bo. Zato mislim, da do pravega prazničnega vzdušja lahko pride samo tisti, ki spozna svoje meje in omejenosti. samo tako namreč lahko pridemo do ugotovitve in spoznanja, da te darove, ki si jih ljudje tako želimo, po katerih tako hrepenimo, prinese samo nekdo, ki prihaja od zgoraj, ki je večji od vsega, tudi od zla, bolečine in smrti. Samo tako lahko človek pride do tega, da v svoji notranjosti pravzaprav resnično koprni po Odrešeniku.

Potem gredo zadeve naprej, saj je odrešenje, ki se začenja prav z božično skrivnostjo, treba sprejeti v njeni polnosti, kot nekaj, kar je bilo, je in bo. Tudi odrešenika Jezusa Kristusa je treba sprejeti kot nekoga, “ki je bil, ki je in ki pride”, kakor nam pravi knjiga Razodetja. Treba je najprej sprejeti z razumom, da to, o čemer govoriSveto pismo, zlasti sveti evangelij, ni neka izmišljena pravljica, kakor drži denimo za božička, ki si ga je omislila družba “Coca Cola” v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Treba je torej za začetek sprejeti dejstvo, da je Božji Sin postal človek, da je: “Beseda meso postala in med nami prebivala,” kakor smo slišali. Začne se s tem, da nekaj slišimo in naredimo za svoje. Kakor pastirji, ki so slišali in verovali. Potem pa so seveda stopili na pot vere.

Pravzaprav smo ljudje pastirjem podobni, vprašanje je samo, če ne ostaja samo pri tem, da slišimo oznanilo o odrešeniku, potem pa ostane pri tem. Treba je namreč iti temu Odrešeniku naproti. Narediti tudi tisto, kar je naša dolžnost, naš delež pri odrešenju, pri tem, da bi dosegli tiste darove, o katerih smo govorili. V duhu je namreč Kristus res prisoten v Svetem pismu, ki ga lahko beremo tudi doma. Prav tako je v duhu navzoč v molitvi, ki jo tudi lahko opravimo doma. Konec koncev nam sam to zagotavlja: “Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi” (Mt 18,20). Vendar pa samo duhovna navzočnost ni dovolj. Kar naj pomisli vsak, če mu je dovolj imeti ljudi, ki jih ima rad, navzoče samo v duhu? Ne, želim, da je tista oseba tam, kadar jo potrebujem.

Naš odrešenik Jezus Kristus je tudi resnično navzoč, in sicer v zakramentih Cerkve. V njih se tudi danes dogaja božična skrivnost. Sv. Frančišek Asiški je svojim bratom govoril, kako to drži pri sveti maši, a drži tudi za ostalih šestero zakramentov. Tisti, ki se pa tem zakramentom prisostvujemo in jih prejemamo, smo šele zares pdodbni pastirjem. Takole je dejal sv. Frančišek: “Vsak dan se Božji Sin poniža, kot takrat, ko je s svojega kraljevskega prestola sestopil v maternico device, vsak dan k nam prihaja v ubogi preobleki. Vsak dan iz Očetovega naročja na vrhu oltarja sestopi v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom nekoč prikazal v pravem mesu, tako se danes nam razodeva v posvečenem kruhu.”

Bratje in sestre, morda je prav letošnji Božič priložnost, da začnemo pastirje, ki so nam dani za zgled v evangeliju, posnemati tudi z dejanji. Jezus nas čaka po naših cerkvah. Po svojih duhovnikih želi priti k nam. Prvič je prišel k nam po človeku, Devici Mariji, tudi danes prihaja vsakokrat po človeku – po svojih duhovnikih. Res je, da prejmemo Jezusove darove, se je treba najprej odpovedati svojemu ponosu. Božično oznanilo nam pravi ne samo, da je to treba storiti, temveč, da se splača.

Blagoslovljene božične praznike vam želim!