Priti k sebi

Advent je za nas pot. Na to pot pa nam evangelij postavlja Janeza Krstnika. Postavljen nam je za preroka, pridigarja, ne nazadnje pa nam je tudi zgled. Ta mož nas kliče k temu, da se končno odločimo in odrastemo. Da bi ga namreč lahko slišali, moramo v puščavo. Pustiti moramo svoje gotovosti in prepričanje, da že vse vemo in znamo, in se podati na to tvegano potovanje. In čeprav se nam zdi čudno, nazadnje najbrž le ugotovimo, da moramo v tisti samoten kraj. Tam, v tišini, lahko zares slišimo tisto Božjo besedo, ki je prav za nas, za mene osebno. Moramo zapustiti svet, v katerem živimo, in se prepustiti. Naj bodo naši napori še tako veliki, nazadnje vendarle nismo mi sami tisti, ki bi vodili naprej naše življenje, ampak se moramo predati v Božje roke.

Janez pravi, da se je treba spreobrniti. To stori tisti, ki zapusti stari način življenja, da bi vse svoje "sprejemnike", svojo "anteno",  naravnal na Gospoda, ki ni več daleč. Ta Krstnikov glas sicer res odmeva v puščavi, pa vendarle k njemu prihajajo ljudje od povsod. To so tisti ljudje, ki so zahrepeneli po tem, da bi resnično srečali Boga in po njem sami sebe. Sami sebi so se namreč odtujili in ne vejo več, kdo pravzaprav so. Nekaj so zagotovo ugotovili - da s tem, kar trenutno so, ne morejo biti zadovoljni. Ugotovili so namreč, da so grešniki in da njihova pot ni prava. Napravili so odločitev, ki jo moramo tudi mi, da pripravijo prostor prihajajočemu. Sami se namreč ne moremo rešiti, ampak potrebujemo Odrešenika, ki nas edini lahko zares očisti in prenovi.

Ob Janezu se naučimo prave drže na tej naši poti. Že zadnjič smo namreč dejali, da advent ni samo priprava na božič, ampak mora naše celotno življenje postati advent, naša drža mora postati adventna v pričakovanju dokončnega srečanja s Kristusom. Kakšna, nam lepo pokaže Krstnik.

Njegova obleka ni ustrezala judovskim predpisom, saj je bila narejena iz kamelje kože. Kamela je veljala za nečisto žival,  torej je bila tudi njena koža nečista. Janez bi rad povedal, da samo zunanja drža nič ne pomeni. Zakonov se ne držimo zaradi njih samih, ampak spoštovanje določenih zakonov, pravil in zapovedi izhaja iz naše notranje drže. Prva zapoved je namreč ljubezen. Ni važno, kakšen je človek na zunaj, ampak, kakšen je znotraj. Biti moramo, kakor Janez, notranje usklajeni. Nismo na svetu zato, da bi igrali vlogo nekoga drugega in si nadevali maske na obraz. Tu smo zato, da bi bili res mi. Podreti moramo fasado, ki smo jo zgradili, da bi drugi ne videli, kaj se skriva zadaj. Porušiti moramo vso zunanjost, da bi našli pot do svoje notranjosti. Priti moramo do svojega pravega jedra, do Kristusa v sebi.

Janez nam kaže, kako potrebujemo nekoga, ki ni »politično korekten«, ampak zna povedati, kakšne stvari v resnici so. Ne potrebujemo trepljanja po rami. Potrebujemo značajnost in resnico, takšno, kakršna je. Naj bo še tako surova, jo vendarle potrebujemo za vsako ceno. Danes potrebujemo čistosti, odprtosti, iskrenosti in neposrednosti. Takšni morajo biti naši odnosi. Takšen mora biti naš odnos z Bogom. Danes je svet poln zlaganosti, ovinkarjenja, slepomišenja in pomehkuženosti. Poln je tudi površnosti, pravzaprav površinskosti. Če želimo z nekom resnično stopiti v odnos, pa naj bo to človek ali Bog, pa ne gre tako. Treba je zamenjati ploščo in se spreobrniti. Pa smo spet na začetku, pri prvih besedah Janeza Krstnika.

Prav v tem je poanta – vrniti se je treba na začetek, treba se je ponovno odločiti za "naše temeljne vrednote, treba je prepoznati nevarnosti, ki ogrožajo celotno družbo," ne le za posameznika. "Nevarnost, da se lahko podre celotna moralna struktura naše družbe, bi za nas moral biti poziv k očiščenju. Moramo se vrniti k temu, da priznamo, da ne moremo živeti v brezbrižnosti, da svoboda ne pomeni brezbrižnost in da je zelo pomembno naučiti se svobode, ki bi bila odgovorna"  (Benedikt XVI., Luč sveta, Libreria editrice vaticana, Vatikan 2010, 67-68). Znova moramo odkriti pokoro. »Pojmovanje pokore, ki je eden od nosilnih temeljev starozaveznega sporočila, se je čedalje bolj izgubljal. Želeli so na nek način govoriti, da obstaja samo dobro. Vendar pa zlo obstaja, to je dejstvo. S pomočjo pokore pa se lahko poboljšamo in spremenimo. Pokora je nekaj, kar nam je dano v pozitivnem smislu, je dar« (n.d., 60).

To resnično potrebujemo, da bi lahko, kot smo dejali, srečali sebe, Boga in bližnjega – da bi renično živeli in se uresničili, da bi bili notranje svobodni.

biti duhovnik ni lahko 9

Se splača boriti? Zakaj bi se trudili in trpeli, če se nekdo ne strinja z našimi idejami? Če nekdo kart nima, čemu bi igral? Pre Toni na to takole odgovarja: "Nekdo je dejal: 'če že moram umreti, je bolje, da umrem dobro rejen, kot pa, da umrem od lakote.' V svojem življenju ima vsakdo tisto, kar išče. Zahtevati, da bi nek narod bil mučeniški, je prevelika zahteva. Zahtevati, da bi se vsi naši ljudje vsemu odpovedali zdaj, ko imajo možnost priti do kakega bankovca več v žepu, do motorja, do tega, da gredo v diskoteko, da napravijo kakšno neumnost, je prevelika zahteva. "

Vselej, ko govori o Furlanih, vidimo, da imamo z njimi pravzaprav veliko skupnega: "Nekateri o Furlanih slabo govorijo. Bodimo pošteni: ko je prišlo obilje tudi k nam, se nismo ravno izkazali. Obnašali smo se kakor Italijani. Ko je bila pri nas revščina, če ne celo beda, smo se obnašali veliko bolj dostojanstveno in pozitivno. Prvič v vsej naši zgodovini imajo naši ljudje malo več denarja v žepu. Kupijo si lahko, kar želijo, zato pa denar pogosto slabo porabijo, ker ga niso vajeni. Vedno nosim v srcu spomin, ki mi ga je moja mati zapustila o svojem otroštvu. Takrat niti ni potrebovala denarnice, saj je tisti drobiž, ki ga je imela, spravila kar v robec, napravila vozel in ga shranila v prsih. Jaz, njen sin, pa kronološko sicer živim eno samo generacijo kasneje, ekonomsko pa naju z mamo ločujejo stoletja, da ne rečem tisočletja. Jaz torej imam svoj blokec s čeki in kreditno kratico in seveda takoj nekaj kupim, če to želim.  Naenkrat smo naredili prehod iz generacije bede, ko so ljudje imeli eno stranišče "na štrbunk" zunaj ali v hlevu, v generacijo, ki ima kopalnico v hiši. Najdejo se celo hiše s tremi, štirimi kopalnicami - zgodi se celo, da je v hiši več kopalnic kot ljudi (zdaj, ko sem sam v Tolminu, moj brat pa v Ljubljani, je v naši hiši dvakrat več kopalnic kot ljudi - 4:2, subjektivna op. prev.). Nihče se ne bi mogel upreti tovrstnemu izzivu.

Prepričan sem, da to ne bo trajalo v nedogled. Ni pravično, predvsem pa ni mogoče. Treba je počakati, morda pa se bomo umirili in se spametovali. Spomnim se, da ga je moj oče rad malo srknil, kakor mnogi drugi - ni bil edini. Ko je umrl, dejansko zaradi tega ni propadla nobena gostilna. Koje prihajal domov malo okajen, mu je moja mati vedno jezno zavpila: 'Presneti lenuh! Osel grdi! Da bi te vrag pocitral!' Na to se je on malo nasmehnil in šel spat. Čeprav sem razumel in se strinjal z materino reakcijo, sem si vseeno večkrat dovolil reči: 'Ne huduj se zdaj nad njim, ker te ne sliši. Samo sebe žreš, ne da bi kaj dosegla. Med drugim bi se lahko tudi zgodilo, da bi se vrnil tja, kjer je bil doslej. Počakaj, da ga mnie, jutri pa mu boš napravila pridigo.'

Pridigati mlademu človeku ob nepravem trenutku, je pogosto izgubljen čas, če se že ne zgodi, da se grdo odzove. Po navadi te taki niti ne poslušajo, ker imajo npr. slušalke v ušesih, denar v žepu in so torej v vsem preskrbljeni. Imej potrpljenje in počakaj, da ga mine, da pride pravi čas, v katerem bo bolj dovzeten za poslušanje, ker ga bodo manj raztresale druge stvari in puhlosti. Kaj je treba medtem storiti?

To, kar so počele naše mame in none - treba je ohraniti stanovanje toplo in razsvetljeno, treba je napraviti tako ozračje, ki lahko ogreje telo in srce. Prišel bo čas, ko se bo otrok vrnil in poslušal, kar mu imamo povedati. Če pa v peči ne bo našel niti malo žerjavice ali prižgane sveče in nekoga, ki bi ga čakal in bdel, molil, jokal, ne bo prišel več blizu. Isto velja tudi za Cerkev."

Bogato pričakovanje

V začetku tega svetega časa je prav, da se nekoliko ustavimo ob pomenu samega poimenovanja. Beseda advent prihaja iz latinščine in pomeni prihoda ter pričakovanje nekega dogodka, v tem primeru nekega prihoda. Pričakovanje je izraz upanja. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.

O tem času pričakovanja danes govorimo le še v povezavi z božičem. To sicer drži, a le delno. Ta naš advent nas spominja na prvega, to je na tisto dolgo pričakovanje Mesija, ki se je dovršilo s Kristusovim rojstvom.

Vendar pa gre v resnici ta čas še dlje, za kar dobimo potrditev v Božji besedi. Advent gradi most med časom v katerem živimo in daljno prihodnostjo, koncem časov. Zavesten kristjan je pravzaprav »adventen« človek in Cerkev je »adventna« skupnost. Oba sta na poti h Kristusu, ki čaka na koncu poti.

Torej ne gre samo za čas pred božičem, ampak je za nas, dokler smo na poti, vedno advent.

Da bi nam prikazal, kaj pomeni biti na poti, nas evangelij popelje v Noetove čase. Očakovi sodobniki gotovo niso bili adventni ljudje. Zemeljsko življenje jih je popolnoma posrkalo vase. Njihov pogled in njihova pozornost sta bila usmerjena samo v tisto življenje »takoj in zdaj«. Mislili so, kako bi jedli pili in se poročali. En sam žur, kaj drugega jih ni zanimalo. Pred vsem ostalim so si zatiskali oči. Bežali so pred resničnostjo, vprašanja o prihodnosti pa si niso zastavljali.  

Pa vendar je bil potop šele napovedan in se še ni uresničil. Podobno je tudi Gospodov prihod bil oznanjen, pa se še ni uresničil.

Stvarnost, konkretnost zemeljskih reči in tistega, kar trenutno doživljamo se nam zdi neprimerljivo bolj resnično od Gospoda, ki je oznanjen. Če nam je nekaj samo oznanjeno, ni pa doživeto, se nas prav nič ne dotakne. Spolzi kakor kaplje po dežnem plašču.

Kakšen pomen pa ima potem sploh priprava na in praznovanje Gospodovega rojstva? Razčistiti moramo vprašanje, kakšen pomen ima za nas, za naše življenje ta Gospodov prihod. Ali to sploh zadeva naše življenje? Kako si konec koncev sploh predstavljamo svoje življenje? Je to tavanje, podobno tistemu v »veselem« decembru od stojnice do stojnice ali po nakupovalnih središčih? Ali pa je naše življenje romanje, ki ima cilj?

To ni obrobno vprašanje. Gre za ključno vprašanje, sploh v tem času, ko se več ne govori o Gospodovem rojstvu, ampak o čim bolj bleščavih lučkah, okičenih drevescih. Vse drugo je bolj važno, stvari tega sveta stopijo na mesto bistvenih.

Temeljna življenjska zadeva pa so odnosi. Toda odnose ima človek z z ljudmi, z osebami, ne pa s stvarmi. Za osebe pa se je treba ustaviti, si vzeti čas, poslušati. Tudi Jezus je oseba in zanj velja prav isto, kar smo pravkar našteli.

Rekel sem oseba, ne osebnost. Osebnosti so mrtve in z njimi komunikacija ni mogoča. Kristus pa živi in zato z njim lahko imamo odnos. Če namreč Kristus ni vstal od mrtvih in ne živi, potem so vse lučke, venčki, sladkarije in vsa šara popolnoma brez smisla. Tudi božič nima smisla. Adventni venčki postanejo podobni vsemu drugemu – postanejo zgolj okras.

Pa niso zgolj okras. Vsi mi si želimo, da bi namreč Gospod prišel k nam, da bi nas dvignil iz naših grobov, nas zbudil iz spanja. Želimo si, da bi izboljšal in zacelil naše odnose, da bi povezal naše družine. Po tem hrepenimo.

Vzemimo zato skrajno resno ta letošnji adventni čas. Vzemimo skrajno resno tudi adventni venec. Njegovo mesto je na družinski mizi, naše mesto pa je vsak dan ob njem. Ta venček je namreč znamenje zmage. Mi verujemo, da bo naše življenje izpolnjeno, če bomo čakali na prihod Jezusa Kristusa in mu pustili stopiti v hišo, ko bo potrkal.  Venček naj bi povezal vse, ki se posedejo okrog njega. Kaže na željo, da bi bila družina povezana in nihče ne bi izpadel iz kroga te skupnosti.

Dobro je, da imate pred adventnim venčkom pred vsako ali na vsako nedeljo majhen družinski obred. Pri njem lahko preberemo prvo berilo iz nedeljskega bogoslužja. Obljube prerokov, ki jih beremo, nam želijo pokazati, da bo Bog preobrazil in obnovil tudi naše življenje. Če je le mogoče, skušamo skupaj zapeti kako adventno pesem. Lahko si tudi zavrtimo kako primerno glasbo, bistveno pa je, da smo skupaj.

V tem času naj bodo naše položnice za elektriko manjše. To pomeni, da bosta televizija in računalnik bolj mirovala. Tudi za to je potrebna zavestna odločitev. Zastavite si družinsko adventno akcijo, ki naj bo dobrodelno naravnana. Predvsem pa se pogovarjajte. Ko se pogovarjate, prižgite svečko na venčku. Prižgite jo tudi, ko pride kdo na obisk. S tem še ponazorite svojo pripravljenost na nek še pomembnejši in imenitnejši obisk.

Blagoslovljen adventni čas!  

biti duhovnik ni lahko 8

S prebrisanostjo, zvijačnostjo in kulturo, lahko blagemu, ponižnemu, ubogemu in slabotnemu človeku še vedno vlijemo kanček upanja. Don Milani je učil, da je 'kultura osmi zakrament' (zakramentov je sicer v Katoliški Cerkvi sedem, op. prev.). Toda, če smo majhni, revni, zadnji, ni lahko nekaj začeti in biti uspešen. Tudi ko ubogi kriči od obupa, je zoprn - je kakor revni otroci, ki sovselej slinasti, ušivi, neznosni, medtem ko so otroci vplivnežev in bogatašev vselej lepi, četudi so v resnici grdi, sprejemljivi, četudi so neznosni.

Težava je v tem, da nas in druge prepričamo da vse dotlej, dokler bomo samo sedeli in gledali, po možnosti televizijo, bomogledalci dogajanja, naša edina, slaba tolažba, pa bo tarnanje nad vsem. Če nismo akterji, smo lahko samo gledalci ali žrtve. Treba je torej, kakor slepemu iz Jerihe reči: "Le pogum, vstani" (Mr 10,49). Prva stvar, ki jo mora vsakdo storiti, je vstati. Kako se nekdo lahko dvigne? S študijem, razmišljanjem, intelektualno vnemo. Jasno je, da se nihče ne more rešiti s televizijo, ki k nam prihaja s streh (zdaj že počasi lahko rečemo, da prihaja s tal, op. prev.) in nas bombardira po domovih, kakor tudi ne z žogo, ki zastruplja in poneumlja naše nedelje (in še kak drugi dan v tednu, op. prev.).

Iz svoje majhnosti pridemo lahko samo tako, da študiramo, razmišljamo in se soočamo z mnenji drugih.

Danes je svet gotovo slabši kot včeraj, saj so razlike večje. Veliko večja je razlika med tistim, ki ga ne zanima, če so novi davki, in tistim, ki mora gledati na vsak evro. Vseeno pa v današnjem svetu lahko študira tudi, kdor je reven - za to ima številna sredstva. Če hoče, če ima voljo za to, se lahko izobrazi, pa ne zato, da bi imel več denarja, temveč da bi živel bolj odgovorno in z večjo trdnostjo.

Naj povem svojo osebno izkušnjo. Iskreno rečeno - če bi ne bil šel v semenišče, bi ne mogel študirati. Seveda to ne bi bilo nič tragičnega, bi pač bil kmet ali zidar, kot moji bratje. Šel sem v semenišče, pa ne zato, da bi študiral, kot so to storili mnogi moji vrstniki, temveč da bi postal duhovnik, poleg tega pa sem lahko še študiral. Ko je moj župnik očetu povedal, da želim postati duhovnik, je ta vzkliknil: "Presneto! Še tega je bilo zdaj treba!" Moj oče ni hodil v cerkev, a ni bil hudoben mož. Ko sem mu povedal o svoji nameri, da grem v semenišče, mi je dejal: "Ne iti za duhovnika, ker so duhovniki zlobni, brez srca!" Po mnogih letih izkušenj moram dati prav svojemu očetu, saj so na splošno duhovniki zlobni, ozirom, povedano bolje, niso dobri, človeški, potrpežljivi, razumevajoči. Imajo močno religijo, ki pa ni 'učlovečena', veliko teoretično pobožnost. Vedno se postavijo na stran oblastnikov, bogatih in znajo pridigati, sposobni so velikih svetovnih razmišljanj, ne znajo pa jokati!

Danes lahko, hvala Bogu, študirajo vsi, zato je vsaj po tej plati že bolje. Seveda, če nekdo študira in ničesar ne razume, zato ni kriv nihče drug - kot sem dejal, gre za nesrečneža. Vendar je danes veliko bolj kot nekoč mogoče potovati, in sicer z veliko večjim intelektualnim dobičkom. Dandanašnji imamo takšne možnosti in priložnosti, ki si jih naši predniki niti v sanjah niso mogli predstavljati. Morda danes teh priložnosti ne znamo dovolj dobro izkoristiti, a ne moremo iskati opravičil, češ da ni bilo mogoče nečesa storiti. Lahko odpremo oči, zato lahko presojamo in izbiramo. Jasno, vsaka pustolovščina se lahko tudi ponesreči. Življenje je kakor igra s kartami - treba je znati igrati, ne goljufati. Treba je dobro izkoristiti svoje karte, več od tega ne moremo storiti.

Prikovani kralj

Praznujemo praznik Kristusa kralja, pa smo slišali evangeljski odlomek, ki ni prav nič kraljevski. Kralje si po navadi predstavljamo kot sedeče na prestolu, oblečeno v zlato in drage kamne, o tem našem pa slišimo, da to zanj ne drži. Popolnoma je ponižan, pretepen, zlomljen, ranjen in vsi se mu posmehujejo. Je to sploh še kralj? Zanj veljajo tiste Izaijeve besede, ko govori o trpečem Božjem služabniku: »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli« (Iz 53,2). Prav v drugem delu te vrstice pa je tisto, kar je za nas bistveno in nam razloži marsikaj – zaradi njegove zunanjosti si ga ne želimo.

Toda Kristusovo kraljevsko dostojanstvo se ne kaže na zunaj, ampak na notranjem področju – tam on zmaguje.

Pa tudi mi zmagujemo, kadar premagamo vse tisto, kar nas usužnjuje in nas dela slepe, da ne znamo več videti tiste prave lepote, ki je telesnim očem, navajenim na blišč in spektakel, skrita.

Pomagali si bomo z eno pravljico.

Visoko nad mestnim središčem je na visokem stebru stal kip srečnega kralja. Ves je bil pozlačen s tankimi lističi najdragocenejšega zlata, za oči je imel dva svetla safira, na ročaju meča je žarel velik rdeč rubin.

Vsi so občudovali ta kip. »Zadovoljen sem, da je na tem svetu vsaj nekdo zares srečen,« je zamrmral razočaran človek, ko se je ozrl kvišku. »Prav takšen je, kakršni so angeli,« so dejali otroci iz sirotišnice, ki so videli v sanjah angele, kar pa ni bilo všeč učitelju matematike, ki se mu ni zdelo prav, da otroci sanjajo.

Neke noči je letela nad mestom drobna lastovka, ki je zaostala za svojimi prijatelji, namenjenimi v tople kraje. Ko se je zvečer spraševala, kje bi prenočila, je zagledala kip na visokem stebru: »Zlato spalnico imam,« si je rekla, ko se je pripravljala k spanju. Prav tedaj pa ji je na glavo padla debela kaplja. Zdelo se ji je to prav čudno, ko pa je bilo nebo jasno, brez enega samega oblačka. Potem je nanjo padla druga kaplja.

»Kakšen smisel ima kip, če ne more zadržati dežja?« je rekla lastovka in sklenila, da si bo poiskala drugo zavetje. Ko pa se je ozrla kvišku je videla, da so bile oči srečnega kralja polne solz, ki so tekle po njegovih zlatih licih. »Kdo pa si?« je vprašala lastovka. »Srečni kralj,« je odvrnil kip. »Zakaj pa potem jočeš?« je dejala lastovka. In kip ji je povedal svojo življenjsko zgodbo.

»Ko sem bil živ in sem imel človeško srce, nisem vedel, kaj so solze, saj sem živel v palači Brezskrbnosti, kamor žalost ni smela vstopiti. Čez dan sem se s prijatelji igral v čudovitem vrtu, okrog katerega je bilo visoko obzidje, pa mi ni nikdar prišlo na misel, kaj je onkraj zidu, zvečer pa sem vodil ples v veliki dvorani. In res sem bil srečen, če je to, da ti nič ne manjka sreča. Tako sem živel in tako sem umrl.«

Za trenutek prekinimo zgodbo, da nekoliko premislimo, kako skušamo delati v življenju prav isto kot srečni kralj. Skušamo živeti čim bolj brezskrbno, biti materialno dovolj preskrbljeni, pazimo, da se našim otrokom ne bi nič hudega zgodilo, zapiramo se v neke namišljene svetove in želimo čim bolj uživati. Vendar nadaljujmo z zgodbo o srečnem kralju.

»Ko pa sem umrl,« je nadaljeval kralj svojo zgodbo, »so me postavili tako visoko, da lahko gledam vso grdobijo svojega mesta in ne morem, da bi ne jokal, čeprav je moje srce ulito iz svinca.«

Tudi mi smo se v življenju prisiljeni podati iz zavetja svojega doma v svet. Kakor ljudje na Golgoti,  smo tudi mi priče zlu in hudobiji, ki sta v svetu. Vendar lahko tudi mi, kakor skoraj vsi na tej gori trpljenja, ostanemo ravnodušni do tega, kar imamo pred očmi.

Lahko pa se nam zgodi v življenju nekaj drugega, zato poslušajmo zgodbo naprej.

»Daleč od tod je v ozki ulici žena s suhim in izžetim obrazom in zgaranimi rokami. Po poklicu je vezilja in veze cvetje hrepenenja na svileno obleko za najlepšo kraljičino družabnico. V kotu sobice leži njen bolan sinko, ki pa mu razen hladne vode nima kaj dati. Lastovka, nesi tej ženi rubin z mojega meča, saj so moje noge pritrjene k stebru in tega ne morem storiti. Ko je lastovka letela mimo dvora, je slišala kraljičino družabnico: »Upam, da bo za dvorni ples moja obleka narejena. Toda vezilje so tako lene.« Ptica pa se ni zmenila za dekletovo ošabnost, ampak je zletela skozi okno veziljine hiške in položila rubin zraven njenega naprstnika.

Lastovki je bilo lepo pri srcu, ko je naredila dobro delo. Tudi kip je vzljubila in je sklenila ostati pri njem še nekaj časa. Srečni kralj ji je naročil, naj razda vse bogastvo, ki je na njem ubogim. Tako sta izginila dva safira, počasi pa je – listič za lističem – izginilo tudi vse zlato. »Bolj čudovito kot kar koli na svetu je trpljenje in bolečin človeštva,« je kralj govoril ptici. Prišla je zima in lastovka je sprevidela, da bo umrla. »Poljubiti me moraš, ker te imam rad,« je kralj dejal ptici. Ta je poljubila kip in se mrtva zgrudila k njegovim nogam, kralju pa je počilo svinčeno srce.

Počasi so se ob kipu začeli zbirati mestni veljaki in govorili: »Ker ni več lep, ni več koristen.« Pretopili so ga v livarni, a počeno srce se ni hotelo stopiti. Skupaj z lastovko so ga vrgli na kup smeti.

Če še malo zgodbo obrnemo na nas vidimo, da tudi Jezus ne more s križa, ker je nanj pribit, lahko pa se spreobrnemo in začnemo na življenje in ljudi gledati drugače. Tedaj prav v trpljenju in brezupu Kristusa srečamo kot svojega Boga in odrešenika. Če se zanj odločimo in želimo biti z njim, dobimo zaklad, ki ga moramo deliti z drugimi in se zanje in za Jezusa žrtvovati. Sprva morda ne vidimo smisla, ko pa smo z Jezusom in se trudimo drug drugega ljubiti s takšno ljubeznijo, kakor nas je on ljubil, ko je šel za nas v smrt, smo srečni in najdemo smisel v svojem življenju. Pa tudi sebe se naučimo ljubiti in ceniti, ko ugotovimo, da smo narejeni za to, da ljubimo.

Ker pa se Kristusova zgodba ni končala s smrtjo na križu, ampak se je nadaljevala v vstajenje in vnebohod vemo, da se tudi za nas ne bo tako končalo. Tudi zgodba nam to pove.

Nebeški kralj je poslal svojega angela, da bi mu prinesel dve najdragocenejši stvari iz mesta. Prinesel mu je svinčeno srce in mrtvo ptico. »Prav si izbral,« je rekel Bog, »zakaj v mojem nebeškem vrtu bo ta drobna ptička večno prepevala in v mojem zlatem mestu me bo srečni kralj slavil!«

Z ubogim roparjem se tudi mi zaupno obrnimo na Gospoda, rekoč: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«, da bomo tudi mi šli v njegovo bleščeče nebeško mesto in tam slavili Kralja usmiljenja in ljubezni.

- Oscar Wilde, Pravljice, Mladinska knjiga, Ljubljana 1959.