Svež veter v naših jadrih

Preden začnemo razmišljati o tem, kaj nam ima evangelij sporočiti, moramo najprej neke zadeve pojasniti. Evangelij nam bo povedal nekaj tudi o stereotipih, ki jih imamo – o sebi in o drugih, a moramo najprej razbiti stereotip o farizeju. Res je sicer, da so Jezusove puščice kar pogosto usmerjene proti farizejskemu gibanju, a nikdar ne gre za posploševanje, za neko splošno, univerzalno sodbo, v smislu: »Vsi farizeji so hinavci.« Vemo, da je bilo farizejsko gibanje v tistem času najbolj »duhoven«, najbolj odprt in najbolj »človeški« verski idejni tok v judovstvu – Jezus torej namenoma pretirava, da bi obsodil zgrešene smernice, stranpoti tistega gibanja. Vemo, da Kristus globoko ceni in spoštuje judovsko izročilo in ne kar pretrga z njim, ampak ga, kot vemo, dopolnjuje. Izpridijo se torej lahko tudi najvišje oblike duhovnosti.

Na drugi strani cestninar, osovražena podoba davčnega uradnika, ki sodeluje z zaničevano rimsko oblastjo.

Jezus se izkaže kot odličen provokator, saj za model, ki bi naj ga posnemali postavi osebo, ki je v tedanjem javnem mnenju bila najbolj zaničevanja vredna (pomislimo tudi na usmiljenega Samarijana in na deset gobavcev), kot model, ki ga ne smemo posnemati pa postavi predstavnika ene od najbolj spoštovanih judovskih religioznih smeri. Želi, da si poslušalci privzamejo drugačna merila, takšna, ki ne ostanejo na zunanjosti, statusnem položaju in podobnem. Jezus govori predvsem o dveh ljudeh, dveh osebah, ki gresta molit.

Farizej je na zunaj popoln – enkratnemu obveznemu postu v tednu, doda še en dan, dosledno daruje desetino od svojega prihodka, do pičice natančno se drži postave.

Cestninar je na zunaj vse prej kot zgleden in popoln, predstavlja pravo protislovje farizejevi zunanji popolnosti. Na zunaj nima cestninar kaj pokazati.

Če bi ostalo samo pri tej zunanji primerjavi, bi še nekako šlo, a se zgodi še neka druga primerjava. Farizej nima pred očmi samega sebe, ampak druge. Začne se primerjati z drugimi, a le na zunaj – vemo, da je samo Bog tisti, ki pozna človekovo notranjost. Vemo pa, da s površnim gledanjem in presojanjem, stvari ne vidimo takih, kakršne v resnici so v svoji globini, ampak vidimo samo tisto, kar ni bistveno, potemtakem pa tudi ne resnično. Za farizeja so torej vsi drugi nepošteni in nemoralni. V bistvu je ta človek velik nesrečnež, saj se nikakor ne znajde v tem nemoralnem in nepoštenem svetu. Gre za narcisa, ki se gleda v ogledalo in zanj je Bog, kot bi sploh ne obstajal – Bog je zanj samo površina zrcala, od katere odseva farizejeva samozadostnost. Ta dostojanstvenik nima več kaj prejeti in se mu ni treba več ničesar naučiti – pozna, kaj je dobro in, kaj je zlo, zlo pa so drugi.

Jasno nam je, da je to popolnoma zgrešen način molitve, ki nas napravi za neke vrste »ateiste«, postanemo brezbožneži. V Gospodovi molitvi neprestano odmeva beseda »naš«, ne »moj«. Farizej je pozabil na najpomembnejšo besedo na svetu: ti. Naše življenje in naša molitev hodita z roko v roki po isti poti in iščeta nekega »ti«, človeka ali Boga, v katerem bi se človek lahko prepoznal in se začutil ljubljenega in vrednega ljubezni.

Cestninar se, nasprotno, ne primerja z drugimi ljudmi, ampak z Bogom. Njegova prva beseda ni »jaz«, ampak je »ti«: »Ti se me usmili.« Če farizej svojo vero gradi na tistem, kar dela sam, jo cestninar gradi na tistem, kar dela Bog – se namreč usmili.

Šele druga cestninarjeva beseda je »jaz«, ki pa se ne nanaša na zunanjost, temveč na notranjost. Cestninar namreč pravi: »Jaz, grešnik.« V besedi grešnik je zaobjeto vse, kar cestninar v svojem življenju je, s tem da se svojega stanja zaveda. Kot bi govoril: »Vem, tat sem, a tako se ne dobro počutim; nisem pošten, a s tem nisem zadovoljen. Resnično bi bil rad drugačen, a sam ne morem. Zato se me ti, Gospod, usmili in mi pomagaj.

In tako se cestninar odpravi domov opravičen. Ne zato, ker bi bil bolj ponižen od farizeja, saj si opravičenja ne moremo zaslužiti niti s ponižnostjo, temveč zato, ker se odpre. Kakor jadro pred vetrom, tako se cestninar razgrne pred Bogom, ki je neskončno večji od njegovega greha. Božje usmiljenje postane svež veter, ki zapiha v grešnikova jadra in požene naprej ladjo njegovega življenja. Isto velja tudi za nas - tudi našo barko poganja naprej svež veter Božje ljubezni in usmiljenja.

biti duhovnik ni lahko 7

"Med mnogimi resnicami evangelija, te knjige Resnice, najdemo eno prav stršno: "S svojo stanovitnostjo boste rešili vaše duše" (Lk 21,19). Treba je vztrajati, ne popuščati, treba se je kompromitirati, iti do konca za nek ideal - to je edini spodoben način, kako živeti življenje in živeti ga v polnosti. Ne gre toliko za skrivnost za nebesa, temveč za tistih par dni našega potovanja."

Kako pa bo v tem času globalizacije z našimi običaji, jezikom? Kaj lahko naučijo mlade "neubogljivci", "noglobal", iz česa je narejeno njihovo seme?

"Četudi bi teoretično imeli kaj, kar bi jih upravičevalo, pa jih njihovo negativno, nasilno, nihilistično obnašanje izključuje in jih dela za najnevarnejše nasprotnike tistega, kar razglašajo. Njihovo grobo in strahopetno obnašanje je voda na mlin sistema, katerega koli sistema, še najraje desničarskega. Za neubogljivost je treba imeti ideale, predvsem pa je treba ceno plačati osebno, vse do zadnjega. Don Milani je dejal, da "pokorščina ni več krepost," ker je osebno do potankosti spoštoval pravila. Oporekal jim je s tem, da jih je ubogal več kot bi bilo potrebno, kar jih je delalo nesmiselna. Ne smemo mešati vizionarjev z običajnimi lumpi. Tisti "neubogljivci, ki jih vidimo na vseh demonstracijah, ki imajo vedno ista pokrivala na glavi in vedno iste palice, z istim nasiljem in hinavščino, z enimi in istimi 'recikliranimi' slogani, nimajo mladih kaj naučiti, ker sami niso mladi. Gre za stare in propadle duše v časovno mladih telesih in zarjavelih možganih. Želim upati, da bodo mladi nasprotovali starim tako, da bodo ponudili nek drug sistem življenja, ki bi bil pravičnejši, bolj solidaren, bolj trezen, bolj harmoničen. Nobenega smisla nima zavračati "stare", obenem pa še vedno živeti na njihov račun in uporabljati vse tiste buržujske udobnosti, ki jih spodbijamo."

"Globalizacija je nekaj, kar je od vedno obstajalo. Imenuje se imperializem. Klasični primer je rimski imperij. Ko so Rimljani prišli v naše kraje, v Nemčijo ali Anglijo, so izvajali tisto, kar danes imenujemo 'globalizacija'. Latinščina je bila nekaj takega kot danes angleščina ali amerikanščina. Karel Veliki, ki je iz Evrope hotel narediti enoten politični, kulturni in religiozni prostor, je bil globalizator. Muslimani so globalizirali pol sveta z otomanskim imperijem. Vsi imperiji, močne sile, so globalizirale. Veliki je tisti, ki gospoduje, mali pa se skuša rešiti. Ne bojim se globalizacije kot take, ampak načina, na katerega se izvaja, saj to pomeni vstop na svetovni trg. Če želimo tja vstopiti, ne da bi prodali dušo in kožo, bi morali vstopati na isti ravni. Veliki seveda kupujejo in prodajajo majhne - njihovo kulturo, dušo, vrednote, vse pa spreminjajo v neko roparsko pojedino ali razbojniško tržnico, kjer ni odrešenja.

Med temi podleži in goljufi se mali lahko reši le na en način - biti mora zvit in prebrisan. Seveda ima mali težko delo, ne slepimo se! Vendar pa ga je Bog napravil majhnega prav zato, da uite skozi luknje v mreži, ki so mu jo močnejši nastavili, da bi ga ujeli.

Malemu ni nikdar lahko. Ali se sprijazni s tem, da je vedno hlapec, s tem pa izgubi svoje dostojanstvo, ali pa se mora bojevati, kar je lahko njegova veličina ali tudi njegov propad."

Kako moramo... pardon, moremo vedno moliti?

»Povedal jim je … kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Ob teh besedah se nam postavi tisto vprašanje, zakaj je sploh treba moliti? Kaj si mlad in srednje star povprečen človek predstavlja, ko sliši besedo molitev? Pred seboj ima zlasti dve podobi – ali se spomnimo na tiste »nončke«, ki ure in ure presedijo v cerkvi, ali pa, če zadeva nas same, pomislimo na neko dolžnost, na nekaj, kar smo skoraj prisiljeni početi. V obeh primerih gre za nekaj, kar nam je daleč. Zakaj? Ker ne vemo zares, pred kom pri molitvi sploh smo. Molitev se nam zdi nekaj abstraktnega, kadar je Jezus za nas abstrakten. Kaj še, da bi on bil z nami »vse dni, do konca sveta« - on sicer je z nami, a mi na to ne mislimo.

Najpogostejša naša molitev je prosilna molitev, ko Boga za nekaj prosimo. Kako Bog usliši te naše prošnje? Zagotovo je njegov način drugačen od našega. Glede tega je rabin Mendel iz Kotzka nekoč dejal: »Na enak način, s katerim človek prosi svojega stvarnika, da bi mu odprl nebeška vrata, tudi Bog prosi človeka, da bi mu odprl vrata svojega srca.«

To je torej tisto pomembno pri molitvi – molitev nas odpira za Boga in za bližnjega. Naše prošnje so namreč po navadi preveč usmerjene le na naše potrebe in naše blagostanje, ker so vrata našega srca zaprta. Če pa ta vrata odpremo, lahko vstopi k nam druga oseba, pa naj gre tu za človeka ali Boga. Usmerjenost vdove v evangeliju je bila pravilna, ker je prosila s srcem. Vidimo, da ni prosila zase, ampak za drugega, za svojega sina. Kako pomembno je to, da je naše srce odprto za drugega, z véliko ali malo začetnico.

Vidimo lahko, da če je zlasti pomembno razpoloženje našega srca, potem lahko molitev postane marsikaj, predvsem pa je pomembno, da lahko molimo marsikdaj. Resnično lahko vedno molimo. Ni toliko pomembno, kaj počnemo vsak dan, ampak je važno, da imamo vedno odprto tisto povezavo z Bogom, tisto »nitko«. Ni treba veliko povedati Bogu, važno je, da mu povemo s srcem. Morda samo ponavljamo en stavek, ko se spomnimo na Boga, kakor to počnejo kristjani na Vzhodu s tisto znamenito molitvijo srca: »Gospod, Jezus Kristus, usmili se mene, ubogega grešnika.« Mi lahko povemo drugače – morda stavek iz očenaša, morda kratek svetopisemski stavek, ki nas nagovarja.

Toda kaj, ko pa je tako težko moliti. Pomembno je, da molitev za nas postane neka zdrava navada. Sveta Terezija Deteta Jezusa je dejala, da se moliti naučimo, tako da molimo, kakor se tudi hoditi naučimo, tako da hodimo. Pomembno je torej, da si vzpostavimo nek red, neke trenutke v dnevu, ki jih posebej posvetimo temu dejanju – zjutraj in zvečer je npr. idealen čas za to. Pa tudi zvon nas še vedno opozarja na tisto lepo molitev, ki je »Angelovo češčenje«.

Kaj pa rožni venec, ko smo že v oktobru? Ne sme postati neka avtomatska molitev, ampak se moramo zanjo odločiti, jo za nekaj nameniti. Zdi se precej dolga, saj se stalno ponavljajo ene in iste besede, pa vendar so to besede iz svetega pisma, ki pomenijo velike trenutke v zgodovini odrešenja. V molitvi očenaša prosimo za vse tisto, kar v življenju in za življenje potrebujemo, v molitvi zdravamarije pa se spominjamo skupaj z Marijo, kako se je Bog sklonil k nam in postal eden izmed nas, hkrati pa še Marijo častimo in jo prosimo za pomoč. Da pa molitev rožnega venca vendarle ne bi bila za nas predolga, lahko morda vsako zdravamarijo zmolimo za katerega izmed prijateljev ali drugih, na katere se spomnimo. Zagotavljam vam, da takšen rožni venec mine kot blisk.   

Tujci v našem življenju

Dva tujca sta nekako glavna junaka tokratne Božje besede – eden je Naaman, drugi pa Samarijan, eden od desetih gobavcev. Vendar pa ne moremo ostati samo pri dveh tujcih, ampak moramo priti do številke tri – Jezus je namreč še tretjič na poti v Jeruzalem, tretjič pa tudi srečamo v Lukovem evangeliju Samarijana. Kdo je torej za nas tretji tujec?

Odgovor bo morda koga presenetil, morda celo koga šokiral, pa vendar je za nas tretji tujec Jezus Kristus. Gre za eno izmed temeljnih bivanjskih vprašanj nas kristjanov: Kako to, da nam je Jezus Kristus, Odrešenik človeštva, najbolj čista ljubezen Boga do človeka, najbolj človekoljubno bitje v vsej naši zgodovini, tako tuj? Kako to, da nam je biti z njim tako težko, da ni nekaj preprostega, lahkega, rutinskega? Kako to, da se moramo za ta odnos z njim prav mučiti? Da nanj pogosto pozabimo?

Najprej zato, ker se nad njim predvsem navdušimo. Mislimo, da bo to nekaj fantastičnega, spektakularnega. Enako je mislil Naaman, pa je kmalu spoznal, da se je treba pred Bogom znebiti vseh predsodkov, da se je treba odreči svojemu ponosu in se odpreti. Kristus namreč prihaja v naše življenje na zelo banalen, skromen, celo ubog način. Ker smo se prehitro navdušili nad njim, potem pa ugotovili, da je Kristus preprosto eden izmed nas, začnemo dvomiti nad njim in se začnemo umikati in oddaljevati. Navadno nas mora nekaj prisiliti, primorati v to, da se odpovemo sami sebi in vseeno poskusimo, ker nimamo več kaj izgubiti. Ko se skupaj z Naamanom potopimo v tisto preprosto lužo, ki je reka Jordan, napravimo že prvi korak. Ki pa je šele začetek.

Drugi odgovor je v tem, da je Oče poslal sina kot izraz svoje ljubezni do nas, da pa je ta ljubezen nekaj drugega od naših predstav. Ta ljubezen ni nikakršna romantika, ampak križ. Človek pričakuje odrešenje na nek čaroben način, to pa prihaja skozi tisto, kar je najbolj šibko, zlomljeno. Dejansko svoje življenje zastavljamo tako, da se želimo čim bolj izogniti križu. Na ta način pa se Utegne zgoditi, da se nikdar ne srečamo z odrešenjem. Devet gobavcev se je v evangeliju na čudežen način rešilo trenutnega križa, ne da bi križ v svojem življenju resnično sprejeli kot sestavni del. V trpljenju torej lahko srečamo Boga, lahko nas celo reši naše bolečine ali bolezni, ni pa nujno, da smo tudi odrešeni - čudež še ne pomeni vera.

Tretji odgovor nastane, ko se v našem izogibanju križu začnemo zatekati k raznim malikom in ideologijam. Te si delamo in ustvarjamo, ker bi sami sebe radi prepričali, kako mi najbolje vemo, kaj je za nas dobro. Zaupati se Bogu je nekaj negotovega, njegova velika noč še ni zagotovilo, da bomo tudi mi vstali - ni dovolj velik argument. Tako si ustvarjamo neko svojo ideologijo, ki je lahko tudi zelo religiozna, ni pa v njej ljubezni. Spet smo pri Naamanu, ki je samega sebe na vsak način hotel prepričati, da on že ve, kaj je zanj najbolje. To nas lahko vodi v neko površno vernost, posladkanost, podobno tistim devetim ozdravljenim, ki so mislili, da je vse rešeno, če se pokažejo duhovnikom in darujejo Bogu zapovedano daritev. Prava vera se ne konča na površini, ampak se izrazi v ljubezni-odnosu z Bogom in posledično bližnjim.

Naslednji odgovor se navezuje na drugega. Človek si postavi lažno podobo Boga. Začne ga obtoževati za svoje nadloge, začne biti ljubosumen in se začne zapirati vase. Bog ni več oseba, ampak ga človek popredmeti. Da pridemo do tega odgovora, si moramo nekako zamisliti nadaljevanje življenja tistih ostalih devetih gobavcev. Takrat na poti v Jeruzalem jim je bilo naklonjeno zastonjsko ozdravljenje, ker pa kasneje od "Boga-kavnega avtomata" ne dobijo zahtevanega, ga začnejo zmerjati z okrutnežem in egoistom, ki človeku ne želi dobro, ampak slabo. Bog je ljubosumen na svoje darove in jih noče deliti z drugimi. Človek se tako odmakne od Boga, ko pa začuti strah pred smrtjo, začne braniti samega sebe. Pripravljen je celo uničiti drugega, da bi rešil samega sebe.

Tu so nekako naše težave. Očiščeni Samarijan pa je reagiral drugače, saj je spoznal, kdo je Jezus. Priznal ga je za Boga in se mu popolnoma odprl in prepustil. Ob gobavcih lahko vidimo, kako Bog odgovarja na naše ravnanje.

Za družbo so bili gobavci mrtvi – Jezus jih je šel iskat v njihov grob in jih potegnil iz njega, ko jih je ozdravil. Poleg tega pa je tem gobavcem tudi pokazal, kako neizmerno jih ima rad, saj jim je popolnoma zaupal, da se bodo res šli pokazat duhovnikom. Od njih ni zahteval prav nič – ozdravljeni so bili zastonj, jim je pa ponudil nekaj več – tisto več je sprejel samo Samarijan.

Jezus je sprejel tujca in tujec je sprejel njega kot svojega odrešenika.

Tudi mi smo ob zgledu, ki nam ga daje Božja beseda povabljeni, da Kristusa sprejmemo v svoje življenje. Danes smo lahko ozdravljeni številnih telesnih bolezni, ki so še ne tako dolgo nazaj bile neozdravljive. Odrešenja pa si ne moremo zagotoviti sami in nam ga ne more dati noben človek, ampak samo Jezus Kristus. Naj tudi nam nekoč reče: »Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35).

- Za poglobitev naj služi radijski misijon, ki ga je imel leta 2006 p. Marko Ivan Rupnik.

Kakšna je naša vera?

»Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje!« Na prvi pogled bi dejali, da gre za nekaj nemogočega, pa vendar se tudi to dogaja na tem našem svetu – da to vidimo, je odvisno od tega, kakšne oči imamo. 

Če damo skupaj vse tiste pričevalce in ljudi dobre volje, ki so se zakoreninili na nemogočih krajih, dobimo cele plantaže dreves. Korenine imajo na dnu razburkanih morij, valovi in morski tokovi pa se neusmiljeno zaganjajo v njihova debla in krošnje -  in vendar ti naši bratje in sestre kljubujejo vsem nevšečnostim. Njihovi rezultati morda niso ne vem kako veliki v človeških očeh, toda te po evangeliju pravzaprav niti niso pomembne.

Govorim o ljudeh, ki vsak dan vztrajajo v ljubezni in se ne predajo, pa čeprav je njihova vera in njihova ljubezen samo kapljica v morje nasilja in krivic, ki se povsod naokrog. Ta kapljica je velika kakor gorčično zrno, ki je izredno majhno – najmanjše od vseh semen (Mt 13,32). To ni tista vera, ki je gotova vase in se postavlja, ampak gre za tiste vrste vero, ki ima v svoji krhkosti še večje zaupanje v Boga. Morda smo že ugotovili do sem, da za kristjana ni pomembna toliko kvantiteta, kolikor kvaliteta. Če namreč tàko mikroskopsko seme, kakor je gorčično zrno, lahko izruje murvo, ki velja za precej trdoživo drevo, z zelo razpredenimi koreninami, potem je res predvsem pomembno to, kakšna je naša vera.

Kako naj vemo, če imamo vero? Kot vedno, nam Jezus ne odgovarja neposredno, ampak nakaže, kakšna je »merska enota« vere. To spet ni količinska enota ampak je kakovostna enota – biti moramo služabniki. ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹ Mi smo sicer res nekoristni, nikdar pa ni nekoristno služenje, ki ga opravljamo. Moč je namreč v Božji besedi, ne v pridigarju, moč je v semenu, ne v tistem, ki seje – tisti, ki semena napolnjuje z življenjem, vse do tega, da postanejo velika drevesa, je namreč Gospod.

Izvirno pomeni »nekoristen« »brez zahtev«. Smo služabniki, ki ne potrebujemo nič drugega, razen da smo res mi, da se uresničujemo v svojem poslanstvu, naš največji ponos je v iskrenem služenju. Da stvar nekoliko poenostavimo, bom dal en primer, ki ga večkrat uporabim pri verouku. Ali mame kdaj kaj zase zahtevajo, ko skrbijo za svoje otroke? Mislim, da ne. V filmu Marcelino Jezusa vpraša: »Kakšne so mame? Kaj delajo?« Jezus odgovori: »Dajejo. Vedno dajejo.« »In kaj dajejo?« »Dajejo vse. Same sebe.« Podobno lahko rečemo za očete.

Tu lahko vidimo, da pravo služenje ne potrebuje nobenega aplavza, nobenih prikimavanj, zadoščenj, uspehov. Ne potrebuje niti takega Boga, ki bi svoje služabnike »posadil za mizo, pristopil in jim stregel« (Lk 12,37). Ker je važno služenje, ne nagrada. Ko smo že v oktobru, ki je mesec rožnega venca, naj povem, da je predvsem važno, kako molimo, ne koliko. Naše srce mora biti popolnoma pri Bogu, da bo tudi nam dejal, kakor Marcelinu: »Tebe sicer ni bilo, a tvoje srce je bilo pri meni.« Če zares ljubimo Boga in svojega bližnjega, potem bomo tudi molili. Kogar ljubimo, se želimo z njim tudi pogovarjati, molitev pa naj bi bila prav pogovor z Bogom, kakor pravimo.

Resnična vera je v tem, da Boga bolj ljubimo kakor njegovo tolažbo. Zato na koncu prisluhnimo, kaj o veri pravi rabinska modrost.

Yeshayahu Leibowitz pravi: »Obstajata dva načina verovanja: so tisti, ki verujejo v Boga in tisti, ki verujejo v Božjo pomoč. Sodnik Chaim Cohen, ugleden izraelski intelektualec, mi je nekega dne dejal, da je po Auschwitzu izgubil vero v Boga. Odgovoril sem mu, da je sploh nikdar ni imel. V resnici je verjel v Božjo pomoč, ko pa le-te ni prejel, je ostal razočaran. Prava vera na noben način ne sme biti odvisna od Božje pomoči, ki jo Bog lahko da ali ne.«