Konklave in Sveti Duh

Danes začenja konklave in oči vsega sveta so uprte v ta dogodek, ki bo dal naši Cerkvi novega papeža, Kristusovega vikarja na zemlji. Sam nisem navdušenec tiste igrice, ki jo Italijani poimenujejo "toto-papa", ki je podobna znani stvani igri "toto-calcio". Zbirajo se namreč stave, kdo od kardinalov bo naslednji papež. Vatikanisti, torej strokovnjaki za zadeve, ki se dogajajo v vrhu Cerkve, so že prepričani, da so njihovi kandidati pravi. Na površje prihajajo razno razna imena. Vse, kar vemo, je to, da po konklavu nič ne bo enako kot prej, kvečjemu podobno. Torej, ne potrebujemo vedeti, kdo bo papež poimensko. Pomembnejši so drugi vidiki. 

Če že govorimo o tem, kdo bo, se moramo najprej ustaviti pri eni pomembni zadevi. Vse bolj prisotna napaka, ki se pojavlja, pa ne v kakih lai(cisti)čnih medijih, temveč znotraj Cerkve same, je ta, da bi radi utemeljili vsako odločitev papeža, zbora kardinalov volivcev, koncila ali škofovske konference kot navdih Svetega Duha. "Sveti Duh vedno vodi Cerkev," pravijo. Cerkev ima seveda zagotovilo ustanovitelja samega, Jezusa Kristusa, da bo vse do konca časov, zahvaljujoč pomoči Svetega Duha, ohranila izpoved iste vere, istih zakramentov, istega apostolskega nasledstva, ampak za to se uporablja beseda indefectibilitas, ne pa infallibilitas. Vera, zakramenti in apostolsko nasledstvo bodo torej ostali, po našem verskem prepričanju,  indefektibilni, brezhibni. To pa še ne pomeni infalibilnosti, nezmotljivosti na vseh cerkvenih ravneh. Ne pomeni nezmotljivosti v vseh dejanjih in odločitvah cerkvenega učiteljstva in cerkvene vlade, še manj pa brezhibnosti (impeccabilitas) najvišjih cerkvenih struktur. 

Zgodovina nam je v tem dobra pričevalka in učiteljica. Pij XII. je v nekem svojem govoru to lepo pojasnil: "V zgodovini so se menjavale zmage in porazi, vzponi in padci, junaška pričevanja in razkoli. Eno zgodovinsko prepričanje je povsem jasno: portae inferi non praevalebunt (Mt 16,18), vendar pa obstaja tudi druga jasnost, da so tudi peklenska vrata imela svoje delne uspehe" (Nagovor "Di gran cuore", 14. september 1956). Četudi je bilo res zelo pisano v cerkveni zgodovini, saj so člani Cerkve bili preganjani, pa tudi veliki grešniki in krivoverci, kar drži tudi za določene papeže, je prišla cerkvena ladja skozi vse nevihte in viharje. 

Če pa nam po eni strani vse napake, vsi padci, vse zmote ne smejo odvzeti poguma, jih po drugi strani tudi ne moremo in ne smemo zamolčati, ampak jih je treba pošteno priznati. Cerkev se nikoli in nikdar ne sme bati resnice, saj je naš Gospod Jezus Kristus dejal, da edina človeka osvobaja (Jn 8,32). Je mar bil Sveti Duh tisti, ki je naročil Klemenu V. in naslednikom, naj sedež papeštva iz Rima prenesejo v Avignon? Zgodovinarji so si danes enotnega mnenja, da je to bila zelo zmotna odločitev, ki je oslabila papeštvo v 14. stoletju in na široko odprla vrata t.i. vélikemu zahodnemu razkolu.

Je bila izvolitev papeža Aleksandra VI., ki se je zelo nemoralno obnašal pred izvolitvijo in po njej, sad Svetega Duha? Noben teolog, cerkveni zgodovinar, pa tudi noben katoličan ne bi mogel trditi, da je Sveti Duh razsvetlil 23 kardinalov, da so izbrali Rodriga Borgio za Petrovega naslednika. Če pa se to ni zgodilo na tistem konklavu, lahko sklepamo, da je to veljalo tudi še večkrat, saj je kar nekajkrat prišlo do izbire kandidatov, ki so bili slabotni, nevredni, neprimerni za svoje poslanstvo, pa vendar to ne omaja veličine papeške službe. 

Papež je vselej človek, kakor so ljudje tudi tisti, ki ga volijo. Ljudje pa smo - sveta vera nas uči - grešni in zmotljivi. Izbira papeža je, kakor kaže zgodovina, velikokrat plod političnih  in drugih človeških spletk in vplivov. In vendar barka pluje naprej. To pa zato, ker Sveti Duh vodi Cerkev nam navkljub. Edino Bog je tisti, ki slabo lahko obrne v dobro. On je tisti, ki spreobrača človeška srca. Kaj lahko se zgodi, da kardinali zavrnejo vpliv Svetega Duha, kakor lahko ta vpliv zavrne tudi papež. To ne pomeni, da navdihov Svetega Duha ni, ampak, da jih ljudje ne sprejmemo. V svojem traktatu o Cerkvi nam kardinal Journet razloži, da pomoč Svetega Duha na konklavu pomeni to, da četudi pride do slabe izbire, imamo gotovost, da Sveti Duh, ki tudi slabo lahko spremeni v dobro, to dovoljuje iz nekih višjih in skrivnostnih razlogov, ki nas ljudi presegajo. Vendar pa dejstvo, da Bog iz zla, ki ga naredimo ljudje, lahko potegne tudi dobro, kakor se je zgodilo v primeru Adamovega greha, ki je postal vzrok za učlovečenje Božjega Sina, še ne pomeni, da lahko ljudje naredimo zlo in ostanemo nekaznovani. Vsako krivdo moramo poplačati, pa naj bo to v tem ali onem življenju.

Bog neprestano deli milosti, vendar pa mora vsak človek, vsak narod, vsak zbor ljudi tej milosti pritrditi. Božja milost za svojo učinkovitost potrebuje vedno tudi sodelovanje človeka, vsaj kar zadeva človeške odločitve. Včasih deluje tudi mimo človeka, človeku navkljub, a so to izredni dogodki, ki jim pravimo čudeži. Obstajajo seveda tudi redni čudeži, kakršen je npr. ta, da v evharistiji Kristus vsak dan pride med nas. Kakor je lepo dejal papež Pavel VI., mora zato v času samo-rušenja Cerkve - to je tisto rušenje, ki ga povzročamo njeni člani sami - vsakdo moliti in delovati po svojih najboljših močeh, da bi se kriza končala in bi Cerkev ponovno lahko zablestela v tisti svetosti in lepoti, ki ju nikdar ni povsem izgubila in ju tudi ne bo vse do konca časov.

- povzeto po: Roberto de Mattei, Lo Spirito Santo e il prossimo conclave.