Naše nevihte

Odlomek današnjega evangelija poroča o Jezusovi pomiritvi viharja, ko je bil z apostoli v čolnu sredi jezera. Bistvene besede pa so že pred samim viharjem in so izredno pomembne tudi za nas: »Prepeljimo se na drugo stran!« Sedaj, ko začenjajo počasi dopustovanja sami vemo, kako pomembno se je prepeljati na drugo stran, če gremo na morje na kak otok – če ni mostu, je treba s trajektom, slednji pa v primeru slabega vremena, razburkanega morja ne vozi. Učenci so to nevihto sami doživeli, kar je bilo mnogim od nas k sreči prihranjeno. 

K sreči, ker si bi, po pripovedovanju koga, ki je močno nevihto na morju doživel sam, nihče ne želel doživeti. Urednik Novega glasa pravi, da so bili mornarji: »Bolj bledi od smrti same … molče delali in garali, slabo spali, nekateri tudi veliko bruhali in spet delali, jedli malo, pili še manj, vse zato, da bi le končno nekako ušli iz prekletega pekla črne nevihte. Komandant in oficirji so se izmenjavali na komandnem mostu, da so ladjo nenehno usmerjali proti visokim valovom, mi v strojnici smo skrbeli, da smo uravnavali moč motorjev, ladja je rjovela, škripala in se zvijala, strašni glasovi so to, ni je shrhljivke, ki bi ti lahko nagnala toliko strahu v kosti, kot ti ga nažene razbesnelo morje.« Ampak, kako je mogoče to sploh prebroditi? Kako je mogoče sploh človeku prebroditi vse mogoče nevihte, ki v življenju pridejo, zagotovo pridejo? Sprašujem, kako to narediti notranje, torej čustveno, mentalno, duhovno…

Gotovo je težko, saj te po eni strani navdajajo močni dvomi in te je strah, vendar po drugi strani človek ima gotovo tudi upanje in določeno vero v sebi, saj pravi isti naš urednik: »Ko je huda nevihta na morju, padeš v neko stanje med molitvijo in obupom.« Zakaj bi torej človek bil pri molitvi, pa kakršnakoli naj ta že bo, če v sebi nima vsaj malo vere in upanja? Prevečkrat gledamo, ko pridejo nevihte v življenju, samo črno, torej obupano na vse skupaj, a bi morali tudi tedaj biti »med molitvijo in obupom«, vsekakor pa se bi morali ravnati po zgledu zgoraj omenjenih mornarjev, ki so kljub vsemu delali in garali. Kot nam namreč lepo pove pater Amorth, ko nastopi zlo, se nima človek kaj spraševati, kako in kaj ter zakaj, ampak se mora zlu samo upreti, se proti njemu boriti. Treba je torej delati, trdo delati, garati, se skušati pretolči tako in drugače skozi to nevihto. 

Toda, sedaj nastopi težava zla, ki je treh vrst, kot bomo videli – če se tako da še obvladati, vsaj pri sebi, eno vrsto zla, pa sta drugi dve vrsti večji, močnejši, in sicer precej, od nas ljudi. Obstaja namreč najprej moralno zlo, to je tisto, ki ga delamo mi ljudje, vendar pa tega vsak lahko obvlada le pri sebi, če živi moralno. Sami pa vidimo, da tu lahko naredimo veliko, a le pri sebi, ker ne moremo obvladati moralnosti drugega, vendar ne moremo spet obvladati vsega niti pri sebi. Že tisto zlo torej, ki ga človek pri sebi lahko obvlada, je večje in močnejše od njega. Toliko bolj to velja za naravno ali fizično zlo, ki se dogaja po naravnih silah – razne naravne nesreče in te reči -, najbolj pa seveda za nadnaravno ali metafizično zlo. Človek se sam proti zlu tako ne more boriti – potrebuje silo, ki bi bila zlu vsaj enakovredna, še bolje, če bi bila močnejša od zla. 

Tu sedaj nastopi tista »druga stran«. Na to drugo stran se mora človek prepeljati tako čustveno, kot miselno, najbolj pa duhovno – v vsej svoji notranjosti torej, da lahko preživi v teh nevihtah. Imeti je treba neko trdnost v veri in upanju, da tista nevihta nima zadnje besede. Mornarji so najbrž delali v tistem prepričanju, da bo nevihta minila, da bo posijalo sonce in so seveda zaupali tistim, ki so z ladjo upravljali. Tudi mi moramo trdo delati in si prigarati potrebno vero in upanje. V nevihtah našega življenja moramo verovati, upati in zaupati, vendar mora biti to nekdo, ki je večji od nas ljudi, od narave, pa tudi od zla. Že res, da sta vera in upanje njegova darova, vendar je vselej tako kot s poljem, da je treba zanj tudi skrbeti, če želimo, da zemlja potem da svoje darove. Torej, v viharjih je treba očitno še bolj garati in delati kot sicer, torej še bolj v duhovnem smislu »iti na globoko«. 

Dobra novica evangelija pa je ta, da imamo kristjani takšnega kar med sabo, čeprav se, kakor apostolom, tudi nam velikokrat zdi, da Gospod Jezus kar spi in se ne zmeni, kaj se nam dogaja, saj je skrit v evharističnem kruhu. Biti skrit pa ni enako kot ne biti. Skritega Gospoda, ki je močnejši od vseh sil, pa je treba iskati. To je vera. Ne, da nas ne bo strah, da ne bomo dvomili, da ne bomo kolebali – to bomo, ker smo ljudje. Če je klic vere dovolj močan, Gospod pride na plano, bolj očitno poseže. Klic učencev je zbudil spečega Gospoda, naj naš klic vere, ki izhaja iz tistega prepričanja na »drugo stran« tudi danes izprosi od istega Gospoda vseh tistih, zlasti duhovnih darov, ki jih potrebujemo, da bomo lahko pluli skozi viharje. Vidimo, da so sile, kjer materialne moči odpovedo, zato nam pomagajo le duhovni darovi in seveda tisti, ki te darove daje.

Imeti in ne imeti v svojih rokah

To 11. Nedeljo med letom nam evangeljski odlomek ponuja dve kratki priliki, od katerih nas bo danes zlasti zanimala prva. Kmet, ki seje, je podoba vernega človeka. Gospod Jezus je dobro vedel, kako dober kmet deluje na dveh ravneh, saj res po eni strani naredi čim bolje tisto, kar je v njegovi moči, da bi zemlja obrodila, vendar se tudi zaveda, da je to le en vidik, ki pravzaprav niti ni najpomembnejši, saj so še druge stvari, na katere sam nima vpliva, ki pa so v kmetijstvu prav tako pomembne in jih je treba vzeti v zakup, da bi ne zašli v obup, kadar se ne vse izide tako kot bi si kmetje želeli. Normalno je, da si kmet vselej želi dobre, odlične letine, ampak, kot mi je modro dejal prijatelj: »Zemlja enkrat obrodi tako, drugič drugače, ne moreš vedno računati le na dobro letino, temveč se dobre letine izmenjujejo s slabšimi, včasih pa pride tudi prav slaba.« To mi je govoril ob priložnosti slabše letine vina, za razliko od tiste iz leta pred tem, ko je bilo njegovo vino odlično oz., kot ga je označil, za tekmovanje.

Ni vsakdo sposoben tega, da se ne preveč vznemirja ob vremenskih in podobnih nevšečnostih, sploh

ne danes. Zatrdimo lahko, da današnji ljudje te dvojne drže, ki jo je sposoben naš kmet v evangeliju, tudi nasploh nimamo. Sposobni smo samo tiste njegove zunanje, običajne, normalne drže, ne pa tiste druge, ki jo lahko označimo za notranjo držo. Radi bi, da bi vse šlo kot po maslu, po naših načrtih, po naši logiki, vendar je neverjetno število faktorjev, na katere v življenju ne moremo vplivati. Primanjkuje nam te druge drže, zato pa nas težave spravijo tako močno iz tira, celo tako daleč, da nad življenjem obupujemo, saj se nam zdi, da z nami življenje, ki ga mnogokrat prav poosebimo, ravna krivično. 

Potem ko je vrgel seme, gre naš sejalec ponoči lepo mirno spat, kar, kot nam pove Božji služabnik Dolindo Ruotolo, v duhovnem življenju pomeni, da »se [verni človek] prepušča Bogu in zaupa vanj v negotovostih časov«. Koliko gremo mi na enak način mirno vsak večer spat, koliko zares priznamo, da smo pač čez dan naredili, kar smo naredili, potem pa se prepustimo Božjim rokam? Za nas veljajo Kristusove besede Marti: »Skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno« (Lk 10,41-42). Koliko reči, na katere v končni fazi mi nimamo vpliva je, ki nas tako skrbijo in vznemirjajo, da nas že prav hromijo. Skrbita in težita nas preteklost ter prihodnost, zato pa ne uspemo izkoristiti danega nam časa. 

Sejalec iz prilike ga zna izkoristiti, saj vsako jutro znova vstane v isti veri in zaupanju, ter opravlja vsakdanje kmečko delo z vso potrebno predanostjo. Ve namreč, da lahko naredi vse tisto, kar je v njegovih močeh, da bi zemlja obrodila, kar je tudi prav, a se ne vznemirja več kot toliko, kakšen bo rezultat, medtem ko smo mi danes postali že prav obsedeni s temi rezultati. Ta kmet tako ima prostor za tisto, kar smo mi v veliki meri že izgubili, to pa je čudenje. Če pride dober pridelek, se bo čudil, zato pa bo imel veliko hvaležnost, da je do njega prišlo, videl bo, da dober v večji meri ni odvisen od njega in njegovih naporov. Na koncu bo tudi vesel, da je lahko imel delež pri tem čudežu, ker je pač nekaj, nad čemer se čudimo, čudež, mar ne? 

Vera je prav takšna drža, saj mora obsegati tako človekovo delo in napor, po drugi strani pa tudi to, da se prepušča Božjim rokam, Božji milosti in previdnosti, kar zadeva, po sv. Avguštinu, našo preteklost in našo prihodnost. Ta cerkveni oče je namreč dejal, da svojo preteklost prepušča vse odpuščajočemu Bogu, prihodnost pa neskončno previdnemu Bogu, ki ob navidez neizhodnem položaju vselej odpre novo pot, če mu zaupamo. Tako je vsak dan najprimernejši čas za takšne vrste prepuščanje vsak večer v molitvi pred spanjem, najbolj pa je to prepuščanje pomembno pri sveti mašni daritvi, kjer je izredno pomembno izročanje. Ali prinesemo svoj osebni dar, svojo osebno prtljago v cerkev in jo položimo na oltar, pa če je ta prijetna ali neprijetna? Ali se tiste posebej neprijetne prtljage znebimo pri sveti spovedi? Če tega ne bomo počeli, ne bomo mogli zares živeti, ker ne bomo imeli časa. 

Naj nam pomaga to ponazoriti judovski midraš, ki se ga splača ponoviti. »Angel Gabrijel je bil poslan od Boga, da bi poklonil dar večnega življenja tistemu, ki bi imel čas, da bi angela sprejel. Podal se je torej na pot. Potem ko je prehodil mnogo poti, se je vrnil k Bogu in mu dejal: ‘Nekateri so imeli eno nogo v preteklosti, drugi eno nogo v prihodnosti. Nisem pa našel nikogar, ki bi imel čas.’« Čas za Boga, ki je čas za nas. Prepuščanje Bogu, da bi bilo naše življenje lažje, polnejše, kakor tudi, dabi znali prav ceniti, kar imamo, se čuditi, se zahvaljevati. Akcija in kontemplacija, torej naše delo, kakor tudi občudovanje in zrenje, ki je tudi že slavljenje.

Kakšen kristjan sem?

V evangeljskem odlomku 10. nedelje med letom vidimo tri scene, ki nam pokažejo odnos, ki ga imajo do Jezusa tri vrste oseb, ki bi jih lahko označili za tri tipične vrste. 

Najprej imamo njegove sorodnike, klan – ti se bodo spet pojavili tudi v tretjem prizoru. Ti sorodniki se ne želijo, da bi se eden od njih preveč izpostavljal v javnosti, zlasti ne s trditvami, češ da je Božji Sin, saj bi navlekel tako sramoto družbe na ves rod. Želijo, da je njihov rod v družbi cenjen in brez kakih ekscesov, zato sorodnika označijo kot »blaznega«. Ne želijo škandalov v svojem »normalnem« življenju. 

Drugače se odzivajo pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Ti popolnoma odklanjajo Jezusa, saj je zanje le neki človek, potujoči učitelj, ki pa govori bogokletje, saj se ima za Božjega Sina, je torej istoveten z Bogom. Zanje Jezus ni le neki »zmešanec« za umobolnico, temveč celo poosebljenje zla. Gre za popolno zaprtost in vnaprejšnjo odklonitev, saj ne zaležejo nobena znamenja ali dobri rezultati, da bi lahko prepoznali v tem Božje delovanje.

Tretji prizor je v nasprotju s prvim in popolni antitezi z drugim, saj obravnava tiste, ki prisluhnejo in niso vnaprej proti tistemu, kar slišijo in kogar slišijo. 

Kaj pa, če sedaj naobrnemo te tri prizore na nas? Smo res vsi »tisti, ki izpolnijo Božjo voljo«? Ne samo, da smo kar pisana druščina, ko se zberemo skupaj, temveč je tudi v vsakem od nas od vsakega nekaj, namreč od trojega, kar smo našteli. To se morda ne pokaže toliko med cerkvenimi zidovi, zelo pa se pokaže zunaj, v življenju. Ni zastonj Kristus tega besednega spopada imel izven hiše. Tudi nas zanima, kako je kaj z našim krščanstvom zunaj, v življenju. 

Najprej je tisti prilagodljivi in politično korektni ter tolerantni kristjan. Tisti, torej, ki pravi, da se s tem strinja, z onim pa ne. Pravi, da bi se morala Cerkev sama in krščanski nauk prilagoditi svetu in časom, v katerih živimo, da bi bil bolj zaželen. Ta kristjan bo kristjan, kadar mu ustreza in nekristjan, kadar mu ne ustreza – odvisno od tega, kam piha v družbi veter. Zakaj bi delal sebi in svoji rodbini sramoto? Raje se potuhne, kot pa da bi zavzel jasno stališče, kakor da bi branil krščanski nazor in načela. Sneg je potemtakem lahko tudi zelen, če tako pravijo ostali, javno mnenje, če tako ljudem bolj godi. To je vera v Boga in v Gospoda Jezusa, ki je popolnoma neobvezujoča, ki je izbirna, ki je konec koncev le zasebna, privatna zadeva – stvar moje intime. Tak kristjan lahko tudi moli, prejema zakramente, lahko pa tudi ne. Odvisno, kako mu ustreza, kako čuti… 

Zatem pridemo do kristjana, ki zavrača Božjo moč, odrešenje, usmiljenje… On že ve, kako je prav in ne bo mu nihče solil pameti. Tak kristjan je lahko sicer vsako nedeljo pri maši, lahko gre celo k obhajilu, v resnici pa ne veruje v obstoj greha, torej zla. Ne verjame, da on potrebuje odrešenje, ker je pač dober takšen, kakršen je. Ne potrebuje odpuščanja, saj tako ali tako ne veruje, da Bog odpušča grehe pri sveti spovedi, temveč misli, da hodi razlagat duhovniku svoje življenje, ki naj slednjega tako ali tako naj ne bi nič brigalo. Posledično ne veruje tak kristjan v Božjo navzočnost v zakramentih, zlasti seveda ne v sveti evharistiji. V Cerkev hodi iz nekega občutka pripadnosti. Dandanes se opaža veliko težavo, ki je v tem, da pri mnogih kristjanih vlada med pripadnostjo, ki je bolj sociološke narave, potem pa s samo prakso, z življenjem po zahtevah. Jasno, da tak kristjan ne potrebuje učiteljstva, ker raje sam druge uči, kako da je. Konec koncev tak kristjan ne potrebuje niti Boga, ker je sam sebi svoj bog, posledično pa svoje poglede in svoje prepričanje vsiljuje še drugim. Kristjan je, kot smo rekli, po neki sociološki pripadnosti, k obhajilu pa ne gre, ker bi v sveti hostiji zares bil Božji Sin Jezus Kristus, temveč zato, ker je tisto simbolno dejanje pripadnosti skupini. O molitvi in duhovnem ter zakramentalnem življenju pri tem tipu kristjana v bistvu ne moremo govoriti. 

Tretja vrsta kristjana je tisti, ki je odprt Za božje delovanje, tisti, ki posluša in je pripravljen pošteno delati na sebi. Pripravljen je na odpovedi in reze, ki so potrebni za globlje duhovno življenje. Pripravljen je slediti Božjemu in cerkvenemu nauku, četudi je to težko in zahteva spremembo življenja, pogleda na svet… Trudi se spoznavati Božjo voljo prek molitve, premišljevanja in vrednim prejemanjem zakramentov. Čedalje bolj prek te poti spoznava, kako ga Bog tako rešuje in odrešuje, kako mu odpušča grehe, kako pravzaprav, kakor nam pravi sveti Pavel v 2. berilu, ni toliko pomembna toliko ta kratkotrajna zemeljska hiša, ki je le šotor, temveč večno bivališče – večno življenje je torej pomembnejše od le zemeljskega, zanj pa se odločamo v tem življenju. Zakramentov se udeležuje in moli iz ljubezni do Boga in Gospoda Jezusa, svete Božje Matere… Moli zato, da se Bogu zahvaljuje za vse dobro in vse dobre ljudi, da Gospoda prosi potrebnih milosti, da zadoščuje za zlo, ki ga povzroča, da Boga hvali in ga poveličuje. Posledica tega se vidi v odnosu do bližnjega, do katerega tak kristjan goji resnično ljubezen in dobroto in se je pripravljen odreči sebi v korist drugega. 

Kakšen kristjan torej sem? Najbrž popolnoma tretji kategoriji ne pripadam, saj so tisti, ki se trudijo popolnoma izpolnjevati Božjo voljo, svetniki. Lahko postanem svetnik? Sv. Terezija Deteta Jezusa je trdila, da lahko vsakdo postane svetnik, torej bi ji, glede na to, da je cerkvena učiteljica, jaz verjamem. Ni važno, kaj o meni mislijo drugi, temveč je pomembneje, kaj o meni misli Gospod. Najpomembneje je torej spoznavati, kakšen sem pred njim.   

Trojica in mi

Skrivnost Sv. Trojice, katere praznik danes obhajamo, je ena najtežjih za razlago. Znana je razlaga sv. Patrika, ki je zadevo razložil na podlagi triperesne deteljice – trije listi, ki oblikujejo eno samo rastlino, tako tri Božje Osebe, Oče, Sin in Sveti Duh oblikujejo enega Boga. Stvar je služila namenu, saj kralj na Irskem razumel in se odločil za krščanstvo, posledično pa tudi drugi ljudje. Še danes je zato simbol Irske triperesna deteljica, na dan sv. Patrika pa si jo ljudje pripenjajo na obleko. 

Skrivnost Sv. Trojice slavimo takoj po binkoštni nedelji, ker je prva od krščanskih skrivnosti, najpomembnejša, ker nam pove, kdo je krščanski Bog, vendar pa je tudi ta skrivnost najmanj dostopna naši človeški pameti, našemu razumu, tako je tudi prav. Do največjih skrivnosti krščanske vere namreč ljudje sami, s svojim razumom, čuti in čustvi, ne moremo priti. Na voljo so nam samo sledi, odsevi, odmevi, podobe teh skrivnosti. Te podobe so dovolj, da po eni strani lahko verujemo, po drugi strani pa vedno ostaja toliko senc, da lahko tudi ne verujemo. Vselej pa je za vero potreben cel človek, saj gre za odločitev celega človeka.

Imamo torej sledi Božjih skrivnosti, ki jih lahko odkrijemo v stvarstvu, ker jih je pustil Stvarnik sam, glede na to, da je vse Božje delo. Ker je tako, nas te skrivnosti seveda presegajo, vendar pa hkrati lahko dojamemo, kako kljub temu niso proti našim čutom, čustvom in zlasti razumu in da na neki način lahko v te skrivnosti vstopimo. Sledi, ki jih odkrivamo v stvarstvu, kadar se uspemo zares čuditi in zreti, nam lahko pomagajo v potrditvi naše vere v obstoj Boga, ki je Stvarnik, ki je tudi neskončno moder, ker je tako čudovito uredil vse. S psalmistom tako lahko vzkliknemo: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!" (Ps 8).

Prek opazovanja stvarstva tako lahko pridemo do Boga, kakor nam je s svojimi peterimi potmi do Boga pokazal tudi sv. Tomaž Akvinski. Vendar pa nam to seveda ne zadostuje, saj mi ne potrebujemo »boga filozofov«, kot ga je označil Pascal, temveč: »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega.« Torej ne potrebujemo boga, kot si ga ustvarimo in zamislimo ljudje, po naši podobi, temveč potrebujemo spoznati Boga, kakršen in kdo r je v resnici.

V 1. berilu smo videli, kako se je Bog razodel očakom, kasneje se je na podoben način razodel še prerokom – na neki način je torej povedal, sporočil, kdo je. Vendar pa se je v polnosti to, da je Troedini Bog, da je Trojica, da je Oče, Sin in Sveti Duh, razodelo šele tedaj, ko je Bog sam stopil iz nebes k nam, ko je Božji Sin postal človek. Šele po njem smo lahko spoznali, da Bog obstaja v treh osebah. V treh osebah tudi vselej deluje. 

Svetopisemski stavek, ki nam najbolje razkriva, kdo je Bog, je zelo kratek: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8). Tako je po razodetju zapisal apostol Janez. Bog je trojen prav zato, ker je Ljubezen, ker je odnos, ker je neprestana dinamika, neprestano podarjanje in prejemanje, hkrati pa v njem ni zadrževanja zase. Saj je apostol Pavel za pravo ljubezen zapisal, da »ne išče svojega«. Zakaj tako? Ker ko govorimo o ljubezni, govorimo vedno o odnosu med osebami, celo o edinosti in celo o občestvu med osebami. In vedno, tudi v medčloveških odnosih, če so pravi, imamo v bistvu tri osebe, ki ta odnos tvorijo: imamo osebo, ki ljubi; imamo osebo, ki je ljubljena in imamo medsebojno ljubezen, ki je pravzaprav tudi oseba, če tako pogledamo. Ljubezenski odnos mora namreč biti nekaj, da tako rečemo, otipljivega, hkrati pa tudi nekaj presegajočega, večjega od nas ljudi. Tako je Sveto Trojico in odnose v njej razumel sv. Avguštin: Oče je tisti, ki ljubi, Sin je ljubljeni, Sv. Duh je vez ljubezni med njima. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, njuna medsebojna vez ljubezni pa je Sveti Duh. Ljubezen je samo tam, kjer je edinost, oziroma občestvo, kjer je so-deležje v ljubezni, kjer vsakdo daje svoj delež in prejema svoj delež. Mi ljudje smo seveda med seboj razdeljeni, ker nismo sposobni popolne ljubezni, Bog pa je tako popoln, ljubezen med tremi osebami je tako popolna, da je iz treh oseb en sam Bog.  

Kot smo zgoraj tako že nakazali, se najbolje Božja podoba, torej tudi podoba Sv. Trojice zrcali v človeku, saj sta moški in ženska najpopolnejša med ustvarjenimi bitji. Bolj ko zato človek ljubi, bolj ko je svet, bolj vstopa v Boga, v njegovo skrivnost, bolj ga okuša, zato pa spoznava. Ni zato vseeno, kako živimo.

Najbolj se slika Sv. Trojice seveda svetu razodeva po družini, ker je tam lahko zares vidna prava ljubezen. Toda, prava družina je ena sama, ker je pečat ljubezni samo zakrament svetega zakona, saj tako Bog vstopi v medčloveški odnos in se slednji tako odpre onkraj zgolj človeškega v presežno. Seveda pa so vsi člani družine zato poklicani k svetosti in trudu za dober odnos do Boga in med seboj. Takšna družina potem sveti navzven. 

Nositi v srcu

17. poglavje Janezovega evangelija, ki ga imenujemo tudi »Jezusova velikoduhovniška molitev«, ni toliko besedilo razuma, kolikor je to bolj »besedilo srca«, saj te besede Gospod Jezus izreka za svoje prijatelje, ki jih nosi v srcu, to pa so sprva apostoli in drugi učenci, v celoti gledano pa vsi tisti, ki se bodo podali na pot za njim, torej kristjani. Te svoje prijatelje tako Gospod izroča svojemu in našemu skupnemu Očetu, ki je v nebesih. Kogar torej nosi v svojem presvetem Srcu, izroča nebeškemu Očetu. Če pomislimo, je to zgled za vse nas, kako naj bi delali pri sveti mašni daritvi, ko naj bi vsak od nas Bogu kot svoj lastni dar izročil tisto, kar nosi v svojem srcu, predvsem pa tiste ljudi, ki jih nosi v srcu. To seveda zahteva našo vsaj kratko pripravo na, zlasti nedeljsko, sveto mašo. Vera nas uči, kako je sveta maša slavilna, spravna, prosilna in zahvalna daritev. Pri maši tako najprej hvalimo in slavimo Boga, že ko preidemo na spravni vidik, pa moramo predenj položiti svoje srce ne le za tisto, kar smo zagrešili proti njemu samemu, temveč je treba pomisliti tudi, kaj je bilo narobe v odnosu do bližnjih – če je to nedelja, si je treba v spomin priklicati pretekli teden. K iskrenemu kesanju spada zraven tudi trden sklep, kjer se vsak od nas tako vpraša, kaj bo v bližnji prihodnosti, v našem primeru v prihodnjem tednu, napravil bolje. Ko potem pomislimo, kaj bomo Boga prosili in za kaj se bomo zahvalili, so tu spet najprej ljudje – za katere ljudi se bom Bogu zahvalil in za katere ljudi Boga prosil? Tako se upodabljamo po Jezusovem presvetem Srcu, ki vselej nosi v sebi svoje prijatelje v vseh vidikih njihovega življenja, in jih izroča Očetu. 

Gospod je »povzdignil oči k nebu« in molil omenjeno molitev, kjer je že bil pravzaprav pri Očetu (»Že nisem več na svetu ... odhajam k tebi«). Vsi smo povabljeni, da bi znali sredi svetnih opravil »gledati preko«, da bi bilo naše srce pri Bogu, kakor nas pravzaprav učijo zlasti vzhodnokrščanski menihi. Tu je še kako pomemben spomin – kaj me sredi vsakdana spomni na Boga, na presežno stvarnost, kaj mi pomaga, da nisem le tu na zemlji, temveč se moje srce dviga k nebesom? Pred leti smo se izkušenemu bratu duhovniku, ko smo še bili bogoslovci, smejali, ko nam je govoril, kako nas določene stvari na svetu lahko spomnijo na Boga, a je imel prav. Ozrimo se naokrog in slavimo Boga – stvarstvo ponuja ničkoliko priložnosti za to – morda res, kakor je dejal sobrat, ob rdeči luči zavzdihnemo na kratko: »Prisi, Sveti Duh!« Ta spomin nam lahko pomaga, da vidimo preko naših bridkih stvarnosti, kakor je nenazadnje veljalo tudi za samega Gospoda Jezusa, ki se je jasno zavedal, kaj ga že v kratkem čaka, a je znal povzdigniti pogled in srce k Očetu.

Kdor se potrudi, da se tako pripravi na sveto mašo, nenzadanje pa tudi na molitev, napravi prostor za prejem duhovnih darov, za prihod Svetega Duha – smo v binkoštni devetdnevnici. Gospod Jezus nas opozarja, da se dar Svetega Duha daje samo tistim, ki za to prosi v molitvi: »Nebeški Oče bo dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). Apostoli so zbrani okoli Božje Matere Marije v dvorani zadnje večerje vztrajali v molitvi, ko so pričakovali dar Svetega Duha (Apd 1,14), zato pa so tudi v obilnosti prejeli Svetega Duha (Apd 2,4). Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom, ta dar pa prejemamo tudi mi, če s srcem molimo, najvišja oblika molitve pa je seveda sveta maša. Kaj nam ta dar “ljubezni od zgoraj” prinaša, nam pove sv. Pavel, ko nam poda njegove lastnosti: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23a). Kako nam bo Bog dal duhovne darove, nam poslal Sv. Duha, če pa se ne potrudimo, da bi ga za to v molitvi prosili? 

Kot beremo v evangeliju, je znal Gospod Jezus svoje skrbi spremeniti v molitev, saj ga je skrbelo, da bi učenci ohranili vero in ostali med seboj enotni: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« Znamo mi svoje skrbi in težave spremeniti v iskreno prosilno molitev k Bogu, ali pa mislimo, kako bomo vse rešili sami s svojimi močmi? Vera in edinost, za kateri v evangeliju prosi Gospod, sta “dar od zgoraj”, tako pa velja še za številne druge zadeve, kot je denimo mir, pa ljudje mislimo, da si jih bomo sami zagotovili, brez Božje pomoči.

Objavljeno v 3. številki revije "Oznanjevalec".