Cerkveni dokumenti

Za ta zapis sem se odločil v torek, ko smo bili na obisku pri videmskem nadškofu Mazzocatu - ta je na dan potegnil tri dokumente, ki naj bi rešili težave v videmski Cerkvi, kakor tudi v vsej Furlaniji - Julijski krajini. 'Ko je Cerkev v krizi, prizvede goro papirja,' sem dejal bratu duhovniku ob sebi. Spomnil sem se, kako sem pred časom bral kritični zapis glede gore papirja, ki ga tiska Cerkev, pri Vittoriu Messoriju, priznanem italijanskem katoliškem publicistu. Zdaj ta zapis ponujam tudi vam, dragi obiskovalci Vončotovega portala. Čeprav zadeva ni tako kratka, pa jo želim podati v celoti, da bi tudi vi vsaj nekoliko začutili Messorijev slog pisanja (popolnoma je v prevodu to seveda nemogoče, pa vendarle). Seveda je treba upoštevati, da Italijani ne znajo pisati kratkih povedi, razen če je to nujno. Naj spodbudi vašega kritičnega duha, četudi ne boste - iz več razlogov - članka v celoti prebrati.

Gre za potrditev, ne za odkritje. Mislim na raziskavo, ki jo je izvedla ena izmed najbolj razširjenih revij med italijanskimi duhovniki. Kot je bilo jasno pričakovati, so ugotovitve potrdile, da ploha papirja, ki se zliva z vseh stopenj cerkvene hierarhije, duhovnike in redovnike (tudi redovnice, stvar pa se dotika tudi "angažiranih" laikov) spravlja v čedalje večje težave.

S strani Italijanske škofovske konference (CEI) naj bi v zadnjih letih (razmišljanje je bilo pisano sredi Devetdesetih, op. prev.) izšlo več kot tri tisoč na gosto popisanih strani dokumentov. Več drugih tisočev strani je prišlo strani vse bolj zapletenega birokratskega stroja Rimske kurije, Kongregacij, Tajništev, Komisij, skratka iz vseh tistih starih in novih struktur, ki so v pokoncilskih letih več kot podvojile število zaposlenih, kljub vsem namenom "decentralizacije". Tudi papeški nauk je doživel viden pospešek, saj je v prvih desetih letih pontifikata Janez Pavel II. napisal več enciklik, ki so tudi daljše, kot kateri koli njegov predhodnik. Seveda ne najde nobene primerjave v preteklosti število njegovih govorov - ki so pogosto univerzalnega in ne le lokalnega značaja - ki jih je imel med svojimi številnimi potovanji. Temu naj dodamo še dokumente, zajetne kakor zvezki enciklopedij, ki sintetizirajo razprave Škofovskih sinod, katerih sklici (začetno so ti bili predvideni le v primerih težkih in nujnih težav Cerkve /tu se prevajalec sprašuje, kako da ni bila sklicana sinoda pred par meseci, ko so Cerkev - in jo še - pretresali spolni škandali/) so sedaj postali kar nekaj rednega na določen časovni interval, ki pa je po navadi tako kratek, da je še s strani samih škofov prišlo "moledovanje", da bi se to dogajalo bolj poredko.

Kot pravijo skoraj v en glas tisti, ki so se udeležili raziskave, se tako silna nova obilica besed kaj lahko sprevrže (gre za neizprosno pravilo) v svoje nasprotje, v neke vrste mrk, saj je nemogoče preživeti dobršen del dneva ne samo ob preučevanju, ampak tudi ob trudu, da bi osvojili ali prenesli v življenje (kakor bi želeli avtorji) napotke, ki dežujejo z vseh ravni Cerkve. Tako bi med najnujnejšimi - in morda najbolj dobrodejnimi -  reformami (kakor so zahtevali tudi ugledni cerkveni dostojanstveniki) bila razglasitev nekega "sobotnega" obdobja, kjer bi cerkveno Učiteljstvo vseh stopenj z obdobjem tišine, Cerkvi dovolilo prežvečiti gromozanski "kup", ki se je nakopičil v vseh teh letih (če je Messori pisal to sredi devetdesetih, si lahko predstavljamo, da je po dobrih petnajstih letih kup postal še večja gora, op. prev.).

Spet drugi so izrazili prepričanje, da nezmožnost že samo prebrati tisoče strani, ki oblegajo katoliško "malo čredo" preživelih, izhaja ne le iz nezaslišane količine, ampak tudi iz spremembe "sloga". Če se je namreč v preteklosti po vsej verjetnosti pretiravalo z jedrnatostjo, redki cerkveni dokumenti pa so bili suhoparni in kratki seznami stvari, ki jih je bilo treba potrditi ali zavrniti (licet - anathema sit), se je sedaj šlo v drugo skrajnost. Vsakokrat, ko se obravnava določeno vprašanje, se začne vedno od začetka, z izhodišči, definiranjem izrazov, zgodovinskimi temelji, tako da dokument dobi podobo biblično-teološko-sociološkega traktata. Preden se pride do bistva, se včasih porabi na desetine strani s stotinami navedkov iz Svetega pisma in dokumentov predhodnega učiteljstva (če bi citirali le koncilske odloke, bi bilo še v redu, op. prev.), zraven pa so še fenomenološke analize sodobnega sveta, njegove kulture, njegovih vrednot in stranpoti. Na ta način je delo (morda...) bolj kvalitetno, pogosto spoštovanja vredno po popolnosti (vprašanja obdela z vseh vidikov, op. prev.), vendar na račun pastoralne učinkovitosti, ki bi vendarle morala biti osnovni cilj tistih strani.

Da seveda ne pozabimo, da so dokumenti plod raznih komisij, torej so podrejeni pravilom skupinskega dela - iskanje skupnih točk med različnimi deli nujno pripelje do "kompromisnih" trditev, ki lahko včasih celo hkrati nekaj potrjujejo in zanikajo, kar spet pomnoži besede. Te so kratke in jasne samo tedaj, ko so prepričanja prav tako jasna in jih v polni odgovornosti podpiše ugledna osebnost, ki hkrati sprejme dobre in slabe strani napisanega. Zdi se, da so tudi v Cerkvi le redki, ki si to še upajo narediti.

Če nadaljujemo z jasnim govorjenjem, tisto parresío, s tisto "odkritosrčnostjo", ki jo nam vernikom priporočajo prav mnogi od teh dokumentov, ki bi se lahko v jezikovnem slogu iz leta 1968 označili kot "prejemniki uslug cerkvenega učiteljstva", Cerkev po svojem človeškem elementune more uiti zakonom, ki vladajo vsaki človeški instituciji. Med temi zakoni je eden, ki neizprosno spominja, da jasnost idej ustreza jasnosti in majhnemu številu besed. Nasprotno pa obilica, množina besed kaže na krizo jasnosti, če ne tudi na krizo istovetnosti, morda celo na neko nezavedno negotovost.

Ker se tisti, ki veruje v evangelij, ne bi smel bati resnice, ki je pogosto boleča, je pa tudi - kot pravi sam Kristus - edina, ki osvobaja, imamo kaj razmišljati. Da ni verbalna poplava s strani cerkve, namesto znamenja vitalnosti in bogastva (kakor mnogi, ko tolažijo sami sebe, trdijo), znamenje nekega stanja, ki nas spodbuja k pogumnemu, morda tudi neizrosnemu, izprašanju vesti pri samih koreninah? Kot da bi  - v krizi, če že ne vere, vsaj "istovetnosti", katoliškega pogleda na svet (Katholische Weltanschauung, kakor pravijo Nemci) - mislili, da bomo težavo rešili tako, da si ne bomo zastavili par osnovnih in krutih vprašanj, ampak da bomo najprej napravili nek "transfer" (da bomo krožili, če rečemo s starimi Slovenci, kakor mačka okrog vrele kaše, op. prev.), najprej z enim dokumentom, potem s serijo komentarjev na ta dokument, potem z organizacijo simpozija na temo dotičnega dokumenta, potem pa po vsej možnosti še enga, na katerem bi se razpravljalo o rezultatih prvega.

Po drugi strani, najbrž tu deluje še druga sociološka stalnica. Že smo pisali o vse večji "birokratizaciji" Cerkve (članki so izhajali vsak teden v pomembnih časopisu "Corriere della sera" kot kolumne, pod naslovom "Vivaio"op. prev). Vsaka struktura, vsaka ustanova mora nujno upravičiti samo sebe, svoj obstoj in funkcionarje, ki delajo pod njenim okriljem. V industrijskem ali trgovskem podjetju, upravičijo različne stopnje te strukture svoj obstoj v proizvodnji ali prodaji blaga ali uslug. Sama državna birokracija, čeprav v svoji zaspani ravnodušnosti, mora (ali bi morala) delovati v stvarnosti ter zagotavljati administracijo in usluge.

Toda Cerkev, tudi po svoji institucionalni plati, ni ne podjetje ne ministrstvo - talent, s katerim mora trgovati in ga vnovčiti ni nič drugega kot Božje beseda. Iz tega nujno sledi, da je novi, bujno razraščeni (Messori uporabi besedo 'hipertrofičen', op. prev.) razred "funkcionarjev svetopisemske besede" na nek način prisiljen upravičiti samega sebe s tem, da množi - drugega niti ne more - človeške besede: dolg dokument, izjavo, še en simpozij...

Dobro se seveda zavedamo občutljivosti in zapletenosti težav, kakršne so te, na katere smo skušali nakazati. Zavedamo se tudi, da je na tem mestu - kakor tudi povsod drugod - naše prepričanje napačno. Če je tako, bomo rde volje spremenili svoje prepričanje. Med darovi, ki bi jih radi posebej skrbno ohranili, je tista, ki je danes še posebej dragocena in redka, da rečemo, če je treba: "Motil sem se". In zelo imamo radi opozorilo Charlesa Péguyja vsakemu verniku: "Nihče izmed nas ni cerkveni oče. Veliko je že biti njen vredni sin...".

Kljub vsem tem zadržkom pa se nam zdi, kakor je potrdila raziskava, iz katere smo izhajali, da težava obstaja, zato obstaja tudi potreba, da se vprašamo po vzrokih. Ne nazadnje nas k obravnavanju takšnih vprašanj spodbuja dejstvo, da je med najpomembnejšimi dokumenti preobilne proizvodnje cerkvenega učiteljstva tudi spodbuda laikom, naj delujemo v življenju Cerkve, ki se oddaljuje od zastarelega sloga pisanja. V tem slogu je bil položaj (kakor je dejal veliki dominikanski teolog Yves Congar) nas vernih laikov trojne vrste: "na kolenih pred duhovnikom, sedeč pod prižnico in z rokami v žepu, da bi iz njega vzeli denarnico".

- Vittorio Messori, La sfida della fede (Milano: Sugarco edizioni, 2008), 213-216.

V dvorani življenja

Dvorana – metafora življenja. V njej se križajo pogledi, ki vsi opazujejo, kaj se bo zgodilo – farizeji opazujejo, kaj bo spet napravil Jezus, ta pa opazuje razvoj dogodkov s svojim pogledom, ki je tako drugačen od pogleda gostov in od našega pogleda. Gostje so se spustili v tekmo za mesta, za biti ali ne biti – pač glede na mesto, ki ga bodo zasedli.

Ta gostija nam je blizu, še bliže nam je najbrž ta tekmovalnost, ki se vrši na njej, čeprav sami po navadi iz strahu ali iz bontona (pri nas bi rekli 's krjance') ne napravimo kot ti nespametni junaki prilike. Jezus gleda v srca, tudi v naša srca danes, in vidi, kako se tudi mi rinemo, da bi zasedli prva mesta…

A saj ne gre za to, da bi dobili najudobnejši sedež ali da bi se usedli v prvo vrsto – enega izmed glavnih sedežev lahko izberemo tudi tako, da se usedemo v zadnjo vrsto ali na zadnji sedež. Izbira sedeža se namreč dogaja predvsem v našem srcu, znotraj nas. Izbirati glavne sedeže namreč pomeni samega sebe postaviti pred vse. Pomeni vse podvreči dosegi svojega lastnega ugodja, svojih lastnih ciljev. Želimo, da nam vsi drugi strežejo, namesto da bi mi stregli. Želimo, da nam vsi pojejo slavospeve, da nas hvalijo, ko bi, nasprotno, morali biti drugim na voljo, jih poslušati, jih sprejeti. Želimo biti ljubljeni, ne pa da bi mi ljubili. Bolj kot za sedeže, gre tu za način življenja.

In takšen način življenja nam nikakor ne koristi, temveč nam škodi, saj med seboj postajamo tekmeci in sovražniki. Obsojeni smo na življenje, ki je sestavljeno iz poizvedovanj, komolčarstva, nevoščljivosti, izkoriščanja, prepotentnosti…

Jezus gre preko vseh teh stvari – želi nam pokazati, kakšno mnenje ima vsakdo o sebi, na katero mesto misli, da spada. In napačno je misliti, da smo pravični, brez velike krivde, boljši od drugih, tako da si zaslužimo prva mesta – kdor namreč tako misli, bo moral mesto prepustiti drugemu in se osramočen umakniti v ozadje, v anonimnost. Pred Bogom pa je treba biti iskren in se sramovati svojega napuha, egoizma, nevoščljivosti in popustljivosti do samega sebe – vsega, kar vsak od nas ima, še preden se sploh usede. Pred Bogom se moramo sramovati svojega greha, saj je on edini dober.

Prav k temu nas spodbuja bogoslužje, saj se pri maši kesamo vsega slabega in trikrat kličemo h Gospodu, naj se nas usmili – in če to storimo z iskrenim srcem, nas Gospod povabi, rekoč: »Prijatelj, pomakni se bliže! Poslušaj mojo besedo in okusi moj kruh ter pij iz mojega keliha!« Kdor se poniža in skesano skloni glavo pred Gospodom, ta bo povišan. Zato nas spodbuja Sirah: »Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18). 

Ponižnost je v tem, da priznamo, da je samo Bog velik, samo on je dober in samo on je usmiljen. Nihče od nas ni takšen po naravi – prej nasprotno: polni smo egoizma. Kdor je ponižen, je razumevajoč, zna ljubiti, zna biti brat in sestra, zna prositi, zna biti človeški in uspe premagati vsako oviro na poti ter drugim pomagati, da jo premagajo.

Biti duhovnik ni lahko 2

Kdo je za mano? Zadaj so ljudje, pred nami pa je Gospod, ki nas vodi, ki seje, kjer hoče in ki ima v svojih rokah človekovo usodo. Imel sem naravne učitelje, ki me niso učili izza katedra, ampak so me učili v življenju in z življenjem. Od tistih, ki so sedeli za katedrom, sem se naučil bolj malo. Nisem imel velikih profesorjev, velikih učiteljev, ampak bolj prepotentneže ali intelektualce, ki so bili bodisi preveč vzvišeni bodisi brez srca, ledeni. Velike učitelje sem našel v ljudeh, ki sem jih srečal v življenju. Moja univerza so bile gorske župnije, saj je šlo za ljudsko univerzo: šola ljudi, ki izhaja iz življenja in ga nikdar ne zanemarja. 

Ko sem prišel v gore, sem imel 27 let. Prišel sem v samotno in mrzlo župnišče, v Italiji pa so bili študentski protesti na vrhuncu. Stvari bi se lahko slabo končale, za to so bili vsi nastavki. Imel pa sem srečo in milost, da sem razumel, da sem prišel med ljudi, ki so me potrebovali, jaz pa njih. Takoj sem razumel, da nisem šel tja gor kolonizirat ali misijonarit, temveč zato, da bi živel in rasel z ljudmi, ki so imeli neko svojo vero in nek svoj način verovanja. Moral sem le z njimi prehoditi del poti, ne pa graditi svojo kariero. Moja mati me je naučila, da je duhovnikova največja kariera ta, da je z ubogimi ljudmi, da ima čisto dušo in mirno vest. Čutim sem potrebo po ponovnem rojstvu, kakor piše v Janezovem evangeliju (Jn 4,3).

Znebil sem se knjig, teologij, gotovosti, pastoralnih načrtov in sem si rekel, da je treba začeti znova, ne izhajati iz teorije, temveč iz življenja iz kulturnih temeljev ljudi. Izhajati je bilo treba iz človeka, saj se mi je zdelo škoda zavreči takšno kulturno in versko bogastvo, še posebej zato, ker se je tako globoko zasidralo in zraslo v ljudeh in med njimi. Prepričan sem bil, da bi vera brez kulture postala odtujenost, kultura brez vere pa bi ne mogla rešiti nikogar. Skliceval sem se na kulturo, ki ni v knjigah, ampak je obogatena z običaji in vsem, kar ljudem pomaga rasti. Skliceval sem se na vero, ki je prepletena z resničnostjo, življenjem, udejanjena v vsakdanjem življenju.

Ljudem sem seveda pridigal, da nam "evangelij priporoča, da smo ubogi, ne želi pa, da smo neumni". Kajti biti ubog (ne siromašen ali beden) je vrlina, biti neumen pa je katastrofa. Spodbujal sem jih, da bi imeli dostojanstvo, da se ne sprijaznijo z usodo, da ne prosijo milosti, da si pred nikomer ne odkrivajo glave in ne upogibajo kolena, od politika do duhovnika, ampak samo pred Gospodom. →

Biti duhovnik ni lahko 1

Začenjam z objavo odlomkov iz knjige-intervjuja iz leta 2007 'La fatica di esser prete' (enoznačno prevesti naslov je nemogoče, morda pa bi lahko rekli 'Biti duhovnik je naporno'), katere osrednji lik je Pier Antonio Bellina (Toni Beline; 1941-2007), furlanski duhovnik, pisatelj in prevajalec. Bil je znan po svoji inteligenci in bližini ljudem svojega, furlanskega ljudstva, pa tudi po svojem kritičnem pogledu na delovanje Cerkve, zlasti videmske. Zaradi svojih kritik je bil vedno odrinjen na rob s strani cerkvene hierarhije, ne pa tudi s strani ljudi, ki so ga imeli zelo radi. V furlansko zgodovino se ni vpisal le zaradi svoje pisateljske dejavnosti - pisal je izključno v furlanščini - ampak tudi kot prevajalec Svetega pisma v furlanski jezik, skupaj še z drugimi brati duhovniki. Naj te objave služijo vsem nam za razmišljanje - najbrž se bomo z Bellino strinjali v marsičem, v marsičem pa tudi ne. Važneje je, da nam bo to, kar bomo prebrali, dalo misliti. Prevod, ki bo podan v povzetku, seveda ne bo med najboljšimi, a želim vam dati nekaj, kar je tudi mene nagovorilo in mi dalo misliti.

Vsak človek je skrivnost - zase, za tiste, ki ga poznajo in za tiste, ki živijo v njegovem okolju. Spomnimo se modrih svetopisemskih besed: "Nikogar ne blagruj pred smrtjo" (Sir 11,28) - dokler smo živi lahko delamo neumnosti, še zadnji dan našega bivanja. trudim se živeti čim bolje svoj poklic, tako da širim oznanilo svobode, ki bi moralo biti tudi prva skrb Cerkve, a se nanj žal pogosto pozabi. Kaj je Cerkev? Ne obstajata dve Cerkvi - Božjega ljudstva in hierarhije, saj je Cerkev prostor, katerega prebivalci so vsi, le da z različnimi funkcijami. Ko govorim o Cerkvi kot taki, mislim na njen hierarhični del, ki je bolj otipljiv, bolj na očeh, se pa obe razsežnosti Cerkve precej prepletata. Kot vsaka struktura, ki je v rokah ljudi, tudi Cerkev vsake toliko pozabi na svoje bistvene razsežnosti, ki jo upravičujejo in opredeljujejo. Ne le jaz, ampak mnogi, smo se zavedli, da Cerkev mnogokrat - hvala Bogu ne vedno - evangelij izrablja, namesto da bi ga oznanjala, zanj pričala, vlivala spoštovanje vanj.

Treba je seveda ostati v Cerkvi, a hkrati paziti, da ohranimo določeno svobodo, da se ne ujamemo v katero od pasti. Da danes nekdo ohrani svobodo, mora plačati določen davek. Tu ne gre le za kariero, ampak bolj za lastno zdravje, inteligentnost, ceno življenja. Ker pa življenje ne podari ničesar, je treba za to, da nekoliko uživaš in živiš svobodno, plačati vse do zadnjega beliča - treba je trpeti. Vendar je to trpljenje vredno prenašati, ni le davek, ki ti veliko vzame in nič da, ampak je življenjski načrt, ki te, četudi ga uresničiš le delno, napolni s srečo.

Sam sem romantik - današnji svet to potrebuje - saj je razumskost v redu le za zadeve, ki jih je mogoče študirati, meriti, oceniti. Razum je v redu v človeških stvareh, v znanosti, politiki, ekonomiji, kjer je dovolj razum brez vere. Ko grem na občino, mi ni treba zapreti oči, kot pred Najsvetejšim, ampak jih moram še bolj odpreti, da mi kaj ne zakuhajo. Moram in želim biti informiran. Človok ni le materializem, ni le številka, ni samo kvantiteta. 

Človek je, kot sem prej dejal, skrivnost, Božji pečat, Božja podoba. Sem romantik, ker grem onkraj razuma. Z razumom lahko znoriš ali storiš, da drugi znorijo. Če nekdo posedovalno in izključujoče ravna z razumom, lahko naredi veliko škode, tudi nehote.

Vsaka pravica ima svojo razumsko podlago, vendar moramo iti preko razuma - ne smemo ga ukiniti, temveč preseči. Človek je nekaj več kot to. Če bi razumnost namreč bila zadnja stvar, katera mati ali oče bi se potemtakem danes še odločil za otroka? To namreč pomeni veliko tveganje: moraš se boriti, dajati, ne da bi dobil kaj v zameno, otroka je treba vzgojiti v odraslo osebo, moraš galjubiti bolj kot samega sebe, vse dokler se ne iztrošiš.

Pogosto je bližnji dolgočasen, zoprn, nesramen. Če bi pri tem uporabljali zgolj razum, bi morali vsakemu pred nosom zapreti vrata. in vendar moramo iti preko vsega tega in posnemati Kristusa, ki nas ni ljubil le zato ker smo bili lepi in simpatični, ampak tudi ali predvsem zato, ker smo bili grdi in zlobni. Oscar Wilde je Jezusa imenoval za "velikega romantika", velikega umetnika, ki zna narediti poezijo tudi iz zadnje večerje, bolečine in celo smrti na križu.

Sam sem romantik, ker mislim in upam, da bo zadnja stran knjige sveta stran poezije. Morda bo ta nekoliko krvava, bo pa poezija, saj je čistemu in hladnemu razumu in ideologijam spodletelo, ostala pa je resnica ljubezni, ljubezen pa je znak romanticizma.

Se nadaljuje...

Zmaga pravičnosti nad krivičnostjo

Marijino vnebovzetje na Zahodu - »Dormitio Virginis«, Marijino zaspanje na Vzhodu. Pogled na vsebino tega vzhodnega praznika nam bo pomagal pri razmišljanju.

Legenda se glasi nekako takole. Bližal se je dan konca zemeljskega življenja Božje Matere. Angeli so se podali na pot in na to opozorili apostole, razkropljene po svetu. Ti so se takoj odpravili k Mariji in se zvrstili ob njeni postelji – najbrž se je to zgodilo v Jeruzalemu, kjer je svetišče Marijinega zaspanja pri vrtu Getsemani. Lahko bi rekli, da se je na nek način ponovil prizor Binkoštnega dne, kjer so apostoli vztrajali v molitvi skupaj z Jezusovo Materjo (Apd 1,14); zdaj so bili ponovno ob njej po mnogih letih.

Lahko si predstavljamo, kako so ji pripovedovali vse svoje dogodivščine, vsa dela, ki jih je Gospod po njih storil – tudi oni so najbrž mnogokrat vzkliknili »Velike reči mi je storil Vsemogočni,« kakor smo slišali v Marijini hvalnici. Binkoštni čudež se je na drugačen način ponavljal na mnogih krajih – na binkoštni dan je vsakdo razumel oznanilo apostolov – ko so v moči Sv. Duha zrasle nove cerkvene skupnosti. Majhno seme je postalo drevo z mnogimi vejami.

Legenda o zaspanju se konča s poročilom, da je Marija, takoj ko so apostoli končali svojo pripoved, zaspala.

Ta prizor je na Vzhodu postal sveta podoba – ikona (na sliki) – ob postelji so zbrani apostoli, na sredini pa je Jezus, ki drži majhno deklico v naročju – to je Marija, ki je postala »majhna« za Nebeško kraljestvo, kot tako pa jo je Gospod vzel v Nebo.

Praznik Marijinega Vnebovzetja (zaspanja) je naše zagotovilo, da se s smrtjo naše bivanje ne konča, temveč bomo tudi mi šli v Nebo, kakor Marija – tudi nas bo Jezus "vzel" k sebi. Cerkveni očetje so razlagali, kako nam je z nepokorščino (sodelovanjem pri njej) stara Eva nebo zaprla – Marija je Nova Eva, ki nam je s svojo pokorščino nebo spet odprla - podobno kot Jezus v primerjavi z Adamom.

Obhajamo tudi velikonočno skrivnost, saj je bila Marija prvi človek, ki je bil v celoti vzet v nebo – poudarja, da bomo tudi mi ob smrti vzeti v nebo, zadnji dan pa bo naša grešna telesa Gospod poveličal in preoblikoval, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu – Marijino brezmadežno telo je bilo tega deležno že takoj - tretji dan po smrti, podobno kot njen sin, Jezus.

Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina, zdaj pa je ona prva, ki jo Božji Sin sprejme odprtih rok v Nebesa, postane njihova prva prebivalka. Gospod tako zares »Mogočne meče s prestola in nanj posadi tiste, ki so ponižnega srca«

Kar danes praznujemo je velika skrivnost, ki pa ni le Marijina, ampak je tudi naša skrivnost, pravzaprav skrivnost celotne zgodovine. Praznik nam odpira pogled na našo prihodnost: tudi mi bomo z dušo in telesom nekoč ob Gospodu. z današnjim praznikom se začenja prava zmaga vstajenja; začenjata se naseljevati novo nebo in nova zemlja, o katerih smo slišali v Razodetju

Marijina hvalnica lahko postane naša hvalnica, spev celotnega človeštva, ki vidi, kako se Gospod sklanja nad vse ljudi in svoje ponižne stvari sprejema k sebi, kot del nebeške družine.

Posebej slovesen je danes spev vseh tistih žena brez imena, tistih, ki se jih nihče ne spominja – to so uboge žene, ki jih stiska teža življenja, pa končno začutijo tisti odrešilni objem, ki jih dviga vse do nebes. Gre za vnebovzetje ubogih žena s strani Boga – to so sužnje, žene iz tretjega sveta, ki se morajo vsak dan sklanjati vse do tal, to so deklice, ki jih vsak dan stiskajo z nečloveškim delom, ki jih doleti prezgodnja smrt; to so tiste ženske, ki morajo v duši in na telesu trpeti nasilje moških; vnebovzetje zlorabljenih žena in deklet. Danes je vnebovzetje tistih žena, ki tiho delajo, ne da bi se jih kdo spominjal.

Gospod danes sprevrača zakone tega sveta, sprevrača zakone hudobe in nasilja, pohlepa, hinavščine, ravnodušnosti... Današnji dan pomeni zmago ponižnosti, poštenosti, ljubezni, dobrote, nežnosti... Pravičnost slavi zmago nad krivičnostjo.

Zberimo se torej ob Božji Materi in ob teh ubogih ženah, kakor so se tistega dne zbrali apostoli - če se vrnemo k začetnemu prizoru - da bi tudi nas lahko prevzela Gospodova ljubezen.